24.7.Temni oblaki so postali divja nevihta. Uspel sem ravno še pravi čas pospraviti jadra ter elefone in GPS-e dati v kovinsko škatlo, povezati bimini in že je z nalivom privršalo 45 vozlov vetra in bliskalo se je na gosto, da je skoraj spet nastal dan.

V pol ure je bilo potem vse mimo in zdaj se bliska za mano. Ostalo je zmešano morje, veter se počasi pobira. Darko mi je poslal nasvet, naj ne hitim, če se želim izogniti grdemu vetru pred Afriko in ob nasvetu še novo napoved, ki je v primerjavi z včerajšnjo postavljena na glavo. Zdaj kaže, da bo v prihodnjih dneh le malo vetra in vsak dan iz druge smeri.

Ni strahu, da bi bil prehiter ob tako šibkem vetru.

24.7. Prijetno jadranje rahlo v veter sem imel čez dan pri 10-15 vozlih južnika. Glede napovedanega močnega vetra je zaenkrat ostalo le pri grožnji, a iz temnih dežnih oblakov pred seboj sklepam, da noč ne bo več prijetna. Še približno 500 milj imam do Richards Baya. Še 3-4 dni.

24.7. V drugem delu noči je veter zapihal z juga in nekoliko oslabel. Pustil sem jadra na tretji krajšavi, da sem bolje spal. Ohladilo se je.

Zjutraj sem jadra podaljšal na drugo krajšavo in z vetrom v levi bok lepo jadram s preko 7 vozlov hitrosti. Dobil sem Darkovo napoved, ki mi s 30 vozli jugovzhodnika za naslednje 3 dni obeta hitro, mokro in naporno jadranje ter negotov zaključek v četrtek ali petek.

Če bo pred južnoafriško obalo vztrajalo preko 35 vozlov južnega vetra, ta v kombinaciji z nasprotnim morskim tokom naredi nevarno morje z rolerji, čemur domači jadralci pravijo pralni stroj.

Temu se moram izogniti. Verjetno se bom v sredo odločil, kaj narediti, a čakanje na odprtem morju pri 30 vozlih vetra je tudi slaba možnost.

23.7. Lep dan s spremenljivim jugovzhodnikom in moje jadranje je bilo v stilu Koširjeve pesmi: “Včasih jadram hit, včasih pa počas”.

Proti večeru je veter narastel čez 20 vozlov, da zdaj v noč jadram hit. Madagaskar mi je z obzorja odšel zjutraj, od kitov pa sem se poslovil dopoldne.

Morski tok mi je ponoči in zjutraj milje kradel, zdaj pa mi jih vrača in saldo bo kmalu izenačen.

21.7. Ni se mi ponovil Rodriguez.

Jutranji pogled s pomola na Madagaskar. Brez čelade.

Dopoldne so me sicer pustili čakati, a sem to z veseljem izkoristil za spanje, potem pa je v imenu šefa pristanišča prišel pogajalec in želel  400 dolarjev takse za pristanek in za dva dni v luki. To je bilo seveda preveč in sem rekel, da bom kar šel, a ker sem iz zapisov drugih jadralcev vedel, da je cena stvar pogajanj, sem ponudil 10 x nižjo in nazadnje smo se dogovorili za 50.

Stari, nevarni pomol v mestu.

Z istim gospodom sem se potem dogovoril še za vožnjo z motorjem v mesto do policije, carine in za ogled mesta. Pri vsakem od uradnikov smo se pogajali za ceno formalnosti in končna skupna cena dvodnevnega postanka na Madagaskarju in vseh uradnikov za vstop in izstop ter za vizo je  bila 130 eur.  Moje pogajalske sposobnosti so bile rahlo boljše od povprečja ki je pri 150 eur.

Taolagnaro je živahno mestece z okoli 40.000 prebivalci, kot mala Afrika, postavljeno med dva lepa zaliva in z zelenimi hribi v ozadju.

S hribov v zaliv pritečejo reke, ki napajajo tudi polja v okolici.

Morje se je danes precej umirilo in preživljam čudovit dan.

