Pacifik

28.3.2011 Samal (Filipini) – Tongatapu (Tonga)

Peta etapa: Samal (Filipini) – Tongatapu (Tonga)

22.3.2011

V soboto se bomo odpravili na pot proti Filipinom in če bo šlo pri letalskih povezavah vse po načrtih, se bomo v ponedeljek s trajektom z otoka Mindanao pripeljali na Samal. Dva dneva bi morala biti potem dovolj, da Skokico pripravimo za jadranje in nabavimo hrano, da bi predvidoma v sredo lahko odjadrali proti otočju Palau. Zime je bilo dovolj, komaj čakam na poletje. Za nas se poletje začne že v ponedeljek 🙂

Konec zime bi po vremenskih statistikah moral pomeniti tudi konec zimskega monsuna in s tem bi se moralo nekoliko umiriti tudi morje vzhodno od Filipinov. Sredenjeročne vremenske napovedi sedaj zares obetajo, da bo SV veter prihodnji teden začel slabeti in z njim tudi (za našo pot) nasprotni valovi.

Z Darkom sem se spet dogovoril, da me bo obveščal o vremenskih napovedih, za Zlato pa upam, da bo pridna in bo čimbolj sproti na tole spletno stran napisala tudi kakšno novičko z naše poti.
25.3.

Barka še zmeraj vztrajno čaka na Filipinih, mi pa odštevamo še zadnje ure do odhoda na morje.

 

 

Vremenska napoved za Davao nam za prihodnji teden čez dan obeta preko trideset stopinj C. Zeblo nas  torej ne bo med pripravami za na pot in med pospravljanjem na Skokici. Vremenski modeli pa za prihodnji teden napovedujejo, da se bo v Mikroneziji nekaj zakuhalo, iz česar bi morda lahko nastal tajfun, ki se bo sprehodil proti Filipinom in na svoji poti dodobra premešal ustaljeni veter ter nam popestril jadranje proti Palau in Yapu. Z nekaj sreče bo tajfun potoval dovolj severno, da nam ne bo potrebno spreminjati poti in da bomo imeli zaradi tajfuna namesto vzhodnika na poti precej bolj ugoden severni in severozahodni veter, kakor pravi napoved za sredino prihodnjega tedna. To bi pomenilo, da bi bilo naše jadranje proti vzhodu vsaj prvi teden lahko bolj udobno od pričakovanega.

Do srede je še daleč in verjetno se bo še kaj spremenilo, zagotovo pa bomo pred odhodom s Filipinov prihodnji teden še enkrat dobro pogledali, kako kaže z vremenom na poti proti Mikroneziji 🙂

 

28.3.
Marko , Klemen in Miran so srečno prispeli na otok Samal. Skokica jih je pričakala obilno poraščena s školjkami, drugače pa v polni kondiciji za jadralske podvige. Kar nekaj bojnih ran je zahtevalo potapljanje in odstranjevanje školjk. Ko je Miran ugotovil, da temu ne bodo sami kos, so bili prisiljeni najeti dodatno pomoč. Zaradi dežja so morali odložiti nameščanje jader. Jutri jih čaka še nakupovanje zalog hrane. Zaradi bližajočega se tajfuna bo potrebno preveriti še vremenske  in vetrovne napovedi.
Nimamo nobenih novic ali jim je uspelo najeti tri Filipinske kuharice o katerih je Miran pisal pred dnevi.

29.3.

Danes nam je uspelo urediti vse formanosti za odhod s Filipinov ter nabaviti hrano, Skokico pa smo za pot pripravili že včeraj.

Ponoči bomo izpluli iz marine proti jugu in računam, da bomo zjutraj že mimo najjužnejšega rta na JV otoka Mindanao, potem pa bomo obrnili proti vzhodu, proti otočju Palau.

Zaradi vremena bomo jadrali južno od direktne smeri. ker to obeta več ugodnega vetra. Na Palau bomo prijadrali predvidoma do nedelje.

31.3.

Ponoči s torka na sredo smo odpluli iz otoka Samal. Žal ni bilo vetra, zato smo morali sprva potovati s pomočjo motorja. Nato pa se je veter pri izhodu iz zaliva Davao prebudil. Popoldne smo mimo rta San Augustin odpluli na odprto morje, kjer nas je pričakal precej močan južni tok, ki nas je gnal proti jugu in nam s tem močno upočasnil jadranje proti Palau. Veter se je proti večeru s severovzhodne strani obrnil na 15 vozlov severnika.  Južni morski tok je začel popuščati, tako da smo končno zajadrali s hitrostjo preko 5 vozlov in smo proti jutru dosegali že do 6 vozlov.
Tisti, ki dežura za krmilom lahko uživa v jasni topli zvezdni noči.  Na straži se menjamo na dve do tri ure. Po moji tri dni stari vremenski napovedi, bodo dnevi bolj mokri in veter naj bi se danes okrepil in obrnil na severovzhodnik. Verjetno bo Darko malo pogledal po spletu in nam sporočil kako kažejo najnovejše napovedi.
Trenutna pozicija N06.04, E127.09.

 

 

1.4.

Precej divji začetek dneva smo doživeli danes zjutraj. Zaleteli smo se namreč v kita, ki je verjetno spal tik pod gladino. No ja, pravzaprav smo ga le oplazili. Pri tem smo velikana najbrž razjezili, saj je z repno plavutjo zamahnil po barki in nam polomil ograjico in strgal levo pripono jambora.

Udarec po prstih sta dobila tudi Klemen in Marko, ki sta se ravno takrat držala za ograjo.

Na srečo se je strgala pripona na odvetrni strani, tako da sem jambor lahko rešil z letečo pripono, za vsak slučaj pa smo jambor dodatno učvrstili še z vrvmi in naredili tako imenovani jury rig (oziroma aprilno vez po slovensko). Klemenove in Markove prste smo začasno imobilizirali s paličicami od lučke.

 

Če odmislimo jutranji zaplet, imamo zelo ugodno vreme in z JZ vetrom hitro jadramo proti Palau, do koder imamo trenutno še 220 milj plovbe. Zadnji dan nam na poti pomaga tudi morski tok in smo v 24 urah prejadrali okrog 170 milj. Imamo se OK. Zaradi zajetnih valov in naših maščobnih zalog smo na barki uvedli dieto,  ki se je edino Klemen ne drzi.

Trenutna pozicija: N 06.23; E 131.01

 

4.4.

Zdaj je najverjetneje že vsem jasno, da je bil pripetljaj s kitom, le prvoaprilska potegavščina.

Postanek na otočju Palao so mornarji izkoristili za potepanje po otokih in otočkih, ki so med seboj povezani z mostovi in mostički. Za ta namen so najeli prevozno sredstvo na štirih kolesih. Otočje je bujnio poraščeno, kar je posledica velike količine dežja, ki ne prizanaša tudi Miranu in druščini. Tudi ladijski računalnik je bil deležen manjšega “zalivanja”, ker so pozabili zapreti strešno okno. Upam, da bodo računalnik uspeli “obudit” k življenju. Drugače bodo morali jadrati tako kot v času Kolumba in uporabiti sekstant. Tudi Skokec (mali napihljivi čoln) se je odločil, da je njegova življenska doba potekla in pričel puščati na vseh koncih. Potrebno ga bo zamenjati ali pa vsaj zakrpati. Zaradi vseh teh nevšečnosti se je postanek na Palau za nekaj časa podaljšal. Predvidoma jutri naj bi Skokica ponovno zaplula na pot.

 

6.4.

Že včeraj je Skokica zajadrala novim dogodivščinam naproti. Ker močan severni veter (25 vozlov) onemogoča direktno jadranje na otok Yap, je potrebno križariti.  V petek naj bi Skokica pristala na omenjenem otoku.

 

7.4.

Nekajurni postanek na atolu Ngulu je bil zelo dobrodošel. Posadka se je odpočila in napolnila baterije za nadaljevanje poti. Še vedno piha ravno iz smeri otoka Yap, zato je potrebno križariti proti vetru.

Pozno zvečer po našem času je Skokica od Yapa oddaljena dobrih 30 milj, ki jih bo prejadrala predvidoma v šestih urah.

 

8.4.

