cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Arktika
21. novembra, 2023

Severozahodni prehod smo prejadrali

Zjutraj je veter začel slabeti in na Thindri so kmalu zagnali motor, midva z Dušanom pa sva še nekaj ur lovila sapice v jadra in vztrajala pri hitrosti med štirimi in petimi vozli, zato nama je norveško-švedska posadka dopoldne počasi pobegnila naprej. Vremenska napoved za naslednje dni je bila kar ugodna z vetrom iz severnih kvadrantov, nobenih zelo močnih vetrov ni bilo v napovedi, trenutne sapice severozahodnika pa naj bi že popoldne zamenjalo dvajset vozlov severnika in severovzhodnika.

Ni se nama mudilo, a ko je hitrost Skokice v šibkem vetru padla pod tri vozle, sem vseeno zagnal motor. Plovba je bila takoj hitrejša in motor je hkrati napolnil tudi akumulatorje, saj sončne celice v zadnjih oblačnih in meglenih dneh niso naredile kaj dosti elektrike. Lenobno plovbo skozi meglice po mirnem morju sva izmenično izkoristila za počitek in spanje.

Veter naju je popoldne od zadaj spet dohitel in se postopoma okrepil nad dvajset vozlov. Razvila sva jadra, genovo razpela na tangun in vse hitreje metuljčkala proti jugozahodu. Thindro sva po nekaj urah dohitela in jo prehitela. Preko radijske postaje smo se pogovorili o načrtih za prihodnje dni in o formalnostih v Nomeju ob vstopu v ZDA. Za Norvežane bo vstop v Ameriko bolj enostaven, saj imajo vsi na krovu ameriške vize, midva z Dušanom pa viz v preteklih mesecih na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani nisva uspela dobiti. Za ZDA sva oba pridobila elektronsko vizo, vendar je za prihod v Ameriko z lastnim plovilom potrebna še dodatna viza. Ko sem se spomladi prijavil za vizo, sem izpolnil vse zahtevane formularje, vendar je poleg plačila zajetnega zneska za pridobitev vize potreben tudi pogovor na veleposlaništvu in potem tam za nekaj tednov pustiti še potni list, da vanj nalepijo vizo. V zadnjega pol leta mi v dneh, ko sem bil doma, na veleposlaništvu ni uspelo dobiti prostega termina za pogovor, po katerem bi bil lahko še dva tedna brez potnega lista. Izjeme žal niso želeli narediti, zato zdaj v ZDA prihajava brez vize.

V poročilih jadralcev iz preteklih let sem videl, da na Aljaski zelo spoštujejo jadralce, ki k njim pridejo preko Arktike skozi Severozahodni prehod in zato so vizo tam lahko izjemoma dobili tudi ob prihodu v ZDA. Na to izjemo sem nekako računal oziroma upal tudi v najinem primeru, če pa ne bo uspelo, nama v skladu z mednarodnim pomorskim pravom ostane tudi še možnost neškodljivega prehoda skozi ameriške teritorialne vode do Kanade.

Pred nekaj dnevi sem ob odhodu iz Kanade v skladu s predpisi preko elektronske pošte najavil najin prihod v Ameriko in od CBP (Customs and Border Protection) dobil odgovor z navodili, da se, dokler v Nomeju ne urediva viz in vstopnih formalnosti, v ZDA v kakšnem zalivu lahko ustaviva le v primeru nevarnosti. V Nome bo oficir CBP prišel po štirinajstem septembru, zato bova morala tam nekaj dni počakati, da se oficir vrne iz Anchorage-a in nama uredi začasne vize. Tega odgovora sva bila oba z Dušanom vesela, saj nama je odpiral vrata za čisto legalen vstop v ZDA, kakšen dan počitka v Nomeju pa se nama bo po desetih dneh neprekinjenega jadranja zagotovo prilegel.

Popoldne se je zjasnilo in veter se je okrepil nad 25 vozlov, valovi od zadaj pa so se postopoma dvignili nad dva metra. Valovi so zibali barko in jadra so vse bolj opletala, zato sva smer jadranja spremenila za trideset stopinj in veter potem v jadra lovila nekoliko bolj s strani. Jadra so se umirila in barka je pospešila nad devet vozlov. Obrate z vetrom sva potem preko popoldneva, večera in noči delala na vsakih nekaj ur, da se nisva preveč oddaljila od smeri proti Beringovem prelivu. Skokica je v takšnih razmerah kar hitra in Thindra je do večera izginila za obzorjem za nama.

