Pacifik

Odhod s Salomonovih otokov

Tri dni je trajala moja pot po zraku iz Slovenije do Salomonovih otokov na drugem koncu sveta, da sem se vrnil na Pacifik in na Skokico. Pot do Nora na zahodu Salomonovih otokov je tokrat potekala brez letalskih zamud, edini manjši zaplet je bil le v Honiari, kjer sem moral prenočiti, ker sem imel let na Novo Georgijo šele naslednji dan. Prenočišče sem si rezerviral preko interneta in izbral sem si stanovanje v hiši pri letališču, ki je bila na zemljevidu narisana čisto blizu letališkega potniškega terminala. Zvečer po pristanku letala sem šel peš do »600 metrov« oddaljenega prenočišča, a hiše s stanovanjem tudi po več kot enem kilometru nisem našel. Signala za mobitel nisem imel, na srečo pa so se me usmilili prijazni domačini z avtom, ko so me videli, kako otovorjen s tremi torbami v temi hodim ob robu ceste. Ponudili so mi prevoz, a naslova prenočišča, ki sem jim ga povedal, niso poznali. Gospa je potem poklicala lastnika stanovanja, ki ji je povedal, da ni vedel, da pridem, ker danes ni preveril mailov. Povedal je, kam naj me dostavijo in obljubil, da bodo čimprej prišli tja in uredili stanovanje. Izkazalo se je, da se hiša z mojim prenočiščem nahaja dva kilometra od letališke stavbe. Brez pomoči domačinov je ne bi našel.

Stanovanje so lastniki kmalu očistili in pospravili, da sem se lahko ponoči vselil. Lastnica mi je povedala, da so njihovo prazno stanovanje šele pred enim dnevom ponudili na »Bookingu« in niso računali, da se bo kdo tako hitro prijavil, zato niso preverjali mailov. Za zaplet se mi je naslednje jutro oddolžila z razkošnim tropskim zajtrkom.

Po prihodu na barko sem se kar zgrozil, ko sem videl, kako umazana je od ptičjih drekov. Paluba je bila videti kot tla v kurniku. Tri dni sem čistil in pral barko ter montiral opremo. S ptiči sem se ob tem vseskozi boril za lastništvo nad Skokico. Stvar bi bila dokaj preprosta, če bi imel pri roki cev s priključkom na vodovod in bi palubo preprosto opral s curkom vode, a barka je bila privezana na bojo sredi zaliva in daleč od vodovoda. Pri roki torej nisem imel cevi s tekočo vodo, zato sem vodo moral zajemati z vedrom iz morja in palubo ribati s krtačo. Nekajkrat sem pregnal ptiče in opral palubo barke, pa so ptiči kmalu spet prileteli nazaj na barko in jo zbombardirali s svojimi drekci. Drugi dan sem na jamboru in v bumu odkril nekaj gnezd in dobil odgovor, zakaj se ptiči tako vztrajno vračajo na barko. Gnezda sem v jezi zmetal v morje in neljubih obiskovalcev je bilo potem na barki manj. A nekateri ptiči so še vedno prihajali na jambor, zato sem razvil in pregledal še glavno jadro, ki je bilo dvojno zapakirano in zaščiteno pred soncem in dežjem. Tudi v jadru sem pod plahtami našel še štiri gnezda. Po dveh dneh sem dobil bitko s ptiči in se lotil montaže nove opreme. Pri tem dobil pomoč delavcev marine, saj en par rok za vsa opravila ni zadoščal in vmes sem moral splezati tudi na jambor.

Največ preglavic mi je povzročala menjava sidrnega vinča. Novega, težkega kar 32 kg, sem v prtljagi prinesel s seboj od doma. Vijaki in os na starem vinču so že preveč zarjavel in ga na normalen način nikakor nisem mogel odstraniti z barke. Nazadnje sem ga moral s kotno brusilko razrezati na majhne kose in jih z macolo in dletom odstraniti iz sidrnega prostora, da sem tam lahko namestil novega.

V sredo sem bil pripravljen za odhod. Na barko so prišli salomonski uradniki, da smo izpolnili potrebne izstopne formularje, plačal sem takso in dobil štampiljko v potni list. Pod večer sem se od Salomonovih otokov poslovil in odjadral proti Papui Novi Gvineji.

Laguna Vonavona in otok Rendova

Med postankom v Noru na otoku New Georgia smo si privoščili večerjo v kitajskem hotelu na drugem koncu mesta. Pri večerji sta se nam pridružila tudi jadralca Hilde in Erik. Živahen pogovor se je seveda vrtel okoli jadranja in naših jadralskih dogodivščin. Hilde je nemška jadralka, ki je zaradi popravila barke in potem zaradi epidemije korone začasno obtičala na Salomonovih otokih in zdaj upravlja tukajšnjo marino, ki je še v izgradnji. Erik pa je francoski jadralec, ki se zaradi nenavadne osebne izkušnje zdaj že sedem let večinoma solo s svojo regatno barko potepa po svetu, čeprav tega sprva ni načrtoval in se je sprva nameraval le udeležiti regate čez Atlantik. Njegova neobičajna izkušnja je bila ta, da se je njegova žena po jadranju čez Atlantik na Karibih izkrcala in se v objemu drugega jadralca vrnila domov, Erik pa je na barki ostal sam.

