Z zamudo objavljam še zadnjih nekaj utrinkov z mojih lanskih jadralskih poti od Jadrana preko Atlantika in Arktike do Pacifika. Več bo zapisano v knjigi, ki že nastaja.

Ko sva dopoldne prijadrala med Aleutske otoke, so se oblaki že tako zgostili, da so zakrili zasneženi vrh več kot tri tisoč metrov visokega vulkana Šišaldin na Unimaku. Morje je v prelivu postalo čisto zmešano, saj so oceanski valovi z juga prihajali po različnih poteh okoli otokov in se križali, sestavljali v piramide in prelivali čez krov barke. Na srečo se je Skokica zmešanega morja rešila že po treh urah, ko sva okoli otoka Unimak zavila proti severovzhodu. Prijadrala sva skozi Aleute, na Pacifik in zdaj sva bila na južni, privetrni strani otočja. Kakšnih dvajset vozlov vetra z juga je pihalo v desni bok barke in valovi so bili poravnani z vetrom, zato je jadranje postalo čisto udobno. In avtopilot je še vedno delal.

Žal se je z juga priplazila megla in zastrla pogled na otoke, z meglo pa je prišel tudi dež. Zaradi zmanjšane vidljivosti sem prižgal radar in vključil AIS, da bi vsaj na zaslonu radarja videl, kaj se dogaja na morju pred nama in da bi bila tudi Skokica vidna drugim. Ribiči so bili na morju med otoki in predvideval sem, da tudi oni opazujejo svoje elektronske naprave na barkah in na zaslonih vidijo AIS signal Skokice.

Veter se je čez dan okrepil na petindvajset vozlov, vremenska napoved pa je kazala, da bo jedro ciklona ponoči prešlo Aleute in se bo veter za njim obrnil na še močnejši severnik. Od Nomeja naprej sva z Dušanom že cel teden brez postanka vseskozi na barki in prilegel bi se nama kakšen sprehod po kopnem in nekaj počitka, zato sem si na navtični karti ob Aljaškem polotoku ogledoval zalive in sidrišča, kjer bi se lahko ustavila. Dobrih sto milj pred nama sem našel Sand Point, ribiško vas s pristaniščem na otoku Popof. Po mailu sem obvestil g. Domingueza, CBP oficirja z Unalaske, da se nameravava ustaviti v Sand Pointu in ga prosil za dovoljenje za pristanek, da bi se spočila in dopolnila zaloge nafte in hrane na barki.

V prelivu med otoki pred Sand Point-om sva pospravila jadra, zagnala motor in mimo valobrana zavila v ribiško pristanišče, kjer je bila ob plavajoče pomole privezana množica ribiških ladij in med njimi tudi nekaj jadrnic.

Skokico sva privezala na prosto mesto ob pomolu, potem pa sem poiskal luškega kapitana, da sem uredil formalnosti in plačal luške pristojbine. Pri kapitanu in ribičih v pristanišču sem dobil tudi vrsto informacij, kje v naselju mogoče kupiti hrano, kje nafto in plin ter kje je kakšna gostilna. Pri slednjem vprašanju sem bil presenečen nad odgovorom, saj je v Sand Pointu jeseni odprta le ena restavracija, kitajska in še ta je zunaj naselja ter kakšna dva kilometra oddaljena od pristanišča. V isti stavbi kot kitajska restavracija je tudi največja trgovina v vasi in na poti do tja sva si lahko dodobra pretegnila noge.

Popoldne so nad otoke druga za drugo prihajale plohe, proti večeru pa se je nekoliko razvedrilo, kar sem izkoristil za malo daljši tek po hribih nad obalo. Po treh mesecih sem na kopnem v naravi končno spet lahko videl še kaj drugega kot skale poraščene s tundrskimi mahovi in lišaji. Tekal sem po poteh, ki so vodile skozi grmovje in po redkem nizkem listnatem gozdu. V zraku je bilo tudi tukaj mogoče videti veliko ptic, za razliko od drugod pa je bilo med njimi mogoče videti tudi sokole in beloglave orle. Slednji so se razkazovali tudi na pomolih in jamborih v pristanišču.