Še jutri ostanem tukaj, potem pa se odpravim na 900 milj dolgo pot proti Richards Bay-u v Južni Afriki.

In še kit z Reuniona:

17.7. Zadnja dva dni smo se potepali predvsem ob zahodni obali Reuniona in lenarili na plažah. Deskanje na valovih, kajtanje, surfanje in podobne športne aktivnosti na ali izven koralnega grebena so na Reunionu prepovedane zaradi pogostih napadov morskih psov. Verjetno so domačini izračunali, da jim ena odgriznjena noga odžene več turistov, kot pa privabi vodnih športnih navdušencev.

Pa vendar je na prelivajočih se oceanskih valovih blizu obale ponekod mogoče videti tudi deskarje.

Zlato in Jona sem proti jutru odpeljal na letališče in že letita proti Evropi, sam pa se bom dopoldne odpravil proti jugu Madagaskarja, ko opravim s carinskimi formalnostmi.

Še tri dni nazaj sem bil slabe volje, ko sem gledal vremenske napovedi za ta teden, saj so obetale najprej brezvetrje in nato nasprotni, jugozahodni veter, zdaj pa so se obeti krepko popravili in kaže, da ne bo potrebno veliko motorirati in veter bo pretežno iz vzhodnih smeri.

 

15.7. Vulkan Fournaise je predvčerajšnjim zvečer oživel le nekaj ur po tem, ko smo bili mi na njegovem vrhu. Po erupciji je začel bruhati dim, prah in lavo. To mi je danes zjutraj povedal šef marine, ko sem šel najaviti svoj odhod z otoka za ponedeljek.

Zgornji helikopterski posnetek delujočega vulkana sem si sposodil na internetu, moj pogled v žrelo takrat še mirujočega vulkana pa je nastal dan prej.

Z Zlato in Jonom se zdaj ne moremo odločiti, ali smo imeli pri ogledu vulkana srečo ali smolo. Vulkan je danes zaprt za obiskovalce in tudi nas nanj ne bi spustili, če bi začel delovati 12 ur prej kot je. Zelo od blizu (morda preblizu) pa bi si njegovo delovanje lahko ogledali, če bi Fournaise izbruhnil devet ur prej.

14.7. Višinske rekreacije imamo dovolj in po nekaj dneh preveč hladnega južnega vetra na obali smo vendarle dočakali tudi topel dan z le malo vetra, primeren za kopanje in lenarjenje. Preživeli smo ga v morju in na eni od svetlih plaž s koralnim peskom. Plaže se na zahodni strani Reuniona vlečejo na desetine kilometrov daleč in so pred oceanskim valovanjem pretežno zaščitene s koralnim grebenom, ki poteka vzporedno z obalo.

 

13.7. Kaže, da je bilo včerajšnje prilagajanje na višino uspešno, saj nam je danes uspelo splezati na 2.600 m visok vulkan Fournaise.

Na pot na jug otoka smo se z barke odpravili še pred sončnim vzhodom in iz slik se vidi, da smo imeli srečo z vremenom.

Resnici na ljubo moram priznati, da smo se do nadmorske višine nekaj čez dva tisoč metrov pripeljali z avtom, od parkirišča naprej pa smo vseeno morali po planoti Sables in čez pusto marsovsko pokrajino v hrib do vrha vulkana prepešačiti skoraj petnajst kilometrov,

kar se opazi tudi na tem sebku (selfie) z roba kraterja.

Na osrednjem delu Reuniona med tritisočakom Piton de Neige in vulkanom Fournaise je visoka planota Cafres, ki je poznana pa govedoreji in mlečnih izdelkih. Tu pridelajo večino hrane živalskega izvora za potrebe otočanov, ponosni pa so tudi na svoj sir.

Po spustu z gora smo se želeli sprostiti v morju na plaži v St. Pierru, pa smo obtičali v zelo počasnem prometu in plažo dosegli šele pozno popoldne, ko je bilo zaradi hladnega južnega vetra že prepozno za kopanje. Vzrok za zastoje v prometu je jutrišnji nacionalni praznik in z njim povezano današnje praznovanje dneva Bastilije, zaradi katerega so zaprli obalni del mesta.

