Solun in Halkidiki

V noči na petek sva z Zlato priletela v Solun in se v marini vkrcala na Skokico. Dopoldne sva na barko pripeljala hrano in pijačo za naslednja dva tedna, potem pa se odpravila na potep po betonski džungli Soluna.

Poletno sonce je kar hudo segrelo ulice, da sem imel občutek, da se sprehajava po sauni, a sva si vseeno pridno ogledala večino zgodovinskih znamenitosti Soluna, ki so tesno objete s stanovanjskimi zgradbami.

Znamenite stavbe iz starih grških, rimskih in turških časov si na poti na hrib sledijo ena za drugo: Beli stolp, Aleksander Veliki, ostanki starega grškega mesta, Galerijev slavolok, Rotonda, staro mestno obzidje s trdnjavami in številne zgodovinske cerkve.

 

Veliko sva videla in veliko prehodila, potem pa sva se vrnila na barko, odjadrala čez zaliv do rta Megalo Envolion, kjer morje ni imelo več solunske čokoladne barve in sva si lahko privoščila osvežilno večerno plavanje.

Moj spanec ni bil dolg, saj je ponoči namesto napovedanega vzhodnika čez zaliv zapihal severozahodnik in s seboj prinašal vse bolj zoprne valove. Severovzhodnik je za pot na jug pravzaprav ugoden veter, zato sem dvignil sidro, razvil genovo in odjadral ob obali polotoka Halkidiki proti jugovzhodu. Ni šlo zelo hitro, je pa bilo jadranje zato dovolj udobno, da je Zlata lahko še naprej spala

in me za krmilom zamenjala šele dopoldne, ko sem oči komajda še lahko držal odprte in ko je veter toliko oslabel, da sem jadru v pomoč zagnal še motor. Zbudil sem se opoldne, ko sva bila že pred rtom Posidion na polotoku Kassandra.

Sidrala sva ob jeziku dolge plaže, ki po obliki nekoliko spominja na Bol na Braču, le da je ta grški jezik nekajkrat daljši.

 

Med postankom sem se lotil čiščenja podvodnega dela barke, ki je bil že krepko zaraščen z algami vitičnjaki in školjkami. Po nekaj urah podvodnega strganja po trupu Skokice so me že pošteno bolele roke in tudi zeblo me je, zato sem si nekaj dela pustil še za naslednje dni. Z Zlato sva se odpravila na sprehod ob obali, ko pa sva se zvečer vrnila, sva videla, da si je Skokico kot kopalno ploščad prisvojila skupina mladcev, ki so plezali po njej in skakali z barke in se niso dali pretirano motiti, ko sva z Zlato priveslala do barke in jih nagnala.

V zaledju obsežnih plaž je vrsta mladinskih taborov in iz restavracije na plaži so do Skokice prihajali glasni tresljaji tehno »glasbe«, ki niso obetali mirnega spanca, zato sem zvečer dvignil sidro in naju mimo rta preselil še nekaj milj naprej ob obali proti jugovzhodu.

Zlati obljubljeno največjo dnevno količino milj sem v prvem dnevu prekoračil za dva in pol krat, a se Zlata (še) ni pritoževala in obljubil sem, da bodo prihodnji dnevi vendarle bolj »siga, siga«.

V nedeljo zjutraj sva z vzhodnikom odjadrala do zaliva Porto Koufo, ki leži na srednjem prstu polotoka Halkidiki in kjer sva bila za srečanje dogovorjena z Vesno in Tonetom z jadrnice Mala.

Našli smo se na sidrišču pred vasjo, se srečali in pogovorili na krovu barke. Morski pogovori med morjeplovci niso najkrajši in tem za pogovor nam ne zmanjka prav hitro, zato smo se popoldne dogovorili še za drugi polčas ob hrani in pijači v taverni na obali. Prijetnemu pogovoru navkljub mi je zvečer uspelo ujeti še dovolj dnevne svetlobe za tek okoli zaliva, ki nudi dobro zaščito pred valovi in vetrovi iz vseh smeri.