Pregledal sem vremenske napovedi za Aljaški zaliv in za severovzhodni Pacifik, da bi videl kakšne bodo v prihodnjih dneh razmere za prečkanje zaliva na poti proti Britanski Kolumbiji v Kanadi. Cikloni so še vedno prihajali čez severni Pacifik in med njimi ni bilo videti za več kot dva dni premora. Prvi ciklon v napovedi bo že jutri prišel čez Aljaški polotok, a tokrat s severa in s seboj prinesel okrog 30 do 40 vozlov severnika. Vremenska napoved ni obetala varnega jadranja neposredno proti Kanadi, zato bova še nekaj naslednjih dni nadaljevala z jadranjem po daljši poti proti severovzhodu, med otoki ob Aljaškem polotoku.

Dopoldne so rafali vetra začeli slabeti in sredi dneva sva dvignila sidro ter odjadrala proti sto petdeset milj oddaljenemu velikemu otoku Kodiak. Oblaki so se razredčili in na celini so se pokazale s snegom pokrite gore. Na morju sva srečala nekaj ribiških ladij. Zvečer je veter dovolj oslabel, da sva z Dušanom poleg genove lahko dvignila tudi glavno jadro, valovi pa so se postopoma znižali in jadranje je postajalo vse bolj udobno. Ponoči na petek 22. septembra je veter oslabel in jadrom v pomoč sem zagnal še motor, saj naju je preko enega vozla nasprotnega morskega toka preveč upočasnjevalo. Med Kodiakom in Aljaškim polotokom sva videla luči nekaj ribiških ladij, ki se jim je bilo potrebno izogniti. Predvsem Dušan je imel ponoči težave z eno od ribiških bark, ki je nepredvidljivo cikcakala po morju pred nama in je moral narediti dolg ovinek, da se ji je varno izognil.

Po dveh dneh brezvetrja in neprestanega motoriranja preko konca tedna se je tank za nafto vse bolj praznil, bencinske črpalke pa tukaj niso za vsakim vogalom, zato sva se namenila proti Sewardu, slikovitemu zalivu med gorami in ledeniki na jugu polotoka Kenai, kjer imajo marino in bencinsko črpalko. Ameriškega CBP oficirja na Unalaski sem obvestil, da nameravava zaviti na bencinsko črpalko v Seward in kmalu sem po elektronski pošti od gospoda Domingueza dobil dovoljenje, da se v Sewardu lahko ustaviva in natočiva nafto. Za srečanje v tamkajšnji marini sem se pred dnevi preko elektronske pošte dogovoril tudi z Juho Karhujem in njegovo prijateljico Sohvi, ki sta zadnje leto sem prijadrala z juga ZDA. V to smer bo letošnjo jesen in prihodnjo pomlad jadrala Skokica, medtem ko Juho in Sohvi za prihodnje leto načrtujeta jadranje skozi Severozahodni prehod po poti, ki smo jo mi prejadrali letos. Dogovorili smo se za izmenjavo informacij in izkušenj.

Pristanišče in marino pred oceanskimi valovi z juga ščitijo visoki valobrani, med katerimi sva našla pot do marine in bencinske črpalke v njej. Ob pristanku sva z Dušanom vsak na svojem koncu barke vrgla privezne vrvi na pomol, potem pa sem za vrvmi še sam brez pomisleka skočil na pomol in pri tem pozabil, da moram paziti na poškodovano nogo, ki me je po nekaj dneh posedanja na barki že nehala boleti. Ob pristanku na pomol me je ostra bolečina v nogi kar spodsekala. Na novo sem si natrgal mišico, ki se je v preteklih dneh delno že zarastla in spet bom nekaj dni šepal, stokal in se smilil samemu sebi.

Dotočila sva nafto v tank na barki, potem pa odplula na drugi konec marine, kjer je privezana aluminijasta jadrnica Lumi, s katero Juho in Sohvi jadrata po svetu. Juho in Sohvi sta mlad par in nekakšna sodobna pustolovca, ki z jadrnico potujeta po severnih zasneženih krajih, sidrata v zasneženih in zaledenelih zalivih in z barke delata smučarske ture, o katerih potem Juho objavlja dobre in odklopljene zimsko smučarsko jadralske video filme: https://www.facebook.com/alluringarctic.

