Indijski ocean

8.6.2010 Male (Maldivi) – Langkawi (Malezija)

Tretja etapa: Male (Maldivi)  – Langkawi (Malezija)

3.6.

Te dni se po Arabskem morju, na območju, ki sva ga z Dimitrijem pred dvema tednoma prejadrala, sprehaja ciklon z vetrovi krepko preko 60 vozlov. Kaže, da sem imel pri časovnem načrtovanju nekaj sreče 🙂 in hkrati upam, da je to zadnji ciklon to pomlad.

 

8.6.

V nedeljo smo se Samo, Katarina, Uroš, Dimitrij, Jon, Zlata in Miran zbrali na barki in ko smo nakupili še nekaj manjkajaoče hrane in uredili formalnosti, smo odjadrali na večerjo do otočka Asdu. Zatesnil sem sprednjo ograjo in barka je sedaj suha.

V ponedeljek so nas po morju cel dan preganjale plohe in nevihte in smo šele zvečer prijadrali do otoka Naifaru in tam našli varno sidrišče za nočne nevihte.

Danes smo s 30 vozli zahodnika prijadrali do otoka Dholhiyadhoo. Vetra in dežja bo tudi v naslednjih dneh v izobilju. Verjetno v petek s severa Maldivov odjadramo proti Šrilanki, Dimitrij pa odleti domov.

 

10.6.

Po sredinih nevihtah in vetru, ki je pihal tudi s 60 vozli je Urošu in Katarini danes prekipelo in sta z letalom odšla na Šrilanko. Dimitrij se je kot načrtovano odpravil domov. Z vremenom očitno res nimamo sreče, saj spet pada dež.

Ostali smo se odpravili proti Šrilanki kamor naj bi prišli v nedeljo.

 

11.6.

Jadramo s pol genove med 6 in 9 vozli ob 30 vozlih vetra, ki pa ob plohah precej naraste. Valovi so kar zajetni, vzdušje na barki pa je dobro. Do Šrilanke imamo še 295 nm.

Pozicija: N 06.44; E 75.22

 

12.6.

Ponoči smo zaradi ploh jadrali bolj previdno, počasi. Danes smo končno dočakali nekaj sonca. Veter se je nekoliko unesel , valovi tudi in lahko jadramo na polno. Do Galleja imamo še 150 nm.

Pozicija: N06.25; E77.45

 

13.6.

Zjutraj smo imeli vetra le še za vzorec valovi pa so bili vedno večji. Tako smo se po precej divjem morju skozi plohe in nevihte le prebili do Galleja. Barka je tudi tokrat preživela. Popoldne smo uredili vse formalnosti in se izkrcali.

 

 

14.6.

Po tednu dni “peklenskega” vremena na Maldivih in na poti do Šrilanke, nas je “Srečni otok” včeraj pričakal obsijan s soncem. Da smo Galle lahko v nekajmetrskih valovih z morske strani dolgo občudovali, so poskrbeli predstavniki mornarice, ki nas nekaj ur niso spustili v zastraženo pristanišče. Ko so uradniki vendarle prišli na krov in se prepričali, da na krovu nimamo “tigrov” smo proti večeru končno smeli v zavetje pristaniških valobranov.

 

V naslednjih dneh se bomo šli turiste in popotovali po Šrilanki, seveda pa bo med tem potrebno na Skokici odpraviti tudi nekaj posledic neurij preteklih dni. V bistvu je Skokica vse skupaj bolje prestala kot posadka. Odtrgali smo le oko druge krajšave, da je bilo potem jadranje s tretjo krajšavo bolj varno 🙂 Seveda smo ponovno poplavili tudi sprednjo kabino, ker valovi ko preplavljajo palubo, s palube odtekajo tudi v sidrni prostor, ga poplavijo in iz sidrnega prostora je voda skozi liknje pod stropom pronicala v sprednjo kabino. Do sedaj nisem vedel, da voda sploh lahko preplavi sidrni prostor, saj imam v spodnjem delu narejen odtok nazaj v morje in prav tako sem šele sedaj odkril, da so pod stropom luknje. Luknje sem sedaj zakital, sidrni prostor pa bom ob nadaljevanju poti kar zalepil in upam, da bo spredaj poslej vse suho. No ja, posadka jo je odnesla z nekaj modricami.

