Pacifik

18.10. – 9.11.2006. Curacao – Ekvador, 1503 NM (Curacao, Venezuela, Kolumbija, Panama, Ekvador)

Četrta etapa: 18.10. – 9.11.2006. Curacao – Ekvador, 1503 NM (Curacao, Venezuela, Kolumbija, Panama, Ekvador)

 

Po treh mesecih sem zopet na Karibih. Zvečer smo skupaj z Romanom, Urošem in Robijem iz Evrope z nekaj zamude prileteli na Curacao. Gourete nas je s svojim avtom na srečo počakala in odpeljala v marino Kima Kalki, kjer smo se v temi vkrcali na barko. Malo me je bilo strah, v kakšnem stanju bo Skokica po nekaj mesecih, a je bilo vse v redu. V poročilih drugih jadralcev, ki so na Karibih za nekaj mesecev pustili barko sem prebral, da je bil ob povratku na stenah in blazinah v notranjosti zaradi vlage precej plesnobe in da so porabili kar nekaj časa, da so vse očistili. Podobno sem pričakoval tudi sam, a v notranjosti plesnobe ni bilo videti. Curacao je izgleda dovolj sušen otok. Akumulator za porabnike je bil popolnoma prazen, a sem ga na srečo čez noč uspel obuditi k življenju in celo popolnoma napolniti. Motorni akumulator pa je deloval v redu, tako da je moj Lombardini na splošno veselje vžgal kar v prvem poskusu. Že za prvi dan sem bil dogovorjen, da nam iz izposojevalnice v marino dostavijo avto. Dočakali smo ga šele ponoči, ko so bile trgovine že zaprte. Razmišljali smo, da bi šli kar peš v nekaj kilometrov oddaljeno trgovino po nekaj hrane vsaj za prvi dan, a smo se utrujeni od poti zadovoljili s suho hrano in s pijačo iz zaloge na barki, ter nato precej zgodaj odšli spat.

 

19.10.: Ker smo se zaradi časovne razlike vsi zbudili še pred sončnim vzhodom smo barko že navsezgodaj zjutraj pripravili za izplutje proti Kolumbiji. Še v temi sem zmontiral nov Simradov samokrmilnik, ki mi ga je Jan iz Trenda v Ljubljani priskrbel namesto starega, ki se je poleti pokvaril. Namontirali smo jadra in bimini streho, namestili vse vrvi, napihnili čoln, oprali palubo in se nato odpeljali v Villemstad na ogled mesta in nabaviti hrano.

 

Ko smo v pristanišču v Villemstadu uredili še vse izstopne formalnosti ter kupili in na barko pospravili hrano in pijačo, smo bili pripravljeni za odhod proti Cartageni. Do tja je predvidoma za tri do štiri dni plovbe. Le napoved glede vetra ni bila obetavna. Poslovili smo se družine Lotman in njihove marine ter skozi preliv odpluli iz Španskega zaliva na odprto morje in obrnili na zahod, proti Kolumbiji.

 

Vetra je bilo samo za vzorec, so bili pa zato valovi precej veliki in nam na žalost prihajali ravno nasproti. Pred odhodom sem na internetu videl, da je neurje v Mehiškem zalivu in od tam so prihajali valovi mrtvega morja. Na jugu ob Južni Ameriki pa bo žal še nekaj dni bolj malo vetra, kar pa ga bo, bo zahodnik, se pravi od spredaj. Seveda je zaradi pomanjkanja vetra zapel motor in pel nato še celo noč, ko smo pluli mimo Arube in pozneje ob venezuelski obali. Motorirali smo še del naslednjega dopoldneva, ko se nas je končno usmilil veter in smo lahko raztegnili jadra.

 

20.10.: Spotoma smo se ustavili na pustem Venezuelskem otoku Los Monjes, na katerem rastlinja sicer ni, je pa na njem vojaška postojanka. Najavil sem se po radio postaji in brez težav so nam vojaki prijazno dovolili pristati. Najprej so nas za svoje evidence popisali, potem pa smo se

lahko prosto sprehodili po otoku in do rdeče belega zidanega svetilnika na vrhu hriba. Po poldrugem dnevu sedenja na barki nam je že zares prijalo malo pretegniti noge, a smo proti večeru vseeno odpluli naprej.

