cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Pacifik

San Francisco Bay

Vrsto opravkov in sestankov sem imel v preteklih tednih in čas je že bil, da svoje kopensko življenje za nekaj časa zamenjam z morskim. Popotovanje včasih ne poteka tako, kot bi si želel in prva dva dneva prihoda na barko nista bila ravno idealna.
Tik pred odhodom sem na letališču izvedel, da so pri Swissu odpovedali let za San Francisco in mi spremenili povezovalni let. Letalo iz Zuricha je imelo potem krepko zamudo in v San Francisco sem namesto sredi dneva, priletel šele zvečer. Na žalost moja prtljaga ni priletela z menoj. Na letališču me je pričakal Jelko in odpeljala sva se do Skokice v marini Westpoint. Drugi dan sva namenila nakupu hrane, pijače, plina, goriva in iskanju moje prtljage. Pr slednjih dveh opravilih se je žal zapletlo. Ko sva v marini izplula iz priveza, da bi pri pomolu z bencinsko črpalko natočili gorivo, je poslušnost odpovedala ročka za plin in Skokica je ostala brez motornega pogona. V ozkem prostoru med pomoli in barkami sva bila z Jelčom nemočno prepuščena vetru, ki je Skokico nosil v plitvejši del marine. Paniko na krovu so opazili mornarji z drugih bark in nama priskočili na pomoč, da smo barko ukrotili in privezali kar počez med pomole.
Z Michaelom s sosednje barke sva poskušala popraviti odtrgano sidrišče “zajle za gas” , a nama ni uspelo, zato sem se lotil druge težave – izgubljene prtljage. Včeraj so mi obljubili, da jo bodo popoldne pripeljali v marino, današnja informacija preko telefona pa je bila, da mojo prtljago še iščejo. Žal sem se po telefonu uspel pogovarjati le z odzivnikom in umetna inteligenca mu je na vsako moje vprašanje odgovorila, da se trudijo po najboljših močeh, da bi našli mojo prtljago. Mike s sosednje barke me je zato prijazno odpeljal do letališča, kjer sem v pisarni Uniteda izvedel, da je moja prtljaga verjetno ostala v Ljubljani in da še ne vedo, kdaj bo prišla v San Francisco. To je bila zares super informacija, sploh pa v kombinaciji z njihovim naslednjim vprašanjem, kam naj mi prtljago dostavijo. Rekel sem jim, da naj mi prtljago dostavijo na Skokico, ki bo vsak dan nekje drugje, čez nekaj dni pa na Pacifiku na poti proti Havajem.

Pri Unitedu imajo pri posredovanju informacij o dostavi izgubljene prtljage ustaljen postopek preko interneta in sledilne kode, ki ga podpira umetna inteligenca, zato ne posredujejo drugih telefonskih številk ali mailov, kjer bi od žive osebe dobil ustrezne podatke. Vendar je uslužbenka Uniteda na koncu vendarle spoznala, da jaz na ta način svoje prtljage ne bom dočakal, zato mi je obljubila, da me bo preko maila obvestila, ko bo kaj novega, jaz pa ji bom potem lahko posredoval informacijo, kam naj mi torbo pošljejo.

V upanju, da bo to delovalo, sem se od letališča poslovil, zvečer pa mi je v prtljažnem prostoru Skokice nekako uspelo z vezicami začasno pritrditi odtrgano sidrišče jeklenice za plin, da sva ob nočni plimi lahko izplula iz marine in potem po kanalih čez plitvine med svetilniki našla pot do zaliva. Skokico sva usmerila proti severu, proti 25 milj oddaljenemu San Franciscu. Noč je bila hladna, veliko hladnejša, kot sem od Kalifornije pričakoval.

Moja improvizacija je ob previdni uporabi še vedno delovala in motorni pogon je ubogal premike ročice za plin. V dobro voljo me je spravil tudi mail od Uniteda, ki je ponoči priletel na moj računalnik in v katerem mi je uslužbenka sporočila, da moja torba prišla v San Francisco, da jo bodo kmalu pregledali cariniki in jo zjutraj lahko pridem prevzeti. Letališče leži ob morju v zalivu, na pol poti do San Francisca, zato sva bila z Jelčom še pred jutrom mimo letališča in sva potem v bližini spustila sidro.

