Sredozemlje

16.10 2012 Almerimar (Španija) – Izola (Slovenija)

Enajsta etapa: Almerimar (Španija) – Izola (Slovenija)

16.10.

Z mamo sva včeraj prišla na Skokico, ki naju je (zaradi dežja v preteklih tednih) pričakala spodobno čista.

Zvečer sem barko pripravil za jadranje, zjutraj pa sva izplula iz marine. Jesen je prišla tudi že na jug Španije, saj je bila noč kar hladna in prav tako jutro. Dopoldne vetra ni bilo, popoldne pa naju je osrečil jugovzhodnik, s katerin jadrava ob razgibani obali proti Balearom. Vremenske napovedi so zelo različne, a kaže, da bo drug del tedna precej razgiban, zato bova poskusila prijadrati vsaj do Ibize, preden morje postane predivje.

17.10.

Veter se nekako noče držati napovedi in je ponoči zapihal s severa namesto z juga. Dokler je na levi obala, je to sicer čisto v redu, a Pirenejskega polotoka na levi bo kmalu zmanjkalo.

Za zajtrk sva se ustavila pri rtu Palos, popoldne pa bova z južnim vetrom 🙂 odjadrala proti Formenteri.

18.10.

Severnik je včeraj vztrajal le do večera, nato pa umolknil in umirilo se je tudi morje, da sem ponoči lahko opazoval odsev zvezd na gladini. Večino poti do Formentere je Skokico v brezvetrju poganjal motor, ladijski promet pa je bil kar gost, zato si nisem upal prav veliko spati.

Dopoldne sem pred barko med oblaki najprej zagledal Ibizo in nato še nižjo Formentero, kjer sva opoldne v pristanišču privezala barko.

Formentera je nizek peščen otok, kot Susak, le nekajkrat večji.

Dan je bil siv in mračen, na meji dežja. Veter se je do večera krepil in ponoči že lepo žvižga med jambori. Jugovzhodnik bo krepko razgibal morje, da bova imela jutri z mamo na poti do Malorce precej poskočno jadranje. Napovedi obetajo nekaj nad dvajset vozlov jugovzhodnika, kar bo za jutrišnjo pot na jug Mallorce pomenilo jadranje rahlo proti vetru. Žal so dnevi postali prekratki, da bi do tja prišla že pred večerom.

20.10.

Prva polovica poti s Formentere mimo Ibize do Mallorce je bila precej poskočna, potem pa je veter oslabel, žal pa so ostali zajetni valovi.

Ponoči sva se z mamo priguncala do Mallorce, kjer sem na JZ obali želel najprej pristati v Coloniji Saint Jordi, pa so se valovi v plitvem morju pred marino rolali in nisem hotel tvegati ter raje zavil na drugo stran otoka do zaliva Porto Petro. Tam sem načrtoval, da bi v marini počakala na Robija, ki se nama pridruži jutri, a sem potem, ko sva Skokico zjutraj privezala v marini, izvedel, da je marina za mojo denarnico predraga, zato sva se še enkrat premaknila do bližnjega zaliva Cala Figuera.

Figov zaliv zaradi ozkosti nekoliko spominja na sotesko. Hiške so postavljene okoli zaliva tik ob vodi, zanimivo pa je, da ima večina hiš garaže, a ne za avte, temveč za čolne, ki jih ob plimi preprosto potegnejo v garaže.

Cala Figuera ima tudi en pomol, h kateremu sva privezala Skokico. Pomol oblivajo valovi, ki v zaliv prihajajo z odprtega morja.

Mama je zvečer, ko sva se odpravljala na večerjo, poskrbela za nekaj zabave. Ugotovila je namreč, da ji je morda vroče in je kar oblečena “skočila” v vodo. Morda pa se ji je zgolj izmaknila deska, po kateri je šla z barke na pomol. Kaj češ, dogaja se tudi v boljših družinah 🙂

 Upam, da nočne nevihte, ki se podijo po okolici, ne bodo predivje in da nama ne bo potrebno še enkrat bežati.

 Jutri, ko se bo vkrcal Robi, se bomo odpravili na približno dva dni dolgo pot do Sardinije.