Namesto kopanja v morju smo si lahko ogledali vojaško parado.

 

12.7. Drugi poskus za najem avta je bil včeraj popoldne uspešen in za prilagajanje na vožnjo po desni strani ceste smo se zapeljali do plaž na zahodni obali Reuniona, kjer pa nas je pod večer močan veter tako ohladil, da smo opustili željo po kopanju.

Zjutraj sem na jambor namestil še tretjo od pripon, ki jih je s seboj prinesla Zlata. Pri nameščanju leteče pripone sem opazil, da sta žal natrgani tudi obe intermedia priponi med križi jambora. Ti dve priponi sicer lahko začasno nadomestim z letečima priponama, a zelo kmalu se bo potrebno spet ukvarjati z nabavo in nameščanjem pripon.

Napis za prepoved plavanja pred vhodom na pomol v marini ima prepričljivo utemeljitev.

Dopoldne smo se z avtom odpravili v hribe na gorski greben Mafate na severnem delu otoka.

Najprej smo se z avtom po vijugasti cesti skozi prostrana polja sladkornega trsa po pobočju vzpeli na tisoč metrov, potem pa smo šli še peš na skoraj tisoč štiristo. Po grebenu, malo navzgor in malo navzdol bi po urejenih poteh lahko hodili še tri dni in desetine kilometrov ter se vmes povzpeli tudi nad tri tisoč metrov visoko, vendar smo se mi obrnili že po eni uri. Za “aklimatizacijo” na višino je bilo to čisto dovolj. V dveh urah hribolazenja smo se naužili čudovitih razgledov čez prepadne stene na globoke doline in soteske z rekami pod nami.

Oblaki so nam nekoliko kvarili razgled in dva- ter tri-tisočaki vulkanskega nastanka na drugi strani doline so le občasno pogledali iz oblakov.

Popoldne smo se zapeljali še na sladoled do živahne prestolnice otoka, mesta St. Denis in se sprehodili po mestnem središču s starimi kreolskimi in kolonialnimi hišami.

 

11.7. Deset do petnajst vozlov jugovzhodnika je zdržalo čez noč do jutra, ko je veter opešal. Tudi valovi so se postopoma manjšali in še zjasnilo se je, da sem se počutil skorajda kot na Jadranu. Kar nenavadno se mi je zdelo, da bomo po manj kot enem dnevu jadranja že na drugem otoku. V drugem delu noči smo se že toliko približali Reunionu, da se je, poleg mestnih luči, tudi obrise otoka videlo že v mesečini, zjutraj pa se je otok obsijan z vzhajajočim soncem pokazal v polni velikosti.

Dopoldne smo pristali v Le Portu, privezali barko v marini in hitro opravili z vstopnimi carinskimi formalnostmi. Opozorili so nas, da nam bodo zaradi izbruha parkljevke na Mauritiusu zaplenili vso svežo hrano živalskega izvora ter zelenjavo in sadje, a je bil nato carinik pri pregledu barke usmiljen do našega hladilnika. Iskal je predvsem cigarete in alkoholne pijače, a na moji barki bi to težko našel.

Prvi poskus, da bi si izposodili avto, ni uspel, a bomo še poskušali. Pravijo, da je sezona na višku in so avtomobili zasedeni.

Reunion je francoski otok in spada v EU, zato sem se veselil EU tarife pri uporabi mobitela za pogovore in podatke, pa je bil to žal račun brez krčmarja. Še povezati se mi ne uspe na omrežje in še vedno lahko uporabljam le satelitski telefon.

 

10.7. Na srečo je vremenska napoved tokrat kazala manj vetra, kot smo ga v resnici dobili. Po dveh urah smo izpluli iz zavetrja Mauritiusa in se srečali s 15-20 vozli jugovzhodnika, s katerim zdaj prav lepo jadramo proti Reunionu.in če bo še ponoči tako, bomo že zjutraj v zavetju tega goratega otoka. Valovi so zmerni in upam, da za Zlato in Jona ne bodo prehudi.