Hladno jasno noč nama je popestril polarni sij, ki je svoje zelene zavese in meglice kar nekaj ur premikal preko zvezdnega neba.

Zjutraj sva prijadrala do rta Lisburne, kjer je veter oslabel in barka se je upočasnila. Za rtom sva lahko zavila bolj proti jugu, zato je veter poslej pihal bolj s strani v bok barke in še naprej sva lahko jadrala s čisto spodobno hitrostjo petih vozlov. Popoldne sva prijadrala do naslednjega večjega rta in za Pt. Hope zavila proti jugovzhodu. Sonce je Skokico lepo ogrelo in bunde so danes ostale v podpalubju. Dveh lepih sončnih dni zapored na Arktiki nismo doživeli že vse od Grenlandije pred dvema mesecema. Ozračje je bilo čisto in nad zahodnim obzorjem so se na desni videli hribi vzhodne Sibirije, nad vzhodno obalo pa so se levo od Skokice vzpenjale zasnežene gore Aljaske.

Vremenska napoved je za prihodnja dva dni obetala več vetra ob vzhodni obali Čukotskega morja, po sredini pa le šibek in spremenljiv veter, ki sem se mu želel izogniti, zato sem kurz preko noči zastavil po nekoliko daljši poti ob obali.

Zadnji dan naše poti po Arktiki in po Severozahodnem prehodu na jugu Čukotskega morja je bil oblačen. Veter je slabel, a ga je bilo še vedno dovolj za počasno jadranje. Sredi dneva sva jadrala čez severni tečajnik in Skokica se je s tem od Arktike po dobrih dveh mesecih poslovila. Iskrica veselja se je pojavila v mojih mislih, vendar bova praznovanje z Dušanom odložila za pol dneva, kolikor potrebujeva, da bova prijadrala do približno sedemdeset milj oddaljenega Beringovega preliva. Tam se stikata Arktični ocean in Pacifik in tam se konča pot skozi Severozahodni prehod.

Na morju pred barko sva popoldne videvala številne oblačke vodne pare, ki so jih z izdihanim zrakom v zrak pošiljali kiti, ko so na površje izplavali iz globin morja. Kitom sva se počasi bližala in potem so se te ogromne morske živali začele igrati okoli Skokice. Nekateri kiti so se okoli barke potapljali tudi v neposredni bližini, da so mi med fotografiranjem od strahu včasih tudi zadrhtele roke. Na površje so nekajkrat izplavali tik ob boku barke, vendar se Skokice na srečo niso dotaknili. Plavali so v skupinah po dva ali tri skupaj in se potem, ko so se nadihali, po nekaj minutah spet potopili v globino. Po nekaj miljah sva prijadrala do naslednje skupine kitov in njihova igra okoli barke se je ponovila.

Poleg kitov sva na morju srečala tudi dve ladji obalne straže. Meja z Rusijo je tukaj blizu, Rusi in Kitajci pa imajo v teh dneh na Čukotskem morju skupne pomorske vojaške vaje.

Zvečer sva se približala Beringovi ožini in v meglicah na levi pred seboj videla rt Prince of Wales, na desni pa otoka Diomede in rusko sibirsko obalo.

Svetilnik na rtu nama je kazal pot in malo pred polnočjo sva desetega septembra skozi Beringov preliv prijadrala na Tihi ocean. Z Dušanom sva se objela, si čestitala in si nazdravila. Severozahodni prehod je zdaj za nama, uspešno smo ga prejadrali od Labradorskega morja v Atlantiku preko Arktike do Beringovega morja v Pacifiku. Vsi, ki smo letos jadrali na Skokici, smo na to lahko vsaj malo ponosni.

V vsej pomorski zgodovini do letos je Severozahodni prehod uspešno preplulo 351 ladij vseh velikosti in namenov. Letos se bo to število povečalo za trideset do štirideset ledolomilcev, tovornih, ribiških in raziskovalnih ladij ter križark in jadrnic. Skokica je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.

Glavni cilj mojega letošnjega jadranja je bil zdaj dosežen, a poti za letos še zdaleč ni konec. Pred nama z Dušanom je zahtevno Beringovo morje in v nadaljevanju tudi še jadranje čez Aljaški zaliv do Britanske Kolumbije v Kanadi.

