Tepes.info

Otok Kolombangara

Skupaj z Zlato, Marinko, Suzano in Mino smo se zjutraj na obali srečali z vodičem in odpravili v hribe. Najprej so nas s terenskim poltovornjakom peljali kakšnih 20 km po gozdnih cestah skozi tropski gozd in skozi prostrane nasade mavričnega evkaliptusa, tika, akacij in še nekaj drugih vrst dreves. Vozil nas je šef turističnega dela gozdarskega podjetja, ki upravlja z gozdovi na Kolombangari. Pohvalil se je, da z gozdovi gospodarijo sonaravno, da kombinirajo različne vrste dreves, ne delajo golosekov, da posekana drevesa sproti nadomestijo z mladikami iz lastnih drevesnic in da je v podjetju s tajvanskimi lastniki zaposlenih nekaj sto domačih gozdarjev, ki s plačo kar dobro živijo. Pripeljali smo se do koče ob vznožja vulkana, od koder smo imeli lep razgled na z bujnim gozdom poraščen gorski greben.

Šef nam je dodelil dva vodiča, v spremstvu katerih smo se potem nekaj ur po lepi razgibani poti vzpenjali v hrib. Steza nas je vodila med mogočnimi debli visokih dreves po grebenu kraterja že davno ugaslega vulkana, največ navzgor in včasih vmes tudi malo navzdol. Sem ter tja se nam je med drevesi ponudil lep razgled na otok in morje pod nami in na okoliške otoke.

Najvišji vrh na vulkanu sega do višine 1780 metrov in pot do vrha in nazaj bi po razgibanem terenu trajala vsaj dva dni. Mi smo našo malho vtisov napolnili že po nekaj urah in se obrnili na enem od nižjih vrhov, saj nismo nameravali prenočevati na hribu.

Ena od znamenitosti otoka so tudi slapovi in brzice na reki, ki priteče z vulkana. Po vrnitvi z vulkana in po krajšem počitku ob koči sem ocenil, da mi je v nogah ostalo dovolj moči še za za spust v sotesko in ogled slapov. Iz opisa poti na spletni strani gozdarskega podjetja sem sklepal, da je pot dobro prehodna in se je potrebno le spustiti po strmi poti v 200 metrov globoko sotesko in potem še za nekaj kilometrov sprehajati po razgibani poti ob reki in po reki do slapa Myles, kjer se soteska konča s strmo steno pred vhodom v krater vulkana.

Planinska pot v hrib po grebenu okoli kraterja vulkana, po kateri smo hodili dopoldne, je bila dobro prehodna. Mislil sem, da je tako tudi s potjo po soteski in sem se na pot odpravil sam. Vodičem sem po hribovskem pohodu povedal, da nameravam popoldne še v sotesko in do slapa, a so mislili, da sem že dovolj utrujen in mi niso verjeli.

Kar sam sem se odpravil po poti navzdol v sotesko, a na srečo je vodič kmalu prišel za menoj in me dohitel, ko sem prišel do reke. Šef ga je poslal v sotesko za menoj, ko je slišal, da sem se sam odpravil k slapu. Pot navzdol do reke je bila dobro vidna, pri reki pa bi se zame končala, saj je bilo potrebno reko večkrat prečkati in potem na drugi strani med grmovjem poiskati nadaljevanje poti po gozdu in čez skale mimo brzic in manjših slapov. Gozdna pot je bila marsikje zaraščena in pogosto nama jo je moral vodič čistiti in utirati z mačeto.

Zanimivo je, da sta oba vodiča, tako tisti po hribu kot ta po soteski, pot prehodila v opankah. Vodič je na podlagi izkušenj vedel, katere korenine in debla na poti ali pa skale v reki in ob reki so spolzke in je varno skakal z ene na drugo. Meni je v mojih pohodniških čevljih marsikje spodrsnilo in sem potem raje naredil še kakšen vmesni korak več.

Kakšno uro sva potrebovala za mokro pot po soteski in potem še uro nazaj. Slap sam po sebi se mi ni zdel nič posebnega, veliko lepša in zanimiva je bila sama pot po soteski, po reki in čez brzice ter po gozdu pod krošnjami mogočnih dreves.

Doživetij poln dan smo po vrnitvi s hriba zaključili z večernim plavanjem okoli Skokice v mirnem zalivu Ringgi.