Opoldne smo v nalivu prijadrali do otocja Yap in sidro spustili v zalivu pred glavnim mestom Colonia. Opravili smo tudi ze vecino vstopnih formalnosti, le pri plovnem dovoljenju se malo zatika in bomo s postopki nadaljevali v ponedeljek. Bojim se, da nas bo Marko ze tukaj zapustil, saj ga hudo zdeluje razburkano morje.

Priznati moram, da imamo vetra vseskozi precej vec, kot sem pricakoval in temu primerno je precej razburkano tudi morje. Do Palaua smo imeli veter pretezno z boka in od zadaj, zato je bilo jadranje vsaj hitro, ce ze udobno ni bilo, proti Yapu pa smo jadrali pretezno proti vetru in valovom.

Postanek pred nekaj dnevi na Palau je bil drag. Delno je bilo tako zaradi dragih in zamudnih vstopnih formalnosti, delno pa zaradi colna, ki nam je kar naenkrat razpadel, pa tudi zaradi racunalnika, ki mi ga je zalila voda in je na njem odpovedala tipkovnica. Na Palau sem uspel dobiti nov rabljen coln, ki je vecji in zaenkrat boljsi od prejsnjega, racunalnik pa je vsaj za navigacijo se uporaben, za kratka porocila s poti pa se bo se naprej trudila Zlata, obcasno pa bom na kaksnem otoku na poti obiskal internet cafe in poskusil naloziti kaksno sliko. Na Palau je bil internet za to prepocasen, na Yapu zaenkrat kaze bolj obetavno.

V naslednjih dneh si bomo ogledali Yap, katerega znamenitost je kamniti denar. Proti vzhodu skozi Mikronezijo bomo ali pa bova odpotovala v ponedeljek ali torek. Upam, da se bo vreme na poti koncno zacelo drzati dolgoletnih statistik za mesec april 🙂

 

10.4.

Na potepu po Palau smo se ustavili pri bai-u, ki je starodavna skupščina oziroma lesena hiša, v kateri so se zbirali vaški starešine.

V bai-u so lepe rezbarije in poslikave.

Na poti proti Yapu smo se ustavili na atolu Ngulu, kjer nas je rajski otok s svojimi prebivalci sprejel veliko bolj prijazno, kot razburkano morje v prvih dveh tednih.

Na otoku je Klemen s poglavarjem Georgom podpisal listino o pobratenju med Ngulujem in Stražiščem.

Dogovorila sta se, da se bosta poslej obiskovala vsaj enkrat letno.

Marko se je sprehodil po lepi beli plaži okoli otoka in zaman iskal svojo morsko deklico. Oziral se je v modro daljavo, a videl ni nobene. Kdo ve, morda pa najde kakšno na Yapu, kamor smo prijadrali ta konec tedna.

 

11.4.
Danes popoldan je Marko s pomola pomahal Skokici v slovo. Ostal bo na Yapu in počakal na letalo, ki ga bo predvidoma jutri popeljalo nazaj proti Sloveniji. Morska bolezen  je bila prevelika ovira za nadaljevanje poti. Morda pa tudi malo domotožja?
Vikend  in nekajdnevni postanek so mornarji izkoristili za kolesarsko potepanje po lepem in zanimivem otoku. Poleg bujne vegetacije je na otoku veliko, ogleda vrednih, znamenitosti. Poleg tradicionalnega in unikatnega kamnitega denarja (večji kot je kamen več je vreden), še ostanki letal, tankov in druge vojne mehanizacije, ki so jo Japonci in Američani pustili po spopadih v drugi svetovni vojni. Le znamenitih Yapskih plesalk, ki izvajajo tradicionalni ples, jim ni uspelo videti. Škoda, kajti lepa dekleta, ki plešejo v krilcih iz trave in “zgoraj brez” bi si gotovo z zanimanjem ogledali.
Skokica je dobila tudi tri nove akumulatorje, ker so stari pričeli “štrajkati”.  Tudi dovoljenja za pristanke na otokih je bilo potrebno kupiti. Cena za pristanek na posameznem otoku znaša 10 USD. Miran je kupil dovoljenje za  tri otoke, na ostalih pa se bo “švercal” (to je bila njegova malce hudomušna pripomba). Naslednji postanek s Klemenom načrtujeta jutri sredi dneva na atolu Ulithi. Proti vetru, ki še vedno piha s severovzhoda bo potrebno prejadrati kakšnih 100 milj.

12.4.
Obisk atola Ulithi bo predvidoma kratek, le nekaj ur. Zvečer bo potrebno odriniti na pot. Veter ni več prav močan in občasno je potrebno prižgati tudi motor. Do nasledjega postanka na atolu Woleai potrebuje Skokica dva dni.

13.4.
Tudi danes zelo malo piha. Mornarja upata na boljše vetrovne razmere. Prva postaja, kjer je možno dotočiti nafto je šele čez 1000 milj, zato vseskozi varčujeta z gorivom. Nasprotni tok, ki je oviral Skokico v zadnjih dneh, je na srečo popustil.

14.4
Včeraj ob 23h je Miran poslal naslednji mail:

Kaze, da sva že iz najhujsega zahodnega toka, saj sedaj po GPS-u že dosegava vetru vsaj približno primerne hitrosti in tudi motorirava lahko že čez 5 vzl.

Trenutno 5-8 vzl. vzhodnika in jadrava z 2-5 vozli hitrosti. Jasno, plohe v okolici. Dela se lepo jutro. Včeraj čez dan sva imela deset ur popolno brezvetrje. Jadrava kolikor se da, pa čeprav včasih zelo počasi, ker je naslednja pumpa zelo daleč.

Na Woleai prideva predvidoma čez 30 ur (petek dopoldne) in greva predvidoma v soboto naprej proti Chuuku in Pohnpeiu.

Iz dneva v dan mi dela vse več  tipk na računalniku 🙂 in mi jih večinoma ni več potrebno preslikavati iz drugih mailov.

LP Miran

 

15.4.

Po dveh in pol dneh jadranja in v brezvetrjih v precejšnji meri tudi motoriranja sva danes zjutraj pred seboj zagledala atol Woleai s številnimi koralnimi otoki okoli lagune. V skladu s tukajšnjimi predpisi in običaji, sem obisk atola najavil preko radijske postaje in prosil za dovoljenje za pristanek ob glavnem otoku. Skoraj dve uri je trajalo, da sva dovoljenje za obisk otoka dobila. Sestati so se namreč morali vaški poglavarji, ki so nama po tehtnem premisleku izkrcanje na otok dovolili. Seveda sva morala s seboj na otok prinesti nekaj daril za otroke in 25 dolarjev vstopnine za poglavarja.

Tukajšnji otoki so lepi, kot z razglednice – saj veste: bele plaze, palme banane in kokos … Otočani tukaj živijo umirjeno, enostavno, a bogato življenje.

Skoraj tisoč ljudi živi na tem in okoliških otokih in imajo dve osnovni šoli in srednjo šolo za vse okoliške otoke v razdalji nekaj sto milj.

Zvečer sva s Klemenom med sprehodom po otoku postala pri mladi družbi na obali, ki so v spremljavi kitar prepevali lepe otoške pesmi, potem pa nas je vse skupaj pregnala nevihta.

Nevihta na sidru je vsekakor boljša, kot nevihta na morju. Neurje se je sedaj že umirilo in upam, da bo preostanek noči miren.

Jutri greva naprej proti Chuuku in Pohnpeiu, kamor bi morala prispeti konec prihodnjega tedna, a se bova vmes ustavila še na kakšnem otoku.

V zadnjih dneh sva, predvsem zaradi preko 1 vozel močnega protitoka in nasprotnega vetra, pridelala nekaj zamude, za katero upam, da jo bova v prihodnjem tednu z ugodnejšim tokom uspela odpraviti.

Upam, da mi bo Darko napovedal kaj vetra s severa ali juga, a so verjetno možnosti za to precej majhne. Najbrž naju še naprej čaka, upam da ne premočan, vzhodnik.

 

18.4.

