Indijski ocean

9.10. – 11.11.2007 Indonezija – Sejšeli, 3700 NM (Indonezija, Avstralija, Sejšeli)

Sedma etapa: 9.10. – 11.11. Indonezija – Sejšeli, 3700 NM(Indonezija, Avstralija, Sejšeli)

Bali, Indonezija 10.10.

Včeraj sem priletel na Bali in v marini začel pripravljati barko za jadranje preko Indijskega oceana. Motor je brez težav vžgal, avgustovske poplave na Skokici pa so pustile nekaj posledic na električnih napeljavah v notranjosti. Vsega nisem znal sam popraviti, zato sem poiskal pomoč električarja in večino luči in naprave sedaj deluje. Zvečer sta na barko prišla tudi Samo in Barbara, ki sta zaradi slabših povezav za pol dneva obtičala na letališču v Kuala Lumpurju. V marini smo si privoščili poceni kraljevsko večerjo z veliko hladne pijače in zaman upali, da bo noč prinesla ohladitev. Danes bomo nabavili še hrano in pijačo, ter popoldne odpluli proti Christmas Islandu. Vremenska napoved kaže za prve dni 10-12 vozlov južnega vetra, ki se bo proti koncu tedna upam da malo okrepil in obrnil na JV.

 

Prvi teden 10.-16.10.

Vetra je bilo cel dan v marini veliko, a ko smo izpluli na odprto morje, je vetra zmanjkalo in ponoči smo večinoma pluli s pomočjo motorja. Najprej smo s pomočjo toka pluli hitro, ko pa smo se od Balija oddaljili, smo napredovali le še s hitrostjo okrog 4 vozlov. Mislil sem, da imamo močan protitok, potem pa je za kakšno uro potegnil veter in barka je pod jadri veselo pospešila. Sedaj sem vedel, da mora biti nekaj narobe s propelerjem ali pa pogonom, a na ogled stanja pod vodo je bilo potrebno počakati do jutra in dnevne svetlobe. Tokrat zraven ni bilo Uroša, ki bi se šel na odprtem morju

ponoči potapljati pod barko.

 

11.10.: Zjutraj sva s Samom ugotovila, da je propeler nekaj centimetrov na debelo obraščen s školjkami. Pa ne samo propeler, s školjkami je bil obraščenega precej podvodnega dela barke. Kakšno uro sva se potapljala in z lesenimi lopatkami odstranjevala školjke in vsaj za silo vse skupaj usposobila za plovbo. Bolj podrobno čiščenje bo potrebno opraviti v kakšnem mirnem zalivu. Vse skupaj bi morda lahko očistil že v marini na Baliju, a me ni mikalo kopanje v čokoladno umazani vodi tamkajšnjega pristanišča.

Skokica se je rešena večine školjk takoj poskočno odzvala. Zapihal je tudi veter in kmalu smo po morju drveli s hitrostjo preko 8 vozlov. Od Balija do prvega postanka na Christmas Islandu nas je ločilo nekaj manj kot 600 milj. To je bilo zares lepo in hitro jadranje. Veter je bil precej enakomeren in bilo ga je okrog 15 vozlov z jugovzhoda, tako da smo večino časa lahko jadrali s polnimi jadri. Le občasno, ko se je hitrost vetra povečala, sem jadra krajšal. Počasi so z mojega hrbta in vratu začeli odpadati vsi strahovi in skrbi, ki so se tja naselili po avgustovskih dogodivščinah pri Lomboku in me zadnja dva meseca po malem a vztrajno stiskali za vrat. Po nekaj dneh sem se lahko že popolnoma sprostil in predal užitkom jadranja.

 

12.10.: Pozicija 9*09 S, 113*12 E.

 

13.10.: Pozicija 9*56 S, 109*45 E. V zares ugodnem in močnem vetru Skokica s posadko hitro napreduje (196 milj v 24 urah). Do Christmas Islanda je še 255 milj. Plujejo kakih 70 milj J od Jave.

 

Samo in Barbara sta prvih nekaj dni pretežno kar prespala. Neuspešno sem poskušal najti in pregnati “muho ce ce”, ki ju je očitno pičila. Priznati pa moram, da sta mi pomagala pri opravilih in nočnih dežurstvih na barki, tako da sem sam takrat lahko brezskrbno spal.

