Sredozemlje

Egipt – Slovenija, 9.6. – 18.7.2008. 1.906 NM (Egipt, Ciper, Grčija, Italija, Hrvaška, Slovenija)

Deveta etapa: Egipt – Slovenija, 9.6. – 18.7.2008.  1.906 NM(Egipt, Ciper, Grčija, Italija, Hrvaška, Slovenija)

 

Egipt

10.6.

Skokica nas je v marini pričakala v rdeči preobleki, vsa zaprašena od puščavskega peska. Ker je Izi v preteklih dneh prvi prišel v Hurghado, se je tudi prvi lotil pomivanja barke. Z Jurijem sta se morala napovedati vojno tudi ščurkom, ki so se na žalost zaredili v notranjosti. Prvo bitko sta izgleda dobila, ker ščurkov skorajda ni več videti (ali pa sta pretiravala pri njihovem številu).

Izi je v preteklih dneh pod vodo namontiral tudi nov propeler (kot plavalec ima veliko sape) in izgleda, da je vse v redu. Prav tako smo včeraj na jambor namestili nove jeklene pripone, daj bomo spet lahko na polno jadrali.

Vetra je v naslednjih dveh dneh napovedanega dovolj. Seveda bo spet pihal s severa in bomo tudi po Sueškem zalivu jadrali proti vetru. Hrano in pijačo smo že nabavili, popoldne gremo na pot. Do Sueza bomo morali prejadrati okoli 190 milj.

 

 

14.6.

Skokica je danes zaplula v Sueški kanal. Štiričlanska posadka (Miran. Jelko, Jurij in Izi) namerava danes prespati v mestu Ismailija. Jutri bodo zapluli do Port Saida. V ponedeljek pa se pot nadaljuje proti Cipru. Jurij Stanovnik bo barko zapustil že v Port Saidu in tam ostal še nekaj dni. Gotovo bo užival ob spremljanju pestrega ladijskega prometa v tem pristanišču.

 

18.6.

Danes ponoči smo po nekaj manj kot dveh dneh lepega jadranja prispeli v Larnaco na Cipru. Včeraj zvečer smo sicer prijadrali pred Limassol, a tam v marini za nas niso našli prostora, zato smo bili prisiljeni potovanje podaljšati še za trideset milj proti vzhodu.

 

Zadnji teden dni je bilo za nas na morju in ob njem precej pestro. Za 190 milj Sueškega zaliva smo zaradi močnega severovzhodnika potrebovali skoraj tri dni. Prva dva dni smo jadrali samo podnevi, po nekaj deset milj, od zaliva do zaliva in čakali, da veter popusti. Pa ni popuščal, zato je bilo zaradi časovnih razlogov potrebno “ugrizniti v kislo jabolko” in smo po razpenjenem morju Sueškega zaliva jadrali neprekinjeno dve noči in en dan. V zalivu je veliko ladijskega prometa, izven začrtanih ladijskih poti pa je obilica naftnih ploščadi, ki mnoge niso osvetljene. Zaradi varnosti smo zato ponoči jadrali bolj na ozko po ladijskih poteh in se izogibali ladjam, podnevi pa smo jadrali bolj na široko, med naftnimi polji.

V Suezu se nam je za prehod kanala z agentom uspelo dogovoriti že za naslednji dan in podobno je bilo tudi po obveznem vmesnem postanku v Ismaliji. V nedeljo smo tako prišli skozi Sueški kanal do Port Saida. Med plovbo po zalivu in kanalu smo srečevali mnoge ladje in Juriju so oči kar žarele. Postopoma smo vsi postajali strokovnjaki za trgovske ladje, saj nam jih je Jurij z velikim navdušenjem opisoval in nam tako popestril sicer dolgočasno plovbo po kanalu.

V Port Saidu smo se od Jurija poslovili in v ponedeljek čez vzhodno Sredozemlje odjadrali do Cipra.

 

19.6.

