Pacifik

9.6.2011 Tongatapu (Tonga) – Raiatea (Francoska Polinezija)

Šesta etapa: Tongatapu (Tonga) – Raiatea (Francoska Polinezija)

 

6.6.

Izi in Janja sta na Tongi na barki prezivela nekaj viharnih dni, a se jima je vreme sedaj zacelo umirjati, da se bosta lahko malo sprostila.

Z Zlato, Jonom in Sandijem smo danes prileteli na Novo Zelandijo, jutri odpotujemo na Tongo.

 

9.6.

Po dveh dopustniških dnevih pri otoku Atatu smo se vrnili na Tongatapu, kjer se pripravljamo na jutrišnji odhod proti 330 milj oddaljenemu otoku Niue. Izi in Janja, ki sta v zadnjih desetih dnevih lepo pazila na Skokico, pa jutri zvečer začneta svoje nekajdnevno potovanje proti domu.

Vremenska napoved nam za naslednje dni obeta zmeren vzhodnik in če bo napoved držala, bomo na Niue prijadrali do nedelje.

 

11.6.

Trenutna pozicija: S 19.17; W 171.31; kurz 65; do otoka Niue imamo še 100 milj.

V petek popoldne smo odjadrali s Tongatapuja, v soboto dopoldne pa se po prejadranih 230 miljah že približujemo otoku Niue, a da ne bo pomote, Skokica se še ni spremenila v gliser. Včeraj smo namreč prejadrali datumsko črto in imamo soboto sedaj že drugi dan zapored. Današnja sobota ni prav nič drugačna od včerajšnje. Vseskozi imamo nekaj nad dvajset vozlov vzhodnika, jadramo z drugo krajšavo na glavnem jadru in se zaletavamo v zajetne nasprotne valove. Vzhodnik sicer piha malo z juga, iz smeri okrog 110 stopinj, a je to premalo, da bi lahko jadrali neposredno proti Niueju, zato se trudimo jadrati čimbolj ostro v veter, kar pa ni najbolj udobno in moji novi sojadralci se spoznavajo z razmerami, kakršne sva imela s Klemenom večino poti od Filipinov do Tonge. Zlata in Jon sta se odločila za jadralsko dieto, Sandi se drži nekoliko bolje.

Predvidevam, da bomo na Niue prijadrali v nedeljo zjutraj in tam ostali nekaj dni ter počakali na vremensko okno za pot proti Cookovim otokom. V petek, ko sem gledal vremenske napovedi, je kazalo, da se bo veter prihodnji teden v četrtek začasno obrnil na jugozahodnik. Upam, da bo temu zares tako.

 

13.6.

Pacifik nam je zadnji dan jadranja do Niueja še enkrat pokazal zobe, saj se je vzhodnik okrepil na preko trideset vozlov in smo križarili med plohami, a včeraj smo vsi celi in zdravi Skokico vendarle varno privezali na bojo pred pristaniščem Alofi. Med potepanjem po razgibanem koralnem kraškem otoku Niue v naslednjih dneh bomo zagotovo kmalu pozabili na divje morje.

 

15.6.

