Piranski zaliv

Včeraj zvečer se mi je na krovu Skokice pridružila direktorica in potem sva najprej sidrala pod klifom pri Izoli, pa se je nad Krasom in za italijansko obalo kmalu začelo bliskati, zato sva se raje preselila v Strunjanski zaliv, ki je bolje zaščiten pred severnikom in vzhodnikom.

Obilen dež je ponoči s palube spral sol, ki so jo včeraj na barko nametali valovi juga. Težki oblaki so se začeli redčiti šele proti poldnevu, ko se je spet pojavil tudi veter z juga. Sredi dneva sem dvignil sidro in z rahlim južnim vetrom sva z Zlato odjadrala od obale.

Valov ni bilo, zato je bilo jadranje prav sproščujoče lenobno. Po nekaj urah sem Skokico usmeril proti Piranskemu zalivu, kjer sva pred Sečo pod večer spustila sidro.

Večer je danes miren in jasen.

Morska tromeja

Še vedno ujet zgolj v meje slovenskega morja, a moj dan je bil jadralsko popoln.

Zjutraj sem z rahlim severnikom odjadral iz Izole proti zahodu.

Ja, jadranje je v Izoli spet dovoljeno :).

Za Strunjanskim rtom sem se v skladu z vremensko napovedjo kmalu srečal z okrepljenim jugom. Jadra sem nastavil na nov veter in jih skrajšal na drugo krajšavo.  Jadranje proti zahodu-jugozahodu je bilo živahno in rahlo v veter.

Današnji cilj je bila morska tromeja med Slovenijo, Italijo in Hrvaško. Prejšnji teden mi zaradi brezvetrja do tja ni uspelo prijadrati, danes pa je živahen jugo pihal cel dan in pri tromeji sem obrnil sredi popoldneva.

Na poti tja sem srečal nekaj ladij, nazaj grede pa sem dobil obisk slovenskih policajev, ki jih je zanimalo, od kod prihajam. Povedal sem jim, da sem jadral do tromeje, pa so rekli, da se jim zdi, da sem bil dlje.

Rekel sem jim, da imam svojo pot zabeleženo na zemljevidu in da sem obrnil 20 m pred mejo, da me ne bi poslali v karanteno. Policaji so se nasmehnili in svoj čoln obrnili proti Piranu.

Slovenska morska meja

Slovenska morska meja z Italijo in Hrvaško je dolga okrog 36 morskih milj, a mi je zaradi dopoldanskega brezvetrja tudi danes ni uspelo objadrati.

Zjutraj je pihal rahel jugo in z vetrom z boka sem z lahkoto sledil mejni črti med Slovenijo in Hrvaško, kot je zarisana na Navionicsovih in Garminovih elektronskih navtičnih kartah. Le školjčiščem v zalivu, ki so postavljena čez mejno črto sem se moral umakniti.. Za savudrijskim rtom je veter oslabel in gledko morje na zahodu je kazalo, da je tam popolno brezvetrje.

Da ne bi obstal sredi ladijskih poti, sem skokico raje obrnil proti severu. Obisk najoddaljenejše točke na slovenskem morju (približno 12 milj od Pirana) bom prihranil za prihodnjič.

Hrvati so si mejno črto v Piranskem zalivu narisali drugače kot preostali svet in med jadranjem po slovenskem morju sem spet srečeval hrvaške ribiče in hrvaški policijski čoln.

Naslednjih nekaj ur sem v jadra lovil rahle sapice in zelo počasi jadral ter se počutil kot na večini lanskih regat, ko je le redko pihalo za več kot tri vozle vetra.

Sredi popoldneva se je končno prebudil maestral, da sem lahko potem bolj živahno jadral do vogala slovenskega morja v Tržaškem zalivu. Na poti nazaj proti slovenski obali se je veter še nekoliko okrepil, barka se je nagnila, jadranje je bilo spodobno in s šestimi vozli hitrosti sem bil hitro pri Strunjanu, kjer je mimo barke priplaval Uroš I. naš znani plavalni ultramaratonec in naslednih Martina Strela :). Kaže, da je pozabil pogledati na koledar, v katerem mesecu smo zdaj.

Večerno sonce je osvetljevalo klife nad Mesečevim zalivom, ko sem jadral proti Izoli.

Iz besed in občinskih ukrepov v Izoli sklepam, da izolski župan ne mara jadralcev in veslačev, saj jim je prepovedal veslanje in jadranje. To je huda paranoja. Res ne vem, kje bi se ti športniki na morju lahko okužili, ko sedijo na svojih čolnih ali jadrnicah. Na kopnem med pripravo na veslanje ali jadranje se da z lahkoto poskrbeti za varno razdaljo, športna aktivnost v naravi pa je sama po sebi veliko bolj zdrava kot sedenje doma.