 

Sprva smo še jadrali, nato pa ponoči, ko je zmanjkalo vetra zopet zagnali motor. Valovi so bili tukaj še krajši in bolj zoprni, tako da je bilo potrebno cikcakati in voziti s pol moči, da se barka ni preveč zaletavala v valove. V sprednji kabini se ni dalo ležati, saj me je vseskozi metalo s postelje v zrak, pod strop. Zato sem se preselil na klop v salon, ko nisem dežural zunaj za krmilom. V salonu je bilo guncanja in poskakovanja nekaj manj. Dopoldne, ko sem se zbudil, smo že nekaj časa pluli ob kolumbijski obali. Morje se je umirilo in postalo gladko kot ogledalo.

 

Za rtom Cabo dela Vela smo se oddaljili  od obale in proti večeru so se preko zaliva pokazali zasneženi vrhovi Siere Nevade di Santa Marta, kjer se gorovje skorajda iz morja dviguje do višin blizu 6000 metrov. Še eno noč smo prevozili z motorjem in tako smo v teh prvih treh dneh porabili že precej več goriva, kot smo ga za celotno prečkanje Atlantika vse do Venezuele. Zgodaj četrtega dne pa se nas je veter vendarle ponovno usmilil in kar močno zapihal iz običajne vzhodne smeri. Motor sem končno lahko ugasnil in s polnimi jadri smo kar glisirali proti Santa Marti.

 

22.10.: Zavili smo v Gayraco, tretjega od petih zaporednih zalivov pred Santa Marto. Tu smo se zasidrali in s čolnom odšli na obalo. Uroš je v Vodiču po Kolumbiji videl, da se v džungli pri vznožju Siera Nevade nekaj deset kilometrov stran od nas nahajajo pred kratkim odkriti dobro ohranjeni ostanki starodavnega indijanskega mesta. Skoraj nas je že prepričal, da bi si jih odšli ogledat, a ko smo spraševali, kako bi prišli tja, so domačini samo zmajevali z glavami in povedali, da do tja ne vodi nobena cesta. Najlažje bi bilo s helikopterjem, druga možnost pa bi bila peš po stezah skozi džunglo. To potovanje bi trajalo tri dni in bi šlo skozi področja, ki jih nadzirajo paravojaške enote kolumbijskih mamilaških kartelov. Na podlagi povedanega smo se raje odločili, da bomo potovanje nadaljevali po morju.

 

Ponoči na poti smo jadrali skozi otoke trave, grmičevja in dreves, ki jih na tem koncu v morje nanesejo kolumbijske reke. Nekajkrat je kar pošteno zaropotalo po trupu barke, ko smo na morju naleteli na kakšno večjo vejo. Za krmilo so se zatikale cele verige plavajočega grmičevja in manjše veje in nas zavirale. Večkrat sem med plovbo moral z barko narediti cel obrat, da so se grmičevje in trava odmotali od krmila in kobilice. Kadar pa to ni pomagalo, sem šavje pod vodo odstranjeval ročno. Še dobro, da je bilo dovolj vetra za jadranje, saj bi se sicer ob motoriranju lahko na kakšni veji poškodoval propeler. Ker sem v vodiču prebral, da je potrebno biti na tem območju med plovbo previden zaradi plavajočega rastlinja in vejevja, sem celo noč za krmilom dežural pretežno sam, da nebi potem drugih krivil, da se zaletavajo v veje in debla.