Ko sta Izi in Jelko prebrala prejšnji zapis, sta se pritožila, da je premalo začinjen. Zato dodajam nekaj ocvirkov:

  •   Jelko pravi, da je Egipt dežela, ki jo moraš videti, a se je potem na široko izogibaš.
  •   Iziju in Jelku v Egiptu ni uspelo najti nobene restavracije, kjer bi točili pravo pivo. Zadovoljiti sta se morala z brezalkoholnim. Zato pa je sedaj končno izpraznjena steklenica viskija, zaradi katere sem imel težave na Fijiju.
  •   Iz Egipta nam je uspelo odpluti celo z nekaj denarja v denarnicah, navkljub vsakodnevnim bitkam z različnimi “daj daj daji”, uradniki in bakšišarji, ki so nas v Sueškem prekopu “ropali” na vsakem koraku.
  •   V prekopu smo videli največjo ladjo na svetu – 398 metrov dolgo Maerskovo kontejnersko ladjo (na sliki). Ob tem smo morali Jurija (kot nekoč Odiseja) skorajda zvezati ob jambor, da ga ladja ni zvabila k sebi ?
  •    Izi in Jelko trdita, da nista zapečkarja, zato moram zapisati, da je veter v Sueškem zalivu stalno presegal hitrost tridesetih vozlov in občasno tudi štiridesetih. Menda ni bilo strah mojih sojadralcev, temveč mene. Vsaj deloma je to tudi res, a strah me je bilo predvsem za barko.
  •    Menda smo bili eni redkih jadralcev, ki jim je v Sueškem prekopu uspelo pilota prepričati, da nam je dovolil jadrati, resda le na širšem delu in le krajši čas, ko v bližini ni bilo ladij, pa vendarle.

 

V Egiptu smo v Suezu med čakanjem na prehod prekopa srečali avstrijskega jadralca Fritza Maderthanerja (na sliki), ki z jadrnico “Ostarrichi” jadra okoli sveta in se sedaj po sedmih letih vrača domov. Pogovorila sva se o izkušnjah in dogodivščinah s poti in Fritz mi je omenil, da je pred leti na Fijiju nekaj mesecev prijateljeval s še enim slovenskim jadralcem, Jožetom Sketom, ki je s svojo jadrnico Vesno in ženo Vesno jadral okoli sveta. Fritz me je prosil, naj Jožeta pokličem in ga lepo pozdravim. Iz cenovnih razlogov sem ga poklical šele tukaj na Cipru in Jože mi je povedal, da se je s poti okoli sveta vrnil pred dvema letoma in da se v prihodnjih dneh z barko odpravlja na počitnice v Grčijo.

 

 

Ciper

21.6.

Skokca (pomožni čoln) je močno sonce sedaj dokončno ugonobilo. Vsi poskusi oživljanja so bili očitno zaman in izgleda, da se bom na Cipru od njega dokončno poslovil. Z Jelčom sva zato včeraj celo dopoldne lepila in popravljala drugi pomožni čoln, ki mu je na Sejšelih odpadlo dno. Izgleda, da sva bila pri tem vsaj delno uspešna, saj je bilo dno danes še vedno prilepljeno na čoln, spustila pa je “le” ena polovica čolna. Očitno bo potrebno še nekaj lepljenja in »flikanja«, da bo čoln spet uporaben.

V preteklih dneh sta se na barki oglasila Špela in Primož in nato nadaljevala s potepanjem po Cipru. Na potep po Cipru je pred dnevi odšel tudi Izi, Jelko pa je danes odletel domov.

Danes sem na barki sam. Čistim in pospravljam, dokler je na barki mir in prostor. A ne bo več dolgo tako. Že popoldne v Larnako priletijo moji domači, pa Katja in Hana, zvečer se nam pridružita še Špela in Primož in na barki bo zelo živahno. Komaj že čakam na Zlato, Anjo in Jona. Ponoči bomo odpluli na dobrih 300 milj dolgo pot proti grškemu Rodosu, a se bomo vmes verjetno še kje ustavili.