Trenutna pozicija: S 18.50; W 169.15; kurz 90; do atola Palmerston imamo še 349 milj.
Po divjem jadranju s Tonge, so nam trije dnevi na Niueju kar prehitro minili. Nameravali smo ostati še dan dlje, a vremenske napovedi za prihodnja dva dni obetajo sprva brezvetrje in nato nekaj več južnega vetra, kar bomo za našo pot proti vzhodu poskusili čimbolj izkoristiti, saj
tukaj sicer prevladujejo za nas veliko manj ugodni vzhodni vetrovi. Ugodno »vremensko okno« bo morda zadostovalo le za polovico poti do Palmerstona, a bolje nekaj kot nič.
Niue je kakšnih dvajset kilometrov velik in z deževnim pragozdom bogato poraščen otok, ki je hkrati z okoli tisoč šeststo prebivalci tudi ena najmanjših držav na svetu. Ime otoka in države, ki živi pod pokroviteljstvom Nove Zelandije, domačini izgovarjajo kot »Niuvi«, na otoku živeči Novozelandci pa kot »Nijuvaj«. Otok ima ovalno obliko, je visok kakšnih šestdeset metrov in je poln kraških jam, ki jih je v teku časa v koralna apnenčasta tla izdolbla voda.
Niue je pred nekaj leti opustošil orkan in množica hiš ter nekaj vasi po otoku je še zmeraj popolnoma podrtih, a hkrati je Niue lepo urejen otok z letališčem, golf igriščem, vrsto manjših motelov, restavracij in trgovin ter z utrjenimi cestami med vasmi, ki so zelo primerne za kolesarjenje.
Križem kražem smo se vozili po otoku, se sprehajali po pragozdu, se spuščali v kraške jame in okopali v podzemnem jezercu ter s klifov na obali občudovali velike oceanske valove, ki se pred otokom s truščem razbijajo na koralnih grebenih na privetrni strani otoka.
Del časa sem žal spet moral nameniti Lombardiniju, ki je na Tongi ponovno dobil vročino. Jadralci na Niueju so mi svetovali, naj vodni kamen v hladilnem sistemu poskušam raztopiti s kisom. To sem potem tudi storil, a se je v nočnem brezvetrju izkazalo, da je vodni kamen v motorju zelo trdovraten in kuhinjske metode ne bodo zadoščale za popravilo motorja. Našel in popravil sem tudi razpoko v zamašku hladilnika, iz katerega je prej neopazno iztekala in izhlapevala hladilna tekočina. Gospod Konjok, Lombardinijev serviser, ki sem ga za nasvet spet povprašal po telefonu, me straši, da je verjetno nekaj narobe z glavo motorja, a se mi zdi, da je glavna težava v z vodnim kamnom zabasanih Lombardinijevih sinusih, saj motor sicer vseskozi deluje čisto v redu, le pri malo višjih obrati se premočno segreva. Ko bo zapihal napovedani južni veter, bom ugasnil in ohladil motor ter se lotil malo večjega kirurškega posega v hladilni sistem motorja, za katerega mi je med postankom na otoku zmanjkalo časa in volje.
Z izjemo Lombardinija smo vsi zdravi in se imamo čisto v redu. Sandi je dežural drugi del noči, Jon pa sedaj po morju opreza za kiti, ki se v tem obdobju začenjajo preselijo z Antarktike in juga Pacifika v bolj tople vode, da njihovi mladiči zrastejo v bolj prijaznem okolju.

 

16.6.

Trenutna pozicija: S 19.08; W 166.48; kurz 85; do atola Palmerston imamo še 216 milj.

Včeraj smo preživeli lepo jadralsko popoldne z južnim vetrom, ponoči pa so nam plohe ukradle ves veter in počasi smo lahko napredovali le s pomočjo motorja, dokler z juga zjutraj spet ni zapihalo približno 2-3 Bf. vetra. Po novem na Skokici hitrost vetra merimo v Beaufortih, saj nam je konec prejšnjega tedna pred Niuejem veter na vrhu jambora polomil naprave za merjenje vetra.

Umirjeno jadramo proti vzhodu in se držimo malo bolj južno od neposredne smeri, saj naj bi se veter danes začel obračati najprej na jugovzhodnik in potem jutri na okrepljen vzhodnik. Darko mi je danes potrdil, da se vremenska napoved sedaj po treh dneh še ni nič spremenila in nas po dveh umirjenih dneh jutri verjetno spet čaka malo bolj divje jadranje proti vetru. Sandi je moj namen z jadranjem nekoliko bolj južno slikovito opisal kot, da »nabiramo milje na zalogo, da bomo jutri lahko čistili police.« Ko smo že pri Sandiju, zadnje dni se je odločil, da bo postal ribič, vendar kaže, da se s tem ravno ne bo mogel preživljati, saj nam zaenkrat z ribami še ni uspel obogatiti jedilnika.