Za nedeljo sem se na Kolombangari poskušal dogovoriti, da nam v vasi ob obali pripravijo kulturno predstavo z njihovimi tradicionalnimi plesi in pesmimi, a sem se uspel dogovoriti le na pol. Na spletu sem prebral nekaj poročil navdušenih jadralcev, ki so takšno predstavo z igranjem na cevasta tolkala doživeli, zato sem se že cel teden trudil in se poskušal dogovoriti za obisk vasi, vendar na moje maile in klice nisem dobil odgovora.

Ko smo v petek pozno popoldne jadrali proti Kolombangari, smo pred otokom srečali ribiča, ki se mu je mudilo domov, saj so prebivalci v glavnem adventisti, ki imajo med petkom zvečer in soboto zvečer šabat, ki je namenjen počitku. Zaplul sem k njemu in mu povedal, da bi želeli videti njihovo glasbeno predstavo. Fant je nekaj zamomljal, prikimal in odveslal naprej. Če enkrat smo ga dohiteli in vprašal sem, ali pri njih igrajo na cevasta tolkala. Odgovoril je: “Yes”, in hitro veslal naprej, da ne bi zamudil sončnega zahoda in šabata. Zaklical sem za njim, naj v vasi sporoči, da bi jih v nedeljo radi obiskali. Mislim, da je še enkrat rekel yes in s kanujem izginil med mangrovami. V nedeljo zjutraj je do nas v zaliv Ringi priveslalo dekle s hčerkico v kanuju in me vprašalo, ali bi res radi videli glasbeno predstavo njihovega ljudskega benda na tolkala. Navdušeno nas je povabila v vas in sporočila, da nas bodo z veseljem sprejeli.

Dvignili smo sidro in odpluli do tri milje oddaljenega zaliva Vovohe, kjer nas je v vasi ob obali pričakal cel orkester tolkačev na cevaste bobne (Pan pipe band). Ne vem, kako bi takšno glasbo pravilno imenoval. S podplati opank so muzikanti živahno tolkli po ceveh iz bambusa in plastike in super je zvenelo.

https://www.facebook.com/jadrnicaskokica/videos/1826834894532834

Priredili so nam dvourno glasbeno-plesno zabavo, ki jo bomo težko pozabili. Naša dekleta so se med predstavo tako vživela, sprostila, zaplesala in se “odklopila”, da sem moral zelo skrbno “cenzurirati” video posnetke, da sem našel primernega za objavo (klikni na zgornjo povezavo).

Živahne Korošice

Sredi julija so se nama na Skokici pridružile tri živahne Korošice, s katerimi sem se pred nekaj meseci dogovoril, da pridejo na križarjenje po Salomonovih otokih. Da bi bilo vkrcanje čim lažje, sva se z Zlato z barko zapeljala do Munde, kjer je letališče. Pot do Munde na drugi strani otoka New Georgija je bila zdaj bistveno lažja in hitrejša, saj sem pot že poznal in lahko sem tudi sledil črti z GPS sledjo Skokice izpred enega tedna, ki sem jo imel vrisano na zaslonu navtičnega ploterja, ko sva se po varnih globinah morja izognila vsem plitvinam, podvodnim čerem in grebenom.

Skokico sem zasidral ob obali le kakšnih 200 metrov od letališča, zato Suzana, Marinka in Mina niso imele dolge poti do barke. Popolnoma ženske posadke še nikoli nisem imel na barki. Vse je enkrat prvič. Bomo videli, kako dolgo bodo zdržale, oz. kako dolgo bom pod komando štirih žensk zdržal jaz 😊.

Popoldne smo v trgovinah nabavili nekaj hrane in pijače za naslednje dni, potem pa je spet začelo deževati, zato smo čez noč ostali kar v Mundi. Večerjali smo v bližnji restavraciji na obali, kjer sva z Zlato že prejšnji teden dobro jedla.

V torek 15. julija smo zjutraj izpluli iz lagune otoka New Georgia in obrnili na zahod proti nekaj ur oddaljenemu otočju Ghizo. Vreme je bilo lepo, le vetra je bilo samo za vzorec, zato je Skokico proti zahodu poganjal motor. V laguni otoka Ghizo smo sidro spustili v bližini otočka Olasana in lepo popoldne preživeli ob potapljanju med koralnimi grebeni in ob sprehodih po otoški plaži.