Ne vem, kako bo z internetom na grških otokih in ker bo sedaj tudi Zlata na barki, bodo vesti s poti prihodnjih dneh verjetno malo manj redne. V naslednjih desetih dneh bomo jadrali po Egejskem morju, nato prvi teden julija po Jonskem morju, proti sredini julija pa načrtujem vrnitev v Jadransko morje.

 

 

25.6.

V Larnaki so se mi v preteklih dneh pridružili Zlata, Anja, Jon, Katja, Hana, Špela in Primož. Po ogledu večernega utripa Larnake smo ponoči izpluli proti Pafosu na zahodni strani Cipra. Nova posadka je zapolnila vse postelje in vse kotičke na barki. Popoldne smo se za kratek čas zasidrali ob obali pri Afroditinih skalah, kjer se je po grški mitologiji rodila oziroma iz morske pene nastala boginja Afrodita. Primož in Špela sta se poleg nekaterih drugih veselo kopala v mrzlem morju, saj sta malo preveč na hitro prebrala zapis v vodiču in Afrodito zamenjala za boginjo plodnosti. Potem smo zapis o Afroditi bolj natančno prebrali in ugotovili, da je boginja poželenja, lepote in seksualnosti. Za načrtovanje družine bosta torej morala obrati kakšen drug način.

En dan smo nato preživeli v Pafosu, slikovitem in živahnem turističnem mestecu, nato pa smo se odpravili na 240 milj dolgo pot proti Rodosu. Vetra je bilo dovolj in v nasprotju s pričakovanji je pihal celo iz ugodne strani, najprej ponoči z juga in nato podnevi s severa. Novi sojadralci so se morali na hitro prilagoditi pravim jadralskim razmeram na morju, jaz pa se počasi prilagajam na številno posadko. Lepo in hitro smo jadrali in v enem dnevu po dolgem času prejadrali več kot 160 milj. Zato smo si lahko privoščili postanek na grškem otočku Megisti, ki leži tik ob turški obali. V prikupni in mirni ribiški vasici Kastellorizon smo zvečer uživali ob grški hrani, ki so nam jo postregli kar na pomol pred barko.

Danes nadaljujemo s potovanjem proti Rodosu, kamor bomo prispeli pod večer.

 

Grčija

27.6.

Rodos nam v sredo ni bil namenjen. V pristanišču je bila prevelika gneča in ni nam uspelo dobiti prostora ob obali, kjer bi se lahko privezali. Zato smo potem nadaljevali z jadranjem do otoka Simi in se ponoči privezali ob pomol pred samostanom v mirnem zalivu Panormitis. Zjutraj je moja mlada posadka ugotovila, da jim meniška družba ne odgovarja in da je zaliv veliko preveč miren, zato smo morali nemudoma nadaljevati s potovanjem proti Kosu, kamor smo prijadrali popoldne in tokrat uspešno našli privez v sicer zelo natrpanem pristanišču. V mestecu kar vre od množice turistov in upam, da bo naša mladina tukaj prišla na svoj račun. Na barki imam tako nekaj miru za “nujna vzdrževalna dela”.

Primož in Špela sta nas danes zapustila in ostaneta še nekaj dni na Kosu. Jutri gremo na sever po Dodekanezih do Lerosa ali morda Patmosa, nato pa se bomo spoprijeli (glede na vremensko napoved) s hudo vetrovnimi Cikladi.

30.6.

Zelo malo vetra je bilo zjutraj po odhodu s Kosa, zato pa veliko valov, po katerih smo se »guncali« s pomočjo motorja in počasi napredovali proti severozahodu. Po krajšem postanku na plaži ob Lerosu smo nadaljevali pot do Patmosa. Pri izboru kraja za nočni postanek je spet prevladalo dejstvo, da je na Patmosu turistično mestece in naša dekleta so si spet želela iti v »lajf« in nikakor ne sidrati v kakšni ribiški lučici, kaj šele v samotnem zalivu.

Na Patmosu smo se pred leti s Skokico že ustavili, ko smo jadrali v Turčijo. Takrat smo si z zanimanjem ogledali samostan na vrhu hriba, sedaj pa smo se zadovoljili s trgovinami in restavracijami v mestecu Skala.

