Vrsto opravkov in sestankov sem imel v preteklih tednih in čas je že bil, da svoje kopensko življenje za nekaj časa zamenjam z morskim. Popotovanje včasih ne poteka tako, kot bi si želel in prva dva dneva prihoda na barko nista bila ravno idealna.
Tik pred odhodom sem na letališču izvedel, da so pri Swissu odpovedali let za San Francisco in mi spremenili povezovalni let. Letalo iz Zuricha je imelo potem krepko zamudo in v San Francisco sem namesto sredi dneva, priletel šele zvečer. Na žalost moja prtljaga ni priletela z menoj. Na letališču me je pričakal Jelko in odpeljala sva se do Skokice v marini Westpoint. Drugi dan sva namenila nakupu hrane, pijače, plina, goriva in iskanju moje prtljage. Pr slednjih dveh opravilih se je žal zapletlo. Ko sva v marini izplula iz priveza, da bi pri pomolu z bencinsko črpalko natočili gorivo, je poslušnost odpovedala ročka za plin in Skokica je ostala brez motornega pogona. V ozkem prostoru med pomoli in barkami sva bila z Jelčom nemočno prepuščena vetru, ki je Skokico nosil v plitvejši del marine. Paniko na krovu so opazili mornarji z drugih bark in nama priskočili na pomoč, da smo barko ukrotili in privezali kar počez med pomole.
Z Michaelom s sosednje barke sva poskušala popraviti odtrgano sidrišče “zajle za gas” , a nama ni uspelo, zato sem se lotil druge težave – izgubljene prtljage. Včeraj so mi obljubili, da jo bodo popoldne pripeljali v marino, današnja informacija preko telefona pa je bila, da mojo prtljago še iščejo. Žal sem se po telefonu uspel pogovarjati le z odzivnikom in umetna inteligenca mu je na vsako moje vprašanje odgovorila, da se trudijo po najboljših močeh, da bi našli mojo prtljago. Mike s sosednje barke me je zato prijazno odpeljal do letališča, kjer sem v pisarni Uniteda izvedel, da je moja prtljaga verjetno ostala v Ljubljani in da še ne vedo, kdaj bo prišla v San Francisco. To je bila zares super informacija, sploh pa v kombinaciji z njihovim naslednjim vprašanjem, kam naj mi prtljago dostavijo. Rekel sem jim, da naj mi prtljago dostavijo na Skokico, ki bo vsak dan nekje drugje, čez nekaj dni pa na Pacifiku na poti proti Havajem.

Pri Unitedu imajo pri posredovanju informacij o dostavi izgubljene prtljage ustaljen postopek preko interneta in sledilne kode, ki ga podpira umetna inteligenca, zato ne posredujejo drugih telefonskih številk ali mailov, kjer bi od žive osebe dobil ustrezne podatke. Vendar je uslužbenka Uniteda na koncu vendarle spoznala, da jaz na ta način svoje prtljage ne bom dočakal, zato mi je obljubila, da me bo preko maila obvestila, ko bo kaj novega, jaz pa ji bom potem lahko posredoval informacijo, kam naj mi torbo pošljejo.

V upanju, da bo to delovalo, sem se od letališča poslovil, zvečer pa mi je v prtljažnem prostoru Skokice nekako uspelo z vezicami začasno pritrditi odtrgano sidrišče jeklenice za plin, da sva ob nočni plimi lahko izplula iz marine in potem po kanalih čez plitvine med svetilniki našla pot do zaliva. Skokico sva usmerila proti severu, proti 25 milj oddaljenemu San Franciscu. Noč je bila hladna, veliko hladnejša, kot sem od Kalifornije pričakoval.

Moja improvizacija je ob previdni uporabi še vedno delovala in motorni pogon je ubogal premike ročice za plin. V dobro voljo me je spravil tudi mail od Uniteda, ki je ponoči priletel na moj računalnik in v katerem mi je uslužbenka sporočila, da moja torba prišla v San Francisco, da jo bodo kmalu pregledali cariniki in jo zjutraj lahko pridem prevzeti. Letališče leži ob morju v zalivu, na pol poti do San Francisca, zato sva bila z Jelčom še pred jutrom mimo letališča in sva potem v bližini spustila sidro.

Zjutraj sva šla z barko v bližnjo marino, kjer sem se po telefonu dogovoril za nekajurni postanek, a je bila zaradi oseke voda v marini preplitva in sva v blatu nasedla še preden bi prišla do pomola za goste, zato sva obrnila in Skokico privezala ob pomol na začetku marine. Z Uberjem sem se odpeljal na 10 km oddaljeno letališče, tam prevzel torbo, nazaj do Skokice pa sem se pripeljal kar s skirojem, ki sem ga imel v »izgubljeni« torbi. Sonce je medtem pregnalo hladno sivo meglo, zapihal je veter in za nadaljevanje poti proti San Franciscu sva lahko razvila jadra.

Skokico sva z Jelčom kmalu lahko privezala v marini South Beach in si potem med dolgim popoldanskim sprehodom po mestu ogledala nekaj največjih znamenitosti mesta.

Med mestne znamenitosti sodi tudi megla, ki jo nad mestnimi griči ustvarja vlažen veter s Pacifika in ki pogosto zakriva vrhove stolpnic v mestu.

Sprehodila sva se do znamenitega pomola Pier 39, kjer so nekdanja pristaniška skladišča zamenjale restavracije in zabavišče. Skokico sem se sprva želel ustaviti v tamkajšnji marini, a so mi sporočili, da je marina tam za mojo barko preplitva. Dobršen del pomolov so tam zasedli morski levi, ki so prav tako ena od mestnih znamenitosti.

Z Jelčom sva se morala povzpeti na hrib, da sva videla naslednje znamenitosti, tramvaj, strme kaskadne ceste in cestne serpentine med rožnimi vrtovi.

Vseskozi je po mestnih ulicah bril neprijeten hladen veter s Pacifika, pred katerim sva se popoldne umaknila v picerijo. Ponoči je temperatura v Skokici padla pod 15 stopinj C in me je zeblo, zato sem zagnal ogrevanje. Še dober teden bo potrebno potrpeti, da bova prijadrala do toplejših voda Pacifika. Komaj čakam.