Zjutraj sva šla z barko v bližnjo marino, kjer sem se po telefonu dogovoril za nekajurni postanek, a je bila zaradi oseke voda v marini preplitva in sva v blatu nasedla še preden bi prišla do pomola za goste, zato sva obrnila in Skokico privezala ob pomol na začetku marine. Z Uberjem sem se odpeljal na 10 km oddaljeno letališče, tam prevzel torbo, nazaj do Skokice pa sem se pripeljal kar s skirojem, ki sem ga imel v »izgubljeni« torbi. Sonce je medtem pregnalo hladno sivo meglo, zapihal je veter in za nadaljevanje poti proti San Franciscu sva lahko razvila jadra.

Skokico sva z Jelčom kmalu lahko privezala v marini South Beach in si potem med dolgim popoldanskim sprehodom po mestu ogledala nekaj največjih znamenitosti mesta.

Med mestne znamenitosti sodi tudi megla, ki jo nad mestnimi griči ustvarja vlažen veter s Pacifika in ki pogosto zakriva vrhove stolpnic v mestu.

Sprehodila sva se do znamenitega pomola Pier 39, kjer so nekdanja pristaniška skladišča zamenjale restavracije in zabavišče. Skokico sem se sprva želel ustaviti v tamkajšnji marini, a so mi sporočili, da je marina tam za mojo barko preplitva. Dobršen del pomolov so tam zasedli morski levi, ki so prav tako ena od mestnih znamenitosti.

Z Jelčom sva se morala povzpeti na hrib, da sva videla naslednje znamenitosti, tramvaj, strme kaskadne ceste in cestne serpentine med rožnimi vrtovi.

Vseskozi je po mestnih ulicah bril neprijeten hladen veter s Pacifika, pred katerim sva se popoldne umaknila v picerijo. Ponoči je temperatura v Skokici padla pod 15 stopinj C in me je zeblo, zato sem zagnal ogrevanje. Še dober teden bo potrebno potrpeti, da bova prijadrala do toplejših voda Pacifika. Komaj čakam.

Arktika

Izšla je knjiga “Z jadrnico čez Arktiko”

Danes je izšla knjiga “Z jadrnico čez Arktiko”, v kateri opisujem naše lansko jadranje po hladnih morjih na severu našega planeta.

Več o knjigi si lahko preberete v poglavju o knjigah: https://www.tepes.info/domov/jadranje/knjige/

 

Pacifik

San Francisco

Za drugo polovico tedna je bil za vzhodni Pacifik pred obalo Oregona in severne Kalifornije napovedan severni veter med 30 in 40 vozli hitrosti. Smer vetra je bila za jadranje proti jugu sicer ugodna, a veter bo valove dvignil nad 5 metrov, zato sva s Sandijem v sredo zajadrala k obali in viharna dva dneva preživela v zavetju marine v Crescent City-ju. Malo sva nadomestila pomanjkanje spanja iz preteklih dni, malo popravljala opremo, zašila jadra, dodala nekaj telovadbe in dneva sta minila.

V petek, 5 aprila zgodaj zjutraj, ko je veter dovolj popustil, sva nadaljevala z jadranjem proti jugu. Odločila sva se, da bova do nedelje poskusila priti do 300 milj oddaljenega Palo Alta južno od San Franciska, kjer sem se dogovoril za privez za Skokico.
 