21.10.

Robi je dopoldne prišel na barko in že jadramo proti Sardiniji.

Skokico od Mallorce proti vzhodu preganja 25 vozlov jugozahodnika – da bi le čim dlje trajalo (mislim na veter, ne na plovbo).

Postanek na 250 milj oddaljeni Sardiniji načrtujem za torek.

23.10
Po dveh dneh lepega jadranja je posadka Skokice zjutraj spustila sidro v mirnem zalivu Malfatano na jugu Sardinije.
Od popoldneva pa barka zopet reže valove na pot proti Siciliji. Predvidoma v četrtek dopoldne je predviden prihod v Palermo.

26.10.

Udobje mobilnega interneta, ki sem ga imel na voljo v Španiji kar z barke, bodo spet zamenjali priložnostni obiski v spletnih kavarnah ob ostankih na poti. Spremljanje vremenskih napovedi bo zato malo bolj zapleteno, prav tako pa tudi objavljanje novic na tej strani.

Po dnevnem postanku na jugu Sardinije smo jadrali naprej proti Siciliji. Večino poti nas je pral dež, a je bil veter na slalomski poti med nevihtami ugoden. Vreme na Siciliji je zaenkrat lepo in Robi je že sredi noči odšel na Etno.

Danes se z barke na pot proti domu odpravita mama (Verena) in Robi, zvečer pa v Palermo priletijo Zlata, Jon, Jelko in Jolanda, s katerimi bomo nato skupaj jadrali proti Grčiji.

28.10.

Zlata, Jon, Jolanda in Jelko so v petek prišli na Sicilijo, včeraj pa smo oddirjali proti Eolskim otokom, kamor nas je preganjal močan jugozahodnik.

Danes smo imeli najprej učno ure iz geologije in geografije ter si ogledali vulkan na Vulcanu, potem pa smo odjadrali med plohami po Odisejevi poti med Scilo in Karibdo.

29.10.
Podplat italjanskega škornja je zelo skop z varnimi marinami. Ponoči smo
poskušali pristati v marini Roccella Ionico, pa so se čez vhod v marino
prekopicavali trimeterski valovi, zato sem moral zaviti stran. Ne preostane nam nič boljšega, kot da odjadramo čez Jonsko morje proti Grčiji.

30.10.

Skokica je danes pri grškem Paxosu prekrižala sled svoje poti izpred dveh let in s tem sklenila svoj drugi krog okoli sveta. Potovanje bomo, kot se za slovensko barko spodobi; zaključili prihodnji teden v Izoli.

31.10.

Vreme nam v minulih dneh na poti od Vulcana do Paxosa ni prav dosti prizanašalo. Plohe so nas pogosto obiskovale, nevihte so razsvetljevale nočno nebo, vetra pa je bilo za polno kapo in še več. Zadnjo noč pred Paxosom se hitrost zahodnika kar nekaj ur ni spustila pod štirideset vozlov, sunki pa so bili krepko čez petdeset, da smo jadrali, oziroma bolje rečeno bežali le z meter odvito genovo. Le nad smerjo vetra se ne morem pritoževati, saj je pihalo vseskozi od zadaj, od Vulcana skozi Mesinsko ožino s severa, potem pa nas je zahodnik čez Jonsko morje odpihnil proti Grčiji.

Jadralska oprema na Skokici je zdržala, nagajati pa je začela elektrika na stikalni plošči motorja, da smo, silnemu vetru in vetrnemu generatorju navkljub, v Grčijo prijadrali s praznimi akumulatorji.

Stvar z elektriko sem uspel danes zasilno urediti. Na polnjenje akumulatorjev s pomočjo motorja bom moral za nekaj časa pozabiti, delujej pa spet vsaj veterni generator. Barko pa smo pred pričakovanim nočnim neurjem
prestavili v bolj mirne vode preliva v zavetju otočka pred Gaiosom. Na Paxosu smo si že dodobra pretegnili noge, jutri pa se selimo na Krf, kamor v petek prileti Tomaž, ki bo z nama z Jonom jadral po Jadranu.