 

Zjutraj 23. oktobra smo prijadrali pred Cartageno v Kolumbiji. Severni vhod v zaliv pri Boca Grande je zaščiten s podvodnim zidom, ki se v globini enega metra vleče od obale do kakšno miljo oddaljenega nasproti ležečega otoka, prekinjen pa je na enem mestu v dolžini nekaj deset metrov in z globino okrog treh metrov. Prehod je označen z bojo, za katero v vodiču piše, da ni vedno na pravem mestu in da je zato potrebna skrajna previdnost. Na srečo se je zjutraj pred nami pojavila še ena jadrnica, ki je prav tako plula proti vhodu v zaliv. Pozorno in previdno smo ji sledili. Če bo prišla skozi, gremo za njo, če bo nasedla, se bomo obrnili. Fantje na sprednji barki so izgleda poznali prehod in srečno prišli skozi desno od boje. Le pred bojo so z barko prav čudno zavijali in obračali. Še naprej sem jim sledil in kmalu videl v čem je bil vzrok za obračanje barke pred nami. Vzdolžno z zidom je bilo za kakšne tri vozle toka tako, da sem tudi sam moral barko usmeriti proti toku in napredovati na pol bočno, če sem želel obdržati želeno smer mimo boje v zaliv. Globina je na prehodu sicer padla pod tri metre, a smo srečno prišli skozi. Voda v zalivu je bila kalna, tako da se dna ni videlo. Okrog rta smo zavili v luko in se po nekaj pripetljajih na vhodu (nasedanje v blatu) zasidrali pred marino jahtnega kluba. Med sprehodom po Cartageni sem videl, da nafta v Kolumbiji ni draga, za to sem se odločil, da tukaj napolnimo tanke. Pa se je kasneje izkazalo, da bi bilo bolje, če bi počakali do Paname, saj smo imeli do tja še dovolj goriva.

Ponoči smo se odpravili iz Cartagene proti Panamskim koralnim otokom San Blas. Ponovno smo pluli skozi ozki prehod v podvodnem zidu čez zaliv Boca Grande. Tokrat smo natančno sledili naši poti, ki jo je zjutraj na svoj ploter in v spomin narisal GPS. Vidljivost je bila kljub soju mestnih luči slaba, a je delal svetilnik na boji na prehodu in nam je brez težav uspelo priti iz zaliva. Če sem gledal samo na elektronsko karto in našo pot ki jo je risal GPS, smo se peljali direktno čez zid, kakšnih 50 metrov južno od prehoda. Natančnost petdesetih metrov ponavadi zadošča za plovbo, a v ožinah in prehodih to ni dovolj natančno in je bolje dodatno opazovati tudi morje.

 

Sredi noči na 25. oktober smo pripluli do koralnih otokov San Blas. Prvi del 190 milj dolge poti smo prejadrali, v drugem delu pa smo se tudi s pomočjo motorja prebijali skozi plohe in nevihte. Motor je začel nagajati in izgubljati na moči. Ker se mi je zdelo, da je nekaj narobe z dovodom goriva, sem najprej preveril filtre in že pri ločevalnem filtru ugotovil, da so nam v Cartageni poleg nafte natočili tudi kar nekaj vode. Vsakih nekaj ur smo nato iz filtra morali odtočiti vodo, če smo želeli, da je motor lepo deloval. Opravke s čiščenjem filtra sem v nadaljevanju prepustil Robiju. Če je že študiran strojnik, pa naj se ukvarja s “stroji”.

Nevihte v tem delu Karibov niso bile več tako nedolžne kot poprej. Pred vsakim črnim oblakom, ki nas je dohitel, je močno zapihalo, nato pa se je ulilo z neba tako močno, da smo videli le nekaj deset metrov okoli barke. Ko je bila ploha mimo, pa smo se znašli v brezvetrju. Vse skupaj se je čez dan nekajkrat ponovilo in bliski iz oblakov so poskrbeli, da je bilo vse začinjeno tudi z zvočnimi in svetlobnimi efekti. Ker smo prejšnji dan iz Cartagene izpluli prepozno, nam ni uspelo podnevi priti do otočja San Blas. Zato smo zopet v temni oblačni noči pristajali med čermi in plitvinami pri otoku Calubir. Čeprav navtični vodiči za to otočje odsvetujejo plovbo in sidranje ponoči, ustreznejše izbire nisem imel. Lahko bi sicer v dežju in valovih čakali pred otoki, da se zdani, a sem si želel spati v miru. Da ima elektronska karta glede na GPS določen zamik sem vedel in z Romanom sva nato z vožnjo čez (dovolj globoke) plitvine in primerjanjem dejanskih globin s podatki na karti ugotovila, da je zamik za kakšnih 100 metrov južno. Na podlagi te ugotovitve sva se uspešno izognila vsem sipinam in čerem na vhodu v zaliv. Seveda sem plul počasi, da nebi naredil škode na barki, če bi kje nasedel, saj svojemu izračunu nisem popolnoma zaupal. Prvič na tem delu poti smo spali v miru, zasidrani in nato zjutraj uživali v pogledu na čudovite, s palmami obraščene otočke z belimi plažami povsod okoli nas.

