Pangkor in Penang

Medtem ko sem se jaz v marini ukvarjal z mehaniki, so Zlata, Jolanda in Jelko z ladjico odšli na izlet po Pangkorju in si na otoku ogledovali naravne, kulturne in verske znamenitosti. Malezija je poznana po mirnem sobivanju ljudi različnih narodnosti in veroizpovedi in na otoku je dosti muslimanskih mošej ter hindujskih in budističnih templjev.

Prebivalci otoka večinoma živijo od ribištva in nekaj manj od turizma. Ribiči se pritožujejo, da je zaradi toplega morja vse manj rib, a glede na število ribiških ladij in čolnov, ki jih srečujemo na morju, je moje mišljenje, da je pomemben vzrok tudi v prekomernem izlovu rib.

Rezervoar za nafto je na Skokici vgrajen fiksno in dostop do revizijske odprtine na vrhu je nemogoč. Izžagati bi moral steno v zadnji kabini, če bi želel premakniti tank, da bi dobil dostop do revizijske odprtine na vrhu tanka. Odločili smo se za drugo možnost, da s pretokom in filtriranjem nafte očistimo usedline in goščo umazanije na dnu tanka. Delavci v marini imajo precej izkušenj s čiščenjem rezervoarjev, saj nafta v državah jugovzhodne Azije ni najbolj čista. Najprej so izčrpali in prefiltrirali vso nafto iz tanka potem pa smo 50 litrov nafte s curkom pognali v tank in na dnu ponovno izčrpali. Ta postopek smo ponovili trikrat, veliki filter za nafto v posodi pred črpalko je potemnel in upam, da smo s tem odstranili vsaj večino nesnage z dna tanka, če že ne vse.

Potem sta prišla na vrsto mehanika. Zamenjala sta zamašene cevke med filtri, očistila ventile in priključke ter sistem napolnila z nafto. Motor na Skokici zdaj spet normalno deluje s polno močjo.

Dotočil sem še nekaj nafte v tank za gorivo in plačal marino ter vse storitve, ko pa so se z izleta po Pangkorju vrnili moji sopotniki in ko je bila popoldne plima dovolj visoka, smo se iz marine z barko preselili med otočke na severu Pangkorja, kjer je morje bistveno bolj čisto in smo si lahko privoščili še nekaj plavanja in osvežitve v morju. V drugem delu noči smo odpluli proti Penangu in čez dan, ko se je veter zbudil, smo dobršen del poti lahko tudi prejadrali.

Popoldne smo se ustavili na otočku Rimau južno od Penanga, kjer smo pred prihodom na obale velemesta nameravali še enkrat sidrati v umirjeni naravi. Odplaval sem na obalo in se sprehodil po gozdu do svetilnika in do plaže in pomola na drugi strani rta. Užival sem v sprehodu, le hrbet me je vse bolj ščemel in srbel. Kmalu sem ugotovil, da so vzrok srbenja komarji, ki jih nikjer nisem niti videl niti slišal. Med sprehodom po otoku so me komarji na skrivaj tako zelo opikali, da sem se na barko vrnil ves mehurjast in sem imel “umirjene narave” že po pol ure popolnoma dovolj. Na obalo sem z barke namreč odplaval in se po gozdu sprehajal v kopalkah, ter ob tem pozabil, da se je v teh krajih po gozdu potrebno sprehajati oblečen in zaščiten z repelentom proti komarjem. Iz narave smo pobegnili v civilizacijo in sidro pod večer spustili pred obalo velemesta George Town.

Težko bi našli boljši dan za obisk Penanga in sprehod po George Townu. Nedelja je bila oblačna in občasno deževna, kar je poskrbelo, da nam med sprehodom po starem, večkulturnem in lepo ohranjenem kolonialnem mestnem središču ni bilo preveč vroče. Pročelja hiš so bila marsikje poslikana z lepimi uličnimi poslikavami. Zlato so bolj kot hiške, templji in mošeje tokrat zanimale številne trgovinice. In jaz sem capljal za svojo ženo in nakupovalne vrečke so bile vse bolj polne raznih predvsem tekstilnih stvari.

Z blizu osemsto tisoč prebivalci je George Town drugo največje malezijsko mesto in se skorajda brez presledka stika z drugimi mesti. V tem somestju na vzhodni obali razmeroma majhnega otoka, na površini približno velikosti Ljubljane, živi skoraj tri milijone ljudi. Na Penangu, ki je velik le približno 10 krat 20 kilometrov, živi torej več prebivalcev kot v celi Sloveniji.