Arktika
12. novembra, 2023

Arktični ocean

Ponoči se je zahodnik polegel in morje na sidrišču se je popolnoma umirilo. S posadko jadrnice Caprivi smo se zvečer dogovorili, da bomo proti Aljaski izpluli v drugem delu noči.

Polovico dneva sem prespal, zato sem bil popolnoma zbujen že sredi noči. Na jadrnici Caprivi, ki je bila zasidrana v bližini, ni bilo luči in nikogar ni bilo videti na palubi. Premišljeval sem, ali naj jih zbudim za skupni odhod, ali pa pustim, naj spijo še naprej. Na računalniku sem preko Starlinka še enkrat pregledal najnovejše vremenske napovedi, ki so še vedno kazale, da se bo veter popoldne začel obračati na ugodni vzhodnik, ki bo potem vztrajal še dva dni in se potem postopoma preko severnika obrnil na zahodnik. Na Capriviju je bilo še vedno vse mirno. Dvignil sem sidro in z Dušanom sva po brezvetrju okoli Herschla odplula proti Aljaski, na Caprivi pa sem poslal mail, da jih nisem želel buditi in da jih bom zjutraj obvestil, kakšne so razmere zunaj na odprtem.

S Caprivija je zjutraj prišel mail, v katerem sta me Jade in Ben v šali obtožila, da sem se spet na skrivaj splazil s sidrišča, da bi jih prehitel do cilja. Napovedala sta, da nas bodo kmalu prehiteli in hkrati sporočila, da sta pred nami trideset in dvajset milj pred nami jadrnici Thindra in Sentijn, ki sta spustili postanek v Tuktoyaktuku in na Herschlu. Za ti dve jadrnici nisem vedel, da sta nas prehiteli med našim postankom na Herschlu. Preko mailov in facebooka smo si v teku dneva z vsemi izmenjali naše pozicije in se dogovorili za interno regato do rta Barrow.

Zjutraj je vzhodnik začel kodrati morje in se do poldneva okrepil do uporabne hitrosti, da sva razpela jadra in ustavila motor. V daljavi na jugu so se lepo videle zasnežene kanadske in ameriške gore. Prejadrala sva mejo med ZDA in Kanado, zato sva z jambora snela kanadsko zastavo in jo nadomestila z ameriško.

Zaradi nasprotnega toka ob obali morava jadrati malo bolj proti severu, kjer je toka manj in napredovanje hitrejše. Za četrtek in petek so popoldanske napovedi pokazale, da se bo vreme spet zapletlo in težko ocenim, ali bova do takrat že lahko objadrala rt Barow ali pa bova morala spet iskati kakšno zatočišče že prej. Toda morje ob obali v daljni okolici Barowa je povsod zelo plitvo in za Skokico v preplitvih zalivih pred rtom najbrž ne bo mogoče najti varnega sidrišča. Poleg nasprotnega toka ob obali so nevarnost pri plovbi ponoči predstavljali še ostanki ledenih plošč, ki so jih za obalno območje prikazovale ameriške karte ledu.

Nasprotni morski tok se je z oddaljenostjo od obale nekoliko zmanjšal, a nama je še vedno kradel blizu dva vozla hitrosti, kar ni ravno najboljše vplivalo na moje razpoloženje. Merilec hitrosti po vodi je kazal hitrost okrog šestih vozlov, GPS pa le štiri. Za nameček pa je veter proti večeru spet oslabel in spustila se je megla. Zagnal sem motor in dežurstvo za krmilom za nekaj ur prepustil Dušanu.

Megla je vztrajala še celo noč, potem pa se je dvignila in veter se je spet dovolj okrepil, da sva ustavila motor in skoraj cel dan uživala v lepem hitrem jadranju. Posledica malo bolj športnega jadranja je bila polomljena ročica vitla, s katerim zategujemo vrvi škotine sprednjega jadra. To je že tretja polomljena ročica na letošnji poti in pri lomljenju ročic sem se zdaj izenačil z Alešem in Dušanom. Iz predala sem vzel še zadnjo rezervo in jo namestil na vitel.