Sprva so naju preganjali štirimetrski valovi, v soboto pa je Tihi ocean bolj v skladu s svojim imenom. Delfini so prišli na obisk in popestrili dolgočasno plovbo. Veter se je popoldne vrnil in naju preko noči pospremil vse do San Francisca.
Vhod v veliki zaliv San Francisca je ozek, zato so plimski tokovi v prelivu kar krepki in presegajo 4 vozle hitrosti. Ob plimi teče morje v zaliv, ob oseki pa iz zaliva. Predvsem oseki se je potrebno izogniti, saj je morski tok takrat usmerjen proti valovom s Pacifika, ki v prelivu takrat zrastejo še za nekaj metrov in se prevračajo. Za plovbo pod znamenitim mostom “Golden Gate Bridge” sem izbral čas jutranje plime. Jadranje sva morala ponoči krepko upočasniti in skrajšati jadra, da se ne bi pred jutrom zaletela v nasprotni tok in rolajoče morje na vhodu v zaliv.
V prvi jutranji svetlobi sva zagledala “Zlata vrata”, tok se je obrnil, valovi zgladili in Skokico je kar posesalo v preliv pod mostom, ki ga je kmalu pozlatilo vzhajajoče sonce.
Privoščila sva si panoramski izlet z barko po slikovitem zalivu 😀⛵⚓.
Plovbi pod mostom je sledil še jutranji krog okoli otočka Alcatraz z znamenitim zaporom.
Dopoldne sva s Sandijem plula okoli centra San Francisca in potem nadaljevala še skoraj 20 milj proti jugu zaliva, ki je postajal vse plitvejši.
Termometer je v nedeljo pri San Franciscu končno pokazal nekaj nad 10 C. Od doma prebiram novice o rekordnih temperaturah, v Kaliforniji pa jadramo v bundah.
Skokica je svojo aprilsko pot končala v marini Westpoint, kakšnih 40 km južno od San Francisca.
To je nova marina, ki so jo naredili v močvirju in plitvinah na obrobju velikega Sanfranciškega zaliva. Izkopali so blato in ga naložili po obrobju marinskega bazena in na ta nasip postavili marinske objekte in po njem speljali cesto. Posebnost marine je, da vanjo z jadrnico lahko pripluješ samo ob plimi. Približno 3 metre je razlike med plimo in oseko, zato je plovni kanal do marine ob oseki skorajda čisto suh.
Druga posebnost marine pa je, da je voda v njej ob oseki globoka le en meter. Ko sem se dogovarjal za privez, sem jih dvakrat vprašal, ali so prepričani, da je voda v kanalu do marine in v marini sami dovolj globoka. Navionicsova elektronska navtična karta mi namreč kaže globino pod en meter ob najnižji oseki. Zagotovili so mi, da je globina v redu. Na fotografijah s spleta sem videl, da je v marini veliko jadrnic in sem si mislil, da je globina večja, kot kaže zemljevid.
Prvi večer ob oseki sem opazil, da se barka ob plavajočem pomolu skorajda nič ne premika, zato sem vklopil globinomer. Pokazal je 1,0 m ??? Skokica je ponosno stala pokonci, kobilica in krmilo pa sta bila za meter in pol pogreznjena v tla.
Zjutraj sem na recepciji povprašal, kako je z globino vode v marini in so mi odgovorili, da je na dnu marine zelo redko blato, v katerega se globlje kobilice jadrnic in trupi večjih motornih bark vsak dan dvakrat, ob oseki, pogreznejo in ob plimi spet dvignejo. Pri tem menda ni nobenih težav in nobene škode. Sloj blata je debel več kot 15 metrov, okoljevarstveni predpisi pa jim ne dovoljujejo poglobiti bazena marine. Pred odhodom domov sem dal skozi dve plimi in dve oseki, v barki ni bilo nobenih čudnih zvokov, ni se nagibala in celo privezne vrvi so bile vseskozi enako napete.
Spet sem doživel nekaj novega 🙂.
Pacifik

Zahodna obala ZDA

Prvoaprilski grški foto natečaj in nakazilo sta bila žal le prvoaprilska. O služenju denarja s fotografiranjem lahko še naprej le sanjam.

V soboto proti jutru sva s Sandijem odjadrala iz Port Angelesa. Hladen nočni veter s hribov ob obali je prve ure lepo napenjal jadra Skokice, potem pa dopoldne oslabel. V prelivu Juan de Fuca, ki med otokom Vancouver in ameriško celino vodi na Pacifik, sva jadrom v pomoč dopoldne morala zagnati motor.

Po 50 miljah sva se za nekaj ur ustavila v indijanskem Naselju Neah Bay, kjer sva kupila nekaj hrane za prihodnje dni. Pristanišče je polno lesenih ribiških bark, ki so resnično videti bolj “indijansko”.  Mnoge med njimi že dolgo niso videle čopiča, barve, nove opreme ali pa pridne roke, ki bi jih očistila.

Popoldne sva zapustila Neah Bay in odjadrala na Pacifik, kjer sva se srečala z močnejšim vetrom in dolgimi oceanskimi valovi. Za rtom sva zavila na jug proti 600 milj oddaljeni Kaliforniji.

V nedeljo sva se za 20 milj oddaljila od obale, saj je v obalnem morju veliko ribiških ovir (vrš za rake in mrež), ki so sicer označene z bojami, a med valovi niso zelo dobro vidne in v eno od njih se nama je tudi uspelo ujeti. Z vzvratno vožnjo se nama je uspelo brez težav rešiti.