Izolskemu županu vseeno želim vse dobro in sem jadra na Skokici raje pospravil že pred Izolo, da se mu ne bi razlil žolč, če bi barko z jadri slučajno videl na morju.

Kacin in Hojs sta sklenila, da si kruha ne smem kupiti v Izoli, zato bom moral kmalu na moj drugi dom, da ne umrem od lakote :).

Jadranje je najboljša osamitev

Elektriko pri novem bojlerju sem včeraj hitro prevezal, vodovodarska dela pa mi niso šla najbolje. Že demontaža starega bojlerja mi je vzela dosti več časa, kot sem mislil, montaža novega pa mi je uspela šele v četrtem poskusu. 

Premontirati je bilo potrebno kar nekaj cevi, priključkov in s teflonsko vrvico zatesniti navoje pri različnih kolenih in ventilih.

V prvih treh poskusih je vedno kje kaj puščalo, ko sem v bojler spustil vodo. In potem sem moral vse spet razstaviti ter navoje priključkov cevi vedno na novo zatesniti, vmes pa je iz bojlerja tekla voda in hladilna tekočina. Premalo prakse imam, da bi že pred poskusom vedel, ali sem vse dovolj dobro zatesnil. No, v četrtem poskusu je moje “vrhunsko” vodoinštalatersko delo vendarle zdržalo pritisk črpalke za vodo in motorne črpalke za hladilno tekočino, ki ogreva bojler. Tla pod bojlerjem so ostala suha tudi še danes zjutraj :).

Zdaj so vzdrževalna in obnovitvena dela na barki zaključena in končno sem se lahko odpravil na morje. Jadranje je itak najboljša oblika samoizolacije in večje oddaljenosti od ljudi, bolezni in slabih novic s televizije ne moreš doseči nikjer drugje, kot na morju. No ja, vesolje je večje od morja :).

Danes sem želel objadrati slovensko morje in spotoma preskusiti novo opremo na barki.

Korona-času primerno sem želel preveriti, kako daleč od drugih ljudi si lahko na slovenskem morju, pa mi do najoddaljenejše točke ni uspelo prijadrati, ker je bilo vetra premalo.

Do Debelega rtiča sem z rahlim maestralom še kar solidno jadral, potem pa so od vetra ostale le še sapice in ob italijanski meji proti jugu, proti Hrvaški je šlo le še zelo počasi.

Zvečer sem na pol poti zavil na levo v Piranski zaliv in spotoma srečal naš policijski čoln, ki je hitel na srečanje s hrvaškim ribičem, ki se mu je na slovenskem morju kmalu pridružil še hrvaški policijski čoln ??

Kakšnih petnajst minut so v daljavi krožili drug okoli drugega, potem pa so se razšli.

Sidro sem ponoči spustil sredi Piranskega zaliva. Upam da bo jutri kaj več vetra, da bom ob slovensko hrvaški meji lahko zaokrožil pot okoli slovenskega morja.

Za daljše poti bomo še malo počakali, da v Sredozemlju začnejo spet odpirati meje.

Izola

Za prihodnja dva tedna načrtovani odprtomorski tečaj in jadranje do Grčije bomo morali prestaviti na boljše čase.

Upam da bo panika okoli koronavirusa kmalu popustila in bomo lahko jadrali že v maju.

V minulih tednih sem se na barki zabaval z vzdrževalnimi deli: s popravili, predelavami in zamenjavami dotrajane opreme. Vse skupaj gre počasneje, kot bi si želel, a večino “gradbišč” na Skokici bom počasi vendarle lahko pospravil.

V barki je zdaj nov električni WC in nov fekalni tank. Vse skupaj mi je uspelo stlačiti v kopalnico in povezati med seboj, da od danes naprej deluje ne da bi kje kaj puščalo.

Jadra imajo novo zaščitno prevleko, na jamboru je nekaj novih vrvi dvižnic, na ograjo pa smo spet namestili tudi varovalno mrežo, da nam ne bo potrebno vseskozi skrbeti, da bi nam na krovu odložene stvari med jadranjem prehitro padle v morje.

Tudi tik v kokpitu sem malo “pobožal”. Zamenjal sem nekatere dotrajane fuge, ga prebrusil in premazal za novo sezono.

V notranjosti sem zamenjal večino stenskih luči, ki jih je načel morski zrak, zamenjati pa moram še bojler, ki je začel rjaveti in spuščati vodo, čeprav je narejen iz “nerjavečega” jekla. Edino opravilo, ki ga bom moral prihraniti za boljše čase, je popravilo menjalnika na motorju. Rezervnih delov iz Italije se žal še ne da dobiti.

Še malo in bom vso novo opremo lahko preskusil tudi na morju :).