Sprehod po mestu smo začeli med četrtmi različnih kitajskih klanov ob obali, nadaljevali med številnimi trgovinicami v kolonialnem delu mesta, končali pa v restavraciji na 68. nadstropju stolpnice, s katere smo imeli lep razgled na mesto, pristanišče in Skokico . Hrana v restavraciji nad mestom je bila okusna in po zelo zmernih cenah.

Nevihte v Malaški ožini

Naselje Puteri Harbour je nov projekt. Sem so preselili parlament in vladne stavbe malezijske države Johor in zraven zgradili stanovanjsko ter poslovno mestece s 40 in več nadstropnimi stolpnicami ter z nekaj prestižnimi soseskami v okolici.

Narava je povsod naokoli, po marini se sprehajajo in plavajo varani, po drevesih v okolici plezajo opice.

Jolanda in Jelko sta se nama v petek pridružila na krovu Skokice in v soboto, šestnajstega maja, smo se odjavili iz malezijske države Johor ter iz marine med številnimi ladjami zapluli v Malaško ožino. Nebo nad nami so kmalu zagrnili težki oblaki in privršale so plohe in nevihte. Tropske nalivi so vztrajali cel dan. Petnajst do dvajset vozlov severozahodnika je poskrbelo, da so se razvili metrski valovi, ki so Skokico ustavljali na poti proti severozahodu. Za prvi dan z novo posadko na morju sem načrtoval krajšo etapo in sidro smo popoldne spustili v zavetju otoka Pisang.

Ponoči je nehalo deževati, morje se je umirilo, zapihal je jugozahodnik, dvignil sem sidro in odjadrali smo po Malaški ožini naprej proti severozahodu. Skoraj do poldneva smo lepo jadrali, nato pa v pojemajočem vetru motorirali in Skokico popoldne zasidrali pri otočku Besar pred Malako. Dan je bil dovolj dolg tudi še za sprehod in tek po otoku. Nekaj hotelskih naselij je na otoku in igrišče za golf, a je večina hotelov zaprtih, golf igrišče pa opuščeno in zdaj zelo primerno za tek. Na otoku smo v gozdu nad obalo med balvani našli tudi jamo za katero domačini pravijo, da je v njej zavetišče nekoč našel islamski prerok, kateremu vsako leto priredijo en teden praznovanja, ki je med Malezijci priljubljeno in se je izteklo ravno včeraj. Dan smo zaključili s hudo začinjeno večerjo v vaški gostilni.

V ponedeljek smo se ustavili v starem zgodovinskem mestu Melaka (Malacca), po katerem je prometno zelo pomembna ožina dobila ime. Zaradi strateške lege so se tukaj v preteklih stoletjih izmenjevali oblastniki, ki so v mestu zapustili številne zgodovinske stavbe in četrti. Jasen, vroč in soparen dan je bil in mi smo se sprehodili po starem mestnem jedru iz portugalskih in holandskih kolonijalnih časov, ter po kitajski četrti, vmes pa iskali senco in osvežitev v lokalih ob rečnih kanalih.

Ker je zaradi nanosov rek morje pred Melako plitvo, smo morali sidrati več kot kilometer stran od obale in smo se do mesta odpeljali s čolnom ter ga privezali v marini v ustju reke. Popoldne smo se vrnili v marino in pomole ter tam privezane čolne našli pogreznjene v blato. Zaradi oseke je morje iz marine izteklo. Tudi naš čoln je žalostno čakal v blatu. V zapisih jadralcev sem prebral, da je marina dostopna le med plimo in zjutraj sem zato preveril plimske tablice na računalniku. Razlika med plimo in oseko je v tem času brez lune okrog 3 metre. Žal sem se pri odčitavanju višine morja uštel za šest ur, ker imam uro na računalniku še vedno nastavljeno na slovenski čas in namesto plime je bila zdaj v Melaki oseka. Zaradi mojega genialnega načrtovanja smo morali naš čoln, ki skupaj z motorjem tehta preko 100 kilogramov, potegniti iz blata in ga po ozkih pomolih odnesti do konca valobrana na vhodu v marino, kjer je bilo videti še nekaj vode in smo od tam lahko odpluli nazaj na Skokico.

Popoldne smo odjadrali in moto-jadrali proti Port Dicksonu. Zvečer smo sidro spustili pri hotelskem naselju Hibiscus, kjer so hiške na stebrih in mostičkih nad morjem postavljene druga za drugo v obliki hibiskusa.