Včeraj je narava pokazala kako nepredvidljiva in neukrotljiva zna biti. Ponoči so temni nevihtni oblaki prinesli s seboj tudi močne sunke vetra, ki so dosegali jakost do 50 vozlov z vzhoda-jugovzhoda. Zjutraj je močan veter čisto ponehal ostali pa so ogromni oceanski valovi. Mornarja sta brezveterje izkoristila za krpanje glavnega in viharnega jadra. Vreme je še vedno bolj kislo in tudi vremenska napoved ni nič boljša. Vetra pa je dovolj za normalno jadranje, le smer ni prava.

Pozicija: N 7.50 , E 174.30

 

19.4.

Po nevihtni noči sva se v soboto zjutraj od Woleaia (N7.20; E143.54) kar na hitro poslovila. Med petkovim sprehodom po otoku sva s Klemenom med drugim opazovala domačinke, ki v skladu s tukajšnjimi običaji niso bile prav veliko oblečene in postalo me je strah, da me bo zaradi deklet zapustil še drugi član posadke, zato se s Klemenom v soboto nisva več odpravila na otok, temveč sva dvignila sidro in odjadrala naprej proti vzhodu. A neposredno proti vzhodu se žal ne da jadrati, saj imava zadnje dni vseskozi nekje med 15 in 20 vozli vzhodnika.

Po trdem jadranju čimbolj ostro v veter sva v nedeljo prijadrala do atola Olimarao in se za nekaj ur ustavila v tamkajšnji laguni ob nenaseljenem otočku Olimarao. V laguni sva srečala dva avstralska jadralca, ki sta na poti od Chuuka proti Palau.

Obale otok Olimarao je morje že dodobra načelo, saj je na mnogih mestih odplavilo plažo, drevesa, ki so jim valovi spodjedli korenine pa so na mnogih mestih prevrnjena v morje. Otok je pred kratkim verjetno obiskal kak vihar, ali pa se pogreza.

Popoldne sva se odpravila naprej proti severovzhodu, saj je vremenska napoved, ki mi jih redno pošilja Darko, obetala, da se bo veter v noči na ponedeljek obrnil na VSV, kar sem nameraval izkoristiti za hitrejše napredovanje proti vzhodu. Toda ponoči naju je pri otoku West Fayo namesto severovzhodnika pričakal vihar, ki je popustil šele proti jutru. Žrtev boja s podivjano silo narave sta postala glavno jadro in cutter, ki sta se oba strgala po zadnjem robu, ker mi jader ni uspelo dovolj hitro pospraviti.

Obrnila sva proti jugu oziroma jugovzhodu, kamor še vedno jadrava. Z osmih stopinj severne geografske širine se sedaj prečno spuščava proti šestim stopinjam v upanju, da bova končno naletela na ekvatorialni protitok, ki bi nama lahko pomagal pri napredovanju proti vzhodu. Glavno jadro sem včeraj zalepil in zašil, da je spet normalno uporabno, cutter pa bo počakal na boljše čase.

Danes sva se nameravala ustaviti na otoku Puluwat, a sva prepočasna in bova tam nekje mimo jadrala šele ponoči. Proti vzhodu žal ne gre hitreje, dnevno sicer prejadrava nekje okrog 130 milj, a dnevni napredek proti otokom na vzhodu je le med 80 in 90 miljami. Občasno, ko veter popusti, si poskušam pomagati še z motorjem, a zaradi valov ni mogoče pluti proti vzhodu in je podobno kot z jadri potrebno križariti. Motor dela v redu, le pod vodno pumpo se je na motorju začela nabirati sol in bo puščajoče semeringe kmalu potrebno zamenjati. Na srečo sem se pred začetkom poti v Expu dovolj dobro oskrbel z Lombardinijevimi rezervnimi deli.

Napoved za jutri zvečer obeta, da bo veter začasno zapihal iz severovzhodne smeri, zato bova popoldne obrnila proti severovzhodu, da bi nato v četrtek lahko hitreje napredovala proti Chuuku. Seveda upam, da naju na severu namesto severovzhodnika spet ne pričaka nov vihar. Stalno orcanje v zadnjih dneh ni niti najmanj udobno, pogoste plohe in občasna neurja pa vse skupaj samo še dodatno začinijo in neprespane noči naju izčrpavajo. Iz pogleda na svoj trebuh sklepam, da sem že pokuril večino svojih zimskih maščobnih zalog, pa tudi Klemen dobiva vse bolj fantovsko postavo.

Klemen se je dodatno v zadnjih dneh odločil še za bananino ločevalno dieto, saj nama je poglavar otoka Woleai ob odhodu za popotnco dal velik strok banan, ki sedaj dozorevajo na krovu Skokice in jim Klemen zagotovo sproti ne bo kos.

Dolga pot je še pred nama in zelo se bova morala potruditi s Klemenom, da bi do konca tedna prišla do Pohnpeia, kjer sem v ponedeljek dogovorjen za sestanek z Abrahamovičem.

Najin trenutni položaj je N06.53; E148.26

 

21.4.

Weno, Moen, Chuuk atol

Pozimi sem na jadralskih forumih prebiral poročila o jadranju po Mikroneziji, kjer so  jadralci modrovali, kateri otok v Mikroneziji je najbolj namočen, Chuuk, Pohnpei ali Kosrae. Sedaj bi sam lahko dodal, da je Skokica najbolj deževen kraj na svetu. Kar ne morem verjeti, kako naju s Klemenom večkrat na dan operejo plohe in nevihte in s kakšno količino dežja. Mikronezija je zagotovo najbolj namočeno območje na svetu in tukaj na nekaterih otokih pade tudi preko 10.000 mm padavin letno (osemkrat več kot v Sloveniji).

Včeraj proti koncu noči sva končno naletela na severovzhodnik in na srečo sva prijadrala že dovolj daleč proti severu, da sva čez cel dan lahko v dvajset vozlih vetra jadrala skorajda neposredno proti Chuuku. Jadranje direktno proti cilju je bilo pravi užitek v primerjavi z dosedanjim mučnim nekajdnevnim križarjenjem proti vetru. V štirinajstih urah sva prejadrala preko devetdeset milj, dokler naju trideset milj pred Chuukom ni ujela huda nevihta in najino jadranje se je spremenilo v nekajurni boj za preživetje v petdesetih vozlih vetra. Ponoči pa je bila nevihta mimo in z njo je odšel tudi veter, ostalo pa je razbesnjeno morje, po katerem sva se nato s pomočjo motorja mukoma prebijala do Chuuka.

Zjutraj sva med plohami zaplula v atol in si končno lahko ogledala nekaj otokov tudi podnevi. Do popoldneva sva prijadrala pred Weno, glavno mesto države Chuuk. Če bo vse po sreči, bova Skokico oskrbela z novimi zalogami hrane, pijače, vode in goriva. V kolikor pa imajo na otoku internet, pa bom dodal še kakšno slikco.

 

Joj, kmalu bi tole prehitro poslal. Ko sva se privezala ob pomol v Wenu in vprašala, če bi kje lahko dobila kaj nafte so se ob Skokici začeli zbirati različni uradniki in me začeli prepričevati, da mikronezijske formalnosti, ki smo jih opravili na Yapu, pri njih ne veljajo nič in da jih morava še enkrat opraviti, ker pa je jutri pri njih praznik, so že danes upravičeni do plačila nadur, ki bi skupaj znesle sto dolarjev. Jutri bi se ob odhodu vse skupaj najbrž še enkrat ponovilo, najine denarnice pa niso brez dna, zato sva s Klemenom Skokico le še odvezala od pomola in se odpravila naprej proti vzhodu.

Vreme je kislo, a trenutno ne dežuje. Piha nama 18 vozlov vzhodnika, zato sem barko najprej usmeril proti severovzhodu, saj je Darko sporočil, da je južno od najine poti več dežja, kot severno. Do Pohnpeia imava 380 milj.Če se ne bo zgodil čudež, da bi začel pihati za to obdobje normalni severovzhodnik, bova do tja potrebovala približno 4 dni.

Med večernim pregledom olja v motorju in pogonski nogi sem žal ugotovil, da je v slednjo spet začela pronicati voda in bo morala barka spet kmalu na kopno, da se zamenja semeringe. Upam,da imajo v Pohnpeiu kakšno ladjedelnico. Prazen tank za nafto v naslednjih dneh ne bo prav velika težava, saj motorja ne bova smela prav veliko uporabljati. Upam, da to vedo tudi nevihte in se naju bodo izogibale.