Naslednji dan smo se preselili še nekaj deset milj dlje proti zahodu do otoka Vella Lavella in tudi tam ob sprehodih raziskovali lepe bele plaže in tropske koralne otočke na grebenu. Dekleta so se preskusila tudi v supanju in ob tem je bilo kar nekaj smeha. Medtem ko se je ženski del posadke zabaval na vodi, sem sam malo popravljal na barki in upam, da mi je s kitom končno uspelo dovolj dobro zatesniti palubno okno, da ne bo več puščalo ob hudih nalivih.

V četrtek je končno vsaj malo zapihalo, da smo lahko raztegnili jadra in se v tišini s pomočjo vetra preselili na naslednji otok. Tokrat smo jadrali proti vzhodu, nazaj do otoka Ghizo in se sprehodili po prašnih ulicah, trgovinah in živahni veliki tržnici mesteca Gizo. Hrana na Salomonovih otokih ni draga, zato smo dan zaključili z bučno juho ter “kumaro” (pečenim sladkim krompirjem) v restavraciji nad obalo.

V petek zjutraj smo se ustavili pri Kennedy-jevem otoku in se potapljali med pisanimi ribicami okrog tamkajšnjega koralnega grebena. Otok so poimenovali po ameriškem predsedniku J.F. Kennedy-ju, ker se je bivši ameriški predsednik med drugo svetovno vojno skupaj s posadko rešil na ta otok, potem ko so jim Japonci v bližini prerešetali in potopili patruljni čoln.

Popoldne smo odjadrali do Kolombangare, kjer smo za konec tedna z vodičem dogovorjeni za planinski pohod do roba kraterja vulkana do višine okrog tisoč metrov.

Pet dni je mimo in še vedno sem živ 😊, dekleta pa so tudi vseskozi dobre volje in Zlata se je z njimi lepo ujela.

New Georgia, Ghizo in Kolombangara

Po dnevih divjine sva z Zlato odjadrala do otoka New Georgia, kjer sva si privoščila nekaj udobja civilizacije in dopolnila zaloge hrane in vode na barki.

Za prvi postanek na otoku sem si izbral naselje Munda, kjer je tudi otoško letališče. Preglavice na poti so nama spet povzročali številni koralni grebeni, ki obkrožajo otok, a niso vrisani na navtičnih kartah oziroma so narisani na napačnih mestih. Tudi satelitski posnetki tega dela otoka so zelo slabi, ali so prekriti z oblački ali pa je morje na posnetkih zaslepljeno s soncem. Pomagala sva si lahko le s počasno plovbo med grebeni in s skrbnim opazovanjem barv morja pred premcem barke.

Zlatini živci so bili spet na preizkušnji še posebej, ko se je pooblačilo in je začelo deževati. Takrat se v morju svetlih barv grebenov ni več videlo že na daleč, temveč so se prikazali šele tik pred barko in sva potem morala na hitro ustaviti barko in se vračati iz slepe ulice. Dve uri sva potrebovala za zadnje tri milje poti in do Munde nama je uspelo pripluti ne da bi nasedla. Za nagrado sva si v gostilni ob obali privoščila večerjo, naslednji dan pa še sprehod po vasi in okolici ter obisk trgovin in tržnice.

Za privez za Skokico preko poletja sem se dogovoril v marini v pristaniškim mestecu v Noro, ki leži na severozahodni strani otoka. Pot med Mundo in Norom naju je spet vodila med številnimi koralnimi grebeni, otoki, otočki in čermi ter na koncu še po nekaj milj dolgem ozkem prelivu med otoki. Ta del poti me je zelo spominjal na plovbo po rekah in rokavih Amazonije pred nekaj leti.