Še pred sončnim vzhodom smo včeraj dvignili sidro in se odpravili proti 70 milj oddaljenemu Mikonosu. Želel sem izkoristiti nekaj nočnega zatišja in smo se s šibkejšim jutranjim severovzhodnikom najprej dvignili proti severozahodu, proti Ikariji in tako nabrali nekaj višine proti vetru. Dopoldne pa je v skladu z napovedjo močno zapihal meltemi, ki tukaj piha s severozahoda. Z močno skrajšanimi jadri smo na trdo jadrali proti zahodu, proti vetru in valovom. Bolj kot smo se bližali Mikonosu, bolj je pihalo. Zadnjo uro smo v preko trideset vozlih vetra jadrali samo še s tretjo krajšavo glavnega jadra in polovico cutterja. Popoldne smo prijadrali do Mikonosa in se zasidrali v zalivu na južni strani te grške turistične Meke. A tudi na sidrišču, čeprav je bilo na južni, zavetrni strani otoka, je pihalo preko trideset vozlov vetra in nisem si upal dati pomožnega čolna v vodo, da bi odveslali na obalo. Zaman smo na barki čakali, da bi veter pod večer popustil. Celo nasprotno, če okrepil se je tako, da nam je začelo orati sidro. Presidrali smo se na drugo stran zaliva, a ker tam ni bilo nič bolje, smo zvečer odpluli v sosednji zaliv, kjer smo se končno kolikor toliko varno zasidrali pod hribom, v plitvi vodi blizu plaže, med množico drugih zasidranih jaht. Glasba iz lokalov na drugi strani zliva je vabila, Anja si je želela ogledati finale nogometnega prvenstva, a veter v zalivu je bil premočan za naš pomožni čoln.

Danes zjutraj smo se po razbesnjenem morju v prelivu med Mikonosom in Delosom odpravili do pristanišča v Mikonosu. Za pet milj dolgo pot smo potrebovali tri ure proti kratkim, visokim, prelivajočim se valovom in žvižgajočem vetru. Kot bi bili ponovno v Rdečem morju. Na koncu pa smo vendarle našli prosto mesto v novem pristanišču, ki je še vedno veliko gradbišče in se zavezali ob betonski blok v bodoči marini. Dekleta in Jon so odšli po trgovinah v mesto, sam pa sem se lahko posvetil načrtovanju potovanja v naslednjih dneh.

Anja bo jutri z Mikonosa odletela domov, Katja in Hana pa nas zapustita pojutrišnjem nekje pred Atenami.

Vremenska napoved, ki sem jo videl na internetu, če nekaj dni obeta močan severni veter z močjo 7 do 8 Bf. Podobno napoved mi je poslal tudi Urban, tako da nima smisla čakati na izboljšanje. Upam, da nam bo jutri do večera uspelo prijadrati do Pozejdonovega templa na rtu Sounion. Če bo morje prehudo, pa se ustavimo že na kakšnem otoku vmes.

Z Zlato in Jonom nas bo pot nato vodila mimo Pireja skozi Korintski prekop v Korintski zaliv in nato med Jonske otoke, kjer se nam drugi teden pred vstopom v Jadransko morje pridružita nona in Jurij.

 

2.7.

Načrtoval sem pot proti Atiki, a se je obrnilo drugače. Ko sem pregledoval olje v motorju, sem ugotovil, da se je v olje v pogonski nogi začela mešati voda. Popustil je semering (podvodni ležaj) in v nogi je sedaj bela krema namesto olja. Izgleda, da se novi fiksni propeler in pogonska noga ne razumeta najbolje. Da bi jadrali hitreje, sem v preteklih dveh tednih pustil, da se je propeler med jadranjem vrtel. A propeler se ni samo vrtel, temveč je tudi tulil. Hitreje kot smo jadrali, bolj je tulil propeler. Šalili smo se, da imamo vključen turbo pogon, sedaj pa vem, da bi bilo bolje, da bi jadrali z zaustavljenim propelerjem, pa čeprav malo bolj počasi. Vse bolj spet razmišljam o sklopljivem propelerju.

