Pacifik

Zima 2016/17 – Od Sydney-a do Hobarta

1.1.
Po ognjemetu in palačinkah smo se vrnili v marino in barko za naslednjih nekaj mesecev privezali ob pomol. Proti jutru se je potem ulilo z neba in ni nehalo deževati do večera.

Bojan, Manca, Tomaž in Luka so zjutraj odšli na sprehod do Hobarta, popoldne pa so se vrnili na barko mokri kot miši.
Moj dan je minil ob brkljanju po barki in pospravljanju opreme, saj s Tomažem že jutri navsezgodaj zjutraj začneva z dolgim potovanjem proti domu.
31.12.
Zapluli smo v novo leto, tokrat prvič dobesedno, prvič na južni polobli, prvič v toplejšem letnem času in deset ur prej, kot sem bil navajen do zdaj.Z barko smo se zapeljali v zaliv pred Hobartom, spustili sidro in novoletni ognjemet opazovali na morju takorekoč iz prve vrste.Pred novim letom nam je Luka pripravil okusno ribjo večerjo, po novem letu pa so sledile še palačinke.


Zadnji dan leta smo preživeli v zalivih med otoki južne Tasmanije in spotoma pokrpali in pospravili jadra, saj imamo jadranja za leto 2016 zares dovolj 🙂

 

30.12.
Oblaki so se zjutraj razkadili in toplo sonce nas je spomnilo, kateri letni čas je zdaj na južni polobli.
Lep dan smo preživeli pod jadri na mirnem morju med otoki južno od Hobarta.

Ob odhodu iz marine smo končno lahko videli, da so v zaledju Hobarta kar visoki hribi.

 

Ob prihodu pred dvema dnevoma sem se v vlažnem in hladnem vremenu spraševal, kaj je tako lepega na jugu Tasmanije, da tako zelo privlači avstralske jadralce, da se v teh mesecih množično selijo na jug, danes pa je bilo moje razpoloženje čisto drugačno in užival sem v lepotah zelenih otokov, razvejanih zalivov in kot na jezeru gladkega morja, po katerem je Skokica pod jadri skorajda letela.

Za čez noč smo barko privezali na eno od boj v zalivu na severu otoka Bruny.

 

29.12.
Priobalnemu brezvetrju smo se skušali izviti tako, da smo barko usmerili malo dlje na odprto in ponoči je potem vendarle zapihalo iz prave, vzhodne smeri, da smo lahko ugasnili motor. Megla je postala tako gosta, da se je videlo le malo naprej od navigacijskih luči na premcu.

 

Čez dan se je veter še okrepil in z njim valovi. Petindvajset vozlov severovzhodnika nas je hitro gnalo proti jugu.

Neprestano je kapljalo z neba, le megla se je na srečo razredčila, da smo lahko videli vsaj nekaj sto metrov okoli barke.

 

Sredi dneva smo prečkali jadralske poti jadrnic z regate Sydney to Hobart in se potem tudi mi usmerili za njimi proti jugozahodu. Dvajset najhitrejših regatnih bark je že bilo v cilju, mi pa smo potem zadnjih osemdeset milj regatirali z barkami, ki so uvrščene nekje med tridesetim in petinštiridestim mestom.

Seveda so bile te barke hitrejše od nas, a se nismo dali. Jadrali smo skorajda, kot bi bili tudi sami na regati, le spinakerja si nisem upal dvigniti na jambor.
Jadrnice so se od zadaj pojavile iz megle, se nam počasi približevale, nas prehitele in v pol ure izginile v meglo pred nami.


Petinštirideset milj pred Hobartom se je v megli pred nami pokazal otok Tasman s svojimi znamenitimi skalnatimi orglami, ki pa smo jih mi zaradi meglenega temačnega vremena lahko občudovali le v črn-obeli tehniki.