Pred Norom se je kanal razširil v zaliv in na desni sva videla marino in kakšnih deset tam privezanih bark. Edina še prosta boja je čakala na Skokico. To ni marina, kakršne poznamo na Jadranu, temveč je v zalivu zasidranih nekaj boj, na katere se priveže barko. Na obali je pipa z vodo in sanitarije, zagotovljeno imajo tudi 24 urno varovanje. Obalni del marine je še v izgradnji in ko bo končan, bo imela marina nekaj deset privezov tudi ob obali. Lastnik je Avstralec, marino pa upravlja nemška jadralka Hilde, ki je s svojo jadrnico v Noru obtičala med korono in se tukaj dovolj dobro počuti, da svoje jadralske poti okoli sveta po epidemiji in odprtju meja še ni nadaljevala. S Hilde sva bila v zadnjih mesecih večkrat v stiku preko mailov, zdaj pa smo se spoznali še v živo.

Noro je pristaniško mestece v katerem je tudi dokaj velika tovarna ribjih konzerv »Soltuna«, ki daje zaposlitev veliko domačinom. Hiše v mestu so zato bolje grajene in bolj razkošne, kot smo jih do zdaj, z izjemo Honiare, videvali po Salomonovih otokih. V Noru sem imel opravek tudi na carini, saj mi carinik ob našem prihodu na Salomonove otoke pred nekaj tedni ni izdal carinskega potrdila in sem le tega dobil šele tukaj.

Deževno-sončni so bili zadnji dnevi in napoved je kazala, da se bo spremenljivo vreme nadaljevalo še nekaj dni. Jutra so lepa, sončna, popoldnevi in večeri oblačni in plohasti. Iz Nora sva odjadrala še nekaj deset milj naprej proti zahodu do Giza, ki je glavno mesto province Zahodne province Salomonovih otokov. Otok Ghizo je podobno kot mnogi drugi tukajšnji otoki obdan z laguno, koralnimi grebeni in otočki na zunanjem koralnem grebenu. V Gizu je veliko kitajskih trgovin in trgovinic, po luknjastih cestah pa je v mestu gost promet z avtomobili, čeprav je otok majhen in cest tukaj ni veliko. V zapisov jadralcev sem prebral, da sidrišče v mestu ni varno, a ne zaradi vremena temveč zaradi tolovajev, zato sva preko noči sidrala v sosednjem zalivu, čoln pa sem dvignil na palubo in pospravil motorček.

Na poti z Ghiza nazaj proti Noru sva se z Zlato ustavila na otoku Kolombangara, ki je s 1770 metri najvišji otok v Salomonovem otočju. Ime otoka v jeziku staroselcev pomeni božanstvo voda, saj ima otok zaradi višine gora veliko padavin in po pobočjih se k morju zato stekajo številne reke in potoki. Kolombangara je poraščena z gostim gozdom in gozdarstvo daje domačinom kruh.

Iz mirnega zaliva Ringgi sva se sprehodila skozi gozd po rahlo vzpenjajočih poteh na nižjem delu otoka. Gozd na tem delu otoka so gozdarji precej spremenili in so zdaj tu obsežni nasadi predvsem hitro rastočega mavričnega evkaliptusa, ki zraste v višino preko 60 metrov. Višje po hribih na otoku je prvobitni tropski deževni gozd, a po planinskih poteh Kolombangare se bomo raje sprehajali čez nekaj dni, ko bo vreme bolj suho.

Otok Tetepare

V nedeljo sva z Zlato odjadrala proti laguni Marovo na zahodu otoka New Georgia, a mi ni uspelo priti v laguno. Z juga Pacifika so se valili dolgi oceanski valovi in so se na prehodu čez greben krepko povišali in se potem še dvesto metrov valjali in penili po plitvini. Na navtični karti je bila na prehodu v laguno napisana globina med 8 in 10 metri, globinomer na barki pa mi je začel kazati globino pod petimi metri, zato sem se ustrašil in barko obrnil ter pobegnil iz razpenjene vode. Nato sem poskusil še enkrat malo stran na drugem mestu in takrat je poleg morja popenila še Zlata in me nadrla, da sem še enkrat obrnil barko in pobegnil z grebena. In potem sva nekaj ur jadrala ob grebenu in okoli grebena. Oceansko valovanje je bilo neizprosno in nisem našel varnega prehoda, zato sem na navtični karti poiskal nov cilj. Konec popoldneva sva pristala v zavetju otoka Tetepare. Čez opevano laguno Marovo sva naredila križ, upam pa, da nama bo jutri uspelo narediti kljukico vsaj na prav tako opevanem otoku in narodnem parku Tetepare. Tukaj pred krokodili menda ne strašijo, temveč vodiči goste odpeljejo do krokodiljega jezera, da si jih lahko od blizu ogledajo – krokodili goste in gostje krokodile.