Na srečo pa ima Lombardini servis na Sirosu, od Mikonosa kakšnih 20 milj oddaljenem otoku in na Siros smo včeraj popoldne preko razbesnelega morja z občasno tudi preko 40 vozli vetra tudi prijadrali. Prvič na vsej poti okoli sveta smo jadrali s četrto krajšavo glavnega jadra in še to ja bilo nekajkrat preveč. Zvečer se je na barki že oglasil Lombardinijev mehanik, danes pa me čakajo pogajanja za čim nižjo ceno za dvig barke v ladjedelnici. Če je s pogonsko nogo narobe samo to kar mislim, potem imam rezervne dele s seboj in bo popravilo lahko razmeroma hitro.

 

2.7.

Današnji dan mi je minil med upom in obupom. Najprej sem se zjutraj z lastniki ladjedelnice pogajal za ceno dviga barke iz vode, nato sem imel težave delavce prepričati, da kljub vetru barko spravijo iz vode. Pravzaprav so barko na vozičku, na katerega sem zapeljal, kar odpeljali iz vode. Nato je mehanik razstavil pogonsko nogo in ugotovil, da moji rezervni deli ne ustrezajo, Potem smo ustrezne ležaje našli v tukajšnji trgovini in ko je mehanik vse skupaj sestavil nazaj, je ugotovil, da je počeno ohišje pogonske noge in da je bilo vse njegovo delo zaman. Skozi razpoko je torej pritekala voda v menjalnik in izgleda, da za puščanje vode vendarle ni bil kriv propeler. Rezervne noge pri Lombardinijevem zastopniku v Atenah nimajo na zalogi.

Še enkrat me bo izgleda iz zagate rešila gospa Maselj iz Lombardinijevega zastopništva v Ljubljani, ki je našla rezervno pogonsko nogo, jo že poslala v Grčijo in obljubila, da bo jutri na Sirosu. Naj se ji besede pozlatijo.

Barka je torej na suhem v ne ravno lepo urejeni ladjedelnici, Zlata in Jon se dolgočasita in sprehajata po mestu, Katja in Hana pa sta že odšli z barke, saj jutri iz Aten odpotujeta domov.

 

4.7.

Čudež se včeraj žal ni zgodil in pošiljke z rezervnimi deli tudi danes dopoldne še ni bilo. Obljubljajo za popoldne. Mehanikarja sem prosil, da pride popoldne, v ladjedelnici se skušam dogovoriti, da bi barko jutri porinili nazaj v morje.

Žal imajo tudi v Grčiji vikend in bo vse skupaj težko urediti. Če bo zamud in težav preveč, bomo dali barko morda v morje že danes (dokler tukaj še kdo dela) in bomo odjadrali brez motornega pogona – podobno kot v Rdečem morju. Zaenkrat nam ne preostane drugega, kot da čakamo.

 

 

8.7.

Zadnje dni smo malo več potovali, zato sem šele danes spet prišel do interneta. Prihod v Izolo do 18. julija sedaj spet izgleda veliko bolj uresničljiv.

V četrtek se čudež ni zgodil in tudi v petek dopoldne rezervnih delov iz Slovenije še ni bilo na Sirosu. Nestrpno sem telefonaril na Fedex  in v Slovenijo, a povsod so mi zagotavljali, da je pošiljka v tranzitu in da jo bom kmalu dobil.

Na slepo srečo sem se dogovoril z mehanikom Stamatisom, da si zame rezervira petkovo popoldne in pride na barko. Stamatis me je nejeverno gledal, saj sem ga isto prosil že dan prej, pa potem pošiljke še ni bilo. Tudi v ladjedelnici sem se poskušal dogovoriti, da mi barko v soboto porinejo nazaj v vodo. Sam pri sebi sem že resno razmišljal, da odplujem s Sirosa brez motornega pogona, če pošiljka v petek nebi prišla. Čakanje na suhem, v zanemarjeni, umazani ladjedelnici je bilo preveč duhamorno že zame, kaj šele za Zlato in Jona. Za popestritev smo si za en dan sposodili štirikolesni motorček in se malo zapeljali po sicer zanimivem in lepem otoku.