Veter je obrnil na severnik, a sva se od aljaške obale v preteklih dveh dneh oddaljila že za štirideset milj, zato sem kurz zdaj lahko popravil direktno na zahod, kakšnih dvajset milj severno od rta Barrow. Z vetrom v bok sva hitro napredovala in vse je kazalo da bova mimo rta prijadrala še pred večerom tretjega dne in še pred napovedano hladno fronto, s katero bo prišel tudi neugodni zahodnik. V naši interni regati sva preko noči prehitela Sentijn, Thindra je bila dobrih petnajst milj pred nama, Caprivi pa je nekoliko zaostajal in lovil Sentijn.

Medtem ko sem počival v svoji kabini in je na krovu dežural Dušan, me je le ta začel glasno klicati, naj takoj pridem na krov. Hitro sem bil na palubi in videl Dušana na premcu, kako je iz vode vleče genovo. Pomagal sem mu, da sva na krov potegnila še preostanek jadra. Dušan mi je rekel, da se je jadro kar naenkrat odpelo in padlo v vodo. Najprej sem mislil, da se je genova izpulila iz utora v profilu navijalnega mehanizma, potem pa sem v zanki na zgornjem robu jadra videl skrivljeni in izpuljeni škopec, in mi je bilo jasno, da je to vzrok najinih težav.

Pogledal sem na vrh jambora in videl, da je zgornji ležaj navijalnega mehanizma genove ostal na vrhu in ga od spodaj nisem mogel spustiti na palubo, da bi genovo lahko dvignila na jambor. Premišljeval sem, kaj bi bilo najboljše storiti. Nadaljevala sva sicer z jadranjem z glavnim jadrom, a nisva bila hitra. V prtljažnem prostoru imam rezervni flok, ki ga s sponkami lahko spredaj namestim na kater pripono, vendar se tega jadra ne da navijati in krajšati v močnem vetru, zato sem se odločil, da poskusim z Dušanovo pomočjo splezati na vrh jambora in popraviti zgornji ležaj genove ter ga po tirnici spustiti na palubo. Valovi se mi niso zdeli preveliki in jambor ni zelo močno opletal levo in desno, saj sta veter in napeto glavno jadro lepo ublažila zibanje barke.

Toplo sem se oblekel, pripravil nekaj orodja, na dvižnico spinakerja namestil sedež in se pripasal vanj, potem sem kot varovalno vrv nase navezal še rezervno dvižnico genove in začel plezati na jambor. Do sredine jambora imam nameščene stopalke in do tam je bilo plezanje hitro, Dušan je od spodaj le vlekel obe vrvi in me varoval. Od sredine naprej pa je bilo vse odvisno le od Dušana in njegovih mišic, ko je vrtel vitel in me počasi dvigoval proti vrhu jambora. Visel sem kot hruška in se krepko oprijemal jambora, da me opletanje na valovih ne bi odtrgalo stran od jambora in bi me potem metalo naokoli in butalo ob pletenice in jambor. Za popestritev je začel naletavati sneg iz oblakov prihajajoče hladne fronte.

Brez zapletov me je Dušan po nekaj minutah dvignil do vrha, kjer sem videl, da je zgornji ležaj navijalnega mehanizma genove snet s profilne letve in zagozden med jambor in sprednjo pripono. Izpuljen je bil tudi plastični zaključek profilne letve. S tresočimi rokami mi je ležaj uspelo natakniti nazaj na profilno letev in ga potem skupaj z dvižnico spustiti navzdol do palube, zaključka profila pa si na opletajočem jamboru nisem upal popravljati in bo moral počakati na mirnejše morje. Spust z jambora je šel gladko in hitreje kot dvig. Dušan ima dovolj alpinističnih izkušenj, da me je varno spustil na palubo, jaz pa sem se moral le dovolj močno držati jambora, da me zibanje ni odtrgalo. Na jambor sva dvignila genovo, jo napela in lahko sva si oddahnila. Zdelo se mi je, da vse skupaj ni trajalo dolgo, a ko sem pogledal na uro na ploterju, sem videl, da sem na jamboru visel dobro uro in da je avtopilot v tem času po svoje naredil nekaj obratov.

Veter se je vmes obrnil na severozahodnik in oslabel, zato sem kurz popravil na jugozahod, nekoliko nad približno trideset milj oddaljeni rt Barrow. Barka je nekoliko pospešila, čas do prihoda fronte in neugodnega zahodnika se je iztekal. Jadrnica Thindra, ki sva se ji pred težavami približala na deset milj, nama je spet pobegnila in se je zdaj že bližala rtu Barrow.