V torek 19. maja smo se s Skokico prestavili na drugo stran polotoka Tuan, pred plažo Monkey beach. Na obali smo med drugim videli tudi živali, po katerih je opičja plaža dobila svoje ime. Po lepi sprehajalni poti skozi tropski gozd v hrib smo šli na pohod do svetilnika Tuan na vzpetini nad rtom. Popoldne smo se ustavili v bližnjem pristanišču Port Dickson, kjer smo v dobro založeni trgovini nakupili nekaj hrane za nadaljevanje poti, želodce pa napolnili v bližnjem McDonaldsu.

Zvečer smo v brezvetrju odmotorirali ob zahodni malezijski obali naprej proti 140 milj oddaljenemu otoku Pangkor. Pot med Port Dicksonom in otokom Pangkor je bila precej bolj naporna in časovno še enkrat daljša, kot sem predvideval in načrtoval. Življenje so nam grenili nasprotni tok, nasprotni valovi, nevihte in nasprotni veter (ki ga ni bilo v vremenski napovedi) in raznovrstne ribiške zadeve v morju, zaradi katerih je bilo potrebno jadrati in pluti veliko dlje od obale, kot bi si želel.

Smer morskega toka se v Malaški ožini s plimo in oseko sicer zamenja štirikrat na dan in morskega toka je za dva do tri vozle, vendar razporeditev toka ni enakomerna, temveč je severozahodnega toka le ena tretjina, tok proti jugovzhodu pa teče dve tretjini časa. Čez dan je bil veter šibak in ko med jadranjem loviš sapice v smeri proti toku, po nekaj urah ugotoviš, da si spet prijadral na točko, kjer si že bil pred nekaj urami. Da ne bi preveč izgubljali volje ob pogledu na našo hitrost in smer na ploterju, smo jadrali s pomočjo motorja.

Zelo drugačne od pričakovanj in napovedi so bile nočne plohe in nevihte, ki so prinesle močan veter (20 do 30 vozlov) s severa, ki je dvignil valove, ki so postali divji, kadar je bil morski tok za nas ugoden, saj so se valovi ob nasprotnem toku skrajšali in povišali. Skokica se je divje zaletavala v valove in napredovanje ponoči je bilo počasno in naporno. Proti jutru sem zaplul do plitvejšega morja, da smo Skokico za nekaj ur zasidrali in počakali, da so se valovi od nočnih neviht pomirili.

Za nameček se nam je drugi večer med nevihto, ko smo bili že v bližini Pangkorja, ustavil motor. Divji valovi, preko katerih je skakala Skokica, so premešali usedline v rezervoarju in umazanija je zamašila oba filtra za gorivo pred motorjem. Morje je bilo preveč viharno, da bi sidrali ob obali, zato sem obrnil barko z vetrom in valovi nazaj proti jugovzhodu. Barka je na jambor “jadrala” med tremi in štirimi vozli hitrosti in Jelko je za krmilom skrbel, da se obali nismo preveč približali. Sam sem se medtem v notranjosti barke lotil zamenjave filtrov na motorju in poskušal zagnati motor. Na starih filtrih se je nabrala debela plast blata iz usedlin na dnu rezervoarja. Med zibanjem po valovih sem zamenjal oba filtra, vendar mi potem ni in ni uspelo zagnati motorja. Vedno je deloval le nekaj minut, dokler ni porabil goriva, ki sem ga nalil v zadnji filter, potem pa se je ustavil. Po nekaj urah neuspešnega dela s filtri in z odzračevanjem sistema za gorivo sem obupal. Na srečo se je suha nevihta medtem izvihrala in morje se je začelo umirjati.

Veter se je unesel, razvili smo jadra in do jutra prijadrali nazaj do otokov pred Pangkorjem. Tam pa je veter izginil in se nekaj ur ni vrnil. Šest milj smo bili oddaljeni od pristanišča in v marino sem sporočil, da prihajamo dopoldne. Prosil sem za pomoč pri pristajanju, ker ne morem uporabljati motorja. Prosil sem tudi za pomoč mehanika pri popravilu motorja. Šef marine mi je sporočil, da bo popoldne zaradi oseke voda na vhodu v marino preplitva za Skokico in da mehanik predtem na barko ne bo prišel, ker mu je na valovih na morju slabo.