Tetepare je bujno poraščen s tropskim pragozdom. Pred dvesto leti so z otoka pred lovci na glave in pred črno magijo pobegnili vsi prvotni prebivalci in od takrat je otok brez stalnih prebivalcev. Otok je že dolgo nenaseljen, zato se je narava na otoku prosto razvijala in je v njej polno rastlin in živali, ki jih na drugih otokih ni več v izobilju. V gozdu kraljujejo ogromna stoletna drevesa in živalski svet je bogat. Potomci Teteparejčanov so ostali lastniki otoka in ga razglasili za narodni park. Na otoku so naredili eko naselje za 20 gostov, kjer imajo tudi rendžersko postajo. Gostje naselja so v veliki meri razni znanstveniki, ki preučujejo rastlinski in živalski svet na otoku.

Pri rendžerjih plačaš vstopnino in se z vodiči dogovoriš za ogled otoka. Žal v laguni na južni strani otoka ne dovolijo sidranja, zato sva sidrala na severni strani otoka in želela od najinega zaliva do rendžerjev priti po gozdni poti čez otok. Našla sva stezo, ki je s plaže vodila v notranjost otoka in po njej skozi goščavo hodila kakšen kilometer, potem pa se je pot na poseki končala in nisem našel nadaljevanja. Vrnila sva se v zaliv in se potem s čolnom odpeljala nekaj milj okoli severozahodnega rta na drugo stran otoka do eko naselja in rendžerjev, s katerimi smo se dogovorili za ogled krokodilov in tropskega gozda.

Najprej smo se z vodičem kar z našim gumenjakom odpravili ob obali do zalivov, kjer se nahajajo krokodili. Vodič nama je rekel, da imajo krokodili tukaj dovolj hrane in ne napadajo ljudi, pa vendar je bil občutek čuden, ko smo šli z gumenjakom na srečanje s krokodili.

V prvem zalivu nismo našli krokodila in tudi v drugem zalivu na obali ni bilo nobenega. Po pol ure sem že mislil, da bo podobno kot pred dvema letoma na Arktiki, kjer so vsi svarili pred severnimi medvedi, mi pa dolgo nismo uspeli videti nobenega. A vodič je bil vztrajen in smo nadaljevali pot še v tretji zaliv in tam smo končno videli krokodila, ki je ležal med skalami na obali. Vodič je povedal, da so krokodili tukaj lepših barv, ker živijo v bolj čisti vodi. Ali je krokodil spal ali ne si nisem upal iti pogledati. Raje sem ostal v čolnu nekaj metrov od obale in že tako se mi je zdelo, da smo zelo blizu.

Sledil je sprehod po tropskem gozdu, kjer nama je vodič pokazal različne zdravilne rastline za različne bolezni ali rane, ali pa je odsekal kakšno vejo lijane, iz katere je tekel sok, s katerim se je bilo mogoče lepo odžejati.

Za nameček sva z Zlato v laguni videla tudi želve usnjače. Dan je bil skorajda popoln, le večerje v eko naselju nama ni uspelo dobiti, ker se nisva že nekaj dni prej najavila.

Slovo v Honiari in odhod proti zahodnim Salomonovim otokom

Za razliko od prejšnjega obiska nas je Honiara tokrat sprejela obsijana s soncem in prej blatne ulice mesta so se zdaj spremenile v prašne ulice. Glavno ulico prenavljajo in širijo, a je še niso asfaltirali, zato se izpod koles množice avtomobilov vseskozi dvigujejo oblaki prahu, ki jih veter raznaša po okolici.

Nina in Robert v Honiari zaključujeta jadralski del svojega popotovanja, midva z Zlato pa se pripravljava na nadaljevanje križarjenja med pacifiškimi otoki, zato sem se posvetil predvsem nabavi hrane in vode za naprej, na bencinski črpalki pa sem uspel v reciklažo oddati tudi staro olje, ki mi je ostalo po opravljenem servisu motorja. V trgovini so dobili novo pošiljko sadja, sira in jogurtov in del tega se je poleg čipsa preselil na Skokico.