 

25.10.: Naslednja dva dni smo preživeli v zavetju sanjskih otokov San Blas. Kot otroci smo se kopali, plavali, se potapljali, sprehajali po belih plažah, plezali po palmah in nabirali kokosove orehe. Vsak dan je šlo preko nas nekaj ploh in neviht, a je vmes sijalo tudi sonce.

 

26.10.: Drugi dan na otokih je Uroš praznoval svoj trideseti rojstni dan. Poleg jadranja je za rojstni dan dobil še kokos in bonboniero, pa mu to ni bilo dovolj. Zaželel si je, da bi ta okrogli rojstni dan praznoval med Indijanci. Celotno otočje San Blas je nekakšen indijanski rezervat in nekateri otoki so bili naseljeni. Preselili smo se in se zasidrali pri otočkih Cayo Holandes, kjer smo med palmami videli s palmovimi listi prekrite indijanske koče.

Sredi noči smo potem odpluli proti zalivu San Cristobal, kjer je vhod v panamski kanal.

 

V petek, sedemindvajsetega novembra zjutraj smo pripluli v Cristobal, in se privezali v marini Shelter Bay, kjer je bila še pred leti ameriška vojaška baza. To marino sem si izbral, ker je na internetu pisalo, da se nahaja v naravnem okolju na robu naravnega parka. To nekaterim mlajšim članom posadke ni bilo najbolj všeč, saj so imeli narave počasi zadosti in so želeli videti še kaj bolj živahnega življenja.

 

29.10.: Za prehod panamskega kanala je potrebno imeti na barki posadko petih ljudi, poleg krmarja še štiri člane posadke, ki upravljajo z vrvmi (t.i. line handlers). Če članov posadke ni dovolj, moraš dodatne mornarje najeti. Ker smo bili mi samo štirje, se nam je v marini ponudil John s sosednje ameriške jadrnice, da gre z nami. Ponudbo

sem z veseljem sprejel in s tem prihranil nekaj deset dolarjev. Pred odhodom smo naložili še štiri debele kolute vrvi, ki nam jih je posodila naša agentka Yara in ki jih potrebujemo za privezovanje med zapornicami v kanalu. Nato smo odpluli proti mestu pred Colonom, kjer smo morali počakati na pilota, ki se nam je pridružil na poti skozi prvo serijo zapornic do Gatunskega jezera. Na Skokico se je s pilotskim čolnom pripeljali precej zajeten črnc, po izgledu že kar zavidljivih let. “Zasidral” se je v kokpitu in nato smo skupaj počasi odpluli do zapornic in nato še dobro uro čakali, da smo prišli na vrsto. Pozno zvečer smo za krmo tovorne ladje zapluli v bazen med prvimi zapornicami, se skupaj s še eno jadrnico privezali ob bok vlačilca in počakali, da so se za nami zaprle vodne zapornice. Nato so v bazen natočili vodo in nas dvignili za prvih dvanajst metrov. Po okrog dvajset minutah so spredaj odprli zapornice, ladja je zaplula po kanalu v nov bazen in mi za njo. Za nami so ponovno zaprli zapornice in ponovno natočili vodo ter nas dvignili za naslednjih dvanajst metrov. Vse skupaj se je ponovilo še enkrat in izpluli smo lahko v Gatunsko jezero in se kakšno miljo naprej privezali na bojo, kjer smo morali počakati preko noči. Gatunsko jezero je veliko umetno jezero, ki so ga ustvarili tako, da so zajezili reko Gangres in na ta način naredili plovno pot med Atlantskim in Tihim oceanom.

