Sredozemlje

26.3.2010 Izola (Slovenija) – Agios Nikolaos, Kreta (Grčija)

Prva etapa: Izola (Slovenija) – Agios Nikolaos, Kreta (Grčija)

26.3.2010

In smo odjadrali 🙂

Pa ne takoj, najprej smo obiskali Luško kapitanijo v Izoli, kjer sem za Skokico dobil oceanski certifikat. Ob pregledu barke sem od prijaznega luškega kapitana dobil še inštrukcije za uporabo sekstanta, za katerega pa upam, da mi ga nikjer ne bo potrebno uporabljati.

Ko smo barko natovorili še z vso prtljago in zalogo hrane in pijače, smo se Edo, Frenk, Janez, Miha in Miran v Izoli najprej poslovili od prijateljev v Piranu (na sliki) malo pozneje pa še od Slovenije in se podali na popotovanje proti Kreti.

Vsaka plovba se začne s prvo miljo in ta je sedaj že za nami.

Prvi postanek imamo v Novigradu (pica), ponoči gremo naprej.

 

 

27.3.

Nenadejani postanek v Verudi lahko izkoristim še za kratko poročilo:

Zaenkrat nam gre kar OK, posadka in barka se je v zmernem jugu kar dobro držala, le Edo je imel “nekaj” težav s trebuhom (zato postanek v Puli), a ko so ga v bolnici napolnili z infuzijo in zdravili, se počuti dovolj dobro, da gre z nami naprej. Najbrž je nekje staknil virozo.

Morje se je sedaj umirilo in prav tako veter. Kaže, da bomo nekaj naslednjih ur motorirali čez Kvarner, da bi potem ujeli priključek na za jutri napovedani zahodnik v Dalmaciji.

 

28.3.

Pot čez Kvarner se je pričela z motoriranjem in nadaljevala z jadranjem v zmernem zahodniku. Bolnik Edo se dobro počuti in počasi vrača k normalni prehrani. Pozno popoldne je Skokica prispela na Hvar. Frenk in Miran sta postanek izkoristila in se odpravila na tekaški trening na bližnji hrib. Ponoči nameravajo odriniti na pot proti Dubrovniku, kamor naj bi prispeli jutri popoldne. Tam jih čaka urejanje izstopnih formalnosti. Glede na vremensko napoved se bodo odločili ali pot nadaljujejo proti Grčiji ali pa se bodo ustavili še na jugu Italije.

 

30.3.

Skokica  je danes dopoldne našla varen pristan kakih 10 milj  južno od Drača. Luški kapitan jim je preko radijske postaje dovolil sidranje v enem od zalivov ob albanski obali južno od Drača.

Nočno jadranje z  vzhodnikom je zjutraj popestril jugo, ki se je vedno bolj krepil. Preobrat v spremembi in jakosti vetra posadke ni presenetil. Zahvala za točno in pravočasno napoved gre Darku, ki vestno izpolnjuje svojo nalogo ladijskega “vremenarja” in redno sporoča vremenske napovedi, kot jih razbere z interneta.

Kot kaže poteka vse po načrtih. Skokica bo ponovno krenila na pot, ko se veter malo umiri. Najverjetneje bo to jutri zjutraj.

 

31.3.

Miran je bil precej neučakan in je krenil na pot že ponoči, saj je v zalivu kjer je bila zasirdana Skokica kazalo, da se je jugo umirja. Kmalu po izplutju iz sidrišlča, se je izkazalo, da je jugo postal precej močan, pa še valovi so postajali precej neugodni. Da bi se vrnili seveda ni bilo govora (kapitanska trma). Vsi prisotni so le upali, da bodo čim prej našli naslednji varen zaliv. Tega pa ni in ni bilo. Skokica je v močnem nasprotnem vetru in valovih zelo počasi napredovala. Šele proti jutru so pristali ob pomolu opuščene vojaške postojanke južno od albanskga otoka Sazanit. Predvidevam, da so Edo, Janez in Miha spoznali kako se utrjuje posadka na Skokici. Frenk je, kot udeleženec prejšnjih jadranj,že malo bolj pripravljen na tovrstne podvige. Kakor koli že, Miran se zaveda, da bi moral bolj zaupati Darkovim vremenskim napovedim.

Posadka počiva po naporni noči. Do Krfa imajo le še dobrih 60 milj.