 

24.4.

Pozicija: N6.47; E155.37; do Pohnpeia še 152 nm.

Zelo se nama je razvleklo jadranje proti Pohnpeiu in mu kar ni videti konca. Prvi dan po postanku na Chuuku sva imela ugoden severovzhodnik in nama ni bilo potrebno veliko križariti, potem pa so prišle plohe, obrnile veter spet na vzhodnik in ga hkrati zmanjšale pod deset vozlov, da sva včeraj tudi s polnimi jadri komajda še dosegala štiri vozle hitrosti, velik del dneva pa tudi treh ne in sva proti Pohnpeiu v 24 urah napredovala le za petdeset milj. V takšnih razmerah sem ponavadi zagnal motor, ki pa ga do popravila lahko uporabljam le še za pristajanje. Danes je vetra nekaj več, a kot zakleto še zmeraj le vzhodnik. Kljub prejadranim sto trideset miljam je dnevni izkopiček v smeri proti vzhodu še zmeraj le sedemdeset milj. Ploh se na daleč izogibava, saj se bojiva brezvetrja, ki nekaj časa ostaja za njimi. Takšno jadranje v zadnjih dveh tednih za naju s Klemenom vse bolj postaja vaja v potrpežljivosti.

Popolnoma dolgčas nama vseeno ni vseskozi, saj za razburjenje včasih poskrbi kar barka sama. V petek se je med enim od obratov z glasnim pokom s sidrišča na palubi snela glavna pripona jambora in jambor je potem začel divje opletati, kot bi bil iz gume. Kar zmrazilo me je po hrbtu, ko sem pogledal navzgor. Hitro sva spustila in zvila jadra, jambor pa sem zasilno pritrdil z letečo pripono, Klemen pa se je trudil z zategovanjem opletajoče pripone ohraniti jambor pokonci. Poiskal sem nekaj škopcev s katerimi sva potem uspela zasilno pritrditi pripono nazaj na palubo, da se je jambor vsaj malo umiril. Po daljšem naprezanju nama je nato uspelo odviti napenjalec pripone, da sva vilice zatezovalca z debelim vijakom vendarle lahko ponovno pritrdila na sidrišče pripone in jo ponovno zategnila. Jambor je bil s tem rešen in lahko sva preučila, kaj se je sploh zgodilo. Pripona je na palubo pritrjena s sornikom, ki je varovan z razcepko. Med jadranjem se je sornik zamaknil in začel pritiskati na razcepko, ter jo odlomil. Sornik se je nato snel z ene strani vilic in potem dokončno izpulil še z druge strani. Ugotovila sva, da se podobno dogaja tudi pri priponi na drugi strani jambora, zato sva tudi tam popravila varnostno razcepko, ter vse skupaj utrdila z vrvmi in lepilnim trakom. Jambor je sedaj varen za jadranje, a za dokončno ureditev bova potrebovala mirno morje.

Isti večer nama je med jadranjem uspelo odtrgati tudi rogelj genove, ki sva jo nato hitro zvila in povila, ter naprej jadrala s cutterjem. Zjutraj sva videla, da se je na genovi odtrgalo kovinsko oko, na katerega se priveže vrvi škote. Trakovi, s katerimi je bilo pritrjeno oko, so ostali celi, zato sva skoznje napeljala zanko iz trakov in tudi genova je sedaj spet normalno uporabna.

Vem, da je Klemen malo podvomil v Skokico in njeno opremo, sam pa največjo težavo vidim v okvari pogonske noge motorja. Če nam bo to uspelo prihodnji teden v Pohnpeiu popraviti, bo najino popotovanje zagotovo spet postalo lažje oziroma hitrejše, saj bova manj odvisna zgolj samo od narave.

 

25.4.

Kakih 70 nm pred Pohnpeiem je imel Miran srečanje z napovedanim Abrahamovičem. S Klemenom sta ugotovila, da to ni nikakršen starejši možakar, temveč brhka gospa, ki je prišla takoj po obisku Neptuna. Torej zabava je danes bila, ampak ne na kopnem, tako kot si je želel Miran, temveč na jadrnici. Še kakšen dan jadranja po valovih in v neugodnem vetru bo potreben, da bo Skokica zopet zaplula v pristanišče. Barka bo deležna nekaj popravil. Mornarja pa si bosta malo oddahnila od dežurstev in nemirnega morja.

 

26.4.

Po nekaj urah bitk z zaporednimi nevihtami je Skokica vplula v pristaniče na Pohnpeiu.

 

28.4.

Po dolgem času sem prišel do interneta, da bom lahko sam neposredno kaj napisal, če bom zvečer našel kaj časa. Danes bo dan D glede odločitve, kam bo potekala nadaljna pot, saj zaradi okvare na sail drive-u, pogona motorja ne smem prav veliko uporabljati. Za popoldne sem se dogovoril, da bodo Skokico z bagrom poskusili toliko privzdigniti iz vode, da bomo lahko odmontirali propeler in zamenjali puščajoče semeringe. Če je težava zares v tem, kar mislim in če bo vreme in morje dovolj mirno ter bager dovolj močan, nam bo morda uspelo. Delovno in negotovo popoldne naju čaka s Klemenom.

Če se bo vse izteklo po željah, bova jutri v pospešenem tempu nadaljevala z načrtovano potjo proti Kosraeju, Kiribatiju in naprej, sicer pa se bova obrnila proti jugovzhodu, proti Fidžiju, kjer imajo v marini boljše možnosti za popravilo. A pot do Fidžija bo dolga.

 

29.4.

Dan “D” se je včeraj spremenil v dan “Č” – dan čakanja. Barko sva popoldne zapeljala pod žerjav na delu otoka, kjer izkopavajo plovne kanale in nasipavajo izkopani material čez plitvine in s tem večajo otok. Zvečer so nama prišli povedati, da bodo barko dvignili danes in to se je potem tudi zgodilo. Mehanik je iz čolna pod barko zamenjal semeringe in s tem popravil puščajočo sail drive nogo.

Skokico so nato ponovno spustili v vodo in je motor spet polno uporaben. Včeraj sva med čakanjem s Klemenom uspela dokončno zašiti vsa jadra in s tem je tudi glavni Skokičin pogon spet popolnoma pripravljen za trde razmere na morju. Popoldne sva hotela odpluti s Pohnpeia proti Kosrae-ju, pa naju niso pustili, ker cariniki danes popoldne niso delali. Bivanje na Pohnpeiju bova zato morala podaljšati še za eno noč. Bova šla pač na večerjo v mesto, v naslednjih dneh pa bova poskušala čim bolj zmanjšati zamudo.

Kaže, da bo v naslednjih nekaj dneh še dovolj vetra in najin kot jadranja bo boljši, potem pa se bo sredi tedna vse skupaj nekako zmešalo in bo nekaj dni zelo malo vetra iz različnih smeri.

 

2.5.

Pozicija N 4.41; E161.19; do Nauruja je še 457 nm.

Po dveh dneh divjega jadranja od Pohnpei-ja proti Kosrae-ju sva s Klemenom končno dočakala malo bolj miren dan, ko sva na jambor lahko razpela polna jadra. V soboto sva imela trideset vozlov vetra in tretjo krajšavo glavnega jadra, včeraj petindvajset vozlov in drugo krajšavo, ponoči je veter končno izginil in z njim z nekaj zamude tudi valovi, danes pa nama piha prijetnih petnajst vozlov vzhodnika z nekaj severne komponente. Zaradi večnega vzhodnika tudi proti Kosrae-ju ni šlo brez križarjenja ostro v veter, in nabijanja v valove imava po treh tednih Mikronezije že vrh glave, zato sva se s Klemenom včeraj začela spogledovati z zamislijo, da bi jadrala malo bolj proti jugovzhodu, proti šesto milj oddaljenemu otoku Nauru. To bi pomenilo, da bi izpustila Kosrae in otočje Kiribati, hkrati pa to pomeni tudi tridnevno bližnjico do Tuvaluja. Razdalja do Tonge se prepočasi zmanjšuje zmanjkuje pa nama dni do predvidenega odhoda s Tonge domov, zato sva se zvečer odločila za bližnjico in premec Skokice obrnila proti Nauruju. Seveda si tudi ne želiva, da bi naju Izi in Janja na Tongi predolgo čakala.