Robert in Nina sta naju z Zlato zvečer povabila v hotel na obali na okusno poslovilno večerjo, ki nam je minila ob veselem obujanju spominov na naša doživetja v preteklih tednih. Po večerji smo se prijateljsko objeli in naše poti so se razšle. Naslednje dni nama bo kar manjkala njuna družba na barki.

V petek 4. julija sva z Zlato zgodaj zjutraj odjadrala proti zahodu, proti otočju Russel, kjer sva v dobro zaprtem zalivu pri otoku Mbanika spustila sidro ravno, ko je začelo deževati. In potem je deževalo celo popoldne in še v noč.

Dežju navkljub sva iz okoliških vasi dobivala obiske domačinov v kanujih. Povedali so, da tudi tukaj sobivajo s krokodili, a so le ti majhni in menda ne napadajo ljudi. Izogibajo se vasi, zadržujejo se v močvirju, po morju pa menda le ponoči. V zalivu je danes zasidrana ladja, ki odkupuje kopro. K ladji so domačini z okoliških otokov celo popoldne in zvečer s čolni dovažali vreče s kopro. Kopra je bela sredica iz kokosovih orehov, iz katere iztisnejo olje. Kokosovo olje se veliko uporablja v prehrambni, farmacevtski in kozmetični industriji. Prečiščeno kokosovo olje na pacifiških otokih uporabljajo tudi za pogon dizelskih motorjev v avtomobilih in generatorjih.

Namesto krokodila sva ponoči dobila obisk domačina, ki je zahteval denar za sidranje. Nisem bil prepričan, da bo denar prišel v vaško blagajno, a ponoči sem želel imeti mir in sem plačal, le ceno za sidranje sva s prvotnih 50 evrov med pogajanji znižala na 10.

Z otočja Russell sva odjadrala do osamljenega in nenaseljenega vulkanskega otoka Mborokua. Vulkanski stožec se je enkrat v geološki zgodovini na južni strani podrl v morje in nastal je zaliv. Skokico sva lahko zasidrala sredi potopljenega kraterja. Tukaj zvečer nihče ne bo prišel kasirati za sidranje, oz. pobrati prispevka za vas, kakor to tukaj večinoma imenujejo.

Otočje Florida

Fotografije z otoka Nggela Sule, ki sem jih našel na spletu, so lepe in zapisi jadralcev, ki so otok v preteklih leti obiskali, so pohvalni, zato smo se na Skokici dogovorili, da se bomo nekaj naslednjih dni potepali po slikovitem mirnem zalivu Roderick Bay med otoki na severozahodu otoka Nggela Sule. Zaliv je zaradi čiste vode, pisanih koral in podvodnega življenja priljubljen med potapljači.

V zalivu smo si najprej ogledali nasedlo in na pol potopljeno potniško križarko Discovery, ki se bo že v nekaj letih verjetno spremenila v s tropskim rastlinjem porastli otok. Med počasno plovbo proti razbitini sem več pozornosti namenjal ladji kot pa morju pod nami, zato je tudi Skokica v znak solidarnosti z Discovery s kobilico rahlo pobožala po koralnem grebenu pod nami.

Takoj po pristanku na sidrišču, so k nam s čolnom priveslali domačini iz bližnje vasi, in ponudili, da nam za plačilo lahko pripravijo kulturni program s plesi in pesmimi. Za 50 evrov smo v njihovi družbi potem preživeli lep glasbeni večer.

Naslednji dan smo se potapljali med koralnimi grebeni in se zabavali na plaži in po hribu nad zalivom, potem pa smo se preselili na drugo stran lepega in mirnega zaliva med otoke zahodno od Nggella Sule. Med postankom sem se lotil menjave olja in filtra v motorju, Nina in Robert pa sta šla na plažo bližnjega otoka, kjer pa ju je “napadla” zadrogirana mladenka iz vasi in od njiju zahtevala zasoljeno vstopnino za na otok. Pri tej zahtevi je dobila družbo še drugih mladeničev, ki niso bili miroljubni, zato sta se kmalu vrnila na barko. Po končanem servisu motorja smo dvignili sidro in se preselili na tretjo stran zaliva.