Četrti dan smo ugotovili, da jadramo hitreje, kot smo načrtovali in da bi na Božični otok prišli že ponoči, zato smo zmanjšali jadra in upočasnili plovbo. V mirni zaliv Flying Fish Cove smo prijadrali v jutranjem svitu in se privezali ob bojo pred pristaniščem. Po radijski postaji sem v zgodnjem nedeljskem jutru zaman skušal priklicati avstralske carinike. Oglasil se mi je pilot iz pristanišča in povedal, da na carini začnejo delati ob devetih, zato smo se odpravili spat.

 

Christmas Island, 14.10.2007.

Po nekaj urah so se cariniki preko radia oglasili kar sami in nas prebudili. Dogovorili smo se za sestanek na pomolu in za razliko od Thursday Islanda hitro, prijazno, preprosto in brezplačno opravili vstopno izstopne formalnosti. Peš smo se odpravili na ogled otoka. Christmas Island je znan po bogatih zalogah fosfatov in po množičnih selitvah kopenskih rakov.

Ko se je Barbara po nekaj dneh na barki dovolj udomačila, se je začela zabavljati čez moja sončna očala. Resda so očala že stara in iz časov, ko se je ona še z lopatko igrala v peskovniku, a so sestavni del Skokice in dobro služijo svojemu namenu. Sedaj pa sem si med sprehodom po otoku na nos nataknil nova, letošnja očala in bil kljub temu deležen vprašanja, iz katerega stoletja so pa ta očala. Bo že dobila svoje “plačilo”. Iskali smo primerno restavracijo za kosilo, a je bila odprta le kitajska. Barbara in Samo sta tja odšla na kosilo. Ker kitajske hrane ravno ne obožujem, sem se odločil za tek po otoku. Spotoma sem opazoval zaselke ljudi različnih kultur z budističnimi in islamskimi cerkvami, ter pokopališči naprej ob otoški cesti. Ob in na cesti pa je bilo tudi polno povoženih rakov. Očitno raki ne hodijo po cestah samo v času parjenja. Popoldne smo potapljali po zalivu in do konca očistili tudi podvodni del barke. Pri tem smo občudovali množico pisanih rib, ki so prišle na ponujeno pojedino in sproti požirale ostanke školjk, ki smo jih nastrgali z lupine in kobilice. Skokica je bila sedaj dokončno pripravljena za dolgo pot čez Indijski ocean in proti večeru smo odrinili na pot proti 530 milj oddaljenemu otočju Cocos Keeling.

 

15.10.: Pozicija 10*56 S, 102*30 E. Po kratkem postanku na Christmas Islandu vsa posadka nadaljuje pot proti Cocos Keelingu. Vreme je za jadranje še vedno ugodno. Napredovali so za 175 milj. Po predvidevanjih naj bi v sredo (17.10) zopet stopili na trdna tla.

 

16.10.: Današnja pozicija:11*40 S, 99*13 E

Z veseljem vam ponujam v branje Miranove zapiske, ki so veliko bolj slikoviti kot moje suhoparno poročanje.

Iz kapitanovega dnevnika: … Tudi naslednje dni smo imeli zelo ugodno vreme in veter za hitro jadranje. Vse dni smo dnevno prejadrali po okrog 180 milj. Nekaj je k tako hitremu napredovanju doprinesel tudi morski tok, ki tukaj proti zahodu teče s hitrostjo dobrega pol vozla. Indijski ocean sedaj kaže precej bolj prijazno podobo kot julija z brezvetrjem na poti iz Avstralije proti Timorju, ali pa avgusta z velikanskimi valovi ob Sumbawi in Lomboku. Samo želim si lahko, da bi se takšno vreme nadaljevalo še nekaj tednov čez ocean, a globoko v sebi se zavedam, da so to le želje malega mornarčka na velikem morju. Verjetno bom še marsikaj doživel ….