Uro po tej odločitvi pa sva jadrala skozi dve plohi in za njima se je veter obrnil na jugovzhodnik. Ni nama preostalo drugega, kot da barko spet obrneva proti Kosrae-ju. Mikronezija naju ni hotela kar tako izpustiti iz svojih krempljev.

Kot že omenjeno, pa je veter ponoči popustil in Skokica sedaj že cel dan jadra proti Nauruju s hitrostjo med petimi in šestimi vozli, in to direktno, brez križarjenja in zaenkrat tudi ne čisto ostro v veter. O čem takem sva zadnje tedne lahko samo sanjala. Po tednu dni kislega vremena, nama sije sonce, res blagodejno za ušesa, oči, dušo in za najina od valov pretepena telesa.

Do srede se nama obeta ne premočan vzhodnik, za naprej pa upam, da Darko ne bo poslal kakšnih prehudih vremenskih sprememb. Predvidoma v noči s četrtka na petek bova prečkala ekvator in seveda bom moral poskrbeti, da si bo Klemen to tudi zapomnil.

 

3.5.

Včerajšnji dan je bil lep, noč je bila z 25 vozli ENE že divja, današnji dan pa je spet nor, saj veter le še za plohami pade pod 30 vozlov. Plohe imava skorajda vsake pol ure in se mnogim ne moreva izogniti. Nekatere privršijo s preko 40 vozli vetra in za seboj pustijo divje morje. Včasih zamudim s pospravljanjem jader in jih potem komajda sproti lahko lepim in šivam. Na srečo sedaj normalno dela vsaj motor. Pred nama se sicer kaže nekaj jasnine a je veliko deževnih oblakov v okolici.

Trenutna pozicija N 03.23; E 163.01; kurs 130, do Nauruja je še 330 milj.

Klemen je zadnja dva dni bolan – kaže na malo močnejši prehlad, a je danes vseeno uspel ujeti in razrezati skorajda meter dolgo tuno

 

4.5.

Trenutna pozicija: N 1.48; E 164.31; kurs 140; do Nauruja je še 200 milj.

Razgibani noči z veliko obvoznicami okoli ploh in neprestanemu zaganjanju motorja v zatišjih za plohami, je sledil lep sproščujoč dan, ko sva v nekaj slabotnejšem vetru spet lahko s polnimi jadri lepo napredovala proti jugovzhodu. Žal nama smer vetra ne omogoča več direktnega jadranja proti Nauruju. Pozno popoldne sva spet prišla do zidu črnih oblakov s plohami, med katerimi sva precej uspešno slalomirala, sedaj pa so se na večernem nebu pred nama pod viaduktom oblakov s plohami začele prižigati zvezde, kar morda obeta malo bolj suho noč.

Klemen je še na »bolniški«, a je že videti boljše. Včeraj je cel dan pretežno prebil v kabini in se saunal, danes pa je vendarle spet prišel na toplo sonce.

V petek se nameravava ustaviti na Nauruju, a sem v vodiču prebral, da tam ni nobenega varnega sidrišča ali zaliva, morda pa je ostala še kakšna boja za ladje, ki so v preteklih desetletjih z otoka odvažale fosfate. Prebral sem tudi, da so vstopne pristojbine tam zelo zasoljene, a morda nama bo uradnike uspelo prepričati, da nama dovolijo krajši postanek po nižji ceni.

 

5.5.

Trenutna pozicija: S 00.03; E 166.05; kurs 140; do Nauruja je še 58 milj.

Podoben dan je minil, kot jih je bila večina doslej na Tihem oceanu. Še naprej piha vzhodnik med 8 in 45 vozli hitrosti. Plohasti noči je sledilo čudovito jutro in uživaško dopoldansko jadranje, dokler vsega niso pokvarile plohe, ki so naju danes začele preganjati že sredi dneva, dokler se zvečer ozračje in z njim morje ni začelo spet nekoliko umirjati. Noč je tokrat popolnoma temna, oblačna, brez zvezd in

plohe v okolici lahko bolj slutim, kot vidim. Upam, da bova s Klemenom zjutraj s sončnim vzhodom zagledala tudi Nauru.

Danes je vendarle poseben dan, zato nas je veliko na barki. Klemen je dobil od kapitana na predlog ladijskega zdravnika odobren teden

dni bolniške s strogim mirovanjem, a jo krši, da krmar včasih lahko ujame kakšno uro spanja. Tudi ladijski kuhar se je danes že toliko opomogel, da sva imela s Klemenom spet en topel obrok. Na jedilniku je bila seveda tuna, ki jo je Klemen ujel pred dnevi in katere zrezki so naloženi v hladilniku. Vetra imava vseskozi dovolj, zato vetrni generator naredi dovolj elektrike, da so akumulatorji vseskozi polni.

Zvečer sva šestdeset milj severozahodno od Nauruja zajadrala na južno zemeljsko poloblo. Ob prečkanju ekvatorja je moral Klemen

opravljati vajeniški mornarski izpit in opravil ga je z odliko. Le minuto za

tem, ko sem ga zbudil, je moral narediti pašnjak in pravilno ga je zavozlal v dveh sekundah.

 

6.5.

Danes sva prišla na Nauru in po nekaj urah nama je tukajšnja vlada dovolila nekajurni postanek na otoku. Prve korake po otoku sem imel občutek, kot da imam gumijaste noge. Nabavila sva nekaj nafte in sveže hrane.

Zvečer greva naprej proti 900 milj oddaljenemu Tuvaluju in upam da prijadrava tja čez približno 8 dni.

 

7.5.

Trenutna pozicija: S 01.27; E 168.17; kurs 90; do Funafutija je še 770 milj.

Včeraj so nama na Nauruju rekli, da na otoku pred tem ni izdatneje deževalo kar dva meseca, a ko se s Klemenom nahajava na tem območju, je vreme seveda drugačno. Otoku sva se približevala v dežju in z otoka sva odšla med plohami, toda med plohami zjutraj in zvečer je bila velika razlika. Medtem, ko so nama jutranje plohe zaradi močnega piša vetra zelo razburkale morje in s tem upočasnile prihod na otok, so bile večerne plohe popolnoma mirne, brez vetra, kakor je bilo tudi ozračje večino minule noči. Napredovanje Skokice proti Funafutiju je bilo do jutra odvisno predvsem od motornega pogona. Šele zjutraj je vzhodnik dovolj napel jadra z nekajurno jadranje proti jugovzhodu, popoldne pa spet deževni oblaki in brezvetrje.

Kaže, da še kakšen dan vetra ravno ne bo v izobilju, zato sem se odločil, da bova s Klemenom motorirala predvsem proti vzhodu, kadar vetra ne bo dovolj za jadranje proti jugovzhodu, proti Funafutiju, glavnemu otoku otočja Tuvalu..

Celodnevno počasno in dolgočasno plovbo proti otočju Tuvalu so sedaj popestrile malo bolj divje večerne plohe, ki so nama spet prinesle veter in valove, seveda točno iz smeri Tuvaluja, da se ne bi slučajno preveč polenila ali pa ponoči preveč mirno spala.

 

8.5.

Trenutna pozicija: S 02.27; E 169.50; kurs 130; do Funafutija je še 660 milj.

Nočne plohe so spet prihajale z občasno močnejšim vetrom, toda večino noči je bilo brez vetra in brnel nama je Lombardini. Zadnja nočna ploha pa je vendarle prinesla 25 vozlov severnika, s katerim je potem Skokica kar dve uri hitela s preko 7 vozli hitrosti proti jugovzhodu. Dopoldne se je veter ustalil pri okoli desetih vozlih VSV in s Klemenom sva večino dneva lahko lenobno sproščujoče prejadrala s 4 – 5 vozli hitrosti. Po skorajda mesecu dni jadranja sva končno doživela dovolj miren in suh večer, da sva si v kokpitu na računalniku lahko ogledala film. Klemen je sedaj že čisto zdrav in je prevzel vse dolžnosti ladijskega kuharja in pomočnika kapitana.

 

9.5.