Mirno sidrišče za preko noči smo našli v rokavu med otočki zaraščenimi s koreninovci. Mojo pripombo, da smo našli Jurski park, so moji sojadralci takoj popravili, češ da jih okolica bolj spominja na film Odrešitev (Deliverance) in da le še zvoki brenkanja na bendžo manjkajo iz bližnjega zaselka, da bo vzdušje popolno.

S čolnom sem odveslal do zaselka, kjer so me pričakali radovedni domačini in kopica otrok. Prosil sem za dovoljenje za sidranje v njihovem rokavu in ga brez težav dobil, otroci pa si si za to prislužili piškote. Domačini so nas prijazno opozorili, da v bližnjem rokavu živi krokodil in nam zato plavanje tukaj odsvetujejo.

Tretji dan smo izpluli iz “krokodilovega” rokava, se potem ob zunanjem koralnem grebenu še enkrat ustavili in zaplavali v čistem morju brez krokodilov, potem pa se poslovili od otočja Florida in z vzhodnikom odjadrali proti Guadalcanalu in Honiari.

Honiara

Po treh dneh jadranja proti zahodu in nekaj vmesnih postankih za sidranje preko noči, smo se ustavili v Honiari, glavnem mestu Salomonovih otokov. Zadnje ure pred prihodom so nam popestrile plohe in veter, ki je kar dobro razgibal morje in valovi so okrog rta prihajali tudi na sidrišče pred mestom in zibali našo barko. Prvo sidranje nam ni uspelo, ker se je sidro zapletlo v platneno vrečo na dnu, v drugem poskusu pa je sidro dovolj dobro prijelo, da sem si upal zapustiti barko.

Zaloge hrane na barki so bile že zelo skromne in hladilnik prazen, zato so bili naši sprehodi po mestu namenjeni predvsem obisku trgovin in tržnice. V Honiari smo po dveh tednih iskanja vendarle našli tudi bankomat in denarnice končno obogatili s tukajšnjimi dolarji.

Honiara je hrupno, živahno, obalno in pristaniško mesto s preko sto tisoč prebivalci ter z gostim avtomobilskim prometom ki se le počasi premika po blatni glavni cesti vzporedno z obalo. Trgovine v mestu so bile dovolj dobro založene, da smo lahko ustrezno napolnili hladilnik in shrambe za hrano na barki. Kupil sem tudi motorno olje, da bom v prihodnjih dneh lahko opravil redni vzdrževalni servis motorja.

Vreme je bilo kislo in hrupno mesto nam nekako ni dišalo, zato smo že naslednje jutro dvignili sidro in skozi dež odjadrali proti severu proti otoku Nggela Sule v otočju Florida. Po nekaj urah smo na sredi poti na morju videli domačine v dveh motornih čolnih, ki so se nam počasi približali. Z enega čolna nas je krmar vprašal, kam smo namenjeni. Povedal sem mu, da proti otoku Nggela Sule. Potem me je vprašal, ali lahko plujejo za nami. To vprašanje se mi je zdelo malo čudno in nisem takoj odgovoril. Krmar je videl, da ga čudno in nezaupljivo gledam, zato mi je pojasnil, da so se v dežju in megli izgubili in nimajo elektronske navigacije.

Med otoki so navajeni pluti tako, da otoke vidijo, danes pa jih je zelo zmanjšana vidljivost presenetila. Kakšno uro so nam potem z obema čolnoma sledili, dokler dež ni ponehal in so se oblaki dovolj dvignili, da so v daljavi pred seboj zagledali obrise otoka. Motorji na njihovih čolnih so zarohneli, pomahali so nam in odglisirali za obzorje.

Otok Uki Ni Masi

Nekaj ur smo zjutraj udobno jadrali, ko pa se je moja posadka dopoldne zbudila in iz svojih kabin prišla na krov, smo bili že pri otoku Uki Ni Masi. Navtične karte tudi za ta otok niso natančne, zato smo se obali približali previdno in počasi. Sidro smo spustili v širokem zalivu na zahodni strani otoka. Koralni grebeni ob obali so bili prekinjeni na mestih, kjer so se v morje izlivali potoki in reke, ki ob močnejših nalivih s seboj v morje prinesejo pesek s hribov. Tam so rečne naplavine v teku tisočletij prekrile korale in se je dalo sidrati na peščenem dnu sorazmerno blizu obale. Ob obali so se vrstile plaže, v zaledju je bilo videti nekaj osamljenih hišk, do vasi na drugi strani zaliva pa je skozi gozd ob obali vodila nekaj kilometrov dolga pot.