 

17.6.

Trenutna pozicija: S 18.21; W 164.31; kurz 40; do atola Palmerston imamo še 90 milj.

Po dveh mirnih dneh nam je Tihi ocean spet pokazal zobe. Ponoči in dopoldne smo se prebijali skozi verigo ploh, ki so vsaka prinesle svoj veter, največkrat pa so ga kar vzele in smo z vročičnim Lombardinijem le malo napredovali proti vzhodu in si nismo nabrali dovolj velike zaloge milj pred prihodom vzhodnika. Dopoldne je privršal napovedani vzhodnik, ki se še kar krepi in krepi in ga imamo proti večeru že za 7 Bf. Veter in valovi nas odnašajo preveč proti severu in bomo Palmerston zato v prvem poskusu ponoči zgrešili za več kot 50 milj. Kaže, da nas čaka viharna noč, nazaj proti Palmerstonu pa bomo verjetno obrnili šele jutri zjutraj, ko bomo imeli za to primeren kot vetra.

 

19.6.

Atol Palmerstom; S 18.02; W 163.11;

Noč potem vendarle ni bila čisto viharna, saj je veter zvečer nekoliko popustil, a čakal nas je še cel dan trdega jadranja v neprestanem dežju, po težkem morju in križarjenja proti 5 Bf. vetra, preden smo včeraj zvečer uspeli najti sidrišče severno od otoka Palmerston. Na sidrišču je bila še ena barka, italijanska On Verra, s katere so nam v temi z lučmi pomagali najti bojo in nanjo privezati Skokico. Atol Palmerston sestavlja 32 nizkih koralnih otokov, otočkov in sipin, kakor sva z Jonom preštela na zemljevidu, a prehoda v laguno, vsaj za večje čolne, nima, zato smo noč prebili privezani na sidrišču na zunanji strani atola, ki je s koralnim grebenom dobro zaščiteno pred prevladujočim valovanjem morja z vzhoda.

Včeraj smo zamudili carinike, danes pa zaradi nedelje ne delajo, zato bomo na barki morali počakati do jutri, da nas bodo spustili na kopno. Nekaj dodatnega počitka nam ne bo škodilo, sam pa se bom moral posvetiti hladilnemu sistemu Lombardinija, saj čiščenje vodnega kamna s kisom začetek tedna na Niueju ni bilo uspešno in brez pregrevanja sedaj deluje le še pri tretjini plina.

 

20.6.

Trenutna pozicija: S 18.43; W 162.40; kurz 145; do Aitutakija imamo še 164 milj.

Spet smo se enkrat obrisali pod nosom za obisk otoka. Po dveh dneh čakanja na sidrišču sta nam danes predstavnika Palmerstona prišla povedati, da nam obiska tega sicer lepega koralnega otoka ne dovolijo. Najprej sem mislil, da se šalijo, saj Palmerstonci na svoji spletni strani vabijo jadralce, naj jih obiščejo in da so tam vedno dobrodošli, potem pa sem spoznal, da možakarja mislita hudo resno. Seveda sem jim povedal, da težko razumem to čudno in noro odločitev in povprašal za razloge, zakaj nam obiska ne dovolijo in zakaj nam tega niso sporočili kakšen dan prej, pa nam razlogov nista povedala, jezno sta le zahtevala, da nemudoma zapustimo sidrišče. Seveda smo potem nekaj minut kričali drug na drugega, na koncu pa nam ni preostalo drugega, kot da dvignemo jadra in se odpravimo proti dobrih dvesto milj oddaljenemu Aitutakiju na vzhodu.

 

 

Priznati moram, da sem zelo razočaran in ne najdem vzroka za negostoljubnost, a kaže, da vsaj Sandija in Zlate dobra volja še ni čisto zapustila, saj sta ugotovila, da smo se včeraj dovolj spočili, prihranili smo sto dolarjev »vstopnine« za obisk otoka in še na Aitutakiju bomo lahko ostali kakšen dan dlje. Seveda, a najprej moramo do tja prijadrati.