… Medtem, ko prve dni zaradi valovanja in zibanja barke nismo imeli velikega apetita, se je sedaj naše prehranjevanje že do določene mere normaliziralo. Ker solate nismo jedli veliko, je večinoma zgnila in smo jo vrgli v morje. Enako se je zgodilo z nekaj hlebci kruha, ki je splesnel. A hrane imamo še dovolj. Veliko smo je kupili in precej jo je v konzervah tudi še od prej. Pri takem tempu prehranjevanja, kot ga imata trenutno Barbara in Samo, bo hrane ostalo dovolj na barki tudi za nadaljevanje poti čez ocean in mi zalog na Cocosu ne bo potrebno pretirano dopolnjevati …

Če bo veter še naprej milosten z nami, bomo lahko že jutri 17.10. pozno popoldne spustili sidro med Cocosovimi otoki.

 

Drugi teden 16.-23.10.

17.10.: Pozicija: 12*06 S, 96*53 E. Vreme je oblačno, vendar vseeno prijetno za potepanje po Cocos Keelingu. Miran načrtuje nadaljevanje poti v poznih popoldanskih urah. Veter je precej močan, zato se bo najprej prepričal kakšno vreme je napovedano za naslednje dni. Samo in Barbara tukaj končujeta svojo jadralno popotovanje. Mirana čaka samoten del poti vse do Sejšelov.

 

Cocos Keeling, 17.-18.10.2007

… Do otočja Cocos Keeling smo zaradi ugodnega vetra prijadrali en dan prej, kot sem prvotno načrtoval. Kakšno uro pred prihodom so se iz morja začeli prikazovati vrhovi palm in nato posamezni otočki. Za šalo smo stavili, koliko jadrnic bo zasidranih v zalivu za otokom. Barbara je napovedala eno barko, Samo štiri in jaz pet. Sredi dneva smo med koralnimi grebeni pripluli v atol in se zasidrali ob Direction Islandu. Na sidrišču je bilo zasidranih pet jadrnic.

Na hišici ob obali smo videli spominska predmete, zastavice in tablice z napisi mnogih jadrnic, ki so v preteklosti obiskale ta odmaknjeni otok. Na tramu pod streho smo med mnogimi napisi odkrili tudi spominsko tablico slovenske jadrnice Horn 2000, ki se je tu ustavila pred leti. Po zgledu predhodnikov smo nato tudi mi poiskali deščico, na katero smo izrezljali napis Skokica in jo obesili na tram pod streho.

 

Še enkrat sem se povezal na Iridiumovo elektronsko pošto in končno prejel prvi Juretov mail z vremensko napovedjo za naslednja dva dni. Obetala je 20 – 30 vozlov JV vetra. Odlično, upam da bo tudi naprej tako.

 

Barbara in Samo se bosta tukaj izkrcala. Pospravila sta že svoje stvari in odpluli smo proti West Islandu. Cel zaliv v atolu je zelo plitev, zato je bilo potrebno budno paziti, in na karti spremljati, kje plujemo. Nekaj sto metrov pred obalo smo se v plitvi vodi zasidrali in s čolnom sem odpeljal moja dosedanja sopotnika na pomol. Tu bosta ostala še nekaj dni, nato pa se preko Avstralije in Malezije vrnila domov.

Z nekaj otožnosti sem se poslovil od Barbare in Sama. Odslej bom kar nekaj dni na barki sam. Skočil sem v čoln, se odpeljal na Skokico in dvignil sidro. Le še pomahali smo si v slovo in odjadral sem na ocean.

 

Moji občutki so podobni, kot ob začetku plovbe čez Atlantski in Tihi ocean. Nekaj je strahu in velika mera spoštovanja. Do Sejšelov na drugi strani me loči približno 2500 milj in če bo vse normalno približno 16 dni jadranja. Če bom jadral dovolj hitro, me čaka lepa nagrada. To bo teden dni jadranja, a takrat v domači družbi in med lepimi otoki.

 

19.10.: Pozicija 11*41 S, 93*43 E. Prejadral 185 milj v zadnjih 24.  urah. Še dolgih 2310 milj do civilizacije.

 

20.10.: Pozicija 11*26 S, 90*57 E. Prejadral 171 milje. Še 2146 milje samotnega morja.

… Začelo se je obetavno. Prva dva dni sem imel zares med 20 in 30 vozli vetra in z močno skrajšanimi jadri sem s hitrostjo blizu 8 vozlov “drvel” čez precej velike oceanske valove, tretji dan pa so mi ostali valovi in le še kakšnih 12 vozlov vetra v krmo. Precej je vroče in jadra precej prazno opletajo ter pokajo, ko se barka ziblje na valovih.