Arktika
8. oktobra, 2023

Prihod vremenske fronte z viharnim severozahodnikom je bil napovedan za popoldne in to je bilo prekmalu, da bi uspeli prijadrati do najbližjega naslednjega, šestdeset milj oddaljenega, sidrišča ob obali, bilo pa je več kot dovolj za izlet na obalo razvejanega zaliva Pearce Point.

Čoln smo spustili v vodo in odveslali do lepe prodnate plaže pod klifom. Dušan in Aleš sta se ob obali sprehodila do lesene hiške, kjer je bila nekoč trgovska postojanka, zdaj pa jo pozimi Inuiti uporabljajo kot nekakšen bivak, ko pozimi z motornimi sanmi preko zamrznjenega morja pridejo sem na lov na karibuje, tjulne ali muškatno govedo. Sam sem lep dan spet lahko izkoristil za tek po hribih in planjavah v malo širši okolici zaliva. Tudi tukaj je bila, podobno kot v prejšnjem zalivu, na hribu nad zalivom nekoč postavljena radarska postaja, o kateri zdaj pričajo opuščene pločevinaste stavbe in opuščena peščena pristajalna steza za letala.

Splezal sem še na hrib na drugi strani zaliva, da bi naredil kakšno fotografijo čez slikovit zaliv, pa so me začele napadati ptice, ki so tam gnezdile. Med drugim sta se nadme spravila tudi dva sokola, zato na vrhu nisem prav dolgo užival v lepem razgledu.

Popoldne smo se vrnili na barko in Aleš ter Dušan sta se spet okopala v morju. Iz izraza na Dušanovem obrazu lahko sklepam, da prav posebnega užitka v ledeni vodi nista imela. Verjetno je šlo bolj za preizkus poguma.

Zvečer so se čez hrib v zaliv začeli spuščati sunki viharnega zahodnika, ki so tudi v zavetrju presegali trideset vozlov hitrosti. Ples vetra se je nadaljeval celo noč in še cel naslednji dan. Sidro je sicer dobro držalo, a ker je zahodni veter vmes obrnil nekoliko bolj na sever, so v zaliv so okoli rta začeli prihajati vse večji valovi, ki so nas krepko zibali, valovi pa so se glasno prelivali čez čeri v bližini. Nič kaj prijetno ni bilo to guncanje, zato smo se preselili na drug konec zaliva, ki je bil sicer nekoliko bolj izpostavljen vetru, a precej bolje zaščiten pred valovi. Na drugi strani rta so valovi presegali višino petih metrov in se besno razbijali ob obali in pljuskali po nekaj deset metrov v zrak in čez otočke pred obalo.

Tretji dan je zahodnik začel slabeti in za naslednja dva dni je bil napovedan vzhodnik, zato smo se odločili, da bomo odjadrali na pot proti 270 milj oddaljenemu Tuktoyaktuku takoj, ko se bo veter obrnil in se bodo valovi na odprtem zmanjšali pod meter višine.

Ponoči je veter slabel in obrnil na severnik in proti jutru na severovzhodnik, valovi s severozahoda pa so dovolj umirili, da smo zjutraj dvignili sidro in odjadrali proti petdeset navtičnih milj oddaljenemu rtu Perry. Jadranje v jasnem jutru je bilo živahno in je postajalo vse hitrejše, saj se je veter kmalu okrepil nad dvajset vozlov. Sneli smo glavno jadro, saj so se valovi od zadaj večali in me je bilo strah, da bi Skokico kakšen val preveč zasukal in bi jadro preletelo in spet naredilo kaj škode na barki. Tudi samo z genovo smo še vedno jadrali s preko osmimi vozli hitrosti. Cape Perry je bil že dopoldne za krmo naše barke in naslednji vmesni cilj so postali osemdeset milj oddaljeni otoki Baillie severno od rta Bathurst.