Trenutna pozicija: S 02.56; E 171.23; kurs 115; do Funafutija je še 565 milj.

Siv, deževen dan je za nama, z veliko vetrovnimi luknjami. Ploveva malo bolj proti vzhodu, da bi imela v prihodnjih dneh boljši kot jadranja ob morebitnem vzhodniku, a upam, da mi bo Darko v napovedi za naslednje dni poslal zmeren veter s severa.

 

10.5.

Trenutna pozicija: S 03.46; E 172.38; kurs 120; do Funafutija je še 474 milj.

Drugi dan zapored je minil z zelo malo vetra, ki včasih piha z jugovzhoda, včasih s severovzhoda, večinoma pa premalo za jadranje, ki bi bilo kaj dosti hitrejše, kot je ekvatorialni tok, ki nama zadnjih nekaj dni teče nasproti s hitrostjo med dvajset in trideset miljami na dan. Motoriranju z jadri in razmeroma mirnemu morju navkljub Skokica v povprečju komajda presega hitrost štirih vozlov v smeri proti Funafutiju, zato je prišel čas za matematiko. Raven goriva v tankih se žalostno zmanjšuje, proti Tuvaluju narediva dnevno vse manj milj, vremenska napoved, ki mi jo je poslal Darko še vse prihodnje dni napoveduje zelo malo vetra, morski tok pa bo še do juga Tuvaluja tekel proti zahodu s hitrostjo preko enega vozla in se bo glede na pilotske karte postopoma začel upočasnjevati šele pod osmimi stopinjami južno na poti proti Walisu in Tongi.

Torej matematika:

Zaloga goriva v tankih in kanticah je ob nizkih obratih motorja in pri hitrosti na vodi 5 vozlov še za dva dni in pol motoriranja, ob upoštevanju nasprotnega toka je to za polovico poti do Funafutija. Pri višjih obratih motorja bo barka hitrejša, a goriva bo zmanjkalo veliko prej, tudi če upoštevam nasprotni tok. Z vetrom, ki ga imava s Klemenom v povprečju zadnja dva dni na razpolago, dosegava na vodi hitrost okoli treh vozlov, po GPS-u pa nekaj manj kot dva vozla. Kdo zna izračunati, kdaj prideva na Funafuti. Vse bolj me skrbi, kaj bo, ko bo zmanjkalo goriva, če se naju narava vmes ne bo usmilila z malo močnejšim vetrom.

Ja, nikoli nisem zadovoljen, če je vetra preveč, se pritožujem, če ga je premalo, pa prav tako. Brez skrbi, hrane in pijače imava na barki še dovolj in če sva se prej ploh izogibala, se jih sedaj veseliva, saj nama vsaka prinese vsaj pol ure malo hitrejšega jadranja.

Tudi Funafuti se bo enkrat prikazal pred premcem Skokice.

 

11.5.

Trenutna pozicija: S 04.42; E 174.05; kurs 120; do Funafutija je še 372 milj.

Narava je bila danes veliko bolj prijazna in nama že ponoči podarila med šest in dvanajst vozli severovzhodnika, s katerim sva lahko večino dneva prejadrala, popoldne, ko se je veter nekoliko upehal, pa zagnala še motor. Lep umirjen sončen dan je za nama in po nekaj dneh nama je v 24 urah spetuspelo prejadrati več kot sto milj. Nasprotni morski tok se je danes nekoliko zmanjšal innama sedaj pri hitrosti krade nekaj manj kot en vozel.

Klemen je dan kronal z novo tuno, ki jo je uspel privleči na barko in razkosati. Že dopoldne se mu je nekaj ujelo na trnek, a je bila riba najbrž prevelika in je strgalastokilogramskilaks.Oblaki so sicer na večernem nebu, a plohi sva v zadnjem dnevu od blizu doživela le dve. Zdaj pa me zanima, kakšno napoved nama je za naslednje dni poslal Darko.

 

12.5.

Trenutna pozicija: S 05.39; E 175.30; kurz 120; do Funafutija je še 269 milj.

Čudovito dopustniško vreme imava te dni na Tihem oceanu. Morje je skorajda popolnoma mirno, le dolgi oceanski valovi naju počasi dvigujejo in spuščajo in s tem širijo in ožijo obzorje. Prav po dopustniško se kratkočasiva s prebiranjem knjig in gledanjem filmov, za popestritev sem za zajtrk danes spet spekel palačinke, kot dopolnilo Klemenovim tunam.

Za jadranje pa bi potrebovala nekaj več kot le dva do štiri vozle vzhodnika, kolikor imava vetra danes. Vseskozi poslušava Lombardinijevo glasbo, a bolj na tiho, da bo dlje trajala. Sončiva tudi jadra, da bi dodatno pridobila še kakšno desetinko vozla na hitrosti. Za današnjo noč bi moralo še zadočati gorivo, ki je v tankih, jutri bom nalil še gorivo iz zadnjih treh ročk, ki sva jih s Klemenom napolnila na Nauruju in potem bo šlo, dokler bo pač šlo, morda celo do Funafutija, če se naju bo vmes za nekaj časa spet malo bolj usmilil veter in bo še nekoliko bolj popustil nasprotni morski tok.

Precej sva se že približala otočju Tuvalu. Nocoj bova plula mimo Nanumeje, prvega Tuvalujskega atola na poti, do jutra bi morala biti še mimo Nanumange in nato jutri zvečer še mimo atola Nui, a to so vse koralni otoki in atoli, ki za jadrnice z več kot pol metra ugreza tudi ob plimi niso dostopni, zunaj koralnega grebena pa se morsko dno ob otoku tako strmo spusti v globino, da se ni mogoče varno zasidrati. Prvi atol na poti, v katerega je tudi z jadrnico mogoče zapluti je Nukufetau, ki pa je oddaljen še dobrih dvesto milj in se bova tam ustavila predvidoma v soboto.

Poštni golob z vremensko napovedjo se je zadnje dni nekje izgubil, se pa je v poštnem nabiralniku našlo Zlatino in Izijevo sporočilo. Zamude iz aprila nama s Klemenom še ni uspelo povsem nadomestiti, zato nama bosta

morala Izi in Janja s Tonge čez deset dni s kanujem zadnjih nekaj milj priveslati nasproti.

 

 

13.5.

Trenutna pozicija: S 06.46; E 177.09; kurz 127; do Funafutija je še 152 milj.

Še en dan sva preživela na kot zrcalo gladkem morju. Lombardiniju sva popoldne uspela ukrasti zgolj eno uro jadranja, ko se je približalo nekaj deževnih oblakov, potem pa je veter spet izpuhtel.

Mimo prvih otokov Tuvaluja sva plula ponoči, jutri popoldne se bova za nekaj ur ustavila v atolu Nukufetau, da nama ne bo potrebno ponoči iskati vhoda v atol Funafuti.

 

15.5.

Včeraj pred večerom sva mimogrede zavila v atol Nukufetau in z desantom ob sončnem zahodu osvojila otok Coal. Žal nama je dnevne

svetlobe ostalo le se za kratek tek okoli pravljičnega otoka, potem pa sva ponoči nadaljevala z jadranjem proti 60 milj oddaljenemu Funafutiju. Noč nama je prinesla obilico ploh, a končno je bilo dovolj vetra za pravo jadranje. Pred tem sva v bistvu porabila že vso nafto in Lombardini je ob nizkih obratih zadnjih nekaj dni deloval skorajda neprekinjeno. Glede na stanje nafte v tanku sem že nekaj časa pričakoval, da se bo motor ustavil, a se je Lombardini zadnji dan spremenil v perpetum mobile in brnel in brnel …

Zjutraj so se nama pred premcem Skokice končno začeli prikazovati otoki atola Funafuti in dopoldne sva presenetljivo hitro opravila z vstopnimi formalnostmi za Tuvalu, potem pa sva obtičala brez denarja. V Tuvaluju kot plačilno sredstvo uporabljajo avstralske dolarje, midva pa ravno teh dolarjev nimava in v nedeljo je banka zaprta. Uradniki so rekli, da bodo na plačilo vstopnih formalnosti lahko počakali do jutri, a danes za naju žal ne bo nič s svežo hrano, pa večerjo na kopnem in tudi nafto bova kupovala jutri. Se bova pač poskusila malo spočiti za jutri.