10.7. Dopoldan sta Zlata in Jon barantala s trgovci na tržnici v Port Louisu, jaz pa urejal izstopne formalnosti v različnih uradih po pristanišču,

popoldne pa smo izpluli iz pristanišča proti 135 milj oddaljenemu Reunionu.

Kaže, da vetra na poti ne bomo imeli v izobilju.

 

9.7. Zadnja dva dni smo v Velikem zalivu na Skokičin jambor namestili nove pripone in pokrpali genovo, ker pa mi je zmanjkalo belega samolepilnega blaga za krpanje jader, glavno jadro žal še ni prišlo na vrsto za popravilo.

Danes je bilo napovedanega precej dežja, a so otok preletavale predvsem kratkotrajne plohe, nekatere tudi izdatne, vendar je med njimi vedno znova tudi za dlje časa posijalo sonce in je bil dan precej manj turoben, kot sem pričakoval.

Kjer se menjavata dež in sonce, se po nebu sprehajajo mavrice.

Dopoldne smo se še sprehajali pa zalivu, popoldne pa smo se preselili v Port Louis in potem skorajda osvojili hrib nad mestom.

Da po brezpotju na pobočju nismo prišli do vrha, sta bila kriva vse gostejša bodljikava trava in grmičevje, ki nas je praskalo po nogah.

Jutri dopoldne bomo v tukajšnjih trgovinah in na ttržnici zapravili še zadnje rupije, potem pa se poslovili od Mauritiusa in odjadrali proti Reunionu. No ja, glede na vremensko napoved se mi zdi, da bomo pretežno motorirali.

7.7. Zjutraj smo se z Zlato in Jonom dobili na letališču na jugu Mauritiusa in potem smo lep sončen dan izkoristili za potep z avtom križem kražem po raznolikem otoku. Osrednji del otoka je nekaj sto metrov visoka planota, ki na zahodu meji na nekaj

gora visokih okoli 1000 m, na jug in vzhod pa se postopoma spušča proti morju, kjer obalo pred oceanskimi valovi ščitijo koralni grebeni, za katerimi so plitve lagune z lepimi plažami..

 

Na planoti so razsežni nasadi sladkornega trsa in nekaj destilarn ruma, videli pa smo tudi plantaže čaja.

Na jugozahodu Mauritiusa ja naravni park Črna reka z globokimi soteskami in oceanskim dežnim gozdom, v katerem živi tudi nekaj naših sorodnikov.

Gozd je sicer na Mauritiusu redkost, saj so ga v preteklih stoletjih povsod drugod posekali, da so si naredili prostor za plantaže sladkornega trsa.

Obiskali smo tudi hindujski tempelj, blizu katerega je postavljen ogromen kip Šive.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spotoma smo spoznali tudi guavo, zame je to nov sadež kiselstega okusa, ki raste na drevesih ob cesti in domačini iz njih delajo marmelado.

 

6.7. Ponoči je kar dosti deževalo in tudi jutro je bilo kislo, in južni veter je ohladil ozračje pod 20 stopinj, zato sem se odpovedal jutranjemu skoku v morje. Sem pa to nadoknadil popoldne, ko je s pomočjo sonca postalo topleje. Dopoldne jem se sprehodil po zalivu in v mestu nabavil nekaj sveže hrane. Konzervirane in instant hrane v vrečkah imam veliko na barki še iz Avstralije, ker sem bil na poti preveč len in si nisem prav dosti kuhal.

Čistim in pospravljam po barki, da ne bo zgledala in smrdela kot samski brlog, saj na krov kmalu dobim visoke goste. Popoldne se je veter pomiril in izginili so valovi, zato sem se s čolnom nekajkrat zapeljal do bencinske črpalke ob cesti na dnu zaliva in v kanticah zvozil 220 litrov nafte na barko. Oba tanka sta zdaj spet polna in zaloga bi morala zadostovati do Afrike. Nafta na Mauritiusu stane 85 centov in je precej cenejša kot na sosednjem Reunionu, kjer so evropske cene.