V vodo sem dal čoln in nanj motorček in potem smo zadnjih šest milj Skokico v brezvetrju porivali s pomočjo pomožnega motorčka. Dva do tri vozle je na ta način dosegala Skokica, dokler nam zadnjo miljo ni začel nagajati nasprotni tok, hkrati pa je začel drseti propeler na pomožnem motorju in Skokica je komajda še napredovala. Lani sem med pristajanjem s čolnom s propelerjem Suzukija zadel ob skalo in propeler se je pokvaril oziroma v propelerju se je odtrgala varnostna guma, ki preprečuje poškodbo motorja. To gumo sem potem začasno utrdil z vijaki, da propeler ni drsel. Nabavil sem že nov propeler, a se do danes žal ni hotel sam od sebe namestiti.

James, šef marine, je spoznal, da nam pred oseko ne bo uspelo priti do marine, zato nam je v pomoč poslal motorni čoln, ki nas je potem zadnjo miljo odvlekel čez plitvine v marino. Krmar motornega čolna mi je dvakrat v dvajsetih minutah dvignil pritisk. Prvič, ko je prišel do nas in se predstavil kot »captain of the rescue vessel«, ki nas je prišel reševati in me potem začel komandirati, kaj vse moram in česa ne smem storiti. Prvič sem ga ustavil z besedami, da ne potrebujemo reševanja in da ga nismo naročili. To je »reševalni kapitan« zavestno preslišal, navezal vrv na čoln in nas z osmimi vozli hitrosti odvlekel čez plitvine pred marino do vhoda v marino. Drugič pa me je spet preslišal, ko sem ga preko radijske postaje klical in rotil, naj »ustavi konje«, ker je bilo na plitvinah pod kobilico le še 10 cm vode in me je bilo zelo strah, da bomo nasedli. V marini se mi je nato javil preko radijske postaje, kaj želim, češ da je slišal, da sem ga nekaj klical po radijski postaji 😊. Možakarju sem se vseeno zahvalil za pomoč, da nas je povlekel v marino. Dva dni smo potrebovali za 140 navtičnih milj poti in zdaj smo bili končno privezani v marini. Kmalu po prihodu sta na barko prišla dva mehanika, oče in sin, in se lotila popravila sistema za gorivo, a sta kmalu ugotovila, da so vse cevi, ventili in sesalo v tanku popolnoma zamašeni in da bo bolje, da se najprej očisti rezervoar za gorivo in šele potem popravi vse ostalo.

Za naslednji dan sem se zato dogovoril za izpraznitev in čiščenje rezervoarja. Zamenjal sem tudi propeler na Suzukiju, le pet minut mi je to opravilo vzelo.

Podaljšane počitnice v Indoneziji

Počitnice v Indoneziji sva morala za nekaj dni podaljšati, ker luški kapitan v Maleziji ni bil zadovoljen z mojimi dokumenti, ki sem jih priložil ob najavi prihoda v Malezijo. V marini Pinetree v Puteri Harbourju na jugu Malezije sem rezerviral privez za Skokico za prihodnji teden, saj se tam dobimo z Jelkom in Jolando, ki bosta okrepila posadko Skokice med jadranjem po Maleziji in Tajski.

V marini so želeli, da jim v naprej pošljem dokumentacijo za vstop v Malezijo. Zapletlo se je pri zavarovalniških policah za Skokico, ki so napisane pretežno v slovenščini, nekaj pa je zraven angleškega teksta. Zahtevali so potrdilo od zavarovalnice v angleščini, da zavarovanje odgovornosti krije škodo, ki bi jo povzročil drugim, kakor tudi reševanje plovila in posadke ter morebitno ekološko škodo. Mojemu prevodu in zagotovilom, da je to vključeno v zavarovanje odgovornosti, niso verjeli. In potem je bil petek in potem vikend in iz zavarovalnice nisem uspel dobiti angleškega prevoda za zavarovalno polico. Po nekaj prošnjah so se v ponedeljek v zavarovalnici posvetili mojim težavam, a zaradi časovne razlike je bilo to že po izteku delovnega časa v Maleziji.

Ker nisem videl smisla, da bi na ureditev zapleta čakal pred pristaniščem v Maleziji, sva z Zlato upočasnila jadranje proti severu. Dodatne tri dni čakanja na zavarovalno deklaracijo iz Slovenije sva se z Zlato potepala med Indonezijskimi otočki južno od Singapurja in naredila nekaj nenačrtovanih postankov. Ker sva se pred dnevi že odjavila iz Indonezije, se po otokih sicer ne bi smela sprehajati, a čakati samo na barki bi bilo zelo dolgočasno. Nikogar nisva motila in v restavracijah sva bila dobrodošla 😊. Za hrano in zapravljanje nama je ostalo še kar nekaj rupij in obiskala sva nekaj zanimivih otokov. Kadar se je pojavilo kaj uporabnega vetra sva odjadrala do naslednjega otoka.

