Izola

Pretekli teden sva z Zlato na morju pred Izolo prezračila jadra, danes pa smo Skokico v ladjedelnici za eno uro postavili na kopno, da smo uredili podvodni del barke.

Z Jurijem in Jonom smo na hitro očistili trup, zamenjali cinke in olje v pogonski nogi motorja ter zamenjali propeler.

Sklopljivi propeler je že precej razmajan, zato bo potreben popravila, Skokico pa bo v vmesnem času, ko ne bo vetra, poganjal fiksni trokraki propeler, ki sem ga imel do zdaj na barki v rezervi.

Danes sem na poti med mojim prvim in drugim domom ugotovil, da na Skokico v marini v Izoli lahko pridem, ne da bi kjerkoli prijel za kljuko ali da bi se moral s kom na blizu srečati. Zapornica pred marino deluje brezstično in prav tako vrata na pomol. Brez nevarnosti se bom lahko v prihodnjih tednih vozil osamljati na barko, dokler se kakšen vodilni “navdušenec” nad koronavirusom ne bo spomnil, da sta tudi vožnja z avtom in jadranje nevarna za okužbo. Tako kot ukrepi ob zdajšnji paniki nakazujejo, se bomo v prihodnjih tednih na morju pretežno lahko spoznavali le z lepotami slovenske obale in zalivov.