Domačini so bili prijazni in nevsiljivi. Zlato in Nino je domačinka Ani naučila splesti košaro iz palmovih listov, Robertu so bile za sprehode na voljo slikovite plaže, meni pa so prijazne gozdne poti omogočale malo daljše tekaške potepe po otoku.

Med tekom sem v vasi videl, kako iz bambusovih stebel in iz palminih listov naredijo hišo. Ko sem tekel v eno stran, so postavljali ogrodje hiše, ko sem se vračal, pa so že prekrivali streho.

Na hribu nad vasjo imajo postavljeno osnovno in srednjo šolo, pred njo pa košarkarsko igrišče, na katerem sem pri metanju na koš videl 5 fantov. Podali so mi žogo, poskusil sem srečo in iz prve zadel koš. Opravil sem »sprejemni izpit« in potem smo nekaj časa igrali tri na tri na en koš in se pri tem zabavali, saj jaz nisem bil edini, ki je pogosto zgrešil pri metu na koš. Fantje so mi povedali, da imajo zdaj počitnice, zato je okoli šole bolj mirno. Vprašal sem jih, kdo je njihov idol pri košarki, in so mi skorajda v en glas rekli »Lebron James«. Za Luko Dončiča še niso slišali, saj na otokih ne gledajo televizije. Filmčki z Youtuba na zaslone njihovih telefonov pridejo z zamudo in temnopolti otroci se seveda zgledujejo po temnopoltih športnikih.

Dva dneva na prijaznem otoku Uki Ni Masi sta nam hitro minila, potem pa smo dvignili sidro in odjadrali proti sto milj oddaljenemu glavnemu salamonskemu otoku Guadalcanal. Vmes smo se preko konca tedna ustavili na treh lepih otokih Tavanipupu, Marapa in Rua Sura.

Otok San Cristobal

Po nekaj dneh smo se poslovili od lepega otoka Santa Ana in dopoldne odjadrali do deset milj oddaljenega velikega otoka San Cristobal. Skokico smo zasidrali v dobro zaprtem zalivu na jugovzhodu otoka. Zadnje čase smo v zalivih večinoma sidrali na globinah preko 25 metrov, tukaj pa smo vendarle spet našli zaliv, kjer je globina vode le 5 metrov. Premor med plohami smo izkoristili za sprehod po vasi Namuga in bližnji okolici.

Kislo vreme je vztrajalo in ker je takšno vreme bolj primerno za jadranje kot za sprehode po naravi, smo naslednji dan že zgodaj zjutraj odjadrali proti 40 milj oddaljeni Kirakiri, ki je regijsko središče in glavno mesto otoka, kjer smo si obetali, da bomo končno našli banko in menjalnico, da bi kupili salomonske dolarje. Prav tako smo želeli malo dopolniti zaloge hrane na barki.

Vetra na morju je bilo za 10 vozlov več, kot ga je obetala napoved, zato je bilo jadranje živahno. Večinoma nas je proti severozahodu preganjalo okrog 30 vozlov vzhodnika. Tudi valovi so se precej povišali in imeli nekateri med njimi že kar spoštljive dimenzije. Še posebej visoki so postali v bližini rtov na otoku, kjer je bil nasprotni morski tok močnejši.

Sidro smo spustili v zalivu pred mestom. Kirakira je bila rahlo razočaranje. Na tržnici v naselju so prodajali predvsem le ribe in beetlove orehe, s katerimi se drogirajo domačini in si uničujejo zobe in zdravje. Zelo smo se morali potruditi, da smo dobili nekaj zelenjave in sadja ter kruha. Banka je bila odprta, a tam nismo nič opravili, ne menjajo tujih valut in tudi na tem otoku nimajo bankomata.

Kitajci v Kirakiri gradijo novo pristanišče, zato je ves obalni pas hrupno gradbišče, naselje v zaledju pa zelo spominja na obdobje po vesoljnem potopu in na filme “Mad Max-a”, zato smo se od Kirakire in otoka San Cristobal kmalu poslovili in odjadrali k nekaj deset milj oddaljenemu mirnemu otoku Uki Ni Masi.