Miran Tepeš

Težave na poti in obrat nazaj proti Novi Zelandiji

Jadranje proti Novi Kaledoniji se nam ni posrečilo. 130 milj smo z živahnim vetrom skozi plohe prejadrali proti severu, ko je Andrej med svojim dežurstvom izgubil ravnotežje in padel. Slišal sem ropotanje in stekel v kokpit kjer sem pod krmilom našel nezavestnega Andreja, ki je imel na glavi buško, iz presekanega uhlja pa je krvavel. Na pomoč sem poklical še Igorja, da je držal Andreja, da sem lahko pospravil jadra, ki so opletala v vetru in se trgala.

Čez nekaj minut se je Andrej delno ovedel, da sva ga lahko premestila v notranjost barke, kjer sem ga obvezal. Zaradi krepkega krvavenja sem vedel, da nujno potrebuje zdravniško pomoč, zato sem barko usmeril proti dobra dva dni oddaljenim Norfolškim otokom. Andreju sem vmes nekajkrat zamenjal gaze, komprese in obveze, a krvavljenje iz uhlja se ni hotelo ustaviti. Po pogovoru z Igorjem pa sva sklenila, da bo za Andreja bolje, da se vrnemo proti sto milj oz. en dan oddaljeni Novi Zelandiji. Težava med vračanjem na jug pa je bila v vremenu. Prihajajoča fronta z jugovzhodnikom, ki nas je krepko preganjala proti severu, je bila zdaj že na severu NZ in skozi to fronto se je bilo potrebno prebiti nazaj na jug. Valovi so se v primerjavi z dnevom prej že krepko povečali se prelivali čez palubo in poskrbeli, da je z morsko boleznijo obležal še Igor. Sam sem cel dan in noč ostal v kokpitu in vse več tudi za krmilom, ker je opešal še avtopilot. Ponoči sem barko dvakrat vmes ustavil, da sem šel na kratko spat, potem pa nadaljeval z moto-jadranjem.

Oblastem na Novi Zelandiji sem sporočil, da se vračamo in povedal tudi zakaj se vračamo. Začenjali so nas spremljati po sledilniku ( share.garmin.com/HAKWB ) in preko mailov svetovali, kam naj gremo, da bomo čim prej prišli do zdravnika in organizirali so reševalno akcijo.

25. april, Dopoldne, ko smo prišli do severa NZ, je k nam priplul čoln obalne straže in vkrcali so oba bolnika, ter ju odpeljali do rešilca na obali in v bolnico. K meni na krov pa sta prišla dva prostovoljca obalne straže in mi pokazala pot skozi ožine in plitvine do njihovega pristanišča v vasi Houhura.

Proti večeru sta se Andrej in Igor vrnila iz bolnice, Andreju je doktorica zašila uho, obema pa so svetovali počitek. Danes bomo prespali v Houhuri, jutri pa jadramo proti Opui, kjer upam, da bodo v ponedeljek zašili strgano glavno jadro in popravili autopilota.

Miran Tepeš

Odhod proti Novi Kaledoniji

Uspešen dan je za nami. Dopoldne smo zamenjali sidrno verigo, nato je šla Skokica iz vode, da so ji sprali in ostrgali podvozje, natočili smo nafto, uspelo mi je pregovoriti carinika, da nam je že danes napisal izstopne papirje in proti večeru smo v popolnem brezvetrju izpluli iz Opue, se poslovili od Zaliva otokov (Bay of islands) in odpluli proti Novi Kaledoniji.

Glede na napovedi naj bi se z vetrom srečali proti jutru in potem bo jadranje nekaj dni precej pestro.

Ob novozelandski obali proti severu

Miran Tepeš

Ob novozelandski obali proti severu

Igor in Andrej sta vkrcala na barko in v soboto dopoldne nam je uspelo s plimo izpluti iz marine in med plovbo po reki nagovoriti upravnika mostu, da nam je dvignil most, da nam ni bilo potrebno čakati. Vreme je bilo sprva super, nadaljevanje poti pa vse manj.

Kmalu so nebo spet zakrili temni deževni oblaki. Ko sem želel preveriti hitrost vetra, sem videl, da je viharni veter v četrtek s seboj vzel vetrnico anemometra na vrhu jambora. Avtopilot ni hotel delati in je zahteval, da je potrebno skalibrirati kompas in krmilo, tega pa ni mogoče narediti na reki, saj za to potrebuješ dosti prostora in mirno vodo. Barka je z motornim pogonom plula le počasi, ker sta propeler in trup barke zelo obraščena. Razvili smo genovo, a le napol, ker je bil veter preveč sunkovit za polna jadra. Po nekaj urah smo prišli na morje in obrnili na sever. Srečali smo se z nekajmetrskimi nasprotnimi valovi, z nasprotnim tokom in s krepkim nasprotnim vetrom.