V petek in soboto sva se ustavila pri otoku Galangbaru in se sprehodila po jugu otoka, ki je priljubljen med domačini iz konec tedna zelo obiskan. Ob obali imajo vrsto rekreacijskih taborišč z urejenimi paviljoni in prireditvenimi prostori, kjer se vrti glasba in dogaja marsikaj. Med sprehodom po zaledju obale sem slišal zvoke dirkalnih motorjev, zato sem mislil, da je v bližini nekje dirkališče, pa sva z Zlato potem na cesti videla, da je cesta dirkališče, po kateri se s predelanimi in navitimi motorji podijo mladci in sproščajo svoj adrenalin. Hodila sva po robu asfaltirane ceste, ko se je začel približevati hrup motorjev in potem so se izza ovinka prikazali štirje motoristi in s preko dvesto kilometri na uro hitrosti švignili en meter mimo naju in izginili za naslednjim ovinkom. Na koncu ceste na južnem rtu otoka so imeli motoristi med restavracijami svoj tabor, ob cesti je bila parkirana množica motorjev in vsakih nekaj minut se je zbralo nekaj cestnih dirkačev za skupinski start, navijali so motorje in potem po cesti odhrumeli proti severu.

Da bi si spočila ušesa, sva raje odšla do restavracije ob obali, kjer je bila na kolih na koralnem grebenu postavljena domača gostilna. Kot že nekajkrat doslej v Indoneziji sva jedla lignje, solato, riž in krompir oziroma kasavo.

Popoldne sva se premaknila dvajset milj naprej proti severozahodu in sidro spustila v mirnem zalivu med otoki pri otočku Seranju.

V ponedeljek sva se približala Singapurju in v daljavi že videla ladje, ki so kot račke druga za drugo plule proti vzhodu. Po nekaj urah plovbe sva se ustavila pri otočku Geranting. Zanimivost otočkov južno od Singapurja je, da so vaške hiše postavljene na stebrih in kolih nad morjem ob obali, med hišami pa do obale vodijo mostički. Na otoku smem je na suhem postavljenih le še nekaj hiš, mošeja, šola in pokopališče. S čolnom sva odveslala do vasi in Zlata je med sprehodom po vasi hitro dobila spremljevalke, ki so nama pokazale, kje so trgovinice, kjer sva za zadnje rupije kupila nekaj drobnarij. Razkazale so nama še šolo na griču, v katero hodijo k pouku, mošeja pa je itak tako izstopala, da je ni bilo potrebno posebej iskati. Pred sprehodom sem se pozabil namazati proti komarjem, zato so me začeli pikati in sem kmalu pobegnil nazaj na barko.

Popoldne, ko je v Sloveniji nastopilo jutro, sem se dopisoval z zavarovalnico in agenti glede certifikata v angleščini. Obljubili so mi, da ga bodo do konca dneva zagotovo poslali, zato sva se z Zlato popoldne odpravila proti Maleziji.

Prečkati sva morala dva zelo prometna ladijska koridorja okoli Singapurja. Prvega ki vodi proti vzhodu sva prečkala zvečer, drugega ki vodi proti severozahodu pa ponoči.

S pomočjo AIS-a in položajev ladij na AIS monitorju je bilo vse skupaj precej pregledno, saj sem lahko videl, s kakšnimi hitrostmi plujejo posamezne ladje in temu prilagajal našo hitrost. Pred nekaterimi ladjami sem moral pospešiti, druge pa sem počakal, da so šle mimo in potem nadaljeval s potjo do druge strani koridorja sheme ločene plovbe, kjer imajo ladje prednost.

Brez AIS-a se med ladje zagotovo ne bi podal ponoči. Sidro sva potem spustila na sidrišču pred malezijsko obalo zahodno od Singapurja. Angleški certifikat je zavarovalnica ponoči poslala po mailu in zjutraj sva lahko pristala v Puteri Harbourju ter brez težav opravila malezijske vstopne formalnosti. Zdaj sva v Maleziji in Zlata je v civilizaciji.