Kreditnih kartic ne sprejemajo, na srečo pa nama je uspelo na Nauruju prihraniti nekaj dolarjev, da sva si lahko kupila uro interneta v spletni kavarni, kjer sem si lahko ogledal tudi vremensko napoved za prihodnje dni. Kaže na tri dni zmernega vzhodnika, potem pa … Upam, da bom imel na naslednjem otoku več časa in pravega denarja, da bi lahko dodal se kakšno slikco z dosedanje poti.

Jutri zvečer, ko bova opravila vse potrebne nakupe za nadaljevanje poti, se bova odpravila proti 400 milj oddaljenemu Wallisu.

 

16.5.

Zjutraj sva si za ogled otoka sposodila motorno kolo, potem nakupila hrano, pijačo in z bencinske črpalke na drugem koncu otoka v ročkah zvozila za priblizno pol tanka nafte. Po ogledu otoka sva se želela opoldne od Tuvaluja posloviti, pa so se stvari začele zapletati in celo popoldne sva preživela na tukajšnji policijski postaji, kjer so naju istočasno in izmenično zasliševali. Občutek imam, da sva žrtve lova na čarovnice. Pred dvema dnevoma so naju na sosednjem atolu videli, da sva zaplula v laguno in trdijo, da sva bila tam čez noč, kar je brez dovoljenja menda prepovedano. Midva pa sva bila isto noč na poti proti 60 milj oddaljenem Funafutiju in sva se v nedeljo zjutraj prijavila tukaj na carini. Seveda so to tukajšnji policaji preverili, a nama vseenon ne dovolijo oditi, dokler tudi policaji na Nukufetau ne preverijo, ali zares tam nisva prebila noči. Verjetno policaji na Nukufetau o tem sprašujejo tamkajšnje delfine in imajo morda težave s sporazumevanjem, da to tako dolgo traja. Epiloga še ni. Za danes sva za cez noc dobila hišni pripor na Skokici in barke ne smeva nikamor premakniti, policijska preiskava pa se bo nadaljevala jutri. Mednarodni pomorski zakoni tukaj menda ne veljajo, prav tako mi nočejo povedati, koliko časa naju lahko proti najini volji zadržujejo na Tuvaluju. Povedali pa so nama, da naju opazujejo oziroma nadzorujejo in da imajo policijski patruljni čoln v pripravljenosti. Za pomoc sem zaprosil na tukajsnjem ministrstvu za zunanje zadeve in tudi na slovenskem veleposlanistvu v Avstraliji.

Cariniki nama zaradi policijskega postopka nočejo izdati dovoljenja za odhod in kaže, da si bova spet nabrala vsaj en dodaten dan zamude, pa tako lep veter je napovedan za naslednje tri dni.

Upam, da se bodo stvari jutri zjutraj uredile, sicer bom poskusal odjadrati kar brez dovoljenja, Klemen pa se bo moral sam odločiti, kaj bo storil. Tuvaluja in vase zagledanih ter vraževernih policajev imam vrh glave.

 

17.5.
Po posredovanju slovenskega veleposlanika v Avstraliji, g. Žigona, je tuvalujska policija zvecer končno izpustila Klemna in Mirana. Ce sta se prej na policijski postaji morala le javljati, ju zadnje popoldne od tam niso vec hoteli spustiti. Obtozevali so ju, da sta na Tuvalu pretihotapila enega cloveka, kar naj bi videli ribici na otoku Nukufetau.

Takoj po izpustitvi sta odplula. Verjamem, da je bila izkušnja zelo neprijetna (sama sem imele podobne tezave pred leti na Fidziju) in bosta potrebovala še kar nekaj časa, da si povrneta zaupanje v postopke in ljudi. Predvidevam, da bosta s polno paro zajadrala naravnost proti Tongi in poskušala loviti datum odhoda njunega letala.
Ob zadnjem telefonskem pogovoru z Miranom se je Skokica ponoci nahajala ze 20 nm južno od Funafutija.

 

18.5.

Trenutna pozicija: S 10.03; W 179.42; kurz 140; do Walisa je še 285 milj.

Sinoči so tuvalujski policaji vendarle končali preiskavo o tem, koga in kaj sva pretihotapila na Tuvalu. Potem, ko so policaji tri dni seveda brez uspeha po otokih atola Nukufetau iskali fantomskega slepega potnika, so naju zvecer oprostili vseh obtožb in so nama dovolili, da odjadrava s Tuvaluja. Seveda se nisva pri tem prav nič obirala. Ponoči sva skozi južni preliv med koralnimi grebeni zapustila Funafutsko laguno in Skokico usmerila proti 400 milj oddaljenemu Walisu. Vzhodnika sva imela celo noč in današnji dan nekaj nad dvajset vozli in po navzkrižno razburkanem morju sva precej na trdo proti valovom jadrala kolikor se je dalo ostro v veter, a nama je ponoči nagajal zahodni ekvatorialni tok in naju odklanjal proti jugu. Zjutraj je ta tok končno popustil, da je Skokica vendarle lahko zajadrala proti Walisu. Zvečer je veter toliko popustil, da postopoma povečujeva jadra, a morje je razsuto in napredek počasen. V petek bi se rada ustavila na Walisu, a se bojim, da bova tam mimo jadrala enkrat ponoči s petka na soboto.

 

19.5.

Trenutna pozicija: S 11.07; W 178.24; kurz 125; do Walisa je še 185 milj.

Vceraj sva s Klemenom z vzhodne zemeljske poloble prijadrala na zahodno. Stopinje geografske dolžine so se do sedaj prištevale, sedaj pa so se začele odštevati.

Nevihte so naju s Klemenom preganjale celo noč in cel dan. Ponoči so nevihte prinesle veter in valove z juga in jugovzhoda, da smo s Skokico bolj kot ne le čofotali skorajda na mestu oziroma se v velikih lokih izogibali večjim nevihtam, zjutraj pa so nevihte prinesle veter s severa, s katerim je, ko so se nasprotni valovi umirili, jadranje proti jugovzhodu spet postalo mogoče. Zvečer so se plohe razredcile, a tudi veter se je, upam, da le prehodno, polegel in potovanje proti Wallisu in Tongi je spet odvisno od Lombardinija, ki pa ima danes vročino in ni ravno hiter.

Postanek na Walisu so nama v bistvu onemogočili tuvalujski policaji, iskrico upanja, ki se je prižgala po hitrem včerajšnjem jadranju, pa so ugasnile nočne nevihte. Darko v vremenski napovedi svetuje pot čimbolj proti vzhodu, da bo kot za jadranje proti Tongi v prihodnjih dneh lahko ugodnejši, zato bova jutri zvečer naredila ovinek okoli Walisa, preden zavijeva proti Tongi.

Še info za Izija in Janjo: do otočja Vava’ U na Tongi imava še približno 530 milj, kdaj pa tja prideva, je odvisno zgolj od tega, kakšen veter nama bo Darko poslal v prihodnjih dneh.

 

20.5.

Trenutna pozicija: S 12.41; W 176.29; kurz 127; do Walisa je še 38 milj, do otočja Vava’U na Tongi pa bova šla sicer še malo naokoli, a zračne razdalje do tja imava še za približno 390 milj.

So dnevi, ko gre vse narobe in so dnevi, ki potekajo kot v pravljici. Med slednje bom uvrstil pravkar minuli dan. Minula noč nama je prinesla dvajset vozlov severovzhodnika, jasno nebo in z mesečino obsijano morje, po katerem je Skokica živahno jadrala proti jugovzhodu. Noč za jadralske užitke in prav nič slabši ni bil dan, ko je severovzhodnik sicer nekoliko oslabel, a osem do petnajst vozlov vetra je Skokico še zmeraj gnalo s hitrostjo med petimi in sedmimi vozli. Pogled na jasno večerno nebo pred premcem barke obeta sproščeno noč, v kateri si bo Klemen, vsaj dokler ne vzide mesec, lahko nemoteno ogledoval svoje priljubljene zvezde.