Na morju imamo spet vzhodnik, a se le ta tokrat drži Darkove napovedi in piha med petnajst in dvajset vozli. Jadranje je s tem precej bolj udobno, kot ob skorajda enkrat močnejšem vetru pretekli teden. Ker ne moremo jadrati neposredno proti Aitutakiju, bomo najprej en dan jadrali proti jugovzhodu, nato en dan proti severovzhodu, nato  pa bodo obrati bolj pogosti, da bomo lažje našli ta biser Cookovih otokov. Za dobrih dvesto milj zračne razdalje bomo spet morali prejadrati skorajda štiristo milj po morju in prihod na Aitutaki predvidevam za četrtek.

Aja, motor mi je uspelo le delno popraviti oziroma le delno očistiti vodni kamen na toplotnem izmenjevalcu in se je med dvournim testom začel pregrevati šele pri srednjih obratih. Ugotovil sem, da na barki nimam pravega orodja in v rokah ne pravega znanja, da bi popolnoma razstavil hladilni sistem motorja, zato smo spet uporabili le kis za vlaganje, ki pa deluje počasi. Z raztapljanjem apnenca bomo nadaljevali na Cookovih otokih, a glede na vremensko napoved, motorja za pogon v prihodnjih dneh ne bomo uporabljali, elektrike pa nam dovolj naredi naš vetrni generator v sodelovanju s sončnimi celicami.

 

21.6.

Trenutna pozicija: S 18.27; W 161.32; kurz 38; do Aitutakija imamo še 101 miljo.

Veter še naprej piha z vzhoda, mi pa smo po dnevu jadranja proti JV zjutraj obrnili in cel dan jadrali proti SV. Boljše kot 50 stopinj na veter nam žal ne gre in Aitutakiju smo se v 24 urah približali le za 74 milj. Narava je do nas sicer prizanesljiva, veter stalen  in valovi niso preveliki, a pot se nam že precej vleče. Želimo si trdnih tal pod nogami.

Včeraj sem se po elektronski pošti pritožil na Palmerston in danes dobil odgovor, da se opravičujejo, ker so nas pregnali s Palmerstona, vendar da so takšna navodila dobili od njihove vlade v Rarotongi in nas prosijo, naj jih še kdaj obiščemo. Šaljivci so Palmerstonu, prav zanima me, kaj nas v četrtek čaka na Aitutakiju.

 

 

24.6.

Včeraj zjutraj smo prijadrali do Aitutakija in Skokico zasidrali na odprtem morju pred vhodom v laguno. Žal je skokičina kobilica predolga, da bi lahko zapluli do pristanišča. Potepamo se po otoku in intenzivno počivamo, saj bomo že jutri odjadrali naprej. No ja, ne počivamo vseskozi, saj se gremo tudi mehanike, vendar spet le z omejenim uspehom. Lombardiniju uspemo le zniževati temperaturo, a vročina ostaja, ne glede na to kaj na motorju odmontiram ali očistim. Do resnega servisa smo oddaljeni še deset dni jadranja. Narava nam z vetrom v naslednjih dneh ne bo prizanašala in seveda bo še naprej pohal vzhodnik. Na vzhodu se nahaja tudi dobrih 500 milj oddaljena Boro Bora, ki bo naš naslednji cilj.

Jutri nas čaka najprej še nekaj popravil na jamboru in jadrih, potem še krajši potep z motorji po Aitutakiju, proti večeru pa bomo dvignili sidro.

 

27.6.

Trenutna pozicija: S 17.38; W 158.01; kurz 118; do Maupihaa imamo še 238 milj.

