Deseta etapa: Pasito Blanco, Gran Canaria (Španija) – Almerimar (Španija)

31.8.

Gran Canaria me je včeraj pričakala z močnim severovzhodnikom, a je napoved za naslednje dni bolj mila, zato upam, da se bo vreme držalo napovedi in bom ponoči lahko odjadral proti Fuerteventuri in Lanzarotu.

Včeraj smo dali barko na hitro iz vode in zamenjali iztrošeni nastavek na osi propelerja. Prvi včerajšnji preizkus motorja mi daje upanje, da je težav z motornim pogonom za letos konec.

2.9.

Gran Tarajal, Fuetreventura

Veter včeraj ni prav nič oslabel, a naveličal sem se čakanja v marini in si zato privoščil malo bolj poskočen začetek septembrske poti do Sredozemlja.

Ponoči sem se najprej mučil z močnim tokom ob Gran Canariji, nato s 40 vozli severnika v območju ob robu otoka, kjer se veter zgosti, potem pa se je zdanilo in veter se je ustalil pri 30 vozlih hitrosti, da sem vendarle lahko začel normalno jadrati neposredno proti Fuerteventuri. Valovi, ki so se prelivali čez barko, so s palube spotoma sprali ves prah in pesek, ki se je v preteklih dveh mesecih nabral na Skokici, le jambor in zgornji deli jader so še vedno rdeči in kosmati, saj barka že nekaj mesecev ni videla dežja.

Pod večer sem barko privezal v marini Gran Tarajal na jugu Fuerteventure.

Fuerteventura je drugi največji kanarski otok, ki je podobno kot ostali zelo suh in skalnat, na severu in jugu pa je nekaj sipin peska, ki so ga iz Sahare nanosili peščeni viharji. Ime otoka pomeni približno »močna sreča«.

Danes se je veter vendarle unesel, zato je moto-jadranje ob vzhodni obali otoka zaenkrat prav prijetno. Zvečer predvidevam postanek na jugu Lanzarota.

3.9.

Lanzarote

Včeraj popoldne sem ob jadranju proti Lanzarotu doživel celo to, da se je veter in tok obrnil z juga, a žal so hkrati valovi prihajali s severa in se zaradi nasprotnega toka zelo zaostrilki, da je barka precej butala v valove. Jadra sem moral skrajšati, da sem dovolj upočasnil barko.

Zvečer sem pristal v lepi marini Puerto Calero.

Videl sem, da imajo v marini zlate bitve, zato me je postalo strah, kakšen bo danes račun za privez.

Sprehodil sem se po otoku in se razvajal v restavracijah v mestecu, danes pa odjadral proti severu otoka.

Napovedi za vsak dan posebej obetajo, da bo veter popustil, a na morju je še vedno blizu 30 vozlov severnika do severovzhodnika.

Ponoči se bom verjetno obrnil proti Afriki in v Agadir bom prijadral v sredo..

Ja, račun?

Bil je zmeren :).

5.9.

Agadir, Maroko.

Ko sem se v ponedeljek dovolj oddaljil od Lanzarota, je veter preko noči začel popuščati in do jutra prišel na ugodnih 15 vozlov, da sem cel včerajšnji dan lahko užival v lepem jadranju s polnimi jadri. Včeraj zvečer sem prijadral v meglo, ki me je nato spremljala celo noč, da sem zaradi varnosti po okolici moral “gledati” z radarjem. Precej se je ohladilo, iz megle je pršilo, zjutraj pa je izginil tudi veter, a bil sem že blizu Maroka in motor mi sedaj dobro dela.

Danes in jutri se bom sprehodil po mestu in po obronkih Atlasa, potem pa grem naprej proti severu. Spotoma se bom čez tri dni predvidoma ustavil v še Rabatu.

6.9.

O Agadirju pred prihodom nisem vedel veliko, predvsem le to, da so ga po uničujočem potresu pred desetletji zgradili na novo, da leži na jugu Atlasa in da imajo v njem varno pristanišče, kjer se bom lahko naspal pred nadaljevanjem poti. Predvsem slednje me je najbolj zanimalo.

Po enem dnevu pohajkovanja po mestu in okolici vem nekaj več.

Agadir leži ob velikanski plaži in je največje maroško turistično središče in hkrati tudi največje ribiško pristanišče, v katerem je privezanih nekaj sto ribiških ladij.

