Pacifik

Poletje 2016 – Od Tahitija do Fidžija


11.7.
Za novo izkušnjo sem spet bogatejši. Skokico smo danes iz morja prestavili v luknjo na kopnem. Ciklonska luknja ji pravijo tukaj in v podobne luknje postavijo tukaj jadrnice med ciklonskim obdobjem (od novembra do aprila), da jih znižajo, da na stojalih niso izpostavljene orkanskemu vetru. V obdobju do novembra, ko ciklonov ni, pa te luknje ponujajo po precej nižjih cenah, kot če bi bila barka privezana v marini in zato bo Skokica naslednje tri mesece na Fidžiju čakala v luknji.V luknji sta pravzaprav le kobilica in krmilo, trup barke pa leži na gumah.V kolikor se bo v naslednjih mesecih na Fidžiju vremenskim običajem navkljub vendarle skuhal kakšen vihar, bom lahko mirno spal, saj je Skokica na varnem.
Ko je barka že na suhem, sem nameraval danes pobarvati podvodni del s protivegetativnim premazom, a je Skokica za dvig iz vode prišla na vrsto šele pozno popoldne, zato bom barval kdaj drugič.


10.7.

Naše počitnice so se iztekle. Po včerajšnjem postanku pri Eluvuki, smo danes najprej osvojili bližnji peščeni otoček, popoldne pa smo se vrnili v Vuda marino na glavnem otoku, kjer bo Skokica ostala preko poletja, oziroma preko tukajšnje zime.
Jutri gre barka iz vode in na njej me čaka še nekaj dela, potem pa grem za Zlato in Jonom tudi sam na pot proti domu.
V minulih dneh sem imel čas in dovolj interneta, da sem lahko načrtoval tudi svoje jesenske jadralske poti, ki bodo najbrž vodile na jug Avstralije in če bo novembra dovolj ugodnega vetra morda tudi na Tasmanijo.

Del poti nameravam spet izvesti v obliki oceanskega tečaja v drugi polovici oktobra in začetku novembra

od Fidžija do Avstralije z vmesnimi postanki na Vanuatuju, Novi Kalendoniji in Brisbane-u v Avstraliji.

9.7.
Imeli smo dovolj sreče in v zalivu južno od Navitija našli mante.

No, zjutraj smo se najprej s čolnom zapeljali okoli otoka in oprazali za čolni, s katerimi domačini iz počitniških naselij vozijo turiste na potapljanje, in ko smo videli, kje se turisti potapljajo, smo se jim pridružili in bili nagrajeni.

Med koralnimi grebeni se je lenobno premikal par približno tri metre velikih mant, ravno še dovolj počasi, da smo jima lahko sledili s plavutkami. Dobro uro je trajalo naše plavanje z mantami, potem pa smo se utrujeni vrnili na barko.

Dvignili smo sidro in odjadrali proti jugu, saj se bo naš dopust na Fidžiju kmalu končal in se moramo že vračati proti Viti Levuju.

8.7.
Dopoldne smo s prijaznim vzhodnikom odjadrali proti jugu. Pot nas je spet vodila po zahodni strani Yasawskih otokov in po treh urah umirjenega jadranja smo Skokico zasidrali med otočki južno od Navitija. V vodiču sem prebral, da se v prelivih med tukajšnjimi otoki včasih zadržujejo mante, vendar je zraven pripis, da je več možnosti, da mant med potapljanjem ne boš videl.

Srečo z mantami bomo preskušali jutri, današnji večer pa smo namenili tradicionalnim fidžijanskim pesmim in plesom ter si ogledali predstavo vaške plesne skupine s sosednjega otoka.

7.7.
Lenobnemu dopoldnevu v Modri laguni je sledilo aktivno popoldne, ko smo spet malo raziskovali po otoku.Najprej smo pri bližnjem resortu odkrili trgovino, katere zaloge so mi narisale nasmeh na obraz, saj je moja omara s čipsom na barki že nekaj dni prazna in tudi kruha nam je že zmanjkalo. Z novimi zalogami hrane, bomo lahko še nekaj dni preživeli med sanjskimi otoki.