Dve neudobni noči in razpihan dan so z nami po odhodu z Aututakija, ko se mukoma prebijamo med vodenimi gorami proti Francoski Polineziji. Najprej smo dan in pol jadrali proti severovzhodu, sedaj jadramo proti jugovzhodu, veter pa kot ponavadi piha z vzhoda. Po vremenskih napovedih, ki sem si jih uspel na spletu ogledati pred našim odhodom s Cookovih otokov, naj bi bil danes ta teden zadnji malo bolj divji dan in naj bi zvečer veter začel slabeti in obračati na severovzhodnik. Upam, da se bomo kmalu lahko poslovili od tretje krajšave na jadrih in da se bodo s šibkejšim vetrom kmalu zmanjšali tudi valovi.

Jon zadnje dni ugotavlja, da morebitni novi knjigi o jadranju po svetu nikakor ne bi mogel dati naslova »Z vetrom«, kvečjemu »Proti vetru«, saj neprestano jadramo proti vetru in valovom.

Za prvi krajši postanek v Francoski Polineziji sem si izbral atol Maupihaa, v katerega laguno pa je skozi ozek prehod med grebeni mogoče zapluti le ob dovolj mirnem morju. Zlata je včeraj zvečer videla utrinek in si zaželela mirnejše morje. Naj se ji želja čim prej izpolni.

 

28.6.

Trenutna pozicija: S 18.15; W 156.06; kurz 105; do Maupihaa imamo še 150 milj.

Utrinki imajo na Tihem oceanu še zmeraj čarobno moč. Veter je včeraj postopoma toliko popustil, da smo popoldne že lahko jadrali s polnimi jadri. Tudi obrnil se je na severovzhodnik, da lahko brez stresa napredujemo precej proti vzhodu. Po dolgem času je za nami spet ena mirna, sproščujoča noč, brez tuljenja vetra, brez ploh in brez poskakovanja čez valove. Zjutraj je veter že toliko oslabel, da smo morali dodatno zagnati še motor, da lahko moto-jadramo z okoli pet vozli hitrosti. Želim si, da bi tako mile razmere trajale še kakšen dan, a vremenska napoved nam že za današnje popoldne obeta obrat vetra na vzhodnik.

Včeraj sem pozabil omeniti, da je Sandi nekaj ujel na trnek, a žal se je laks takoj nato s pokom strgal. Jon pravi, da se je na trnek ujel orjaški ligenj, Zlata in Sandi sta prepričana, da je bila velika riba, sam pa sem ju dražil, da je bil škorenj. Kaj je bilo, ne bomo nikoli izvedeli. Za barko se sedaj vleče nov trnek.

 

29.6.

Trenutna pozicija: S 18.26; W 154.16; kurz 85; do Bora Bore imamo še 184 milj.

Lep miren dan in še lepša noč, polna zvezd je za nami. Včeraj nam je vetra nekajkrat popolnoma zmanjkalo in morje se je zgladilo. Na srečo Lombardini še ni popolnoma opešal in smo z njegovo pomočjo ob zračnem hlajenju še vedno lahko pluli z nekaj nad tremi vozli hitrosti. Odprte imamo vse lopute okrog motorja in vsa okna, zato je v barki precej glasno, a bolje je to, kot pa z barko obstati na mestu. Zvečer se je veter vrnil in ponoči smo z jadri nadoknadili dobršen del počasnejše plovbe podnevi. Veter se je nehal držati moje vremenske napovedi izpred nekaj dni in namesto z vzhoda, vse bolj piha s severa oziroma s severovzhoda, da lahko jadramo proti vzhodu. Maupihaa je sedaj že sto milj severno od nas. Izračunal sem, da bi na Maupihaa prijadrali danes zvečer, ker pa je tamkajšnji vhod v laguno ozek in neoznačen, tja ponoči ne bi mogli zapluti, zato smo ponoči nadaljevali z jadranjem proti vzhodu. Francoska Polinezija ima veliko otokov in enega od njih bomo na naši poti zagotovo našli.

Za naslednji cilj smo si sedaj izbrali Bora Boro, kamor bi z ugodnim vetrom lahko prijadrali že v petek, a veter se mora kmalu obrniti na vzhodnik, sicer si bomo morali poiskati nov cilj.