Še zadnji pogled na natrgane in strgane pripone ter na z vrvmi podprt spodnji del jambora. Takole povezam jambor je moral zdržati več kot pol Indijskega oceana. Upam, da bo pogled navzgor že jutri lepši, ko Zlata prinese nove pripone.

 

5.7. Sidrni okov sem popravil že včeraj zvečer, da sem dopoldne brez skrbi lahko odjadral iz bučnega in ne ravno po rožicah dišečega pristanišča. Premec Skokice sem obrnil proti severu Mauritiusa in po treh urah lepega jadranja prispel do zaliva Grand Baie

V vseh pomembnejših zalivih okoli otoka ima obalna straža svoje postojanke in preden vpluješ v zaliv, se jim moraš najaviti. Na vhodu v zaliv sta me potem pričakala dva pomorska policaja in pospremila na sidrišče in ko sem med številnimi barkami našel primeren prostor in spustil sidro, sta prišla na barko in pregledala moje dokumente.

Zdaj sem imel končno tudi jaz čas za kramljanje in od prijaznih policajev sem dobil kup koristnih informacij: kje je bencinska črpalka, kje so trgovine, kakšen je red na sidrišču, in na zadnje tudi svarilo, naj čolna ne puščam na plaži, sicer bom moral plavati nazaj na barko in tudi pri barki naj motor snamem s čolna in spravim, sicer lahko dobi noge. Na koncu sta me še povabila v svoj čoln in me zapeljala naokoli po zalivu.

Zaliv je sicer širok, a plitev in globina vode na sredi je le 4 metre in se počasi znižuje proti obali. Na vhodu v zaliv je globina le dva metra in pol, zato sem včeraj pogledal na tabelo plimovanja in načrtoval, da pridem do zaliva ob plimi.

Popoldne sem se včlanil v jahtni klub Grand Baie in s tem dobil dostop do njihovih (oziroma od zdaj naših) tušev s toplo vodo, do restavracije in do interneta.

V tem zalivu bom naslednjih nekaj dni na počitnicah. Voda je tukaj tudi zame dovolj topla in čista za jutranji skok v morje.

 

4.7. Zjutraj sem pri dvigovanju sidra opazil, da je odpadel vijak nosilca koleščkov na sprednjem okovu in se je veriga zatikala. Z nekaj previdnosti in potrpežljivosti mi je uspelo verigo in sidro spraviti na barko, da sem lahko odjadral proti jugu, a pred naslednjim sidranjem bo stvar potrebno popraviti.

Po dveh urah hitrega jadranja po mirnem morju v zavetju otoka sem bil že pred pristaniščem Port Luis in v  nekaj minutah po prijavi preko radijske postaje so mi dovolili vplutje v plovni kanal do notranjega pristanišča.

Barko sem privezal ob carinski pomol in potem najprej dve uri čakal na inšpektorja za zdravje, potem pa sem še z drugimi uradniki izpolnjeval desetine formularjev, kot da bi pristal s kontejnersko ladjo. Zgodaj popoldneje bila bitka s papirji dobljena in Skokico sem premaknil v malo bolj zaprti del pristanišča, ki mu pravijo marina in je bolj zaščiten pred valovi živahnega ladijskega prometa.

Preostanek dneva sem se sprehajal in tekal po mestu in okolici. Dobil sem kar hud odmerek civilizacije in verjetno si bom jutri poiskal kakšno bolj umirjeno mesto ob morju.

Z Zlato sva ugotovila, da sva se glede njenega prihoda na Mauritius vsak zmotila za po en dan, jaz jo bom moral en dan dlje čakati, ona pa bo z Jonom sem priletela dan prej, kot je mislila.

Zvečer je bil internet nekaj hitrejši, kar sem izkoristil, da sem med poročila prejšnjih dni dodal nekaj slik in v besedilu popravljal črke č,ž in š, ki jih s satelitskega telefona ne morem pošiljati. Večino šumnikov je Zlata sicer že sproti dodajala, verjetno pa kakšna strešica manjka tudi še po mojih popravkih. Tudi sicer je pisanje besedila na satelitskem telefonu kar zamudno, saj gre za staro tehnologijo, kot pri mobitelih pred 10 leti, ko so se z večkratnim zaporednim pritiskanjem na številke, prikazovale črke.