Tudi sicer, ko sem pogledal fotografije zadnjih treh dni, se mi zdi, da so vse posnete kot v starih časih, v 99 odtenkih sive barve 🙂

Za Tasmanom smo zavili desno proti severu, proti Hobartu. Tu je bil veter bolj s strani in regatne barke so večinoma pospravile genakerje in smo se lahko bolj enakovredno kosali z njimi, saj so nas na zadnjih 30 miljah prehitele le še tri barke, zadnja med njimi je bila Dekadence tik pred Hobartom.

Skokico smo privezali v marini Derwentskega jadrdalskega kluba in po treh dneh vlažnega in hladnega vremena se je zelo prilegel topel tuš. Ne dogaja se mi pogosto, a oceanski valovi zadnjih dveh dni so mi ostali v nogah da se mi je v marini majal pomol pod nogami in prav tako tla v kopalnici.

Zvečer smo se sprehodili po živahnem središču Hobarta in si ogledali najhitrejše regatne jadrnice, še posebej tudi zmagovalno Perpetual Loyal, ki pa smo jo s prijatelji videli tudi že prejšnji mesec v marini v Newcastlu, ko so jo pripravljali za regato.

28.12.
Ponoči se je veter unesel in navsezgodaj zjutraj smo se odpravili na pot proti vzhodni obali Tasmanije.Veter je dopoldne popolnoma izginil, nasprotni tok pa je poskrbel, da smo proti jugovzhodu
pluli zelooo počasi. Pri Swan Islandu se je nad morje spustila gosta megla in pričelo je deževati.
Vremenske napovedi so tukaj tako nezanesljive, da bi bilo povsem vseeno, če jih sploh ne bi gledal. Namesto 15 – 20 vozlov severovzhodnika imamo na morju brezvetrje ali pa veter z juga.

V megli smo na severovzhodu Tasmanije srečali nekaj jadrnic z regate Sydney to Hobart, ki pa za razliko od nas, v šibkem vetru ob jadrih niso uporabljale motorja, zato so ostale za nami.

Severovzhod Tasmanije je skorajda neobljuden, zato tam tudi ni anten mobilne telefonije. Po treh dneh smo zdaj na vzhodu Tasmanije končno spet prišli do interneta in videl sem, da je nekaj najhitrejših regatnih jadrnic prehitelo brezvetrje in so v rekordnem času prišle do Hobarta, večina pa se jih daleč na odprtem morju muči v šibkem vetru, na dežju in velikih valovih.
Poletje na morju okoli Tasmanije sem si vendarle predstavljal drugače. Upam, da bomo letos še videli kaj sonca.

No, vse vendarle ni samo sivo, na poti nas pogosto pridejo pozdraviti delfini, tjulni in albatrosi.

27.12.
Včeraj smo odjadrali z reke Tamar proti vzhodu in zvečer sidro spustili pri otoku Waterhouse, Ponoči pa se je veter obrnil in močan vzhodnik nas je prisilil k odhodu. Žal je bilo prvo naslednje primerno sidrišče 15 milj vzhodno, zato smo se morali do naslednjega zavetišča prebijati proti vetru in vse večjim valovom, Današnji kisel dan smo prevedrili na zasidrani barki, saj je bilo za čoln in pot na obalo preveč vetra.

25.12.
Topel poletni dan se je naredil nad Tasmanijo. V dolini reke Tamar je zrak skorajda obmiroval in sonce je neusmiljeno pripekalo, ko smo čakali na dva nova člana naše posadke. V preteklih dneh na morju smo se navadili na hlad, danes pa nam je bilo precej vroče.

Sredi dneva sta se po dolgem potovanju iz Slovenije na obrežju reke prikazala Bojan in Manca.
Veselo smo se pozdravili, vkrcala sta svojo prtljago, potem pa smo vsi skupaj pobegnili s pregrete Skokice.