Popoldne se je pooblačilo in nad nas so prihajale plohe. Veter se je še krepil in presegal trideset vozlov hitrosti. Spremenil je tudi smer, na jugovzhodno in nam je zdaj pihal točno v krmo. Tudi valovi so se dvignili in presegali tri metre višine, Skokica pa se je opotekala med njimi. Da bi barko nekoliko umirili, smo jadrali nekoliko iz direktne smeri, da smo imeli veter v pol-krmo in smo vsakih nekaj ur naredili obrat z vetrom. Nekaj časa smo jadrali bolj proti odprtemu morju in potem obrat in zavili bolj proti obali in ko je morje postali preplitvo, smo spet zavili za dve ali tri ure zavili bolj na odprto.

Ker je morje v Amundsenovem zalivu plitvo, se je skalilo in dobilo kakavno barvo. Zvečer smo bili mimo rta Bathurst in za otoki Baillie smo zavili na jugozahod.

V zavetju kopnega se je morje umirilo in Skokica je umirjeno brzela v noč proti 130 navtičnih milj oddaljenemu Tuktuyaktuku. Na mirnem morju se je med jadranjem dalo lepo spati in podobno kot čez dan, smo se z Dušanom in Alešem tudi čez noč izmenjevali na dve uri pri dežurstvu za krmilom. Morje je postajalo vse plitvejše in globina se je zadnjih sto milj do Tuktoyaktuka vseskozi gibala med petimi in desetimi metri, zadnjih dvajset milj pa je bilo morje še plitvejše in so bile številke na globinomeru le še med tremi in petimi metri.

Ugrez Skokice je dva metra in pol in nič kaj prijeten ni občutek, ko veš, da je med jadranjem pod kobilico le še slab meter vode, a Navionicsove elektronske karte, ki jih imamo na tablici, so bile vseskozi presenetljivo natančne. Zaradi previdnosti pa vseeno nismo jadrali na polno, nič se nam ni mudilo, saj smo bili hitreje na poti, kot sem načrtoval, v Toktoyaktuku pa bomo itak morali spet počakati vsaj do nedelje, saj nam je z Aljaske nasproti prihajala nova fronta s krepkim zahodnikom. Mudilo se je le Alešu, ki si je včeraj med jadranjem preko interneta kupil letalske karte za pot domov z odhodom iz Inuvika, ki leži v notranjosti Kanade kakšnih 200 kilometrov severno od Tuktuyaktuka. Skrbelo ga je, kako bo prišel do Inuvika. Do Tuktoyaktuka je iz Inuvika in iz notranjosti Kanade speljana cesta, a med mestoma ni avtobusne povezave.

Mestece Tuktoyaktuk, ki ga na kratko imenujejo tudi Tuk, leži v delti reke Mackenzie in na obali Arktičnega oceana. Reka Mackenzie je za Missisipijem druga najdaljša ameriška reka in je plovna daleč v notranjost Kanade, deltasti izliv reke pa v rečnih rokavih ponuja dobro zavetje pred vetrom in valovi z morja. Ob našem prihodu sta bili v reki pred Tukom zasidrani dve jadrnici, francosko kanadska Que serra in nizozemska Mae West. Prva je namenjena tako kot mi proti zahodu in se na njej izmenjujejo mlade znanstvene ekipe, ki na poti merijo lastnosti morske vode in ledu, na nizozemski barki pa je samo samo Andre Speet, starejši nizozemski jadralec, ki je lani z ekipo prejadral Severozahodni prehod v zahodno smer, letos pa se je solo odpravil v nasprotno smer proti Grenlandiji. Težka pot ga še čaka in veliko sreče bo potreboval, saj jadralske razmere tukaj zaradi vetra, ledu, plitvin, čeri in omejenega časa zares niso ugodne za solo jadranje, saj je med jadranjem potrebno imeti stalen pregled nad morjem pred premcem barke, kar pa ni mogoče, ker mora Andre kdaj tudi spati.

Ob prihodu smo zapluli okrog obeh jadrnic in jadralce pozdravili, potem pa zvečer spustili sidro v rečnem rokavu v bližini.

V petek zjutraj smo dali čoln v vodo in šli na obali najprej v info center po informacije, kje se v mestu lahko dobi nafta in voda. To je zanimalo predvsem naju z Dušanom, medtem ko je Aleša zanimal predvsem prevoz do Inuvika in izvedel je, da se bo moral znajti po svoje, saj čez konec tedna ni nobenega javnega prevoza v notranjost Kanade.