Jadranje proti viharnemu vetru proti severu Maldivov je bilo divje, jadranje v enako močnem vetru v krmo, proti Šrilanki pa precej manj stresno.

Vse skupaj je bil lep preizkus pred Južnim oceanom, tako za Skokico, kot tudi zame. Za barko sem vse bolj prepričan, da bo zdržala, zase osebno pa mislim, da moram prespati nekaj mirnih noči in v miru premisliti, koliko imam veselja s takšnim jadranjem. Preživeli smo divji teden, od Nove Zelandije do Horna pa bo za dobre tri tedne podobnega jadranja ob precej nižjih temperaturah. Horn zagotovo predstavlja izziv, obstajajo pa tudi lažje poti okoli sveta 🙂

S slike vidite, da si je Jon tukaj že našel družbo.

 

15.6.

Cel dan smo se potepali po jugu in vzhodu Šrilanke in občudovali tako rastlinski, kot živalski svet. Narava je tukaj zares “bujna”.

Zagotovo priložene slike povedo precej več kot moje napisane besede.

 

Vreme nas zadnje dni prav lepo razvaja in upam, da bo tako tudi prihodnji teden na poti proti Avstraliji.

 

18.6.

Po nekaj dnevih smo se iz notranjosti Šrilanke vrnili na Skokico. Po intenzivnem popotovanju skozi bujne tropske pragozdove, skozi plantaže čaja (na sliki) in spoznavanju z budizmom v Kandy-ju, so maldivski viharji že daljna preteklost in pripravljam se na nadaljevanje poti konec tedna.

 

Od Šrilanke bom z jugozahodnikom nekaj dni jadral proti vzhodu in nato ob zahodni obali Sumatre proti JV. Če mi bodo Indonezijci dovolili, se bom vmes ustavil ob Mentawajskih otokih. Potem pa se začne težji del poti s prehodom skozi konvergenčno cono (brezvetrja in nevihte) ter v nadaljevanju z jadranjem proti pasatom. Če mi bo uspelo ob Sumatri z lokalnimi vetrovi priti dovolj daleč proti jugovzhodu, se bom ustavil na Božičnem otoku, sicer pa na Cocos Keelingu, kjer se mi bo spet pridružil Samo na poti proti Zahodni Avstraliji. Vse skupaj bo potrebno do jugozahoda Avstralije v naslednjih petih tednih prejadrati okoli 3.800 milj.

Uroš me je danes zbodel, da nisem nič napisal o nasedanju na Maldivih. Torej, v na ozko (in kot smo spoznali tudi na plitvo) izkopanem kanalu do pristanišča na otoku Hanimadu smo nasedli (oz. sem nasedel) in močan veter nas ni spustil s plitvine, zato so nas morali v globjo vodo zvleči domačini z motornim čolnom. Posledica vsega tega pa je na srečo samo popraskano krmilo. Kaže, da k jadranju okoli sveta sodi tudi to, da pod kobilico kdaj ni dovolj vode.

 

19.6.

Popoldne sem odjadral iz Galleja. Težko mi je bilo, ko sem se moral posloviti od Zlate in Jona, ki danes potujeta domov.

Zvečer bom mimo rta Dondra, najjužnejše točke Šrilanke, ponoči bom prečkal ladijske poti in upam, da bom do jutra na “čistem”. Do prvih indonezijskih otokov imam še dobrih 1000milj oz. 1 teden, do Božičnega otoka 2000milj. Trenutno imam 10 vozlov JZ vetra, v naslednjih dneh ga bo morda do 15 in jadranje ne bo prav hitro.
20.6.