Z najetim avtom smo se odpravili v hribovito osrčje Tasmanije, med gore, kjer je bilo vendarle bolj hladno. Med vožnjo po razgibani zeleni pokrajini sem spoznal, da Tasmanija vendarle ni le majhen otoček južno od Avstralije, temveč kar konkreten otok, na katerega bi lahko postavil kar nekaj Slovenij.

Med sprehodom po naravnem parku Craddle Mountains smo videli še nekaj značilnih avstralskih živali, ki jih do sedaj še ni bilo na mojem “spisku živali”, ki sem jih videl v naravnem okolju. Spisek je zdaj bogatejši za wombata in wallaby-ja. Kako se ti dve živali imenujeta po slovensko, mi še ni uspelo izvedeti.

V prihodnjih dneh bomo odjadrali na vzhodno obalo Tasmanije in tam v katerem od naravnih parkov na spisek dodali še kakšno žival.

Visoko na listi željenih je tudi tasmanski vrag.

 

 

 

Kaže, da nam vreme z vzhodnikom v prihodnjih dveh dneh ne bo najbolj naklonjeno, severovzhod Tasmanije pa nima kakšnih dobrih sidrišč, zato bo naše jadranje morda nekoliko bolj poskočno.

 

24.12.

V Tamar me je pot že večkrat zanesla, tokrat prvič z barko :).

Sprehajal sem se doslej seveda vedno le po slovenskem Tamarju, tistem v katerega se pride mimo skakalnic v Planici, z barko pa smo danes nekaj 10 km daleč v osrčje vinorodnega dela severne Tasmanije zapluli po reki Tamar.

Slovenski Tamar je obdan z gorami, tasmanski pa z zelenimi griči.

Dva dneva lepega jadranja čez preliv Bass sta za nami. 250 milj širok preliv med Avstralijo in Tasmanijo ima več različnih obrazov. Nam pa je tokrat z 20 vozli vzhodnika in ne preveč vzvalovanim morjem pokazal svoj lepši obraz.

Bolj kot jadramo proti jugu, hladnejše postaja morje in zato je med jadranjem ponoči hladno tudi na krovu barke. Temperatura morje je tukaj okrog 15 stopinj Celzija.

Na poti so nam družbo delali delfini in velikanske meduze, dobrodošlico pred Tasmansko obalo pa so nam prišli voščiti morski levi. Luka si zelo želi videti kite, a teh v zadnjem tednu še nismo videli. Najbrž so že vsi odplavali proti Antarktiki.

Jutri dobimo obisk na barki in še kakšen dan se bomo zadržali na severu Tasmanije, potem pa odjadramo naprej proti jugu.

22.12.
Dopoldne smo odpluli do Edna in v mestecu na hribu nad zalivom dopolnili naše zaloge hrane, potem pa smo odjadrali proti jugu. Kazalo je, da južnik popušča, a ga je bilo na odprtem morju še vedno več kot 15 vozlov in smo morali proti jugu cikcakati ob obali ostro v veter.

Po nekaj urah počasnega napredovanja smo se umaknili v zalivček ob obali in počakali do poznega popoldneva, da je veter zares popustil, potem pa odjadrali in zvečer v brezveterju po vzvalovanem morju motorirali proti jugu.

Po ogledu novih vremenskih napovedi, ki za začetek prihodnjega tedna obetajo kar divji veter v prelivu Bass, sem se odločil, da ne jadramo proti vzhodu, proti Lakes Entrance na jugu Avstralije, temveč pot zastavimo direktno proti severni Tasmaniji in izkoristimo ugoden veter prihodnja dva dni.

21.12.

Južni veter ne popušča in za enkrat ne dopušča kulturnega nadaljevanja poti proti Tasmaniji, zato smo dan izkoristili za nekaj popravil in vzdrževalnih del na barki.

Tomaž in Luka sta bila danes še posebej pridna :).

Luka se je lotil restavriranja tesnil pri oknih, s Tomažem pa sva se lotila popravila globinomera in brzinomera, za katera sem rezervne dele prinesel s seboj od doma.