Potem pa so se v petek popoldne čudeži vendarle pričeli dogajati. Najprej je s popoldanskim trajektom prišla pošiljka z rezervnimi deli iz Slovenije. Potem sta na barko prišla kar dva mehanika, poleg Stamatisa še Jorgos, njegov sin. Vsi skupaj smo odmontirali in prestavili motor in nato z njega odstranili staro pogonsko nogo, ter namestili novo in vse namestili nazaj. Vse skupaj je trajalo morda tri ure in vmes se je pri barki oglasil še eden od lastnikov ladjedelnice in rekel, da bo raje počakal še kakšno uro in porinil barko nazaj v morje že v petek, kot pa da bi moral priti nazaj v soboto. In potem je bila Skokica pozno popoldne zares spet v vodi, vse je delovalo, nikjer ni nič puščalo in nasmeh se je vrnil na moja lica. Z Zlato sva barko le še očistila in nemudoma smo izpluli iz Ermoupolisa, kjer je bil zadnje štiri dni naš dom.

Zadnje štiri dni je veter vseskozi žvižgal med vrvmi na jamboru, sedaj pa se je popolnoma umirilo in popravljeni motor je bil takoj na preizkušnji. Na severu Sirosa smo zavili proti prelivu med Keo in Kithnosom in nato v Saronski zaliv mimo otoka Algina proti Korintskemu prekopu.

Ponoči so nad okolico Aten divjale nevihte in strele so nam kazale pot. Usmilil pa se nas je tudi veter, ki je zapihal s severa in vsaj za nekaj ur sem lahko raztegnil jadra. Vmes smo blizu rta Sounion doživeli (in preživeli) obisk čolna grške obalne straže, ki je neosvetljen prihrumel nad nas, ko pa sem s svetilko začel svetiti proti črni pošasti, so prižgali žaromete in nas osvetlili, kot bi bili v filmskem studiu. Močna svetloba je prebudila Zlato, le Jon se pri nočnem počitku ni dal motiti. Ko so stražarji preverili naše in ladijske dokumente in ugotovili, da je z njimi vse v redu, so nam zaželeli srečno plovbo in odpluli smo vsak v svojo smer. Proti jutru je južno od Aten veter pojenjal in za nekaj ur me je za krmilom zamenjala Zlata.

Pred poldnevom smo pripluli pred Korintski prekop in ko sem denarnico olajšal za 167 evrov za »cestnino«, smo zelo kmalu lahko nadaljevali s plovbo skozi prekop na koncu konvoja ladij in jadrnic.

Korintski zaliv nas je v začetku pričakal s severnim vetrom, a je bilo že čez kakšno uro potrebno ponovno prižgati motor in z njegovo pomočjo smo nadaljevali pot po mirni vodi zaliva. Občutek je bil, kot da plujemo po kakšnem Alpskem jezeru, saj ozki Korintski zaliv z obeh strani obdajajo visoki hribi.

Za cilj sobotne poti sem si izbral otoček Trizonia na zahodni strani zaliva. Ko pa smo bili pozno popoldne le še deset milj oddaljeni od otočka, je od zahoda prihrumel močan veter in prej lagodna plovba se je spremenila v mokro jadranje in bitko za vsako prejadrano miljo proti vetru. Bitke se včasih ne izidejo brez žrtev in tokrat jo je skupilo kevlarsko cutter jadro, ki se je na nekaj mestih natrgalo. Po treh urah križarjenja ostro v veter od ene do druge obale zaliva, nam je v večernem mraku uspelo prijadrati do marine na Trizoniji. Da večerno jadranje ni minilo brez »človeških žrtev«, je poskrbela še Zlata, ki je med privezovanjem v marini na mokri in zato spolzki palubi barke grdo padla. Seveda sem bil jaz kriv za njeno nerodnost. Namesto na večerni sprehod, se je Zlata komajda lahko zvlekla do postelje v kabini in vmes poleg mene preklela še vsa morja, jadrnice in mornarje sveta.