 

30.10.: Ponoči je prvi pilot odšel domov in zjutraj se je k nam pripeljal drugi, Jose po imenu. Ta nas je spremljal preko jezera in skozi drugo serijo zapornic navzdol do Pacifika. Za manjša plovila imajo po jezeru začrtano svojo pot, da ne ovirajo večjih ladij. Vozili smo se po ozkih kanalih in med otočki, kot bi bili na veliki tropski reki in uživali v pogledu na tropski pragozd. Postopek pri zapornicah na drugi je bil podoben, le da so tokrat vodo spuščali iz bazenov in mi smo se skupaj z njo spustili vsakič po dvanajst metrov. Na koncu smo zapluli v Tihi ocean in seveda to proslavili s steklenico šampanjca. Zapluli smo pod mostom dveh Amerik in se popoldne zasidrali ob pacifiškem vhodu v kanal pri Balboi. Z Yaro smo bili dogovorjeni, da nas popelje na ogled Panama City-a, a je kot po navadi zamudila in mesto smo si nato ogledovali iz avta, stoječ v koloni v večerni prometni konici.

 

31.10. Zadnjega oktobra nas je Uroš zapustil in zjutraj iz Panama Citya odletel proti domu. Ostali trije smo se zjutraj podali na pot proti Ekvadorju. Popoldne smo skozi plohe in nevihte pripluli do 60 milj oddaljene otoške skupine Las Perlas, se zasidrali ob otoku San Jose in se malo sprehodili po njem. Nad zalivom, v katerem smo se zasidrali je bila kmetija. Domače živali so imeli spuščene, tako da so svinje, kure, gosi in druge prosto tekale po okolici. Cesta po otoku je bila tako lepo poravnana, zatravena in na kratko pokošena, da sem imel občutek kot, da se sprehajam med palmami po golf igrišču. Zvečer smo šli naprej in pot proti jugu so nam razsvetljevale nevihte. Ponoči sem moral paziti na ribiške ladje in na ribiške mreže, ki jih imajo tam razpete po morju. Na srečo so bile mreže z nekakšnimi bliskavicami ali svetilniki dobro označene in sem se jim lahko izogil.

 

Vremenska napoved za naslednje dni je bila neugodna z močnim nasprotnim jugozahodnim vetrom in nevihtami, a žal nismo imeli časa, da bi lahko čakali na ugodnejše vreme. Letalske karte smo imeli kupljene za let iz Ekvadorja čez dober teden in vsekakor leta proti domu nismo hoteli zamuditi. A ceno za časovno tako tesno omejeno potovanje in s tem povezano plovbo proti razburkanemu morju, sem zopet moral plačati. V notranjosti barke sem se ravno malo predolgo zadrževal okrog motorja pri odstranjevanju vode iz filtra za gorivo in postalo mi je slabo. Pred nekaj meseci sem spoznal, kako je, če kličeš Urha na Atlantiku. Sedaj pa sem spoznaval, kako je, če ga kličeš na Pacifiku. Bilo je precej podobno, le da je morska bolezen tokrat trajala le eno popoldne. Do Paname smo se ponoči za krmilom precej enakovredno izmenjevali, tako da je vsak dežural po dobri dve uri. Od tu naprej proti Ekvadorju pa sem večino noči prekrmaril sam. Ker bom v nadaljevanju poti čez Pacifik večino poti verjetno sam na barki, sem želel v naprej preizkusiti, kako to izgleda več dni zapored. Malo sem bral knjigo, malo gledal naokoli in malo dremal. Ponavadi me je “zvilo” proti jutru in sem zaspal na palubi tudi po več kot eno uro skupaj. Romanu in Robiju to moje spanje ni ravno vlivalo velikega zaupanja in sta raje še sama vsake toliko časa pogledala, kaj se dogaja okoli barke. Za čez Pacifik si bom moral nabaviti budilko.