Prvi del popravil elektronike je zdaj uspešno opravljen, jutri pa me čaka spet izlet na jambor in popravilo obeh vetromerov, saj mi je enega lansko leto zdelalo vreme, drugega pa minuli mesec ptiči.

Lep sončen dan smo seveda namenili tudi sprehodom po gozdovih v zaledju zaliva in v sosednjem zalivu odkrili ostanke stare kitolovske postaje, ki je delovala vse do sredine prejšnjega stoletja.

Včeraj mi je v fotoaparatu nagajala spominska kartica in so se izbrisale vse slike jelenov, ki smo se jim približali po zavetrni strani. Nekaj fotografij jelenov je na srečo uspelo narediti Luki.

Danes sem imel več sreče z avstralskimi živalmi in mi je na fotosafariju končno uspelo narediti nekaj posnetkov kengurujev tudi od blizu.

Za jutri popoldne je napovedana sprememba vetra in če bo zares obrnil na severovzhodnik, se bomo odpravili okoli jugovzhodnega vogala Avstralije proti zahodu.

20.12.

Kisel dan smo pretežno prespali na barki. Popoldne, ko je dež ponehal, pa je zapihal hladen veter z jugovzhoda in dvignil valove, zato smo se premaknili čez zaliv na jug v zavetrno uvalo Boyd.

V vodo smo dali čolniček in odveslali na obalo. Pri pristanku na plaži se nismo mogli dogovoriti, kdo se bo žrtvoval in stopil v vodo, da bi čoln potegnil na suho, zato smo bili kaznovani, saj nas je med spogledovanjem zalil val, ki se je prelil na plažo.

V zaledju plaže je bujen deževni gozd, na vmesnih jasah in travnikuh na vznožju hriba pa sem med sprehodom spet lahko videl kenguruje in tudi jelene.

Ko smo se zvečer vračali na barko se je ponovila zgodba s čolnom in valovi na plaži. Mislil sem, da smo se pri izkrcanju kaj naučili, a se je izkazalo, da se spet nismo dobro dogovorili, kdo bo čoln porival v globjo vodo in kdo bo kdaj skočil na suho v čoln. Za nagrado nas je zalil val, ki se je prelival na plitvini pred plažo in se spotoma prelil tudi čez čoln.

To bomo morali bolje naštudirati, saj je plaž na jugu Avstralije veliko, ozračje in voda pa sta poletju navkljub hladna in me zvečer zebe tudi kadar sem suh, kaj šele, ko imam na sebi mokra oblačila.

 

19.12.
Zjutraj se je vzhodnik začel krepiti in obračati na severovzhodnik, s polkrmnim vetrom pa je naše jadranje postajalo vse hitrejše..
Sredi dneva je hitrost vetra že presegala 30 vozlov in naredili so se vetru primerni nekajmetrski valovi, ki so nas krepko guncali, nekaj valov pa nam je uspelo tudi preglisirati.

Autopilot nas je popoldne začel opozarjati, da imamo na jamboru razpetih preveč jader, saj med kipečimi valovi ni uspel več držati prave smeri in nas je nekajkrat položilo na bok in celo z jadri do vode.

Ob prvem polaganju na bok sem še mislil, da pač jadramo malo bolj športno in to sodi zraven, ko pa nas je položilo tretjič in je Skokica ob opletajočih jadrih potrebovala skoraj minuto, da se je pobrala iz vode in začela jadrati, sem vedel, da je čas, da pospravimo glavno jadro.

Tudi samo s skrajšano genovo smo do večera še vedno jadrali s hitrostjo skoraj 10 vozlov, zvečer pa je veter nekoliko oslabel, ostali pa so veliki valovi, ki so se občasno prelivali čez barko in od zadaj zlivali v kokpit..

Ponoči smo prijadrali do Edna in v zavetrnem zalivu našli prosto bojo v bližini pristanišča.