V ponedeljek sva se ustavila v Newportu, pristaniškem mestu v ustju reke na obali države Oregon. Tam ima Garmin razvojni oddelek za avtopilote in z gospodom Jonom, vodjo Garminove prodajne mreže, sem se že lani jeseni dogovoril, da se spomladi spotoma ustavim v Newportu, kjer mi bodo njihovi strokovnjaki avtopilota pregledali in popravili.

Že kmalu po pristanku sta na krov Skokice prišla dva razvojnika in pregledovala aparature. Zame je elektronika in hidraulika precej španska vas, Sandi pa je s temi napravami zelo domač, zato se je ponudil za pomočnika pri pregledu in popravilu. John, vodja razvojnega oddelka, je po softwearskem pregledu naprav ugotovil, da je več možnih vzrokov za občasne odpovedi delovanja avtopilota, a za nobeno ni bil prepričan, da je glavni vzrok. Garminovca sta imela s seboj vrsto rezervnih delov za hidravlično črpalko, motor in drugih naprav v sistemu avtopilota, zato je predlagal, da del za delom zamenjamo in preskusimo kako delujejo, hkrati pa bodo nadgradili tudi obstoječo programsko opremo.

In potem je Sandi celo popoldne čepel v prtljažnem prostoru, kjer je nameščen avtopilot in z njega odstranjeval različne dele in v sistem nameščal nove, John je namontiral nov kompas in krmilno enoto, njegov asistent pa je poskrbel za nadgradnjo programske opreme. Jaz polovice zadev, o katerih so se pogovarjali, itak nisem razumel in sem Sandiju lahko le pomagal pri podajanju ključev, izvijačev in klešč. Vse več je bilo namontirane nove opreme in vse bolj me je skrbelo, kakšen bo račun za to popravilo.

Pred večerom ja bilo vse pravilno nameščeno in skalibrirano, zato smo se odpravili še na testno plovbo po zalivu. Vse je delovalo tako kot mora.

In račun? Garminovca sta se mi nasmehnila in rekla, da je to darilo njihovega prodajnega in razvojnega oddelka. Rekla sta, da sta vesela obiska jadralca, pri katerem je avtopilot veliko v uporabi in da na tak način dobijo tudi povratne informacije in izkušnje. Zaželela sta mi srečno jadranje, za darilo pa sem dobil še daljinca za upravljanje avtopilota. Skorajda brez besed sem ostal ob tej lepi gesti Garmina, le zahvalil sem se lahko. Bil je prvi april, darilo pa je bilo vse prej kot prvoaprilsko.

V torek 2. aprila sva navsezgodaj zjutraj skozi meglo odjadrala iz Newporta. Malo me je skrbelo, kakšni bodo valovi za valobrani na izlivu reke, a je bilo vse v redu in po desetih minutah sva bila na odprtem morju. Večino torka in noči na sredo sva razmeroma udobno lahko prejadrala, le megla in dež zmanjšujeta vidljivost, da sem dodatno zaradi varnosti vklopil še radar. AIS-a tukajšnji ribiči na žalost ne uporabljajo.

V sredo se bova ustavila v Crescent City-ju, potem pa bom moral do konca tedna nekje na poti do San Francisca najti ustrezno marino, kjer bo Skokica lahko počakala na nadaljevanje jadranja v maju.

Jadranje

Ladja na Zakintosu

Pozimi so me iz Grčije poklicali, da so na moji spletni strani videli serijo fotografij z Zakintosa, kjer sva se predlani ustavila z Alešem. Povedali so, da jim je vihar razbil znamenito nasedlo ladjo na plaži in da nameravajo to turistično znamenitost obnoviti, zato so razpisali natečaj za izbor najboljših fotografij ladje iz preteklih let.
Mislil sem da se šalijo in sem jim dovolil, da moje fotografije lahko uporabijo.
Pred dvema tednoma sem iz Grčije dobil mail, da so moje fotografije zmagale na natečaju in da sem za nagrado dobil 50.000 evrov.
Še vedno nisem verjel, dokler predvčerajšnjim nisem preveril svojega bančnega računa in na njem videl nakazilo tega denarja.
Pravljice se vendarle dogajajo.
Kaže, da mi letos ne bo več potrebno iti v službo in bom lahko kar nadaljeval z jadranjem. Super!⛵
Razbitine ladje danes.
 
 
Ena od fotografij ladje, kakršna je bila pred letošnjim zimskim viharjem. Boljših fotografij ladje ne smem objaviti, ker sem Grkom odstopil vse pravice. (Skokica je zasidrana v ozadju.)

Več objav

Archives