Singapur ponoči

Puteri Harbour

Čez ekvator proti Maleziji

Med opravljanjem izstopnih formalnosti sva na Belitungu z Zlato med pogovori z uradniki doživela nekaj presenečenj, ki si jim tudi z nekaj časovne oddaljenosti še vedno lahko le čudim. Carinika, ki sem ju dopoldne pričakal na plaži in s čolnom odpeljal na barko, sta me vprašala, po čem je Slovenija poznana. Omenil sem lepo zeleno naravo, gore, gozdove, reke, jezera, griče, kraški svet, ravnice in morje. To kakšnega posebnega vtisa na carinike ni naredilo, saj v takšni in še malo bolj bujni naravi tudi sami živijo.

Poskusil sem z Melanijo, a Trump zadnje čase med muslimani ni najbolj priljubljen in tukaj sem usekal mimo. Potem sem poskusil s športniki, nogometaši, košarkarji, skakalci, kolesarji in rekel »Oblak«. »Ou, Jan Oblak is Slovenian?«, sem dobil odgovor. In potem sem naštel še nekaj priimkov Šeško, Dončič, Pogačar, Prevc, Roglič in vedno sta mi carinika k priimkom dodala imena »Bendžamin, Luka, Tajdaj, Primus«, le k Prevcem sta poleg imen »Pitr, Doumn« dodala še »and a little girl«. »Nika«, sem presenečeno rekel. »Yes, yes, Nika«. Povedala sta mi, da spremljata svetovni šport. Uradniki v pisarnah imajo veliko časa in vseskozi imajo mobitele v rokah.

Največje presenečenje pa sva z Zlato doživela v čakalnici urada za karanteno, kjer se je tudi Zlati povesila čeljust in je izbuljila oči. Uradniku sem izročil dokumente in je z njimi odšel v pisarno, da bo napisal izstopno zdravstveno deklaracijo. Po četrt ure se je vrnil in vprašal, ali sem jaz Miran Tepeš. »Ja«, sem mu odgovoril, »saj sem vam dal svoj potni list.« »Ja, ne, mislil sem športnik Miran Tepeš?« Presenečeno sem mu potrdil, da sem bil športnik. »Oh, this is such a great honour for me. I follow all winter sports and I’m such a big fan of skiing and ski jumping«, mi je mladi zdravstveni delavec navdušeno rekel. Nejeverno sem ga pogledal, ali se morda zafrkava in nisem vedel, kaj naj mu rečem. Od presenečenja sem bil tiho, z Zlato sva se spogledala, potem pa sem se odločil, da mu verjamem in smo se z Indonezijcem pogovorili o zimskih športih.

Svetilniku na otočku Langkuas sem v sredo, šestega maja zgodaj zjutraj, pomahal v slovo in odplul proti Maleziji. Do juga Malajskega polotoka je skoraj 400 milj, zato te poti z Zlato ne bova prejadrala v enem kosu, temveč se bova spotoma ustavila v zalivih na nekaj indonezijskih otokih. Nočna plovba med otoki je zaradi številnih ribičev lahko kar naporna, dodatno težavo pa predstavljajo tudi nenatančne navtične karte.

V sredo popoldne sva sidro za nekaj ur spustila v zalivu na severu nenaseljenega otok Gelasa, kjer sva si med počitkom ogledala koralne grebene. Med plavanjem do koralnih grebenov mi je na žalost uspelo utopiti moj podvodni fotoaparat, s katerim sem v zadnji desetih letih naredil tudi večino kopenskih fotografij in video posnetkov z mojih potovanj po svetu. Ponoči sem polnil baterijo, potem pa slabo zaprl vodotesna vratca fotoaparata. Neumnost sem odkril po nekaj sekundah, ko sem zaplaval s fotoaparatom v roki in skozi potapljaško masko videl odprta vratca. Dvignil sem fotoaparat iz vode, a je bilo že prepozno. Voda je vdrla v fotoaparat in rešiti sem uspel le spominsko kartico.

Vetra ni bilo, zato je na barki postalo zelo vroče in edini način, da si na barki narediš malo vetra je, da odpluješ in veter s premikanjem dela barka sama, seveda s pomočjo motorja. Skokico sva obrnila proti severu otoka Bangka in se ponoči srečevala s številnimi ribiči, z nekaj plohami in celo z nekaj vetra primernega za jadranje. Proti jutru so moje oči postale preveč zaspane za slalom med ribiči, zato sem sidro spustil na odprtem morju na globini 26 m kar med ribiči in šel za nekaj ur v posteljo.