Že na prejšnjih otokih sem med pohajanjem po pobočjih med grmovjem in drevesi videl urejene manjše vrtove z grmički, ki so s svojimi listi nekoliko spominjali na neko drugo rastlino, ki pri nas ni dovoljena. Tukaj so mi domačini povedali, da je to kasava in da so užitni njeni gomolji. Stric gugl pa mi je potem povedal, da je kasava manioka, ki je v tropskih krajih enako pomembna prehrambena rastlina, kot pri nas krompir ali žitarice.

Laguno med otoki Matacawa, Tavewa in Nanuya so pred leti poimenovali Modra laguna, ker so tukaj pred 30 leti posneli film Modra laguna. Ta čudoviti odmaknjeni del Fidžija je potem postal obvezna postaja na programu turističnih križark, ki goste vozijo z otoka na otok. Celo del obale je tukaj rezerviran samo za goste z ladij.

In ko že pišem o Modri laguni, med tekom po gričih, gozdovih in plažah sva z Jonom ob morju opazila Brooke Shields in bil sem dovolj priseben, da sem jo hitro slikal. Na prvi pogled jo je morda težko prepoznati, saj se tudi njej pozna, da je od snemanja filma minilo že več kot trideset let 🙂

Še Jonov polet v sončni zahod.

6.7.
Na Wayi smo si ogledovali pisane ribe med koralnimi grebeni in kot se za Slovence spodobi, smo se tudi tukaj odpravili v hribe.

Veter se je ponoči unesel in zato smo zjutraj odjadrali proti severovzhodu, proti osrednjim otokom Yasawe, vendar je bilo jadranje umirjeno le prvo uro, potem pa se je veter spet začel krepiti in obračati vse bolj na severovzhodnik.
Opoldne je veter v sunkih že spet presegal 30 vozlov in vetru primerno so se kmalu povečali tudi valovi. Strnjenih koralnih grebenov, ki sem jih hvalil prejšnje dni, na zahodni strani otočja Yasawa ni, zato je bilo jadranje precej mokro, saj smo kar krepko orcali in nabijali v valove.
Popoldne smo nekako priskakljali do Nanuya-Sewe in v zavetju otoka spustili sidro. To bo to poletje naš najbolj severni otok, ki ga bomo obiskali.

 

Tudi tukaj imajo lepe bele plaže obrobljene s palmami in vrsto počitniških naselij v senci palm.

Otočje Yasawa je bilo zaradi svoje odmaknjenosti pred leti med jadralci znano kot oaza miru in samotnih sidrišč, kjer so domačini v senci palm živeli v plemenih, v skromnih hiškah in v sožitju z naravo.
Danes so otoki Yasawa vse bolj elitna turistična destinacija, kamor turiste v resorte vozijo z vodnimi letali in hitrimi katamarani.
Turizem seveda nima samo slabih strani. Prednost turizma na otokih je, da so domačini delo zdaj dobili v počitniških naseljih, doma cveti izdelava spominkov in tudi ribiči lahko nalovljene ribe v resortih prodajo po boljših cenah..

5.7.
Razlog za Zlatin smeh je trajal le eno dopoldne, potem pa smo razvili jadra in zadovoljni smo bili vsi.

Na obeh straneh verige otokov Mamanuca in Yasawa je vrsta koralnih grebenov, ki razbijajo oceanske valove in hkrati preprečujejo, da bi se razvili vetrni valovi, zato jadranje tukaj zelo spominja na jadranske razmere, le na koralne grebene je potrebno biti vseskozi pozoren, saj so na navtičnih kartah vrisani bolj na približno.

Veter nas je popeljal do skupine otokov Waya, kjer smo včeraj sidro spustili ob lepi beli plaži otoka Wayasewu.
Z Jonom sva pod večer po skalah skozi gosto grmovje in več kot dva metra visoko travo splezala na vrh otoka in bila po povratku hudo okregana od zelooo zaskrbljene Zlate, ki naju je do noči med komarji čakala na plaži.

Danes smo se po dopustniško premaknili le za pet milj na otok Waya. Seveda imajo tudi tukaj lepo belo plažo obrobljeno s palmami 🙂

Glavni razlog za kratko etapo je pravzaprav veter. Danes je vzhodnika preko trideset vozlov in v lepem okolju bomo počakali do jutri, ko je napovedano za polovico manj vetra.

4.7.
Križarimo med številnimi otoki in koralnimi grebeni proti severu.

Vetra ni in Zlati se smeji.

Ribo, ki jo je predvčerajšnjem ujel Jon, smo našli v navtičnem vodiču in se ji reče šnjur.