1.11.

Nevihtna fronta nas je včeraj prepodila s Paxosa. V sunkih vetra nam je namreč popustilo sidro, ki smo ga zaradi praznih akumulatorjev morali iz morja potegniti na roke. Dodatnih poskusov sidranja si zato nismo privoščili, temveč smo z močnim jugovzhodnikom raje odjadrali proti Krfu.

Popoldne je dež ponehal, pod večer pa se je razjasnilo in veter je popustil. V mraku smo pristali v marini Gouvia severno od Krfa, kjer sem se danes dogovoril z električarjem za popravilo elektrike na barki, saj sem iz napovedi videl, da bodo prihodnji dnevi precej oblačni, veter pa z juga, kar pomeni krmni veter in slabše polnjenje akumulatorjev z vetrnim generatorjem. Že včeraj je samokrmilnik v valovih pokuril več elektrike, kot jo je vetrni generator naredil in je bilo zato potrebno krmariti ročno. Nočne etape na od juga razburkanem morju v prihodnjih dneh na Jadranu znajo biti precej utrudljive.

V komandno ploščo motorja je v preteklem tednu na divjem Jonskem morju prišla slana voda, zato bo električar naredil nekakšno začasno “premostitev”. Po vrnitvi domov pa Skokico preko zime tako in tako čaka bolj resen poseg v njeno električno in motorno drobovje.

Popoldne na Krf prileti Tomaž, potem pa bomo skupaj odpluli proti Brindisiju. Kaže da bo jutri pel motor, potem pa se bo za pot čez Jadran spet prebudil jugo

3.11.

Električarji na Krfu so stvari na Skokici uredili v stilu Alana Forda – videti je čudno, a deluje.

Na poti s Krfa do Brindisija smo vendarle imeli nekaj vetra in kar dosti jadrali. Sredi dneva smo barko privezali pod Musolinijevim spomenikom v
Brindisijskem pristanišču.

Jutri se z barke poslovijo Zlata, Jolanda in Jelko, z Jonom in Tomažem pa bomo odjadrali čez Jadran proti Hrvaški. Še naprej kaže, da nas bo prva dva dni preganjal kar krepak jugo, potem pa bo veter pihal vsak dan iz druge smeri, a Izola bo iz dneva v dan bližje.

6.11.

Za spremembo smo si privoščili nekaj sproščenega dopustniškega jadranja po mirnem morju med otoki na poti od Šibenika do Zadra. Spotoma smo se ustavili v Biogradu in kupili vrvico iz katere smo popoldne med jadranjem po Pašmanskem kanalu “spletli” novega lenega Jako (lazy jack), saj je stari že tako razpadal, da bi mi bilo nerodno z njim prijadrati v Izolo.

Dan je bil lep, popoldne pa je začelo deževati. Pred večerom smo se ustavili v marini Olive island na Ugljanu. Prepozno sem izvedel za pretirano ceno dnevnega veza, hkrati pa je bila želja po toplem tušu velika, zato se nismo selili na sidrišče pred marino. Tomaž se je zvečer pošalil, da so v ceno priveza vključene tudi nočne nevihte s točo. Ko nam je toča napolnila kokpit in se je nekaj ur močno bliskalo in grmelo, sem bil vesel, da smo bili varno privezani v marini.

Upam, da se bodo nevihte do jutra izpele, da jutri naše
jadranje naprej proti Kvarnerju.ne bo preveč divje.

Jugo nas je minula dva dni vodil po Jadranu navzgor. Vetra na morju je pogosto več, kot ga napovedujejo vremenski modeli, zato sem se ob odhodu iz Brindisija odločil, da bomo smer jadranja prilagajali stanju na morju. Iz Italije smo najprej jadrali po najbližji poti proti Dubrovniku, pa je bil veter prijazen in smo se zato usmerili proti Korčuli. Sredi Jadrana jugo še zmeraj ni presegal 30 vozlov in imel je čisto južno smer, zato smo zavili še malo bolj na levo in čez noč nadaljevali proti Visu. V Komiži sem dopoldne želel opraviti hrvaške vstopne formalnosti, pa so se tam valovi prelivali čez valobran in pomol. Morje v pristanišču je bilo nekoliko preveč razgibano, zato smo morali nadaljevati z jadranjem proti severozahodu.