Skokico sva zraven Lumi privezala ob pomol v kotu marine in potrkal sem po trupu bele finske barke. Doma je bila le Sohvi, Juho pa se je potepal naokoli. Dušan se je zapletel v pogovor s Sohvi, jaz pa sem šepajoč odpravil proti navtični trgovini v mestecu ob marini. Želel sem kupiti dve ročki za vitla na barki, saj mi jih je začelo primanjkovati, ker smo kar tri polomili čez poletje na poti od Grenlandije do Aljaske. Izlet do navtične trgovine žal ni bil uspešen, na vratih trgovine sem poleg urnika z delovnim časom lahko prebral le obvestilo, da je trgovina od včeraj do prihodnje pomladi zaprta. Odšepal sem nazaj do marine in se spoznal tudi z Juhom, ki je medtem prišel na obisk na Skokico.

Jadralski pogovori največkrat niso kratki. Pogovarjali smo se o njunih in naših jadralskih poteh, o načrtih in težavah ter se med klepetom čez nekaj časa preselili najprej na Lumi, potem pa še v lokalno restavracijo na obali.

Prva noč je bila jasna, mirna in brez vetra. Zvezde so nama osvetljevale pot, ko sva preko noči na nekaj ur izmenjevala pri dežurstvih za krmilom. Pot nama je grenil le vztrajen nasprotni tok, ki nama je vseskozi kradel po vozel ali dva hitrosti. Dopoldne je zapihal severozahodnik in se čez dan okrepil nad dvajset vozlov, da sva lahko zelo lepo jadrala. Za nameček je sam od sebe spet začel delati avtopilot in naju razbremenil pri dežurstvih za krmilom.

Ponoči so čez morje prihajale izdatne plohe in veter se je okrepil nad dvajset vozlov. Večjim in dolgim valovom z juga so se pridružil krajši in strmejši valovi z jugozahoda in za nameček še valovi z vzhoda. Morje je postalo zelo razburkano, zmešano in Skokica je vse bolj poskakovala na valovih. Na manj kot štiri vozle hitrosti je bilo potrebno upočasniti barko. Včerajšnja večerna napoved je kazala, da je do prihoda ciklona še 24 ur časa, iz današnje jutranje pa sem videl, da je ciklon že tukaj in da ni zavil proti kopnemu temveč naju je polovica že prešla, do večera pa bo že mimo.

Odločil sem se, da ne zavijeva med otoke, kjer bi se ukvarjala z občutnimi plimskimi tokovi in nočno navigacijo po ožinah, temveč pot nadaljujeva po krajši poti po oceanu saj je bilo jedro ciklona z močnimi nalivi, popolnoma zmešanim morjem in nasprotnim vetrom itak že skorajda mimo. Valovi, ki so se križali iz različnih smeri, niso dovoljevali ne jadranja ne normalnega motoriranja, zato je bilo potrebno barko upočasniti pod 4 vozle hitrosti, da Skokica ni prehudo nabijala v valove.

V naslednjih dveh urah se je avtopilot še nekajkrat izklopil sam od sebe, a se ga je vedno dalo obuditi s cukanjem krmila v levo in desno.  S to novo izkušnjo sem ob predaji dežurstva seznanil Dušana. Dogovorila sva se, da bova dežurstva, če bo avtopilot deloval, z dveh podaljšala na tri ure.

Do jutra sva se prebila iz ciklona, dež je ponehali in žal tudi veter, le visoki navzkrižni valovi so ostali in se do večera počasi zmanjševali. Zvečer se je zjasnilo in avtopilot je še vedno deloval, kadar pa je nagajal, sva zdaj vedela, kaj morava storiti. Vem, da tako ne bo šlo na dolge proge in sem že navezal stik z Garminom, a do prvega serviserja na jugu Britanske Kolumbije v Kanadi je še tisoč milj.