Evo, in dodajam še eno mojo sliko, da me bosta Zlata in Jon lažje spoznala, ker je minilo že veliko tednov, odkar smo se zadnjič videli.

 

3.7. Veter je čez dan opešal na 10 – 15 vozlov, a ker so se končno malo bolj razmaknili in znižali tudi valovi, se je dalo tudi s šibkejšim jugovzhodnikom lepo jadrati, ne da bi jadra mučno opletala.

Popoldne sem pred premcem Skokice najprej zagledal otoke severno od Mauritiusa, potem pa so se iz meglic nad morjem začeli pojavljati tudi vrhovi glavnega otoka. Zvečer sem prijadral do severa otoka in spustil sidro pri zalivu Grand Baie.

Podobno kot na Rodriguesu, je tudi pristanišče Port Luis ponoči zaprto, zato bom šel tja jutri zjutraj, da opravim vstopne formalnosti.

 

3.7. Dosti ladijskega prometa je bilo zadnjo noč na moji poti proti Mauritiusu. Kaže, da sem prečkal ladijske poti med jugom Afrike in Azijo. Z ladjami, ki so plule blizu, smo se preko radijske postaje dogovorili, kako se bomo izognili.  Le na eni ladji, ki je prihajala diagonalno od zadaj, se niso zmenili za moje klice in mahanje z lučjo. Ladja je postajala vse večja in ko me je postalo strah, da me bodo povozili, sem zavil v veter na jug, prižgal motor in pobegnil izpred njihovega premca.. Gladko bi me zmleli in še opazili ne bi.. Šele, ko so bili mimo, se je nekdo zaspano javil preko postaje in zahteval mojo pozicijo. Povedal sem, da sem jim pobegnil, da sem 500 m za njimi in da naj bolj pazijo, kaj se dogaja na morju. Odgovora seveda ni bilo.

Kaže, da bom že zvečer prijadral do Mauritiusa. Zlata mi je sporočila, da brez veze hitim, ker pride sem šele konec tedna. Najbrž si nekdo od naju ni prav zapomnil datuma na karti.

 

2.7. Lepo in kar hitro sem lahko jadral čel dan po še vedno precej razburkanem morju. 20-25 vozlov jugovzhodnika se je popoldne spremenilo v 20 VJV in pospravil sem gl. jadro, da ni nagajalo genovi. Zvečer so se oblaki zgostili, a tudi luna in zvezde so vidne na polovici neba.

 

2.7. V bistvu sem si sam kriv za včerajšnji ponesrečen obisk Rodriguesa, da sem 6 ur preživel z uradniki in le eno na otoku. Na forumih jadralci pišejo o prijaznih uradnikih, zato sem upal na boljši izkupiček, a jadralci si po navadi po dolgi poti vzamejo teden ali dva za postanek na otoku in se jim nekajurno kramljanje z uradniki zdi prijazno. Meni je pri omejenem času bolj vseč učinkovitost, ki pa jo na odmaknjenih otokih redko doživiš. Kakor koli že, ni vse  črno, na Rodriguesu sem lahko eno noč brezskrbno prespal, dobil sem nekaj nafte, da mi v brezveterju pod plohami ni treba čakati na nov veter, imel sem 45 minut kopenske rekreacije, na internetu videl, da nam je arbitraža dala nekaj morja in vzela nekaj zemlje in kupil sem si 3 tople hrustljave bagetke, od katerih sta dve žal ze končali v mojem želodcu.

Na sliki je ploha, ki je kmalu po mojem odhodu privršala čez Rodrigues in potem otoka nisem več videl.

In zdaj spet jadram, novim zmagam naproti, od plohe do plohe naprej.