V četrtek sva se čez dan ustavila na severu Bangke, popoldne pa se je pojavil veter, dvignila sva sidro in z 10 vozli vzhodnika odjadrala naprej proti severozahodu . Še pojasnilo, da ne bo kdo mislil, da jaz forsiram jadranje. Zlata je tokrat dala komando za odhod, ker ji zaliv ni bil všeč in ker si želi čimprej priti v civilizacijo. Civilizacija zanjo pomeni, da je v bližnji okolici mogoče videti nebotičnike, da so v bližini trgovine in restavracije in da je na kupu vsaj nekaj sto tisoč ljudi .

Jadranje proti otočju Lingga je bilo ponoči zelo živahno, saj so naju pogosto napadale plohe in nevihte, ki so vsaka po svoje spreminjale smer in jakost vetra, zato je bilo dela z jadri kar dosti. Še vedno pa je tak način potovanja boljši, kot pa sta bila prejšnja dva, ko je bilo potrebno večinoma poslušati motor.

Skokico je nočni dež dodobra opral, veter pa je dvignil valove, ki so zadeli ob nasprotni tok, da je bilo morje precej zmešano. Dopoldne sva prijadrala do otočja Lingga, kjer pa jugovzhodna sidrišča zaradi krepkega valovanja niso bila primerna. Nadaljevala sva pot v zavetje severnega dela otočja, kjer sva potem slalomirala med številnimi plavajočimi ribiškimi hiškami, ki so bile zasidrane med otoki in koralnimi grebeni. Te hiške so videti kot nekakšne »vikendice«, kamor se lahko priveže čoln in imajo streho, pod katero lahko nekaj ljudi na suhem prespi.

Začela sva se približevati ekvatorju in ker bo Zlata prvič plula čez ekvator, mora po pomorskih običajih opraviti tudi pomorski krst. Strašil sem jo, kako jo bom porisal in popisal in da bo morala zapeti pomorsko pesem, nazadnje pa sem v shrambi našel pozabljeno skorajda prazno steklenico viskija, s katero je Zlata ob prečkanju ekvatorja nazdravila Pozejdonu in severni polobli, na katero sva zaplula.

Kmalu zatem sva se ustavila na sidrišču v zavetju otoka Kentar in barko zasidrala za nočni postanek.

Otočje Belitung

Po vrnitvi iz tropskega gozda sva se od Bornea z Zlato poslovila in odjadrala proti otočju Belitung. Dva dni in 260 nm je bila dolga pot. Prvi dan naju je v noč na poti proti zahodu pospremil lep južni veter, ki je proti jutru omagal. Južno od Bornea je morje vseskozi plitvo in sem Skokico proti jutru zasidral kar na odprtem morju dvajset milj od obale in dan ter nov veter počakal v postelji.

Dan je prišel, veter pa šele popoldne, zato sva do večera moto-jadrala. Ponoči je spet pihalo z juga in motor je lahko miroval. V drugem delu noči je nad Skokico privršala nevihta s preko 30 vozli vetra s severa, da sem komajda uspel še pravočasno pospraviti glavno jadro in skrajšati ter prestaviti genovo. Sledila je ura borbe z vetrom in valovi, da na barki ne bi bilo nepotrebne škode, potem pa se je narava začela umirjati in sem sprednje jadro postopoma spet lahko podaljševal. Tretji dan dopoldne sva prijadrala do prvih otokov Belitunga, kjer so nas pozdravili koralni grebeni, ki niso vrisani na navtičnih kartah. Dva od teh grebenov sta bila v naravi točno na poti, ki jo je na elektronski navtični karti samodejno narisal Navionics. Če bi sem prijadrala ponoči, bi slepo sledil črti na elektronskem zemljevidu in bi se zagotovo zaletel v koralni greben, ki je bil tik pod gladino morja.

Pred Belitungom se je dopoldne naredila nova nevihta, zato se med otočki nisva ustavila, temveč sva zavetje raje poiskala v zalivu na jugu glavnega otoka.

Prvega maja sva jadrala med koralnimi in granitnimi otočki južno od Belitunga in se na dveh tudi ustavila za plavanje in sprehode po plažah. Na severu otoka Seliu sva Skokico zasidrala za čez noč, še pred večerom pa sva odšla na daljši sprehod po vasi in otoku. Podobno kot na drugih otokih je tudi tukaj na vaških cestah in otoških poteh mogoče slišati veliko otroškega smeha, na električnih skuterjih in mopedih pa mogoče videti veliko več otrok in mladine kot pa odraslih.