Spet sem zaman gledal na maile in sem brez vremenske napovedi za naprej. Jadram skoraj kot Joshua Slocum v upanju, da mi bo vreme naklonjeno. Pri vremenskih napovedih sem vezan na satelitski telefon in moja dva vremenoslovca, ki pa sta zadnje čase prezaposlena s svojimi zadevami. Vsa ostala elektronika za sprejemanje vremenskih napovedi, mi je v preteklih mesecih odpovedala. Računalnik za sprejem vremenskih faksov mi je skurila nevihta, dolgovalovno radijsko postajo je zalila voda.

Upam, da se me bosta Jure in Darko kmalu usmilila. …

 

Tretji teden 23.-30.10.

24.10. Pozicija 10*57 S, 80*33 E. Kljub nočnemu popravilu avtopilota je Skokica prejadrala kar 143 milj.

Kapitanovi zapiski: Trenutno (sreda zjutraj) sem na S11.03; E81.27. Imam 15-25 ENE vetra in vremena so se kranjcem zjasnila. So pa še plohe v okolici. Zadnja dva dni imam veter od N do E, ponoči in pred plohami veter naraste. Prejšnjo noč sem imel kar nekaj ur preko 40 kts vetra, zadnjo noč 30-35 kts. Valovi so z vseh strani precej zmešani in tudi veter precej niha, tako da moram delati z jadri skorajda, kot bi bil na regati (gor, dol, levo, desno). Napredujem še kar solidno, a bi glede na hitrost vetra lahko bolj, če morje nebi bilo tako konfuzno. V preteklih dneh sem že dvakrat poskusil priti pod 11S, pa me je veter potisnil proti jugu. Danes bo izgleda uspelo. …

…Odtrgani zglob tanguna sem privezal z vrvmi in tangun je sedaj spet uporaben. Vse bolj mi nagaja samokrmilnik. Izgleda, da bo potrebno zamenjati jermen. Bom počakal na kakšno bonaco, če bo zdržal tako dolgo. …

…Za spanje in za jesti zadnja dva dni zaradi obilice vetra in dela z jadri ni bilo veliko časa, nekaj pa vendarle. Spim bolj mimogrede, včasih tudi takrat, ko bi bilo bolje da nebi. Jem pa tudi mimogrede, za zajtrk ponavadi jabolko in jogurt, za malico kosmiče z mlekom, za “kočerjo” pa v nedeljo kislo zelje s kruhom in vodo, v ponedeljek kislo zelje s kruhom in Coca Colo (za popestritev) in včeraj jajca na oko, s kruhom in kislim zeljem. Konzerva z zeljem je bila malo večja, a je sedaj na srečo že prazna. …

 

25.10.: Pozicija 10* 32 S, 78* 18 E.

 

26.10.: Pozicija 10*24 S, 75* 10 E.

 

27.10.: Pozicija 10* 02 S, 72* 58 E.

Kapitanovi zapiski: … V petek 27.oktobra popoldne se je veter obrnil, začel pihati iz vzhoda in počasi pojemati. Ko je že vse kazalo na dolgočasno popoldne, je spredaj dvakrat zaropotalo in barka se je nato stresla in plula naprej. Nato je zaropotalo še zadaj in izpod barke se je prikazal kakšne tri metre dolg in pol metra debel hlod.  Skokica je hlod pravzaprav kar zajahala, saj je prišel do kobilice, preden ga je odplavilo stran. Hitro sem pogledal, ali je spredaj kaj razbitega, pa ni bilo videti ničesar zaskrbljujočega razen rjavega madeža v višini vodne linije. S strahom sem nato še znotraj barke pregledal sprednjo kabino in pod tlemi, a je bilo vse v redu. Skokica je očitno trdno grajena barka. …

 

… Proti večeru je s severa ponovno privršala divja ploha z močnim vetrom in me  odpihnila oziroma preganjala proti jugu. Nato se je zjasnilo, veter umiril in nekaj ur sem užival v mirnem jadranju na z mesečino oblitem oceanu. Mirno nočno jadranje sem prvič po nekaj nemirnih nočeh izkoristil tudi za spanje.