 

1.7. Postanek na Rodriguesu se mi je sfižil. Če odmislim dež, je zjutraj vse dobro kazalo. S Coast guard sem se dogovoril za vstopne formalnosti in vplul v pristanišče. Elektronske navtične karte so imele v plovnem kanalu 100 m zamika in mojo pozicijo kazale po koralnih grebenih. Če bi šel v pristanišče zvečer, bi pristal na čereh, podnevi pa sem videl, kje je globoka voda in na robu grebena so bili postavljeni številni stebri.

Na barko so dopoldne prihajali uradniki: za zdravje, luški kapitan, imigration, obalna straža in kot zadnji malo pred poldnevom še carinik. Z vsemi sem se dogovoril za odhod v nedeljo zvečer in sem plačal pristojbine, le carinik je rekel, da se njegov delovni teden izteče čez 10 minut in da moram na izhodne papirje čakati do ponedeljka. To bi mi podrlo družinske načrte, saj bi zamudil Zlatin in Jonov prihod na Mauritius, zato sem se dogovoril, da me za eno uro spustijo na otok, carinik pa mi vmes pripravi izstopne dokumente.

V eni uri sem potem uspel s črpalke v mestu na barko prinesti 3 kante nafte, si ogledati tržnico, najti pekarno in kupiti ekstra počasen internet, da sem v 20 minutah uspel videti le za 3 dni vremenske napovedi. Med mojim tekanjem po mestu je seveda deževalo, da sem čofotal po lužah, domačini pa so se dežja zelo veselili, saj so imeli zadnjih nekaj mesecev sušo in pomanjkanje vode na otoku. Vesele otočane sem popoldne zapustil in skozi hud naliv odjadral proti zahodu. Menda dobim od Zlate “lupčka”, če pridem na Mauritius do srede.

17.6. Popoldne sem vendarle prišel na Zahodni otok in si ga na hitro ogledal. V načrtu sem imel kosilo v kateri od tukajšnjih restavracij, a so bile žal vse zaprte.

Zahodno, zavetrno stran atola Cocos oblivajo kar zajetni valovi, ki sem pridejo okoli otoka. Kaže, da čez koralne grebene občasno pridejo tudi večji valovi, saj je obala Zahodnega otoka na tej strani precej spodjedena in v morju konča marsikatera palma.

Na internetu sem si pogledal vremenske napovedi in so za prihodnji teden vse kar ugodne s 15 – 25 vozli jugovzhodnika do vzhodnika. Prav tako sem si pogledal, ali uradniki na Rodriguezu delajo čez konec tedna, pa žal ne.

Približno 2.000 milj imam do Rodrigueza in v ugodnih razmerah to pomeni 13 dni jadranja, zato bom s Cocosa odjadral že danes zvečer, da tam ujamem zadnji petek v juniju.

Nekaj težav sem imel včeraj spet na Home Islandu. V trgovini sem v nahrbtnik stlaćil nakupljeno hrano in pijačo, pa mi je nahrbtnik razpadel in sem ga zakrpal z vrvmi in selotejpom v stilu “A je to”. Ko sem popoldne s Skokcem izplul iz plitvega pristanišča, pa sem s propelerjem udaril ob skalo in propeler je obstal.

Ni mi preostalo drugega kot veslati približno 4 km do Skokice. Zvečer sem nadaljeval z “A je to”. Ugotovil sem, da sem polomil varovalko propelerja, a propelerja nisem mogel sneti, zato sem ga potem na os pritrdil kar z vijaki in žico.

Kako dolgo bo improvizacije zdržala, bomo videli, današnjo vožnjo nazaj na otok home, sem opravil brez veslanja. No tukaj so zdaj odpovedali dopoldanski odhod ladjice na West Island in čakam na popoldanskega.

Precej dežja je padlo v zadnjih dveh dneh in napoved tudi ni nič boljša. Končno sem v tropskih krajih in sem sodi tudi sopara, ki pa se je moram še navaditi. Ponoči sem imel odprto stropno okno v spalnici, a ker sem spal kot v komi, dežja nisem slišal in zjutraj sem moral izpod poda pobrisati za dve vedri vode.