Nedeljsko jutro je bilo bolj prijazno in po jutranjih igrah z žogo na bližnjem igrišču smo se dopoldne odpravili naprej. Najprej smo v brezvetrju pluli pod visečim patraškim mostom, nato pa smo po Patraškem zalivu zapluli v Jonsko morje. Popoldne se je podobno kot dan pred tem začel krepiti zahodnik in zopet smo lahko jadrali. Za nočni postanek sem si izbral otok Atokos, pa se je veter proti večeru obrnil na sever in okrepil, da je bilo ponovno potrebno križariti ostro v veter. Po nekaj obratih proti vetru sem spoznal, da bomo s takšnim vetrom prej na Itaki, čeprav je bila od nas oddaljena nekaj milj dlje. Zavili smo proti jugu Itake in v vse močnejšem vetru postopoma krajšali jadra. Pri Itaki pa je veter ponovno obrnil na zahodnik, kar smo izkoristili za hitro jadranje po mirni vodi ob otoku navzgor in se v večernem mraku privezali ob pomol v lučici Kioni na severovzhodu Itake. Med jadranjem o Itaki sva z Zlato Jonu pripovedovala o Odiseju in njegovih potovanjih, o kiklopih, sirenah in o krajih na Itaki. Pripoved ga je tako prevzela, da smo med večernim sprehodom v trgovini morali kupiti spominek z Odisejevo podobo.

Za potovanje proti severozahodu je v Jonskem morju potrebno vstajati zgodaj in izkoristiti jutranja brezveterja ali pa vzhodnik, preden se popoldne okrepi severozahodnik. Tudi mi smo zato že v jutranjem mraku odrinili na pot in sončni vzhod doživeli med čudovitimi otočki pri Levkasu, kjer smo se ob bližnji plaži spotoma tudi za krajši čas ustavili. Dopoldne smo šli po Levkaškem kanalu in mimo premičnega plavajočega mostu nadaljevali pot proti »zalivu dveh skal«, kjer smo bili za srečanje dogovorjeni z Jožem Mušičem, slovitim slovenskim jadralcem. Jože mi je z nasveti pomagal pri načrtovanju moje plovbe okoli sveta in pred časom sem mu obljubil, da ga povabim na kozarec vina, če mi uspe objadrati svet. Sedaj sem to obljubo lahko izpolnil. Jože je bil s svojo jadrnico Melody zasidran v zalivu in ravno ko je priveslal k nam na obisk, je Jon na trnek ujel lepo ribo. Jože je tej ribi dodal nekaj svojih, ki jih je nalovil zjutraj in Zlata nam je vsem skupaj pripravila lepo ribjo večerjo. Večer nam je hitro minil ob pogovoru o naših potovanjih po svetu.

Zjutraj smo z jutranjim vzhodnikom odjadrali najprej proti Mourtosu, kjer smo obnovili naše zaloge hrane in pijače, nato pa proti Krfu, kamor naj bi danes prišla nona in Jurij. A ker se je pokvarilo Adrijino letalo, bosta na Krf priletela šele jutri. Kakšen dan bomo nato še v Grčiji, nato pa bomo odjadrali v Jadran.

V tukajšnji marini v Benitseju sem popoldne srečal še enega slovenskega svetovnega jadralca, Jožeta Šketa, ki z ženo Vesno in barko Vesno v Grčiji preživlja dopust. Verjetno bo sledil še en večer z jadralskimi pogovori.

 

 

 

Italija

10.7.

Če nam je na začetku naše poti jugo nagajal pri izhodu iz Jadranskega morja, nam sedaj močan severozahodnik in predvsem neprijetni nasprotni valovi otežujejo vrnitev v Jadran. Včeraj smo si zatočišče pred navali vetra našli v zavetrnem zalivu na zadnjem Grškem otoku Errikousa, danes zgodaj zjutraj, ko je kazalo, da se veter umirja, pa smo nadaljevali s potjo proti domu. Namen je bil jadrati proti dobrih 180 milj oddaljenemu Dubrovniku, a je bilo 25 do 30 vozlov severozahodnika močnejših od mojih želja. Seveda sem moral upoštevati tudi vse glasnejše pritoževanje moje družine (ki jim stalno zalivanje z morsko vodo ne ustreza), zato smo zavili proti 50 milj oddaljenemu Otrantu, kjer bomo počakali, da severozahodnik popusti. Včeraj smo natrgali še drugo cutter jadro, tako da smo danes lahko jadrali le še s skrajšano genovo in bom moral v prihodnje še bolj paziti.