 

Ponoči se je veter obrnil na VJV, zjutraj me je z močnim vetrom preganjala ploha, ki je prvič v tem tednu prišla z jugovzhoda in sedaj dopoldne imam okoli 25 vozlov VJV vetra. Glavno jadro je na drugi krajšavi, polovična genova na drugi strani na tangunu. Jadranje je zaradi valov in krmnega vetra precej zibajoče, a napredujem zaenkrat z blizu sedem vozli hitrosti proti zahodu. Trenutno sem na S10.05; E73.51 in do Sejšelov  imam še okoli 1150 milj.

Oglasila sta se tudi Samo in Barbara, ki sta že prišla domov. Po Cocosu sta bila še v Avstraliji in nekaj dni v Maleziji, jaz pa sem še vedno na Indijskem oceanu.

 

28.10.: Pozicija 9*44 S, 70*13 E. Prejadral 160 milj. Še 930 milj do Sejšelov.

Kapitanovi zapiski: … Proti jutru so se mi z juga začele približevati ladijske luči. Močno osvetljena ladja je plula proti severu in obetalo se je precej bližnje srečanje. Po radio postaji sem jih večkrat opozoril nase in vprašal, ali me vidijo na radarju, pa nisem dobil nobenega odgovora. Skokico sem za vsak slučaj usmeril za njihovo krmo. Ko smo bili oddaljeni le še nekaj sto metrov, sem videl, da gre za manjšo vojaško ladjo, ki so jo valovi močno premetavali. Zibala se je tako močno, da so se mi zasmilili mornarji na njej. Pozdravil sem jih z baterijsko svetilko in takrat so me izgleda šele opazili. Mornarji na krovu so začeli kričati in mahati z rokami, na komandni most je prišel oficir in z daljnogledom gledal proti meni, nato pa stekel v kabino in ladja je ostro zavila v levo. A jaz sem bil že na varnem, za njihovo krmo. Izgleda da me med velikimi valovi niso opazili na radarju, niti videli mojih navigacijskih luči. Hotel sem jih že vprašati, ali je vse v redu in ali potrebujejo pomoč, pa sem se še pravi čas ugriznil v jezik. Njihova reakcija je bila sicer pozna, a pravilna in verjetno bi se izognili trčenju, če sam nebi že prej spremenil svoje smeri.Zjutraj sem nato zložil glavno jadro in genovo ter jadral samo še s cutterjem. Lotil sem se zamenjave samokrmilnika prekrmariti, dan in noč.

 

….Nedelja je bila tudi sicer lepa, sončna, z obilico vzhodnega in ugovzhodnega vetra in velikimi valovi. Skokica je ponovno hitro

napredovala proti Sejšelom in zvečer sem imel do tja še dobrih 900 milj. Še nekaj takšnih dni bi potreboval, pa bi tja prišel celo v soboto skoraj istočasno kot tja priletita Zlata in Jon. Zlato je v telefonskem pogovoru malo zaskrbelo za mojo prehrano….            ….Po dolgem času sem dočakal tudi jasno noč, okrašeno z zvezdami in redkimi oblaki v prvem delu noči. Na severu se je bliskalo. Izgleda, da se vendarle nekaj kuha v Juretovem ciklonu, zaradi katerega grem proti Sejšelom malo naokoli.

Drug del noči je bil zopet kot iz pravljice, vzšla je luna in v srebro prebarvala kipeče valove v okolici barke. Nobene plohe ni bilo videti v okolici, zato sem malo zmanjšal jadra in prvič po več kot enem tednu zopet lahko sproščeno zaspal na blazini na krovu barke. Pa vseeno nisem spal v enem kosu. Za vsak slučaj se še naprej prebujam najmanj na eno uro in preverim, kaj se dogaja v okolici. Ladje že cel dan nisem videl nobene več.

 

29.10.: Pozicija 8*44 S, 67*15 E. Prejadral 175 milj.

 

30.10. … Še zadnjič pred prihodom na Mahe se oglašam posredno preko E-maila. Moja trenutna pozicija (torek opoldne) je S7.50; E64.38. Do Maheja imam še 580 Nm. Prihod na Sejšele pričakujem v soboto zjutraj, torej se mi bo izgleda uresničila želja, da bi tja prišel takrat kot Zlata in Jon.