3.7.
Musket Cove marina in nekaj počitniških naselij je na otokih Malolo, zato je tudi narava urejena kot v botaničnem vrtu. Prijetna je za sprehode in tek po gričih v senci cvetočih dreves,
Vetra dopoldne ni bilo niti za vzorec, popoldne pa so se po našem sidrišču med koralnimi grebeni sprehajale le rahle sapice, zato bomo proti otočju Yasawa odjadrali šele jutri, ko je spet napovedan močnejši jugovzhodnik.

Elektronske navtične karte
so bile natančne okoli glavnega otoka Viti Levu, na tukajšnjih otokih pa je naša GPS pozicija na karti na zaslonu računalnika prikazana za nekaj sto metrov napačno, zato bo v prihodnjih dneh potrebna dodatna previdnost pri plovbi med številnimi koralnimi grebeni.
V prihodnjih dneh med otoki zagotovo ne bomo jadrali ponoči, saj so svetilniki tukaj bolj izjema kot pravilo. Veliko pomorske signalizacije je pred nekaj meseci odnesel orkan Wilson.2.7.
Včerajšnji dan počitka smo z Zlato in Jonom namenili sprehodom po gričih v zaledju Vude, z dosedanjo pacifiško posadko pa smo popoldne na skupnem kosilu še enkrat podoživeli naše jadralske dogodivščine od Tahitija do Fidžija. Seveda sem poleg okusne hrane moral požreti tudi kakšno zbadljivko, ki so mi jo servirali moji dosedanji jadralci 🙂 Glavna tema pogovorov je bila v bistvu, kdo je največ spal in najmanj jedel med potjo. Zmagovalca ne bo lahko najti.

Vesel sem, da so bili Pacifiąki valovi med prijatelji ľe po enem dnevu v preteľni meri pozabljeni.

Dopoldne smo se iz marine odpravili proti jugozahodu,proti otočju Mamanuca, kjer bomo dopustovali prvih nekaj dni.

Jona imajo ribe rade, saj je že kar takoj poskrbel za ribjo večerjo. Med jadranjem je v vodo spustil trnek in čez nekaj minut se je nanj ujela polmetrska riba, katere imena spet ne vemo, ker je nismo našli v katalogu užitnih rib Fidžija.

Jon je ribo očistil in razrezal, Zlata pa je iz nje na sidrišču pri otoku Malolo naredila okusno večerjo.

Ali je bila riba užitna, bomo vedeli jutri.

 

30.6.
Celo noč in dopoldne smo slalomirali med številnimi koralnimi grebeni, ki obdjajajo tukajšnje otoke. Na morju čeri skorajda ni videti, saj se nahajajo tik pod površjem, na navtičnih kartah pa je vse zeleno in so modri plovni prehodi med grebeni videti precej ozki.

Z našo mini odpravo smo danes v marini Vuda na severozahodu otoka Viti Levu zaključili jadranje čez tretjo četrtino Pacifika.
Andrej, Janez, Berti in Tea so se popoldne od Skokice poslovili in se za nekaj dni preselili na bolj mirna tla. Vsi skupaj smo bogatejši za veliko novih oceanskih jadralskih izkušenj.

Ja, Zlata in Jon sta nam ob prihodu v marino veselo pomahala z obale skupaj s skupino jadralcev, ki so nas glasno pozdravili z “Bula, bula”, skoraj kot da bi zmagali na regati. V teku popoldneva je za nami v marino prišlo še nekaj jadrnic iz flote World ARC-a, ki smo jih z vse manjšim zaostankom zasledovali z otoka na otok čez Pacifik.

29.6.
Včeraj smo imeli dovolj vetra, da smo bili že ponoči mimo prvih otokov iz skupine Lau, potem pa smo jadrali čez morje Koro in se popoldne ustavili pri enem od otokov, a so bili valovi na koralnem grebenu previsoki in si nismo upali na otok.
Danes zjutraj smo prijadrali do Levuke na otoku Ovalau-u, kjer mi je že uspelo opraviti večino nekoliko bolj zapletenih vstopnih formalnosti.
Veter nam je pretekle dni lepo služil in tudi dežja ni bilo veliko, tako da je moja posadka vse bolj pri močeh. Še en nočni skok nas čaka do druge strani največjega otoka Fidžija Viti Levuja in na cilju bomo. Kar dosti koralnih grebenov je pred nami, zato bo nočna navigacija zahtevala kar veliko pozornosti.