Aleš se je potem sprehodil po Tuktoyaktuku in uspel najti »prevoz na avtoštop« pri starejšem paru s potovalnim kombijem, ki sta se sem pripeljala na ogled najsevernejše točke ob robu Arktičnega oceana, do katere se je iz notranjosti Amerike mogoče pripeljati z avtom.

Objeli smo se, poslovili in pomahali v slovo. Aleš se je odpeljal na jug, midva z Dušanom pa sva iz trgovine na barko znosila hrano in v več ponovitvah tudi vodo. Izkazalo se je, da bova najceneje prišla skozi, če bova pitno vodo kupila kar v trgovini v osemnajst litrskih plastenkah. Najprej sva kupila dve plastenki, ju na polnilnem avtomatu v trgovini napolnila z vodo in odnesla na barko ter izpraznila v tank z vodo, potem sva se s plastenkama in še dvema drugima petindvajset-litrskima ročkama  vrnila v trgovino, jih na avtomatu napolnila z vodo ter spet s čolnom odpeljala na barko in pretočila. Ko sva to potem ponovila še tretjič, sta bila oba rezervoarja na barki polna. Dovolj sva imela vode za naslednje tri tedne in še za tuširanje nama jo je ostalo dovolj. Topel tuš na mirnem morju se je zvečer zares zelo prilegel, da o brezskrbnem spanju sploh ne govorim.

Arktika
27. septembra, 2023

Večino leta je morje severno od polarnega kroga zamrznjeno in preko ledu so Inuiti poseljevali arktične otoke in preko zamrznjenega morja med Sibirijo in Aljasko so potekale tudi prve selitve ljudi iz Azije v Ameriko. Ta potovanja so potekala peš in s pomočjo sani in vpreg.

Od petnajstega stoletja naprej so mnogi raziskovalci poskušali najti alternativno plovno pot med Atlantikom in Pacifikom, po morju severno od ameriške celine. V teku stoletij so raziskovalci v iskanju prehoda po morju prodirali vse globje v Arktiko in odkrivali nove prelive med otoki. Mnogi so pri tem ostali ujeti v ledu tudi po več let in žal se mnogi z raziskovalnih odprav niso vrnili. Njihova imena so za vedno zapisana v imenih otokov in prelivov med arktičnimi otoki. Prvi, ki mu je s svojo odpravo na ladji Gjoa uspelo najti plovno pot skozi Severozahodni prehod, je bil norveški raziskovalec Roald Amundsen v letu 1903. Takrat so za pot z Atlantika na Pacifik potrebovali tri leta in trikrat jih je vmes ujel zimski led in so morali na ladji prezimiti. Da so preživeli v surovem zimskem okolju, so se morali naučiti eskimskega načina življenja v ledu in snegu, ter lova in ribolova.

Od takrat naprej je bilo vse več uspešnih odprav, ki so odkrile nove plovne poti med otoki, vendar je trajalo še dolgo in potrebni so bili ledolomilci, da so te poti postale dovolj zanesljive za trgovsko mornarico in tovorne ter potniške ladje. Zaradi globalnega segrevanja so plovne poti med arktičnimi otoki Kanade in Aljaske v zadnjih desetletjih nekaj tednov na leto dlje odprte oziroma nezmrznjene, zato v zadnjih letih spet narašča zanimanje za severne trgovske poti. Vendar tudi v teh naših zadnjih toplih letih pot skozi severozahodni prehod še vedno ni zanesljiva in v zadnjih dvajsetih letih so bila tri poletja, ko se z manjšimi barkami zaradi ledu ni bilo mogoče v enem letu prebiti skozi prehod z Atlantika na Pacifik. To je bilo takrat mogoče le večjim ladjam z okrepljenim trupom in še tem le s pomočjo ledolomilcev. Zadnje takšno ledeno leto je bilo 2018, med letoma 2020 in 2021 pa so kanadske oblasti zaradi covida in zaščite tamkajšnjih prebivalcev prepovedale plovbo na severu.

Doslej je Severozahodni prehod, od Labradorskega morja do Beringovega morja proti zahodu ali pa v obratno smer proti vzhodu, uspelo prepluti 351 plovilom. Tukaj so všteti tako ledolomilci in tovorne, potniške in ribiške ladje, kot tudi plovila za prosti čas, kamor prištevamo jadrnice, motorne čolne in jahte ter zadnje čase tudi veslače. Ljudje, ki vodijo statistiko prehodov, v šali marsikdaj omenijo, da je doslej več ljudi splezalo na Mont Everest, kot pa preplulo Severozahodni prehod.