 

Spotoma smo se ponovno naučili, da je v razburkanem morju dobro, če so okna zaprta. Sem ter tja smo barko poskušali malo prezračiti in potem pozabili tesno zapreti okna. Posledica je bil slap vode, ki se

je vlil v notranjost, ko je kakšen večji val zalil palubo. In nato je bilo potrebno brisati tla in odstranjevati vodo iz prekatov pod tlemi.

 

Na krovu Skokice smo naslednje dni gostili nekaj slepih potnikov in sicer sokola, gosko in čapljo. Morda so bili to tudi kakšne druge vrste ptiči, a mi nismo prav veliki poznavalci ptic in smo jih krstili preprosto za orla, raco in belko. Prileteli so prvi dan, ko smo zapustili Perlase in ostali z nami vse dokler se čez nekaj dni pred Ekvadorjem nismo približali Kolumbijski obali. Nato so odleteli, vsi proti obali, čeprav je bila oddaljena še kakšnih 40 milj in se je še ni videlo. Ptice so jo izgleda čutile.

 

Prve dni na Pacifiku smo si v borbi proti vetru in valovom precej pomagali z motorjem, nato pa nam je nafte začelo zmanjkovati in smo drug del poti v glavnem prejadrali. Nazadnje smo ugotovili, da samo z jadri napredujemo vsaj enako hitro, kot pred tem z motorjem in glavnim jadrom. Vseskozi smo križarili tako, da smo na vsakih nekaj ur za 90 stopinj obrnili barko in zamenjali uzde. Dnevno smo v povprečju prepluli po okrog sto milj v smeri proti Ekvadorju.

 

4.11. Proti večeru petega dne smo v daljavi končno zagledali obrise Ekvadorske obale. Precej se je ohladilo, temperatura zraka je bila “le” še okoli 25 stopinj C in tudi morje je postalo precej hladnejše. Odločil sem se, da se gremo malo odpočiti na obalo zato smo zajadrali proti zavetrnem zalivu pri Punta Galeri. Spustili smo sidro v dobre štiri metre globoki vodi in se lotili pospravljanja po barki. Pet dni razburkanega morja je v notranjosti pustilo pravo malo razdejanje in to je bilo potrebno spraviti v red. Z obale so se med tem z motornimi čolni pripeljali domačini ter krožili okoli nas in nas opazovali, kot da smo cirkuški medvedi. Izgledalo je, kot da smo prava atrakcija, a to je bil šele začetek in cirkuška predstava se je pravzaprav šele začenjala. Kmalu sem ugotovil, da s kobilico podrsavamo po tleh. Pogledal sem na globinomer, ki je kazal le še

dva metra. Hotel sem vžgati motor, da bi se odpeljali iz zaliva, pa motor ni hotel vžgati. Hotel sem dvigniti sidro, pa je bilo v še plitvejši vodi. Vrgel sem čoln v vodo in odveslal do sidra ter ga kolikor se je dalo hitro dvignil na čoln in se vrnil. Vmes je Robi z WD-40 pošprical kontakte na kontrolni plošči in uspelo mu je vžgati motor. A v tem času smo bili s kobilico že trdno zasidrani na dno. Mislil sem, da sanjam. V pol ure se je voda v zalivu znižala za več kot dva metra in še kar naprej se je zniževala. Na čoln smo dali motor, na dvižnico špinakerja sem navezal dolgo vrv in Robiju naročil naj vrh jambora skušata potegniti čimbolj v stran, da bi nagnili barko toliko, da bi se sprostila kobilica in bi lahko odpluli v globljo vodo. Roman in Robi me v čolnu nista takoj razumela, kaj sploh hočem in izvajala z vrvjo in čolnom takšne nerodne akrobacije, da so se domačini le krohotali in navdušeno ploskali. Vmes se je skupina domačinov na malo močnejšem čolnu prišla ponuditi, da nam pomagajo, pa sem jih ponosno odslovil češ, da situacijo obvladamo in da se bomo rešili kar sami. Barka pa je iz minute v minuto stala bolj postrani in voda je iz zaliva še kar odtekala. Počasi sem spoznal, da se sami vendarle ne bomo rešili, zato sem poprosil domačine, naj nam pomagajo. Na čoln so privezali vrv, ki je bila navezana na vrh jambora in Skokico z vlečenjem v stran toliko nagnili, da se je sprostila kobilica in sem lahko zapeljal za nekaj metrov naprej. To smo večkrat ponovili in postopoma pribredli v globljo vodo, kjer smo se ponovno zasidrali. Zares iz srca sem se zahvalil domačinom in za nagrado med njih razdelil pločevinke s pivom, ki sem jih med pospravljanjem odkril pod tlemi. Cirkuška predstava je bila s tem končana, trajala pa je le kakšne pol ure. Moj ugled med posadko je bil močno omajan. No, preživel sem tudi to sramoto in postal bogatejši za novo izkušnjo. Roman in Robi sta bila dovolj uvidevna, da nista odkrito kazala, kako je tudi njiju dva vse skupaj zabavalo. Vsemu cirkusu navkljub smo zvečer vendarle odšli še malo na kopno in nato ponoči dvignili sidro ter nadaljevali s plovbo ob obali proti jugu.