Kaže, da nas bo Zlata spet prehitela pri prihodu na drugo stran Fidžija in upam, da mi je tokrat ne bo potrebno še enkrat odkupiti iz imigracijskega centra 🙂

Na otoku Ovalau je veliko hiš še vedno poškodovanih zaradi silovitega ciklona, ki je tukaj divjal pred nekaj meseci, gozd nad Levuko pa je videti podobno kot pri nas po žledu pred dvema letoma, saj so številna drevesa ostala brez svojih krošenj.

Luški kapitan je povedal, da so bili otočani na ciklon dovolj zgodaj opozorjeni, a opozoril niso jemali dovolj resno, saj so imeli podobnih alarmov v preteklih letih že nekaj, pa vreme ni bilo tako kruto. Posledice letos so bile veliko izgubljenih življenj in nekaj večjih ladij, ki jih je orkan med svojim divjanjem vrgel na kopno ali potopil.

27.6.
Morje se je umirilo in dočakali smo dan prijetnega počitniškega jadranja. Lep vzhodnik nas žene v noč in Darkova napoved nam obeta še nekaj takšnih dni. Zjutraj pridemo do prvih otokov Fidžija, kjer pa se uradno ne smemo ustaviti, ker tako pravijo predpisi. Za nasvet bomo vprašali poglavarja…

26.6.
Zjutraj smo prijadrali do tongoške otoške skupine Vavau in se čez dan potepali med otoki. Zdaj smo že na poti proti Fitžiju, kamor pridemo čez 4 dni.

24.in 25.6.
Iz petkovega popoldneva smo pred Tongo čez datumsko mejo zajadrali v sobotni večer. Razmere na morju so ugodne za živahno jadranje.

23.6.
Sprehodi po kopnem res dobro vplivajo na moje jadralce in razpoloženja ne zmotijo niti številne plohe, ki pogosto zasenčijo sonce.
Kaže, da so veliki valovi z dosedanje poti že pozabljeni in bomo vendarle s polno posadko nadaljevali z našim jadranjem.

Danes smo se podali tudi v otoško podzemlje, v eno od številnih kraških jam. Niue je največji dvignjen koralni otok na svetu in ker je sestavljen iz čistega apnenca, je pokrajina v notranjosti podobna kot pri nas na krasu, le bolj na gosto je poraščena in zato bolj neprehodna, podzemlje pa je še bolj naluknjano kot pri nas.

Popoldne odrinemo na pot proti Tongi in Fidžiju, vsak drugi dan pa se bomo vmes ustavili pri katerem od vmesnih otokov.

Razmeroma hladno je bilo zadnje dni, a v prihodnjih dneh bomo jadrali malo bolj proti severozahodu, zato pričakujem, da bo morje okoli nas kmalu spet postalo toplejše.

22.6.
Zjutraj smo prijadrali do Niue-ja, kar na pomolu hitro opravili z vstopnimi formalnostmi in se potem razkropili po otoku. Andrej, Janez Berti in Tea so že hudo pogrešali trdna tla pod nogami in tudi jaz sem bil zelenega otoka vesel.
Morje nam zadnje dni ni prizanašalo, saj so štiri- do šest-metrski valovi vseskozi krepko pozibavali Skokico in niso najbolje vplivali na počutje mojih sojadralcev.
Niue je lep dvignjen koralni otok, poln kraških pojavov. Že z morja smo videli, da je krepko naluknjan.V prihodnjih dveh dneh si  bomo otok poskušali čim bolje ogledati, jaz pa bom imel nekaj dela tudi s popravilom jader, ki jih je načel neutrudni veter.

 

21.6.
Zima je na južnem Pacifiku in v vetrovnih nočeh nas grejejo bunde. 20 vozlov JV nas spremlja cel dan in valovi so se uskladili z vetrom, zato tudi s skrajšanimi jadri hitro napredujemo proti Niue-ju.Čas na oceanu si krajšamo s prebiranjem knjig in igranjem taroka.

Jadranje ni udobno, a jutri pridemo do otoka, kjer bomo imeli 2 dni premora za potep po trdnih tleh.

Seveda velja omeniti, da je Berti ujel rumenoplavutega tuna. Pravi, da je to njegova največja morska riba doslej.