No, to razmerje se bo kmalu spremenilo, saj zadnja leta dve manjši potniški križarki, z okrepljenim trupom za plovbo po ledenih vodah, s po nekaj sto gosti na krovu opravita po eno križarjenje letno skozi Severozahodni prehod.

V letu 2022 je severozahodni prehod uspelo prepluti osmim posadkam rekreativnih plovil (jadrnice in motorne barke), štiri so to uspele v vzhodni smeri s Pacifika na Atlantik, štiri pa v zahodno smer. Letos je po mojih podatkih na poti v eno ali drugo stran okoli petnajst jadrnic, motornih bark in celo veslaških ekip.

Mi trije z Dušanom in Alešem na Skokici smo ena od letošnjih jadralskih odprav skozi Severozahodni prehod. Po prejadranih 1900 navtičnih miljah od Grenlandije smo zdaj približno na polovici poti do Beringovega preliva, kjer se ta pot konča. Vendar tam še ne bo konec našega letošnjega jadranja. Aleš se bo sicer že ta teden po dobri polovici poti poslovil od Skokice, z Dušanom pa naju do jeseni po izhodu iz Beringovega preliva na poti proti jugu, proti Britanski Kolumbiji v Kanadi čaka še okrog 2500 navtičnih milj zahtevnega Beringovega morja in severnega Pacifika.

Arktika
27. septembra, 2023

Po dveh dneh čakanja smo tretji dan izkoristili spremembo vetra in po prelivu Dolphin and Union Strait odjadrali proti dobrih 190 navtičnih milj oddaljenemu zalivu Pearce Point Harbor, kjer nas bo glede na vremenske napovedi spet za nekaj dni zaustavil okrepljen zahodnik nove fronte in bomo ponovno morali počakati na novo vremensko okno za nadaljevanje poti proti zahodu.

V bistvu je bilo za našo smer ugodnega jugozahodnika v vremenskih kartah videti le za dober dan, zato smo iz Bernard Harborja izpluli že zvečer, ko je zahodnik pojenjal in so se dovolj znižali valovi.

Nekaj ur smo ponoči motorirali proti valovom preden smo se proti jutru srečali z okrepljenim jugovzhodnikom, ki nam je napolnil jadra in ponesel proti severozahodu. Veter nam je pihal točno v smer, v katero smo bili namenjeni, zato smo, da bi bolje izkoristili veter in bili hitrejši, raje jadrali nekoliko iz smeri, da smo imeli veter v pol-krmo.

Na vsakih nekaj ur smo potem naredili obrat z vetrom in križarili. Dopoldne je veter začel presegati trideset vozlov hitrosti, zato smo pospravili glavno jadro, saj je za hitro jadranje zadoščala že skrajšana genova. Vetru primerno so se dvignili tudi valovi in od zadaj zalivali krmo Skokice.

Morje je postajalo vse bolj kalno in čokoladne barve, saj se na sever Kanade stekajo reke iz notranjosti Kanade in s seboj prinašajo mulj. Morje je tukaj tudi precej plitvo, zato ga veter in valovi hitro skalijo.

Popoldne mi je Aleš, ki je opazoval morje, rekel, da med valovi pred nami vidi hlod. Še sam sem bolj pozorno pogledal naprej in se kar zgrozil, ni bil hlod temveč kit. In ta kit je plaval diagonalno točno proti nam. Prepozno je bilo, da bi obrnil barko, le zakričal sem: »Drži se, zdajle bo butnilo!« Prepričan sem bil, da se bomo zaleteli v kita, pa se je kit deset metrov pred nami potopil in Skokica je gladko odjadrala čezenj in naprej. Srčni utrip mi je v nekaj sekundah krepko narastel in še nekaj časa sem se tresel, Aleš pa se mi je smejal. Trčenja s kitom so bila usodna že za marsikatero barko, v tej ledeno mrzli vodi na severu, pa je to lahko usodno tudi za posadko. Srečno se je končalo in čez nekaj časa sem si oddahnil.

Popoldne in večer nam je popestrilo nekaj ploh, proti jutru pa smo sidro spustili v slikovitem zalivu za rtom Pearce Point.

Več objav

Archives