 

5.11.: Ob obali se je veter vsaj malo odklonil proti vzhodu, tako da smo lahko bolj direktno jadrali proti jugu. Petega novembra ob 14.30 smo ob Ekvadorski obali prečkali ekvator. Pozejdonu smo ob tej priliki “poklonili” zavitek napolitank in se priporočili za ugoden veter. Robi pa si je privoščil ekvatorski skok v vodo in bi ga pri tem kmalu izgubili, ker ni ujel vrvi, ki smo jo vlekli za seboj. Seveda sem takoj obrnil barko in čez nekaj minut smo brodolomca pobrali iz valov. Ta večer sem se vendarle odločil, da se bomo za čez noč zasidrali. Naredili smo že dovolj poti, da smo si lahko privoščili malo počitka. Do Puerto Lucije smo imeli le še 140 milj. Zasidrali smo se na varni razdalji od obale v zalivu pri Cabo Passado in prvič po tednu dni v miru zaspali. Končno sem zopet lahko spal v svoji postelji v sprednji kabini.

 

6.11.: Naslednji dan smo jadrali mimo Mante. Nekaj milj pred mestom nas je v nizkem letu preletelo reaktivno vojaško letalo. Izgledalo je, kot da si nas je pilot izbral za tarčo, saj je letel točno proti nam, nato pa tik pred nami zasukal letalo toliko, da so šla krila le nekaj metrov mimo jambora. Hrup letala je iz spanca prebudil celo Romana. Zvečer se je veter močno okrepil in pihal s hitrostjo blizu 40 vozlov. Močno smo skrajšali jadra in prvič na tej poti sem si nataknil rešilni jopič in se privezal z varnostnim pasom. Seveda sem isto zahteval tudi od Romana in Robija, kadar sta bila na palubi. Veter je žvižgal skozi jadra in peno z valov je nosilo vodoravno čez barko. Presenetljivo hitro smo jadrali v teh razmerah. Na morju je bilo kar dosti ribiških ladij in čolnov, ki smo se jim izogibali. Predvsem čolni so bili zelo slabo osvetljeni in le malo je manjkalo, da se v enega nismo zaleteli. Pravzaprav sem prej slišal kričanje ribičev, kot pa med valovi zagledal čoln, ki so ga osvetljevali z baterijo. Od blizu smo si izmenjali nekaj žvižgov in že so mi izginili izpred oči drveli smo naprej. Na karti sem začel iskati zatočišče ob obali, kamor bi se lahko pred neurjem lahko skrili, pa je veter v drugem delu noči popustil in nato sem proti jutru z motorjem zapeljal do otočka Isla Solango, kjer smo se za nekaj ur zasidrali.

 

7.11.: Ko sem se zbudil, smo še zadnjič na tej etapi dvignili sidro in prejadrali še zadnji del poti. Po tednu dni jadranja in motoriranja proti močnemu južnemu vetru in valovom smo Roman, Robi in Miran sedmega novembra pripluli v marino Puerto Lucia na jugozahodu Ekvadorja. Skokica bo tu prezimila do konca aprila, ko načrtujem nadaljevanje poti preko Tihega oceana do Avstralije.

/