 

30.6.

Trenutna pozicija: S 17.37; W 152.38; kurz 70; do Bora Bore imamo še 84 milj.

Še en dan in ena noč z zelo malo vetra je za nami. Nebo je bilo temno modro, brez oblačka, večerna zarja se je prelila v noč v skorajda vseh barvah mavrice, ponoči smo lahko preštevali zvezde. Tihi ocean je zadnja dva dni prav po jadransko miren. Nekaj sape s severa in motor nam omogočajo, da lahko lepo in mirno napredujemo proti severovzhodu. Težki oblaki pred nami na obzorju nakazujejo, da bo dolgočasna, dopustniška plovba najbrž kmalu postala spet bolj živahna.

Sandi s svojimi plastičnimi vabami pridno prehranjuje pacifiške ribe. Kaže, da je na Tongi kupil pribor za lovljenje sardin, na trnek pa se tukaj ponavadi ujamejo tune, ki so precej težje in Sandijev laks njihove teže ne zdrži.

 

1.7.

Bora Bora, Francoska Polinezija

Včeraj popoldne so se otoki Francoske Polinezije začeli prikazovati na obzorju pred nami, danes ob sončnem vzhodu pa smo pripluli na Bora Boro. Pred ne kaj dnevi smo se pogovarjali o tem, ali jadramo z vetrom ali proti vetru, za zadnjo noč pa lahko napišem le, da smo pluli brez vetra in v gladkem morju občudovali odsev zvezd. Red ko se zgodi, da bi tako spočit prišel na kakšen otok in da bi bila posadka po nekajdnevnem jadranju tako dobre volje.

Nekaj dni bomo ostali na Bora Bori, nato pa se preselili na sosednjo Raiateo, kjer sem v ponedeljek dogovorjen za servis motorja.

Danes nas čaka še opravljanje vstopnih formalnosti za Francosko Polinezijo.

 

12.7.

Na otokih Francoske Polinezije je internet, zaradi izpada serverjev v preteklem tednu, deloval prepočasi, da bi lahko kaj napisal na to stran, zato prihaja to poročilo z nekaj zamude.

Z Bora Bore smo se prejšnji teden po nekaj urah poskočnega jadranja najprej preselili na otok Tahaa in nato še na Raiateo, kjer smo Skokico sredi tedna postavili na kopno.

 

Mehanik si žal ni uspel vzezti dovolj časa, da bi popravil motor na barki, je pa obljubil, da se bo motorja lotil ta teden.

Pretekli teden je bil prve dni spet zelo vetroven, nato pa precej kisel, da nam je med plohami komajda uspelo prebrusiti in s protivegetativnim premazom prebarvati podvodni del Skokice.

Predvsem Sandi si je zelo prizadeval, da je podvodni del barke sedaj modre barve in na njem ni več ostankov školjk.

 

S pomočjo močnega sunka vetra nam je med pospravljanjem jader prejšnji teden z jambora uspelo odtrgati pripono drugega floka, a je le ta sedaj po dveh dneh dela spet dovolj močno (oz. še močneje kot prej) pripeta na jamboru. Ko si bo tudi mehanik vzel čas in popravil še motor, bo barka pripravljena za jesensko nadaljevanje jadranja čez Pacifik.

V premorih med delom in plohami smo si uspeli ogledati tudi razgibano in precej surovo Raiatejo, v soboto pa smo preko Tahitija, Los Angelesa in Pariza odpotovali proti domu in po dobrih dveh dneh prileteli domov.

Morja, vetra in valov sem v preteklih mesecih videl več kot dovolj, le otokov sem obiskal malo manj, kot bi si želel. Vsega pač ne morem imeti.

V naslednjih mesecih se bom spet posvetil predvsem skokom in poletnim skakalnim tekmam, ko pa bom vmes našel kaj prostega časa, bom dopolnil, uredil in posodobil še posamezne rubrike na teh jadralskih spletnih straneh.

/