Za dnevni cilj smo želeli obiskati Piko Nogavičko v 15 milj oddaljeni Tutukaki, pa proti naravi ni šlo. V petih urah smo napredovali le za polovico poti in naši želodci so bili na hudi preizkušnji, zato sem barko obrnil nazaj na jug in smo se zvečer zasidrali v zalivu ob ustju reke Hatea. Med sidranjem sem videl, da je sidrna veriga že hudo zarjavela in pri koncu svoje življenske dobe. Za nameček sem na internetu videl, da tudi Pika Nogavička ni bila v Tutukaki temveč v Taka-Tuki.

V soboto dopoldne smo se vsi trije potapljali pod barko in strgali školjke s trupa dokler nismo omagali. Tretjino barke smo očistili v bližini vodne linije, potem pa spoznali, da je to delo brezupno.

Vsak drugi dan imajo v tem času Novozelandci praznike, zato se mi še ni uspelo dogovoriti, da bi barko dvignili iz vode kadar ne dežuje in podvozje uredili, tako kot se pred sezono spodobi.

Žal mi tudi kalibriranje avtopilota (še) ni uspelo. Vetra in valov je bilo v zalivu preveč, mojega znanja pa premalo.

Popoldne smo potem še drugič odjadrali proti severu, proti “Piki Nogavički”. Tokrat nam je skorajda uspelo, a nas je prehitela noč in smo sidro zvečer spustili nekaj milj prej v zalivu Ngunguru.

V nedeljo, 20. Aprila, smo sidro dvignili že pred jutrom in v brezvetrju odmotorirali proti severu. Z dnem se je pojavilo nekaj vetra, da smo motornemu pogonu v pomoč dodali še jadra, a barka je zaradi hude obraščenosti trupa še vedno zelo počasna. Popoldne je bilo v Zalivu otokov vetra dovolj, da sem za nekaj časa lahko ustavil motor, potem pa smo Skokico pred Russlom privezali na prosto bojo in se sprehodili po nekdanji prestolnici Nove Zelandije in uživali v večernih razgledih s hribov nad zalivom.

V ponedeljek zjutraj mi je v zalivu končno uspelo dokončati kalibracijo in usposobiti autopilota, da nam ne bo več potrebno ves čas krmariti ročno. Lep dan je postal čudovit.

V ladjedelnici v Opui sem se uspel dogovoriti le na pol. Jutri popoldne bodo dvignili barko iz vode, trup barke in kobilico oprali in ostrgali, potem pa gre Skokica takoj nazaj v vodo. Za normalno jadranje do Nove Kaledonije bi to moralo zadostovati, tam pa bomo barko še enkrat dvignili za nekaj dni in pobarvali s protivegetativnim premazom.

Pri carinikih smo se morali postaviti v vrsto in za odhod z Nove Zelandije smo dobili termin v četrtek dopoldne. Vremenska napoved trenutno kaže na precej poskočno jadranje proti severu.

Vrnitev v Whangarei

Miran Tepeš

Vrnitev v Whangarei

Po skoraj pol leta sem se vrnil na Novo Zelandijo, v Whangarei in na Skokico. Skoraj dva dni je trajala moja pot z letali na drugi konec sveta. Brez zapletov sem priletel do Aucklanda, tam pa so jutranji let proti Whangareiju zaradi vremena odpovedali in sem moral počakati na opoldanski let.

Večer nad Indijskim oceanom

Že med čakanjem na vzlet v Aucklandu nas je pilot opozoril, da je v Whangareiju še vedno deževno in megleno, a da se megla redči in da ima v letalu dovolj goriva za nekaj ponovitev pristankov v primeru, da pristajalne steze ne bi videl.

Pred pristankom smo potem res nekaj časa krožili skozi deževne oblake, se vmes spuščali in dvigali, potem pa je pilot vendarle zagledal tla, našel letališče in pristal na stezi, ki je zaradi obilice dežja spominjala na reko.

Prtljaga je skupaj z menoj našla pot do Whangareja in po krajši vožnji s taksijem sem se znašel na obali reke Hatea, kjer me je med stebre privezana pričakala moja barka. V marini sem si izposodil čoln, počakal na presledek med plohami in odveslal nekaj sto metrov do Skokice.

V prihodnjih dneh je napovedan prihod kar zajetnega ciklona, ki bo prinesel veliko dežja in še več vetra. Do petka bo med 30 in 40 vozli bo vetra, kar je preveč za normalno jadranje, zato sem se v marini dogovoril, da barko prestavim k pomolu, da bom imel med čakanjem na boljše vreme vsaj neposreden dostop do kopnega. Jadralec, s katerim sva pod nastreščkom recepcije čakala, da ploha mine, mi je povedal, da so bili zadnji meseci na severu Nove Zelandije precej suhi in da so domačini dežja veseli, saj ga je narava že zelo potrebovala.

Barko je dež že lepo opral, zato je bila paluba presenetljivo čista, notranjost pa je bila na moje veselje su