Ko sem iskal naslednjo možnost in malo bolj podrobno prebral informacije o hrvaških morskih mejnih prehodih, sem videl, da so konec oktobra zaprli mejne prehode na otokih in so v zimskem delu leta odprti le še v večjih mestih, zato smo se usmerili proti Šibeniku, saj je Darko napovedal, da se bo jugo kmalu obrnil na severozahodnik.

Jugo se je popoldne za nekaj ur zares spremenil v krepak jugozahodnik, zvečer pa ga je zamenjala šibka burja. Morje se je z novim vetrom krepko premešalo in je pred Žirjem kar kipelo od velikih valov iz različnih smeri, da se je Skokica v šibkem vetru zelo zibala. Med otoki pred Šibenikom se je morje vendarle umirilo.

Zvečer smo Skokico že privezali na carinskem pomolu v Šibeniku in opravili formalnosti. Pri plovnih dovoljenjih se na Hrvaškem žal ni še nič spremenilo, vsaj na ceneje ne. Hrvaška ostaja draga, za Maldivi druga najdražja država na moji poti okoli sveta.

Naslednje tri dni se bomo potepali med hrvaškimi otoki, za petek pa načrtujem prihod v Izolo.

7.11.

Nevihte so ponoči odšle na vzhod in na morju pred Virom se je zbudill kristalno jasen in mrzel dan z zmerno burjo, ki nas je premaknila na Silbo.
Napovedi za naslednje dni obetajo bolj slaboten veter, a če bo tako “rahel” kot danes, se zna celo zares zgoditi, da bom mešanico španske in maroške nafte s seboj v tanku za gorivo pripeljal vse do Izole. Ko sva z mamo pred nekaj tedni dotočila nafto v Španiji, sem v šali rekel, da je to zadnje “tankanje” do Slovenije. Seveda takrat tega še sam sebi nisem verjel, a veter je bil potem večinoma ugodne smeri in vse bolj kaže, da se bi se napoved lahko uresničila.

Na Silbi smo se ustavili za nakup napolitank in sladoleda 🙂 na košarkaškem igrišču pa sem nato Tomažu in Jonu pokazal, da moje žoge bolje letijo v koš, kot njune.

Veter je popoldne obrnil na severozahodnik, zato smo zavili na Lošinj in barko za čez noč privezali ob nov pomol v Čikatu. Zlata se je pred nekaj dnevi pritoževala, da se preveč ustavljamo v picerijah, zato smo tokrat v Malem Lošinju poiskali gostilno, kjer so nam spekli palačinke. No, saj vmes pojemo tudi kaj zdravega, npr. čokolado :), sadje, zelenjavo, …

Moji domači me pogosto zbadajo, da imam preveč slik sončnih vzhodov, zato sem zjutraj za spremembo slikal na drugo stran..

8.11.

Med potjo čez Kvarner sva s Tomažem modrovala, kje bi se ustavili in kje bi sidrali zadnjo noč pred prihodom v Slovenijo, pa so nas prestregli policaji in preusmerili v Medulinski zaliv. Na morju zahodno od Istre med Kamenjakom in Brijoni potekajo pomorske vojaške vaje in zato so na tem območju Hrvati zaprli ves teritorialni pas.

Obvoz bi bil možen preko mednarodnih voda, a teh dodatnih dvajset milj smo si želeli prihraniti, saj je bil zaključek vaj napovedan za 14. uro.

Ta rok je sedaj že mimo, v zrak na oni strani Kamenjaka pa še naprej švigajo rakete in svetleče “vabe”, ki pa jih nobena raketa ne zadane. Glede na to, da vse rakete letijo druga mimo druge in se šele nekaj sto metrov pozneje razpočijo, bi sklepal, da ima mornarica prepolna skladišča z neuporabnim orožjem in je glavni cilj vaje, da ga uničijo.