20.6.
Veter se je vrnil že ponoči v obliki 15 vozlov jugozahodnika, čez dan pa se je spremenil v 25 vozlov južnika s strmimi valovi in zdaj z vala na val poskakujemo v svetlo mesečno noč.19.6.
Čez noč smo imeli zmeren vzhodnik, a je zjutraj začel slabeti, zato je genovo najprej zamenjal spinaker in popoldne motor. Nekaj ploh se je zlilo čez Skokico, zdaj pa so se med oblaki začele svetiti zvezde. Kaže, da nas čaka mirna noč, jutri pa naj bi spet začelo pihati.

18.6.
Aitutaki smo v dveh dneh pregledali po dolgem in po čez. Doktorja sta obiskala otoško bolnico na idiličnem kraju med palmami na vrhu hriba.

Popoldne smo dvignili sidro in se poslovili od Cookovih otokov. Upam, da smo pravi čas pobegnili pred prihajajočo dežno fronto. Do Niue-ja imamo 600 milj.
17.6.
Skokica ima preglobok ugrez za laguno Aitutakija, zato smo jo morali pustiti na sidru zunaj koralnega grebena več kot 2 km daleč od otoka. Zjutraj smo se med plohami s čolnom odpravili na Aitutaki.
Opravili smo že vse vstopne formalnosti, naslednja dva dni pa se bomo potepali po otoku.

16.6.
Vzhodnik nas je s petindvajset do trideset vozli hitrosti danes preganjal še močneje in tako smo včerajšnjim 170 prejadranim miljam danes dodali še 192 navtičnih milj in postavili letošnji rekord.
Jadrali smo tako hitro, da smo se namesto jutri zjutraj pred Aitutakijem zasidrali že danes zvečer in za nagrado na sidrišču preživeli mirno noč.

15.6.
Vseskozi imamo 15 do 25 vozlov vzhodnika in hitro, športno jadramo. Dan je bil oblačen z nekaj plohami. Posadka že sanja o kopnem. Še en dan. Vsi smo OK.

14.6.
Ponoči je veter prehodno oslabel, a se je zjutraj vzhodnik dovolj okrepil, da smo podnevi ujeli prehod čez koralni greben atola Maupihaa.

Domačini so nas prijazno pogostili s kokosi in razkazali pridelavo kopre. Od idiličnega otoka smo se zvečer poslovili in s čudovitim vzhodnikom jadramo proti JZ.

13.6.
Proti jutru, še v jasni zvezdni noči smo dvignili sidro in odjadrali do Bora Bore. Opravili smo že izstopne formalnosti, nabavili še nekaj sveže hrane ter zapravili še zadnje polinezijske franke.
Popoldne sledi še panoramski kopalni izlet okoli tega mondenega slikovitega otoka, zvečer pa odjadramo proti zahodu.

Upam, da bo morje dovolj mirno, da se bomo na poti do Aitutakija lahko ustavili še na katerem od vmesnih otokov.
Posadka je dobro razpoložena kljub temu, da je pretekla dva dni na morju preživela ognjeni krst. Vremenska napoved za prihodnje dni na poti do Cookovih otokov je vendarle prijaznejša.

12.6.
Veter, valovi in plohe so nas preganjale do Huahineja, kjer smo zjutraj spustili sidro. Premor med plohami smo izkoristili za sprehod po otoku, a nas je pri tem spet ujel dež in ker dež Huahineja ni spustil iz rok, smo popoldne po razpenjenem morju odjadrali  na sosednjo Raiatejo.

Malo me je skrbelo, kako bomo v tako velikih valovih prečkali prehod skozi koralni greben na vzhodni strani otoka, a je šlo vse brez težav. Po laguni med Raiatejo in Taho smo jadrali na drugo stran in v zavetju otoka preživeli mirno noč.

11.6.
Včeraj zvečer smo prijadrali na sever Mooreje in se spet srečali z Jasno. Danes smo si ogledovali otok, po katerem so se sprehajale plohe in mavrice. Popoldne smo se podali na precej razgibano morje in 30 vozlov vzhodnika nas skozi noč preganja proti Huahineju.