Ponoči me je prijetno presenetil hiter odgovor gospe Sabine in Lombardinijevega serviserja Zvonka na mojo prošnjo za nasvet glede pregrevanja motorja . Po elektronski pošti sta mi poslala “aspirin” z navodili za zdravljenje motorja. Izkazalo se je, da je Lombardini v bistvu morski konjiček, ki mu je občasno potrebno očistiti škrge. Manjši kirurški poseg v hladilni sistem konjička mi je s pomocjo preprostih in jasnih navodil iz Slovenije popolnoma uspel in Lombardinijeva vročina je ozdravljena.

Brkljanja po motorju me je zmeraj nekoliko strah, zato sem si kar oddahnil, ko sem videl, da je z motorjem spet vse v redu. Saj sem že na začetku napisal, dan kot v pravljici.

 

21.5.

Trenutna pozicija: S 14.38; W 175.23; kurz 160; do otocja Vava’U na Tongi imava še 252 milj.

Umirjen dan z zelo malo severnega vetra je pravkar minil, zato je interni dvoboj jadra motor danes suvereno dobil slednji.

Ponoči med plovbo mimo Walisa, ko sem opazoval luči mesta Mata Utu, sem ponovno preklinjal tuvalujske policaje, ki so nama ukradli dvodnevni postanek na tem otoku, ki je svojevrstna francoska kraljevina.

Zjutraj sem od Darka končno dobil »dovoljenje«, da lahko zavijem proti jugu, neposredno proti Tongi, saj kaže, da se je fronta z močnimi jugovzhodnimi vetrovi, s katerimi me je strašil zadnje dni, sedaj pomaknila nekoliko proti jugu.

Kaže, da bo dolgočasnemu dnevu sledila malo bolj razgibana noč, saj je na večernem nebu pred nama vrsta temnih oblakov s plohami.

 

22.5.

Pozicija S 16.53; W174.39 kurz 200, do Vava’U je še 110 milj.

Tole pišem zvečer v zavetju barke, ko je zunaj vseskozi divje. Živahen dan in nor večer je za nama. Upam, da ne bo takšna cela noč. Veter se krepi in ga je preko 30 vozlov, seveda spet od spredaj, iz jugovzhoda in zato beživa proti jugozahodu. Smer bolj proti Vava’ U bova popravljala jutri podnevi, če se veter prej ne bo obrnil. Plohe prihajajo druga za drugo in postajajo vse bolj divje. Upam, da mi je Darko poslal novo vremensko napoved, ki kmalu napoveduje konec te veselice.

 

Izi in Janja pričakujeta, da bo Skokica v ponedeljek (jutri) prispela na Vava’U.  Vendar jo neurje vsebolj žene na zahod. Miran predvideva prihod v torek, če bo vreme bolj prizanesljivo.

 

23.5.

Pozicija: S18.34; W174.28, kurz 70, Do Vava’U je še 30 milj.

Po viharni noči je jugovzhodnik vendarle padel nekaj pod trideset vozlov, plohe pa so se razredčile, da sva čez dan lahko jadrala bolj ostro v veter vsaj proti jugu in potem popoldne proti vzhodu.

Pred večerom sva jadrala mimo otoka Late, ki leži vzhodno od Vava’ U enkrat sredi noči pa upam, da bova ob katerem od prvih otokov Vava’ U-ja našla kakšno pametno sidrišče za preostanek noči. Zjutraj upam, da se na carinskem pomolu dobimo z Janjo in Izijem.

 

Miranova zgornja želja se je uresničila. Skokica je drugi del noči prespala privezana ob pomol. Posadka se bo zjutraj povečala za dva nova člana.

 

25.5.
Štiričlanska posadka Skokice po dveh dneh na otocju Vava’ U pluje proti kaksih 70nm oddaljenemu otocju Ha’ Apai. Izi in Janja se prilagajata na preko trideset vozlov vetra in temu primerno zelo nemirno morje, a nelagodje bo verjetno le prehodnega značaja. Smer vetra je sicer zelo ugodna in jadranje hitro. Do Tongatapuja, ki je končna destinacija 5.etape bodo potrebovali še kakšen dan plovbe. V soboto zjutraj Miran odpotuje na kratek “obisk” v Slovenijo, Klemen pa bo vračanje preko Amerike izkoristil še za kratke nejadralske počitnice v ZDA.

 

28.5.

Po postanku med otoki otoške skupine Ha’ Apai smo v četrtek popoldne v še naprej močnem jugovzhodniku odjadrali proti sto milj oddaljenemu Tongatapuju na jugozahodu in v petek zjutraj nam je vzhajajoče sonce začelo razkrivati prve otoke te za nas najužnejše otoške skupine na Tongi. Po dveh mesecih jadranja po tropih, se mi na Tongi zdi hladno in ponoči je zaradi hladnega vetra potrebno nase navleči kar nekaj oblačil, ki so bila do sedaj pozabljena v torbah in omarah. Na  juznem Pacifiku je sedaj namreč pozna jesen in tudi na Tongi na okrog dvajsetih stopinjah juzne geografske širine je ponoci sveže. Noč se nam je podaljšala že na trinajst ur in dan skrajšal na enajst. Marsikaj je postalo drugače, kot sem bil navajen do pred kratkim. Sonce je cez dan že občutno na severu in imam zato vcasih, kadar ne premislim dovolj dobro, tezave pri orientaciji na kopnem. Tudi veter je drugačen, hladen veter tukaj piha z juga in topel s severa. Sonce je v tem obdobju v Sloveniji višje na nebu in bolj toplo sveti, kot na Tongi in tudi morje se je v primerjavi s tropskim pasom že dodobra ohladilo, a je vendarle še dovolj toplo in tudi meni, ki sem bolj zmrzljiv, še omogoca plavanje v njem.

Zjutraj je veter vendarle oslabel in dopoldne smo se privezali v živahnem in prašnem pristanišču mesta Nuku Alofa ter se med opravljanjem vstopnih formalnosti na hitro spoznali tudi z glavnim mestom Tonge.

Izi in Janja bosta do naše vrnitve čez 10 dni ostala na Skokici, skrbela zanjo in jadrala med otoki Tongatapuja, s Klemenom pa sva se včeraj zvečer odpravila proti domu in  po dveh mesecih so se danes v Aucklandu najine poti razšle.

Za dolgo skorajda tridnevno pot proti domu sva si izbrala različne smeri. Sam bom letel proti domu preko Nove Zelandije in nato na severozahod preko Azije, Klemen pa na vzhod preko Amerike.

3.6.

Na hitro sem seštel milje, ki sva jih s Klemenom morala prejadrati proti vetru in sem ugotovil, da se jih je med Yapom in Tongo nabralo okrog tri tisoč. Upam, da je s tem že plačan pretežni del davka za izbiro malo bolj neobičajne poti oziroma smeri za jadranje okoli sveta.

Na poti proti domu sem imel v Novi Zelandiji skorajda cel dan časa med čakanjem na odhod letala in ta dan sem seveda izkoristil za ogled Aucklanda z okolico. To razgibano novozelandsko velemesto, ki je zgrajeno na številnih gričih ugaslih vulkanov med Tasmanskim morjem in Tihim oceanom, se oglašuje za mesto jader in zares je v pristanišču in okoliških marinah mogoče videti množico raznovrstnih jadrnic, od starodobnih večjambornic do velikih sodobnih regatnih bark, ki so še pred kratkim sodelovale na pokalu Amerike in pa tudi najsodobnejših, na katerih se jadralci pripravljajo za naslednjo regato okoli sveta v seriji Volvo Ocean Race ali pa na trimaranu tudi za nov rekordni čas pri jadranju okoli sveta.

 

Ko sem si oči napasel na mega jadrnicah, pa sem del dneva preživel še med Maori in se spoznaval z njihovo kulturo in zgodovino.

 

Letos imam srečo, da so si moji šefi pri FIS-i za kraj spomladanskih sestankov in koledarske konference izbrali Portorož, da sem nekaj dni lahko preživel tudi na obisku doma.

 

V prihodnjih dneh me čaka kopica zasedanj in sestankov, konec tedna pa z Zlato, Jonom in Sandijem odpotujemo nazaj proti Tongi, od koder bomo v prihodnjih tednih nadaljevali z jadranjem proti Niue-ju, Cookovim otokom in Francoski Polineziji.

/