Upam, da cilj kmalu dosežejo in da nam do Izole ne bo potrebno jadrati mimo Riminija in Benetk 🙂

Postanek pri otočku Ceja je Jon izkoristil za lov na zajce, ki jih je na otoku veliko, a je “ujel” le tiste, od katerih se umažejo kolena.

10.11.

Pestra sta bila zadnja dva dneva na poti proti domu. Hrvaška mornarica je v četrtek popoldne vendarle nehala pošiljati rakete iz nacionalnega parka Brijoni nad nacionalni park Kamenjak in potem smo lahko dvignili sidro.
No, nismo ga lahko, skurili smo dve varovalki, preden smo ga dobili izmed skal pod Skokico. Zvečer smo v brezvetrju motorirali mimo Pule, ponoči pa v jadra lovili sapice mimo Rovinja in prijadrali do Zelene lagune.

Po jutranjem treningu sva se z Jonom “obrila” in očedila, saj nama je Zlata prejšnji teden pred odhodom z barke zabičala, da morava skrbeti za čistočo 🙂

Potem smo odjadrali proti severu.

Hrvaške izstopne formalnosti smo včeraj opravili pri prijaznem luškem kapitanu v Umagu, nakar je veter ugasnil in v Slovenijo smo pripluli s pomočjo motorja in nekaj litrov brazilske nafte iz kantice, saj mi je brezvetrje na koncu poti preprečilo namero, da bi iz Španije vse do doma prijadrali
brez dolivanja nafte.

Lep je bil pogled na Piran in  Slovenijo, ko smo izza Savudrije zapluli v Piranski zaliv.

V Piranu smo dobili okrepitve, saj sta se na barko vkrcala Jonov prijatelj Lan in moj “vremenar” Darko.

Potem pa se je kmalu začelo praznovanje:

Pred Izolo so nas z barkami pričakali Joško in njegovi morjeplovski
prijatelji in pospremili v marino, kjer nas je čakalo še več prijateljev.

Deležen sem bil častnega pozdrava mojih jadralcev in prijateljev, od Rogerja in Milanke sem za dobrodošlico dobil šampanjec,

od Zlate pa poljub.

Po izkrcanju smo se preselili v dvorano Marine v Izoli, kjer me je Jelko spremenil v pirata in me hotel prepričati, da tisti, ki so jadrali okoli Horna, lahko opravljajo malo potrebo proti vetru. Ne vem, če je uspel prepričati prijatelje, mene ni in svojih navad pri tovrstnih opravilih zagotovo še ne bom spreminjal 🙂

Po “kulturnem programu” in maškaradi smo se ob slikah pogovorili o pravkar opravljeni poti okoli sveta.

 S Tomažem sva v soboto pospravila jadra in barko, nato pa sem Skokico prepeljal v ladjedelnico v Izoli, kjer je skočila iz vode in bo na kopnem počakala do konca zime.

Naslednjih nekaj mesecev bom spet predvsem kopensko bitje, saj so zimske skakalne tekme že tik pred vrati, a brez jadranja tudi preko zime ne bo šlo. Že v torek bomo v knjižnici na Viču s pomočjo video posnetkov in slik “jadrali” okoli sveta.

12.11.

Nekaj številk ob zaključku poti:

  • Proti vzhodu smo okoli sveta od Izole do Izole jadrali med 23. marcem 2010 in 9. novembrom 2012.
  • 31.385 navtičnih milj smo na poti prepluli.
  • Devet desetin poti smo prejadrali, na dobrih 10 odstotkih poti pa je jadrom pomagal motor.
  • V enajstih etapah je bila Skokica 252 dni na poti in je preplula v povprečju 124 milj na dan.
  • Najvišjo (desetsekundno) hitrost 20,6 vozla je Skokica dosegla med srfanjem po valovih mimo Horna. Najvišjo urno hitrost 16,4 vozla je Skokica dosegla med jadranjem s tokom po ožinah Magallanovega preliva med Punto Arenas in Atlantikom.
  • Največjo razliko med plimo in oseko, okoli 12,0 m, sem na Skokici doživel pri Santa Cruzu v Argentini.
  • V 32 različnih državah smo se s Skokico ustavili na poti.
/