Mesto je dobilo ime po obzidju in prav del obzidja okoli starega mesta na hribu (Kasbah) je eden redkih objektov, ki je nekako preživel potres, staro mesto pa je bilo in je še zravnano z zemljo. Preživel je stari vhod v mesto, na katerem piše: »Boj se boga, spoštuj vladarja«.

Hrib nad mestom »krasi« velikanski napis: Alah, narod, malik (vladar). Po potresu leta 1960 je tedanji maroški kralj rekel, da je usoda hotela, da je mesto uničeno, od želje in volje Maročanov pa bo odvisno, ali bo mesto postavljeno na novo.

Želje in volje je bilo veliko in na ruševinah starega Agadirja je nastalo sodobno mesto, ki kipi od življenja.

Tole na desni sliki ni Copacabana, je še nekaj večja agadirska plaža, ena mnogih, ki obrobljajo severozahod Afrike.

9.9.

Rabat, Maroko

Zjutraj sem skupaj s plimo po reki Bou Regreg priplul v Rabat in Skokico privezal v marini.

Pot med Agadirjem in Rabatom, ki sem jo prejadral in premotoriral v preteklih treh dneh, je bila glede vetra in valov veliko bolj umirjena, kot sem pričakoval, po drugi strani pa je bila zaradi ribičev, ribiških ovir in megle vseeno naporna. Pri vetru sem imel prave jadranske razmere, popoldne severozahodnik, ponoči vzhodnik, vmes pa je Skokico gnal Lombardini.

Ribičev je na morju veliko, ponoči in dopoldne pa je bila gosta tudi megla, da sem se z ribiškimi čolni včasih srečal na manj kot deset metrov (na radarju lesenih čolnov ni bilo videti).

Neprestano sem moral slalomirati tudi med plavajočimi ribiškimi mrežami, ki so v razponu po nekaj sto metrov razpete med bojami po morju, včasih vzporedno z obalo, včasih prečno. V eno od prečnih sem se včeraj ponoči v megli tudi zapletel. Več kot eno uro sem se potem z baterijo potapljal pod barko v mrzlem Atlantiku in razpletal ter snemal mrežo s kobilice, propelerja in krmila. Večinoma mi je uspelo, le s propelerja mreže nisem in nisem mogel odmotati, zato sem jo bil prisiljen odrezati. Ribiči luknje v mreži najbrž ne bodo najbolj veseli. S propelerja sem mrežni ovoj dokončno odstranil šele dopoldne, ko sem se po nočnem podvodnem zmrzovanju tudi s pomočjo sonca spet nekoliko ogrel in ko se je pod vodo dovolj videlo.

Spotoma sem si v Casablanci ogledal tudi ogromno mošejo Hasana drugega, katere visoki stolp sem pred premcem Skokice videl že z razdalje več kot 60 km.

11.9.

Rabat je bil v srednjem veku piratska luka in morski razbojniki so za utrjenimi zidovi mesta dolgo kljubovali Špancem in Portugalcem, ki so jih zaman poskušali pokoriti. Je pa to uspelo Arabcem, ki so imeli na razvoj Maroka največji vpliv, saj so med Berbere prinesli svoj jezik in vero.

Na levi sliki je obrambna niša na obzidju okoli rabatske medine, na desni pa ena od vhodnih vrat v mavzolej maroškega kralja Mohammeda petega.

Včeraj sem iz Rabata ob afriški obali odjadral proti severu in dopoldne pri Tarifi po dobrih dveh letih prijadral nazaj v Sredozemsko morje. Bal sem se gostega ladijskega prometa, a sem se ponoči na poti spet moral izogibati la ribičem. V gibraltarski ožini je bilo potem zares veliko ladijskega prometa, a ožina je, pojmu oz. pomenu navkljub, vseeno dovolj široka za vse, celo za maroške ribiče, ki v ožini med ladjami nemoteno lovijo ribe in se ne zmenijo dosti za opozorilno trobljenje ladijskih siren.

Popoldne sem se ustavil v marini v La Lineji in potem čez mejo odšel na potep po Gibraltarju.

Po jutranjih meglicah se je čez dan dovolj zjasnilo, da se je od gibraltarskega svetilnika čez ožino videlo do Afrike.

Barko sem nameraval pustiti v La Lineji, pa je bilo vreme do sedaj večinoma lepo ter moje potovanje hitrejše od načrtov in mi je zdaj do odhoda letala konec tedna ostalo nekaj prostih dni, zato razmišljam, da bi že ta teden nadaljeval s potjio še malo naprej ob Pirenejskem polotoku proti vzhodu. Jeseni mi bo čas za jadranje proti domu žal bolj na tesno odmerjen, zato mi bo vsaka prej prejadrana milja zelo prav prišla.