Od Hilde sem dobil še nekaj nasvetov za obiske najzanimivejših otokov v okolici in na svoji tablici mi je na satelitskih posnetkih lagune pokazala, kako in kje je mogoče pluti skozi podvodni labirint med otoki, čermi, koralnimi grebeni in plitvinami.

Oboroženi z novimi podatki smo se naslednji dan podali med desetine otokov in otočkov v laguni Vonavona. Laguna je nad vodo s številnimi lepimi otoki videti zelo privlačno, zaradi pomanjkljivih navtičnih kart, pa sem se je do sedaj izogibal.

Dan je bil sončen, grebeni in plitvine so bili dobro vidni in po 12 miljah cikcakanja po podvodnem labirintu, smo pripluli do otoka Lola, kjer sta nas med sidranjem obiskala progasta morska kača in delfin. Zaradi kače do otoka nismo plavali, temveč smo na plažo raje odveslali s čolnom.

Po dveh dneh med otočki lagune Vonavona smo odjadrali proti otoku Rendove. Po skoraj tednu dni bolj šibkih vetrov lahko končno spet napišem, da je bilo jadranje glavno dogajanje dneva. Pihalo je med 10 in 22 vozli z vzhoda in vetru se je za popestritev pridružilo nekaj ploh, mi pa smo križarili proti jugovzhodniku in med obrati trenirali prestavljanje in zategovanje jader.

Popoldne smo med koralnimi grebeni ob otoku Rendova našli plitev prehod v zalivček, ki nam je nudil dovolj dobro zavetje med nočnimi plohami. Jaz sem šel na sprehod in tek po otoku, dekleta pa so na obali srečala domačinko, ki jim je zvečer v svoji kuhinji priredila kuharski tečaj in pokazala, kako se skuha kumara (sladki krompir) in kasava (tapioka).

Naše pomladansko – poletno jadranje se počasi zaključuje. Dneve smo zapolnili z raznimi aktivnostmi na vodi, barki in na otokih, a mi je dekleta le redko uspelo dovolj utruditi, da bi šla zvečer spat pred menoj.

Skokico smo zadnji dan očistili, pospravili jadra in opremo ter se od barke poslovili.

Prišli smo na letališče v Mundi in kazalo je da gre vse po načrtih. Vreme je bilo ugodno, letalo je pravočasno prispelo, vkrcali smo se in se izpred letališke stavbe na vzletno stezo odpeljali kar pol ure pred predvidenim časom in pilot je navil “gas” za vzlet, letalo se je premaknilo …. in potem je motor nehal rohneti … in smo se po tleh odpeljali nazaj k letališki stavbi, se izkrcali in začela se nam je dogajati zamuda.

Letalo je imelo težave z motorjem in let proti Honiari so prestavili za nekaj ur. Zaradi zamude prvega leta je vse kazalo, da bomo zamudili naš popoldanski leta proti Avstraliji in potem midva z Zlato še vse naslednje lete naprej proti Aziji in Evropi, koroška dekleta pa proti Tongi.

Osebje Solomon Airlines na letališču smo prosili, da nam poskušajo pomagati, da bi ujeli let iz Honiare proti Avstraliji in čez čas so se odločili, da bomo lahko v Honiaro leteli z manjšim letalom, s katerim je v Mundo na pomoč priletel mehanik, da bi popravil motor na prvem letalu. Obljubili so, da bodo v Honiari zadržali letalo za Brisbane, nas pa so že v naprej prijavili za polet proti Avstraliji.

Zdelo se nam je super, let z majhnim letalom je bil posebna dogodivščina, saj smo leteli na manjši višini, kot bi sicer. Uživali smo v lepih razgledih po otokih med poletom proti vzhodu, le pogled na uro me je vse bolj skrbel. Malo letalo je letelo počasi in pristalo šele takrat, ko se je letalo za Brisbane že začelo pomikati proti vzletni stezi. Ob izstopu iz letala smo lahko le jezno mahali za Quantasovim letalom. Povedali so nam, da pilot ni želel počakati na nas, kljub temu, daje bilo letalo le na pol zasedeno.

Za dva dni so nam podaljšali počitnice na Salomonovih otokih, a zadnja dneva sta za vse minila v živčni vojni z urejanjem sprememb pri letalskih kartah. Za na Salomonove otoke nisem uspel kupiti vezanih kar za vse lete do doma, zato sva imela z Zlato ločene karte za polete do Avstralije in potem iz Avstralije naprej v Evropo. Pri Solomon Airlines so nam na vseskozi obljubljali pomoč, a skoraj nič niso naredili. V dveh dneh so nam spremenili le nadomestni let do Honiare in nas za ta čas namestili v hotel, ostalo pa je bilo prepuščeno naši iznajdljivosti. Korošice so imela več uspeha pri spreminjaju letov proti Tongi, meni pa zaradi visoke turistične sezone v Evropi za naslednjih nekaj dni ni uspelo dobiti prostih sedežev na letih proti Sloveniji. Z Zlato bova morala po prihodu v Avstralijo še nekaj dni ostati v Brisbane-u, preden bova lahko odletela naprej proti domu.