Naknadno pojasnilo: V zalivu pri Draču se prejšnji dan sploh nismo zasidrali. Ker je pihal lep vzhodnik, smo se odločili nadaljevati s potjo, dokler se ne srečamo z jugom. No, na tega smo potem v precej divji obliki naleteli čez nekaj ur in se popoldne zasidrali v odprtem zalivu za rtom pri izlivu neke reke. Ker je večji del albanske obale zelo plitev, nismo mogli priti dovolj blizu obale in smo bili tudi za rtom še vedno izpostavljeni močnemu vetru, ki je pihal preko 30 vozlov. Pozno popoldne je jugo oslabel na 20 vozlov, zato so s strani v zaliv začeli prihajati razmeroma veliki valovi, ki so nas na sidru prav nemarno guncali.

Pa so fantje rekli, da je jugo oslabel in da če nas že premetava, potem je čisto vseeno če nas gunca med potjo. Pogledal sem na karto in videl, da je do otoka Sazanit in do zalivov pred Vloro le še okrog 30 milj, zato sem se pod večer odločil, da dvignemo sidro in gremo do Vlore. Ko smo dvignili sidro, smo videli, da se je zaradi močnega vetra pred nekaj urami kar lepo skrivilo.

Čez dobro uro se je jugo ponovno okrepil in zvečer pihal s sunki tudi krepko preko 40 vozlov. Temu primerno je postalo tudi morje in naše napredovanje je postajalo vse počasnejše. V visokih kratkih valovih smo vse počasneje napredovali in se treskoma zaletavali v valove. Z jadri in s pomočjo motorja smo križarili pred albansko obalo in skušali najti najbolj ugoden kot plovbe, da bi čimprej prišli v zavetje Sazanita, a smo napredovali le še s hitrostjo vozla ali dveh. Zaradi močnega juga in plitvega morja je postal precej močan tudi nasprotni tok. V drugem delu noči, ko so nad nas začeli prihajati valovi z dveh strani (po Jadranu navzgor z desne in iz zaliva pred Vloro z leve), je postalo tudi križarjenje skorajda nemogoče in smo se do jutra bolj reševali kot napredovali. Premišljeval sem o tem, da bi se vrnili za 50 milj do Drača, kjer je bilo prvo varno sidrišče, a sem bil po nekaj na pol prespanih nočeh preveč utrujen za razsodno odločanje, zato sem krmilo predal Edu, Mihi in Janezu ter za nekaj ur zaspal v notranjosti barke. Ko sem si opomogel, sva s Frenkom na krovu zamenjala izmučena Miho in Eda.

V jutranjem svitu so razmere na morju postale precej bolj znosne in pregledne, saj se je sedaj valove vsaj videlo, preden so udarili ob barko. Napela sva leteče pripone in razvila cutter jadro. S tem dodatnim jadrom je Skokica dobila nov zagon in močno smo pospešili, kot udarjanja ob valove pa je zaradi večje nagnjenosti barke postal veliko udobnejši. V treh urah smo potem uspeli prejadrati več poti kot pred tem celo noč in kmalu smo bili pri otoku Sazanit, kjer imajo Albanci vojaško postojanko. Nekajkrat sem jih poskušal priklicati po radijski postaji, ker sem jih hotel prositi, če nam dovolijo pristanek v njihovem pristanišču, pa ni bilo odgovora. Jadrali smo naprej, kar po notranji strani otoka, čeprav je na karti pisalo, da je to zaprto vojaško območje. Računal sem s tem, da vidijo, kakšne so razmere na morju in da nam zaradi tega ne bodo delali težav. Pri Sazanitu je bilo vetra v sunkih že preko 50 vozlov, a so se vsaj valovi zmanjšali zaradi bližine obale. Mimo otoka smo se privlekli do naslednjega rta ob obali in se v zavetrju zalivčka Gjiri i Kongjorufes privezali ob razpadajoči pomol opuščene vojaške postojanke. Z izjemo inštrumentov na vrhu jambora, je barka vse navale juga preživela nepoškodovana, posadka pa je bila zaradi nočne zabave vsaj malo jezna na kapitana.

 

1.4.

Skokica je zgodaj zjutraj prispela na Krf. V nadaljevanju je še SMS sporočilo z barke:

Danes je prišlo do prvih sprememb v posadki Skokice. Na Krfu se je na barko vkrcala Danijela, ki bo jadrala do Maldivov. Miran je namreč pred meseci v neki oddaji slišal izjavo Danijele, da je njena življenska želja jadrati okoli sveta, pa jo je poklical in sta se dogovorila.