Tudi Indijski ocean je veeelik in komaj že čakam, da vidim tudi kaj drugega kot morje. Zadnje dva dni spet jadram precej hitro (preko 180 Nm na dan), ponoči pa me močijo plohe. Danes so se valovi močno zmanjšali in imam že prave Jadranske razmere, kot bi jadral z maestralom s Kornatov proti Hvaru. Le do najbižjega otoka imam še toliko, kot je od Izole do Grčije.

Pred časom sem na Sejšelih poizvedoval o možnosti prezimovanja za Skokico, pa so mi iz tamkajšnje marine poslali astronomsko ceno, zato sem se odločil za Kenijo. Sedaj sem v vodiču prebral, da imajo na Maheju tudi nekaj čolnarn in manjših ladjedelnic. Če se mi uspe kje ugodno dogovoriti, bo Skokica morda vendarle prezimila na Sejšelih.

 

Četrti teden 31.10. – 6.11.

31.10.: Pozicija 6*49 S, 61*48 E. Miran ima res ugoden veter in hitro napreduje. Še dobrih 500 milj pa bo zopet na kopnem. Po zadnjih pogovorih in zapiskih sodeč ima  jadranja in samote že dovolj.

 

1.11. Pozicija 5*57 S, 59*04 E.

Miran nam pridno pošilja svoje zapiske, jaz pa jih z veseljem objavljam. V naslednjem tednu bom tudi jaz uživala na rajskih otokih. Upam, da bomo uspeli poslati kakšen pozdravček preko interneta.

Iz Miranovega dnevnika: … Začel se je november. Začetek novembra je zame mnoga leta pomenil začetek zime. V tem času smo odhajali na prve snežne treninge, ponavadi visoko v Alpe ali pa na sever Evrope. V tem času sem se moral navaditi na mraz, na ozeble prste na nogah in rokah, na mrzla lica in ušesa. Sedaj pa sem na barki sredi morja in pri plus tridesetih stopinjah Celzija….

… Danes se mi je sanjalo, da jadram, da sedim na klopi in opazujem morje v okolici. Res lepo, še dežurati mi ni več potrebno, ko za to skrbi moj drugi jaz. Čimprej moram na kopno, preden bo na barki pet Miranov in se ne bomo mogli dogovoriti, kdo je glavni in kdo naj kaj počne. …

 

Sejšeli 2.-10.11.

6.11.: Miran je v petek prijadral do Sejšelov kjer sta se mu v soboto pridružila Zlata in Jon, v nedeljo pa še Katja in Hana. Jadrnica si bo po dolgi plovbi spet nekoliko oddahnila, posadka pa uživa ob lepem vremenu in toplem morju. V naslednjih dneh ima posadka namen obiskati sosednje otoke. Miran mi je uspel poslati tudi nekaj slik.

 

 

 

 

10.11. Končno mi je uspelo priti do dovolj hitrega interneta, da lahko tudi sam neposredno kaj napišem. V minulih dneh smo križarili med Sejšelskimi otoki: Mahe, Ste. Anne, Moyenne, Praslin, Round Island, La Digue in Cerf ter si ogledovali tamkajšne naravne znamenitosti.

 

 

Videli smo velikanske želve, raznovrstne ribe in ptice, rake, palmov pragozd z erotičnimi sadeži “Koko de mer”… Predvsem pa smo uživali na čudovitih belih peščenih plažah in v toplem tropskem morju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V Victoriji se mi je v majhni marini Gondwana uspelo dogovoriti, da bo Skokica tam lahko prezimila po zmerni ceni. Jesenski del jadranja sem s tem končal. Skokica je ostala na Sejšelih, Katja, Hana, Zlata, Jon in Miran pa smo na poti domov. Zaradi težav s pirati ob Somalijski obali, se bo potrebno temu delu obale prihodnjo pomlad na poti proti Rdečemu morju na široko izogniti. To bo ob izhodišču s Sejšelov bistveno lažje, kot bi bilo iz Kenije, kjer sem prvotno nameraval zaključiti z letošnjim jadranjem.

 

/