Po četrtkovem prehodu ciklona se v petek, 29. septembra, valovi postopoma umirjajo, žal pa vetra še vedno ni in cel dan sva z Dušanom morala poslušati drdranje motorja. Za dogajanje med dolgočasno plovbo poskrbijo le otoki odtrganega kelpa, oz. halug po slovensko, ki ga morski tokovi zanesejo na odprto morje. Med valovi je haluge težko opaziti, ko pa Skokica zapluje v te alge, propeler kar zarohni in začne vibrirati, ko se trdožive vejice alg zapletejo okrog kobilice, krmila in propelerja. Včasih traja tudi deset minut, da se z vzvratno vožnjo in zavijanjem rešiš zelenega oklepa in vibracij na propelerju.

Plovna pot je tukaj tudi v naravi kar dobro označena s svetilniki na izpostavljenih rtih otokov in z bojami na plitvinah sredi prelivov. Od najožjega dela preliva med otokoma Dall in Prince of Wales sva bila oddaljena le še nekaj sto metrov, ko so se pred nama začeli delati vrtinci in velika rdeča boja nad plitvino je nenadoma izginila. V nekaj sekundah se je dva vozla toka v krmo na drugi strani vrtincev spremenilo v sedem vozlov nasprotnega toka, ki je potapljal dvometrsko bojo, okoli naju pa so v ožini kar naenkrat nastale brzice. Eno uro pred napovedanim časom se je to zgodilo in me presenetilo. Plima je vodo v zalivu pred nama dvignila za nekaj metrov in iz zaliva na drugi strani ožine nama je nasproti začela teči mogočna morska reka. Obstala sva skorajda na mestu. Ročko za plin sem porinil naprej in motor je rohnel v višjih obratih, da sva lahko vsaj malo napredovala. Na najožjem delu preliva je na sredini otoček, ki ožino razdeli na dva stometrska kraka. Nasprotni morski tok se je tam zgostil in še okrepil ter presegal osem vozlov hitrosti. Skokica je bila prepočasna. Še malo sem premaknil ročko za plin in povečal obrate motorja, a po sredini ni šlo več naprej oz. je bil morski tok celo hitrejši od Skokice in naju je počasi odnašal nazaj. Zaplul sem k obali, kjer je bil tok nekoliko šibkejši in sva se lahko le počasi, meter za metrom, skozi vrtince prebijala naprej. Srce mi je razbijalo od vznemirjenja in sem ga čutil v grlu, Dušan pa se je smejal, vidno užival in fotografiral. Prosil sem ga, da gre na premec in gleda, ali v vodi pred nama ni morda skrita kakšna čer, saj sva plula zelo blizu obale.

Zadnji dan v septembru se je začel. Otoki so se odmaknili in nekaj deset milj odprtega morja je bilo pred nama, polna luna je lepo osvetljevala okolico, hlodov na morju ni bilo videti in v drugem delu noči sva se med dežurstvi lahko nekoliko sprostila ob mirnem jadranju proti kanadski obali. Jutranje sonce naju je pozdravilo izza kanadskih gora, veter pa je in pospravil sem jadra. Približala sva se skupini otokov, čeri, plitvin in prelivov pred vhodom do pristanišča Prince Rupert. Na prvi pogled je na elektronski karti vse skupaj videti zelo zapleteno, a ko sem karte na ploterju dovolj povečal, sem videl, da so plovne poti dobro označene s svetilniki in drugimi oznakami. Na ploterju sem narisal pot med plitvinami in otočki ter Dušanu zjutraj predal dežurstvo, da se malo naspim pred prihodom v pristanišče.

Po prejadranih 5457 navtičnih miljah od odhoda z Grenlandije okoli severa Amerike sva Skokico danes privezala v marini mesteca Prince Rupert. Tekma s časom in ledom se je končala. Z Dušanom sva zavriskala, se objela in si čestitala. Potem pa je Dušana postalo strah, da bo od mene dobil še poljub in je z barke pobegnil v objem svoje Alme, ki je danes sem priletela iz Evrope in ga je že čakala na pomolu.

S temi utrinki zaključujem poročila o lanskem jadranju po Arktiki. Dosti več bo napisano v knjigi, ki že nastaja in v njej bo tudi veliko fotografij. Izšla bo spomladi.