Tomaž in Luka sta se včeraj pritoževala, da premalo napišem, kako sta pridna, zato zdaj prilagam eno njuno današnjo zelo delovno sliko.

18.12.
Dopoldne smo se prebili čez rečne plitvine do nekaj globjega morja v zunanjem delu zaliva Hacking. Nekajkrat smo celo s kobilco rili po blatu, ker nismo počakali na višek plime.

Smo pa potem pred zadnjim rtom zaliva do večera počakali na spremembo vetra, saj je krepak južni veter pred seboj nam nasproti valil kar zajetne valove.

Med čakanjem smo se sprehodili po naravnem parku Jibbon in si spotoma ogledali tudi aboriginske skalne rezbarije, ki so jih pred tisočletji v peščenjak vklesali avstralski staroselci.

Med skalnimi gravurami prevladujejo ľivali in verjetno ni teľko prepoznati te ľivali, ki ji aborigini pravijo buru.

Zvečer, ko je južnik popustil, smo dvignili sidro in odjadrali na jug. Noč je bila hladna, temna in kisla, ob pogostih plohicah pa je vzhodni veter precej nihal, zato smo morali vmes dostikrat zagnati motor, da nismo obstali med oceanskimi valovi.

17.12
Lep, vroč in soparen dan je za nami. Zjutraj smo na jambor namestili nove medkrižne pripone, da bomo v prihodnjih dneh spet lahko neovirano jadrali.

Tomaž in Luka sta potem odšla na ogled Sydneya, jaz pa s kolesom v sosednje naselje Miranda, v trgovino po hrano in pijačo za naslednje dni.

Vzdušje v zalivu je bilo kar precej sproščeno, saj se s čolnov in jaht, ki krožijo po zalivu, pogosto razlegajo božične pesmi, Avstralci pa si na palubi v toplem sobotnem popoldnevu nazdravljajo s kozarci pijače na krovu.
Zanimivo je bilo gledati njihovo obnašanje, ko je do bližnjega pomola priplul policijski čoln in zmotil praznično vzdušje, Različna glasna glasba s čolnov je takrat utihnila, čolni z veseljaki pa so se  umaknili na varno v sosednji zaliv.

Pred večerom smo Skokico odvezali z boje in zapustili Yowie Bay ter čez noč počakali v bližnjem zalivu pred prvimi plitvinami na reki Hacking, ki nam zapirajo prehod na morje. Te plitvine lahko prečkamo le ob visoki plimi in prva priložnost za to bo jutri opoldne.

Zvečer nas je burno prešla hladna fronta in z močnim južnim vetrom se je ozračje v nekaj minutah ohladilo za vsaj 15 stopinj.

16.12.
Po dvodnevnem potovanju sva zvečer s Tomažem prišla na barko v zalivu Yowie Bay.
Zadnjih nekaj dni je deževalo južno od Sydneya in tudi Luko, ki je sem prišel že včeraj je namakalo, naju pa je pričakala lepa, tiha in z mesečino obsijana noč. Tudi za jutrišnji dan kaže, da bo toplo in sončno, da si bomo v lepem vremenu ogledali Sydney in popoldne barko pripravili za jadranje.

Kar nekaj nove opreme in rezervnih delov sem prinesel na barko in v prihodnjih dneh nam ne bo dolgčas pri njenem nameščanju na jambor in po barki.

Vremenska napoved nam za ponedeljek in torek obeta, da se bo veter obrnil na ugodni severnik, kar bomo izkoristili za začetek našega popotovanja od Sydneya do Hobarta.

13.12.
Le še nekaj dni in odpravili se bomo na južno poloblo, kjer se bomo z jadrnico spoznavali z jugovzhodno Avstralijo in Tasmanijo.

Preteklih nekaj dni sem s skakalkami preživel na robu Sibirije in mraz je bil tam kar oster, zato komaj čakam, da si na avstralskem soncu spet malo pogrejem kosti :).

/