13.9.

Včeraj zjutraj sem se kar hitro pobral iz La Lineje, saj sem v napovedi videl, da se bo veter obrnil.

Mimo Gibraltarja in naprej so me sprva spremljali delfini, ki jih je na tem območju zares veliko, potem pa sem za nekaj ur poniknil v meglo, ki je bila tako gosta, da še veter ni mogel skoznjo. Popoldne je pred Malago vendarle dovolj zapihalo, da se je megla razkadila in mi ni bilo več potrebno buljiti v radar in oprezati za ladjami, ki so trobile s sirenami. Zanimivo je, da sem šel na odprtem morju mimo številnih ladij, ki se niso premikale a niso bile zasidrane. Najbrž tukaj ob robu ladijskih poti na mirnem morju čakajo na svoj termin za prihod v katero od sredozemskih luk.

Še nekaj lepega se mi je zgodilo včeraj pred večerom. Od daleč sem videl skupino kitov, ki so se igrali na površju. Zajadral sem proti njim in upal, da ne bodo prehitro pobegnili, ko me bodo zagledali. Toda kiti se niso preplašili, temveč so se približali Skokici in se potem igrali okoli barke in me nato vsaj pol ure spremljali na poti proti vzhodu. V skupini je bilo več mladičev in trije večji kiti, a so bili še vedno malo manjši od Skokice.

Jonu in Lanu, mojima strokovnjakoma za kite, sem poslal slike, da bosta povedala, za katero vrsto kita gre.

15.9.

Ugotovili smo, da sem na poti od Gibraltarja do Almerimarja videl pilotske kite, ki spadajo v družino delfinov, ki pa potem spet spadajo med kite. V šali bi lahko rekel, da sem videl živali, ki so nekje vmes med delfini in kiti, ko so mladiči so delfini, ko zrastejo pa kiti 🙂

 Vzhodnik je v četrtek odločil, da sem tokratno etapo končal v Almerimarju. V marini sem se dogovoril za privez za naslednjih pet tednov po ceni, ki je približno pol nižja od kanarske. Ponudili so mi tudi ceno za polletni privez, ki je v primerjavi z jadranskimi mamljivo nizka. Kaže, da si prizadevajo z nizkimi izven sezonskimi cenami napolniti marino. Marina v Almerimarju ima preko tisoč privezov in je postavljena kar sredi počitniškega naselja, levo in desno od marine pa kilometrske peščene plaže. Stanovanjski bloki so postavljeni na pomolih, barke pa so privezane v kanalih med bloki. Nekaj pomolov v marini pa je tudi običajnih, kakršne poznamo pri nas.

16.9.

S potjo v Almerimar sem si nekoliko zapletel pot domov, saj od tu ni neposredne avtobusne povezave do Malage in bi moral vmes nekajkrat prestopiti in tudi prespati. Taksi za več kot dvesto kilometrsko pot bi bil precej drag, zato sem se glede na ceno odločil za srednjo pot in za tri dni najel avto, ki ga bom potem oddal na letališču v Malagi.

Avto mi omogoča, da se spoznavam z notranjostjo Andaluzije. Vozil sem se po suhih skalnih planotah onstran Siera Nevade, med velikimi nasadi oljk in mandljev, po velikih poljih vetrnic, prvič sem v živo videl sončno termo elektrarno. Ogledal sem si Granado in Alhambro ter se vzpel tudi na Sierra Nevado, seveda večino poti z avtom, le zadnjih nekaj sto višinskih metrov proti vrhu sem potem nadaljeval še peš. Vroče je čez dan na jugu Španije in šele na triglavskih višinah je bilo prijetno hladno.

Po dolinah in po ravninah ob morju so razsežna polja rastlinjakov, le da so rastlinjaki tukaj prekriti z mrežami, ki povrtnino ter poljščine in sadovnjake ščitijo pred soncem in vetrom. Zaradi toplega podnebja lahko tukaj pridelke oberejo tudi večkrat letno.

19.9.

Konec tedna sem se v Almerimarju poslovil od Skokice in morja ter se vrnil domov, saj so doma že precej pogrešali hišnika, v prihodnjih tednih pa me čakajo tudi skakalne tekme. Z jadranjem proti domu bom nadaljeval sredi oktobra, ko se mi bo na poti pridružilo tudi nekaj prijateljev in na delu poti spet tudi moji domači.