V soboto zjutraj sva odplula proti severu med otoki na zahodni strani Belitunga. V brezvetrju je Skokico poganjal motor. Po nekaj urah plovbe sva barko zasidrala v mirnem zalivu med otoki.

Med sidranjem mi je uspelo s Skokico nasesti na koralnem grebenu. Videl sem plitvino in barko ustavil, med obračanjem pa s krmilom zadel ob korale in potem sta veter in tok po svoje zasukala barko in med korale je zaneslo še kobilico. Z nekaj manevriranja sem barko uspel spraviti s čeri, krmilo in kobilica pa sta dobila nekaj prask. Popoldne se je pooblačilo, zagrmelo in čez Skokico je šlo nekaj ploh, ki so ohladile ozračje in oprale palubo barke, noč pa je bila potem povsem mirna.

Zjutraj sva se preselila na severozahod Belitunga in ob obali glavnega otoka našla skupino lepih koralnih in granitnih otočkov. Na lepe bele plaže in v morje v okolici otokov je narava “nametala” velike granitne skale in balvane.

Kisel dan je bil včeraj in sva ga z Zlato večinoma preživela v različnih pisarnah po Belitungu in v avtu, s katerim naju je šofer prevažal med pisarnami in trgovinami. Urejala sva indonezijske izstopne formalnosti. Pet uradov sva na različnih koncih glavnega mesta sva obiskala – carino, mejno policijo, karanteno, oddelek za pomorsko varnost in veze ter na koncu še luško kapitanijo. Uradniki so bili povsod prijazni, zatikalo pa se je pri plačevanju sicer majhnih zneskov za različne pristojbine. Plačila potekajo preko glavnih pisarn v Džakarti in preko istih pisarn potem izdajo tudi izstopne dokumente. Povezave z Džakarto so bile včeraj očitno počasne in postanki v posameznih uradih so praviloma trajali po več kot eno uro, z izjemo luške kapitanije, kjer sva na končni izstopni dokument čakala skoraj tri ure. Vmes sva nabavila hrano za naslednjih sedem dni na poti do Malezije in na bencinski postaji v kantice natočila nekaj goriva, ker vremenska napoved za naslednje dni ne obeta prav dosti vetra. Kantic za nafto sem imel s seboj šest, a napolnil sem lahko samo štiri, ker so na črpalki sprejemali samo plačila v gotovini. Računal sem, da bova nafto lahko plačala s kartico, zdaj pa sva morala do konca izprazniti denarnici. Ta črpalka v glavnem mestu Pandanu je bila tudi edina bencinska črpalka, kjer so točili nafto dex, ki je čista nafta. Na ostalih črpalkah točijo le nafto solar ali pa lahko nafto, ki je polovična mešanica nafte in palmovega olja. Takšna nafta za tanke na barki ni ugodna, ker v njej zrastejo alge, ki mašijo filtre in sistem goriva. Cena nafte se je zaradi Trumpa v zadnjih treh tednih z enega evra za liter dvignila na evro in štirideset centov za liter oziroma z dvajset na osemindvajset tisoč indonezijskih rupij. Po odhodu s črpalke sem videl, da je bilo do prvega bankomata le sto metrov in že med točenjem nafte v kantice bi se z lahkoto sprehodil do bankomata, dvignil denar in napolnil vseh šest kantic. Zvečer smo se vrnili na sever Belitunga, skupaj s Francozom Patrickom pojedli večerjo v vaški gostilni, potem pa v temi na morju za prvimi otočki poiskali Skokico, ki seveda ni bila osvetljena, ker nisem računal, da bomo za opravljanje izstopnih formalnosti potrebovali cel dan. No ja, prihranil sem tristo evrov, kolikor bi zaračunal agent, če bi ga najel, da bi za naju opravil vse izstopne formalnosti.

V torek sva se z barko in s čolnom potepala med granitnimi otoki na severu Belitunga in se na otokih sprehajala med granitnimi balvani na lepih belih plažah. Popoldne sva si v vaški gostilni privoščila še zadnjo indonezijsko kočerjo, proti večeru pa sva se prestavila k najbolj zunanjemu otočku Langkuas, kjer sva med sprehodom poleg 51 metrov visokega in 145 let starega železnega svetilnika videla še kopico mačk, petelinov in nekaj meter dolgih kuščarjev.