Nepričakovano pa se je na Krfu na vrat na nos izkrcal Frenk, ki je ljubitelj moške glasbe in Tonija Cetinskega. Rekel je, da Daniele pa zares ne misli več poslušati, zdaj pa bi jo moral še gledati. Kaže, da bo Frenk kljub prošnjam ostale posadke danes ali jutri s Krfa odletel proti domu.

Ostali bodo danes nadaljevali s potovanjem med Jonskimi otoki.

 

2.4.

Včerajšnje dopoldne je minevalo v lagodnem popotovanju, saj vetra skorajda ni bilo. Posledica brezdelja je tudi prvoaprilska domislica. Da pridno berete zapiske, je pokazal tudi odziv. Naj vam zagotovim, da Daniela ne prebiva na Skokici in Frenk (baje je res ljubitelj glasbe Tonija Cetinskega) ni odpotoval domov.

Posadka si je privoščila postanek na Paxosu. Popoldne je začel pihati maestral, tako da so lepo napredovali s pomočjo spinakerja. Pred Levkasom pa so ugotovili, da je bil postanek na Paxosu le nekoliko predolg in da so zamudili zadnje večerno odpiranje plavajočega mosta čez kanal med celino in Levkasom. Vendar se jih je usmilil upravljalec pomičnega mostu in Skokica je ponoči lahko nadaljevala pot do marine v Levkasu.

Dopoldne so v marini odpravljali škodo, ki jo je opremi (windex in anemometer na vrhu jambora) prizadejal močan jugo predvčerajšnjim ob albanski obali, popoldne pa nadeljevali s potjo med Jonskimi otoki in se vmes ustavili na Itaki. Potem pa se je pot nadaljevala proti Zakintosu in jugu Peloponeza.

 

 

 

3.4.

Skokica je danes dopoldne postala na jugozahodnem delu Peloponeza v kraju Methoni. Posadka je izkoristila postanek za ogled  turške trdnjave. Toda ugoden veter je kapitan želel izkoristiti za nadaljevanje poti, zato so kmalu spet izpluli. Severozahodnik (v hrbet)  je pripomogel k hitremu (8-9 vozlov) napredovanju.

Jutri, sredi dneva načrtujejo pristanek v pristanišču Khania na severozahodu Krete. To pa tudi pomeni , da se prva etapa zaključuje kakšen dan prej, kakor je bilo predvideno. Utrujeni mornarji si bodo tako lahko privoščili nekaj počutniškega oddiha. V torek  odpotujejo proti domu. Skokica pa bo teden dni počivala pred nadaljevanjem poti proti Egiptu.

 

4.4.

Takole se glasi kratko Miranovo sporočilo poslano ob 8.56:

Gorovje Levka Ori na Kreti nas pozdravlja z zasneženimi vrhovi. Upam, da nam bo do večera uspelo prijadrati do Herakliona. Pozdrav.

Za velikonočno razpoloženje na barki je poskrbel Frenk s svojimi pirhi. Ženi je sicer sporočil, da si bo jajca obarval s kamenjem, a kot vidite, jih je v resnici pobarval s flumastrom 🙂

 

5.4.

Kreta je večja, kot sem si predstavljal. Včeraj smo jo ves dan gledali desno na obzorju in šele zvečer smo po približno 200 miljah neprekinjene plovbe s Peleponeza prijadrali do Herakliona. Privezali smo se v tamkajšnjem starem beneškem pristanišču, preostanek večera pa izkoristili za sprehod po mestu.

Danes zjutraj se je izkrcal Miha, ki se nekaj pred nami vrača domov, mi pa smo odjadrali še do Ayios Nikolaosa na vzhodnem delu Krete in s tem zaključili okrog 970 navtičnih milj dolgo prvo etapo. Tukaj bo barka v marini počakala na mojo vrnitev in nadaljevanje popotovanja čez 10 dni.

Frenk, Edo in Janez so danes v marini po grško oziroma z “Arhimedovimi metodami” 🙂 uspeli poravnati še sidro, ki nam ga je jugo zakrivil na sidrišču pod Dračem. S tem je odpravljena še zadnja posledica našega obračuna z vetrom na Jadranu. Vsi (predvsem pa jaz sam) smo se takrat naučili, da je na jadrnici z vetrom bolje sodelovati, kot pa ga skušati premagati.

 

7.4.

Še nekaj slik s Krete – da ne boste mislili, da nas zanima samo jadranje: iz Elounde (levo),

z visoke planote oz kraškega polja v notranjosti Krete (zg. desno) in iz Knossosa (spodaj), kjer smo si ogledali ostanke mionske nekropole izpred 4000 let.

 

/