 

10.6.
Ponoči sem priletel na Tahiti in naletel na dobro razpoloženo posadko, ki je bila na Tahitiju ravno dovolj dolgo, da si že želijo odjadrati iz Papeeteja.
Po turobnem jadranju v maju se bom z lahkoto spet navadil, da je na barki lahko tudi veselo vzduąšje .
Da se Andrej, Tea, Janez in Berti lahko še na morju lahko spoznajo s Skokico, danes jadramo na sosednji otok Mooreja, kjer bomo sidro spustili pri Jasni v enem od zalivov na severu otoka.

6.6.
Službene poti me redko zanesejo ob topla morja, a včasih si naši šefi za prizorišče zasedanj in smučarskih sestankov izberejo tudi kraje, ki prav nič ne spominjajo na zimo.

Tokrat sestankujemo na severozahodu Karibskega morja, kjer nam je včerajšnje popoldne in noč popestrila tropska nevihta Colin, ki se je razbesnela nad vzhodno obalo  mehiškega Jukatana, danes pa je odvihrala naprej čez Mehiški zaliv proti Floridi.
Veliko dežja se je ponoči zlilo z neba in poplavilo ulice in ceste, današnji pogled skozi hotelsko okno proti rtu Cancun pa je veliko bolj prijazen.

2.6.

Cene so v Francoski Polineziji zasoljene, še posebej pa to velja za navtično opremo, zato sem te dni raje v Sloveniji nabavljal opremo, ki smo jo v preteklih tednih poškodovali ali uničili pri prečkanju Pacifika. Prihodnji teden bom imel na poti na Tahiti s seboj nove podkrižne pripone za jambor, novo dvižnico glavnega jadra, nov set za popravilo jader in še nekaj drugih malenkosti.

O vremenu v preteklih tednih na Pacifiku sem se pogovoril z Darkom, ki mi je povedal, da on na običajnih jadralskih vremenskih modelih južno od naše poti ni videl prav veliko neugodnega vetra ali večjih brezveterij in da bi verjetno brez večjih težav lahko prijadrali na Velikonočni otok. Radovednost mi ni dala miru, zato sem si tudi sam pogledal vremenske podatke za konec aprila in za maj ter ugotovil, da nam je obisk Velikonočnega otoka pravzaprav odnesel Pavletov satelitski internet, ki smo ga imeli na barki. V preteklih tednih, ki smo jih prejadrali po Pacifiku smo že sami ugotovili, da je napovedna vrednost oziroma zanesljivost vremenskih modelov, ki jih je preko radijske postaje in preko satelita spremljal Pavle, slabša kot 50 %. Toda v prvem delu poti tega še nisem slutil in sem vremenskim napovedim na barki še zaupal, zato smo zavili na zahod in izpustili Rapa Nui. V drugem delu poti pa smo se delali, da vemo, kaj počnemo in verjeli, da jadramo tam, kjer je še največ vetra in da je vetra na jugu še manj kot tam, kjer smo jadrali. Zdaj so vremenski podatki pokazali, da bi lahko jadrali po krajši poti veliko bolj južno in obiskali nekaj tamkajšnjih otokov. Poskus s satelitskim internetom na barki (kar se tiče vremenskih napovedi) tokrat ni bil uspešen in žal se je izkazalo, da je v zvezi z vremenom dajal zgolj lažen občutek varnosti :(. Trapasto se mi zdi, da sta Pavle in Mile mene krivila za neskoooončno jadranje po ąibkem vetru in motoriranje po brezvetrjih, kar je kvarilo razpoloženje na barki..

Lahko sem zgolj jezen sam nase. Pred odhodom na pot ne bi smel toliko zaupati drugim in bi moral poskrbeti, da bo Pavel na satelitski računalnik naložil prave vremenske programe. Po toči zvoniti je seveda prepozno, sem pa bogatejši za nove izkušnje.

Od Pavletovih satelitskih in radijskih postaj smo se zdaj končno poslovili. V prihodnjih tednih se bomo več ustavljali po otokih, kjer si bom na internetu lahko pogledal svoje običajne vremenske strani kot so Ugrib, Windfinder in Passageweather, ki so si v preteklih letih s svojo zanesljivostjo pridobile moje zaupanje. Za večdnevne poti med otoki pa mi bo spet pomagal Darko s svojimi vremenskimi napovedmi preko sms-ov.

V prihodnjih dneh pridejo na barko Andrej, Tea, Janez in Bertl, s katerimi bomo jadrali proti Fidľiju, sam pa grem pred tem za en teden ąe na kongres Mednarodne Smučarske Zveze FIS.

/