Med sprehodom po Otrantu sem spotoma pogledal vremenske napovedi na internetu in videl, da se bo veter jutri popoldne začel obračati, naslednje dni pa bo začel pihati celo jugo. Bomo videli, če bomo zares te sreče.

Pri Otrantskem rtu smo prijadrali v Jadransko morje in pri tem je Skokica prekrižala svojo pot s tisto iz druge polovice aprila 2006, ko smo začenjali z jadranjem okoli sveta. Krog je torej sklenjen, sedaj se je potrebno z barko “le” še varno vrniti domov v Izolo. S sojadralci smo se dogovorili za žurko prihodnji petek ob zaključku poti, a iz odziva na internetu in po SMS-jih sklepam, da mi v Izoli pripravljajo cirkus. Verjetno mi bo nerodno in le upam, da nam bo zares uspelo pravočasno prijadrati v Izolo.

 

Hrvaška

13.7.

Nagaja mi počasni internet, zato samo na kratko:

V preteklih dneh smo iz Otranta jadrali čez Jadran do Cavtata in nato k skakalnim prijateljem na Mljet. Danes, ko je končno zares zapihal jugo smo prijadrali do Pelješca.

V naslednjih dneh nameravamo v pospešenem tempu nadaljevati pot po Dalmatinskih in Kvarnerskih otokih in ob Istri do Izole. Z nekaj sreče bomo tam v petek.

 

14.7.

Jadransko morje nam te dni ne ponuja sproščenega jadranja, kakršnega smo bili navajeni v preteklih letih. Včeraj smo jadrali z močnim jugom, ponoči smo imeli v okolici Hvara nevihte, danes smo se proti močnemu severozahodniku priborili do Tribunja. Za naslednje dni je napovedana močna burja. Jutri na barko dobim okrepitev, saj v Zadar prideta Darko in Uroš.

 

Slovenija

Spet doma

V petek 18.7. smo s Skokico po dveh letih in dobrih treh mesecih prijadrali nazaj v Slovenijo. Prijatelji in predstavniki izolske marine so nam v Izoli pripravili lep sprejem in naše druženje in skupno obujanje spominov na različne dogodke s pravkar končane poti se je zavleklo pozno v noč.

 

Na sliki iz izolske marine je glavnina mojih sojadralcev, ki so se mi za krajši ali daljši čas pridružili na  različnih koncih sveta.

 

 

 

Podobno kot na našem skupnem jadranju sem tudi včeraj lahko spoznal, da obstaja veliko različnih pogledov na jadranje z menoj in na moje “poveljevanje”. Da vse skupaj vendarle ni bilo tako slabo dokazuje dejstvo, da sem barko v enem kosu pripeljal domov, da na poti nikogar nisem izgubil in da so mi sojadralci pripravili prisrčen sprejem (pa čeprav so me ob prihodu za dobrodošlico oblečenega vrgli v vodo).

Na poti okoli sveta sem okusil dovolj samostojnega jadranja, da sem znal ceniti to, da sem imel na barki med potovanjem včasih tudi družbo prijateljev in družine. Jadranje je bilo takrat prijetnejše in z njihovo pomočjo tudi varnejše.

 

Včeraj sva z Zlato pospravljala po barki in pregledovala opremo. Veliko opreme je potrebno popravila. Svet sem objadral z enim kompletom jader, a na jadrih je sedaj toliko zaplat, da so potrebna bolj strokovnega popravila. Podobno je tudi z drugo jadralsko opremo, za katero je pogosto zmanjkovalo časa za sprotno vzdrževanje in čiščenje.

/