Od večera je preko 20 vozlov jugozahodnika in lahko jadram s skrajšanimi jadri. Ponoči veliko ladij, ribičev in plavajočih mrež. Dopoldne nekaj ploh, sedaj nekaj sonca. Sem na odprtem morju in upam, da bom lahko malo spal.

 

21.6.

Pozicija: N04.27, E85.34; kurs 105.

Ponoči se me je vreme usmililo in sem se s presledki lahko naspal. Danes je manj ploh, vetra pa za jadranje med 5 in 8 vozli.

22.6.

Pozicija: N3.31, E88.21.

Jadram razmeroma hitro z okoli 170 miljami dnevno. Ker je Darko že na počitnicah, sem se dogovoril z Dimitrijem, da mi pošilja vremenske napovedi. Za jutri kaže brezveterje. Če bo napoved držala, bom čas izkoristil za polnjenje baterij – mojih in barkinih.

S Korčule se mi je oglasil tudi Jure in mi povedal, da do Jave ni videti večjih vremenskih težav, potem pa se konec meseca južno od Jave nekaj začenja kuhati. Pasati so močni južno od 8 stopinj J.

23.6.

N2.42, E90.58

Do prvega postanka še 400 milj. Ponoči nevihte, dopoldne je veter popolnoma izginil in motoriram. Na srečo je vreme kislo in ni vroče.

24.6.

N2.05, E93.08.

Noč in dan sem motoriral. Samo, ki bi moral priti na Cristmas Island, je odpovedal prihod.  Jelko, ki bi se mi moral pridružiti v Avstraliji, odlaga, ker mu zamujajo projekti za Planico in ne ve ali bo sploh lahko odpotoval. Ker nisem načrtoval solo jadranja po svetu, bom verjetno spremenil svoje načrte in pot. Prihaja noč odločitev.

25.6.

Ker so se tudi Jelku podrli jadralski načrti, sem zavil proti SV. upam, da do večera pridem do otoka Simeule, kjer se bom poskusil zasidrati in premisliti kako naprej.

Ne veseli me jadrati sam, zato jo bom verjetno mahnil proti Maleziji, kjer imajo nekaj marin za Skokico do nadaljevanja poti jeseni.

26.6.

N4.47; E95.17

Za menoj je zelo lepa jasna noč na mirnem morju in lepo dopoldne, končno z dolgo napovedovanim Dimitrijevim jugozahodnikom jadram ob Sumatri. Zvečer se bom poskušal zasidrati nekje pri Banda Aceh, ker bo naprej veliko ladijskega prometa in ne bom smel spati. Ponoči mi je nagajal motor, zamenjal sem filter, odzračil in sedaj je ok.

27.6.

Miran je poslal mail s svojimi zapisi s poti:

N 5.53; E 95.19; Indonezija, otok We (Palau We), Sabang, 27.6.2010.

Kar nekaj dni je po odhodu s Šrilanke trajalo, da sem se navadil in sprijaznil s tem, da sem na barki sam. Še posebej težko mi je na srce padlo slovo od Zlate in Jona, a tega ob odhodu iz Galleja nisem hotel pokazati.

Veliko prijetneje in varneje je jadrati v družbi družine in prijateljev. Vedel sem, da bom dva tedna samostojnega jadranja do Christmas Islanda nekako že zdržal, potem pa pridejo na barko Samo, Jelko in Jolanda in jadranje bo spet prijetnejše.

Po nekaj dneh jadranja mi je nato najprej Samo (preko Barbare) sporočil, da ima preveč domotožja in da iz Azije ne bo potoval naprej v Avstralijo, ko sem bil že skoraj pri otočju Mentawesi, pa mi je še Jelko sporočil, da zaradi službenih obveznosti ne more priti na barko.

Črni oblaki niso bili samo na nebu, temveč so se zgrnili tudi nad moje načrte o jadranju do jugozahodne Avstralije. Že nekaj dni prej sem slutil, da se to utegne zgoditi in premišljeval o možnostih, ki jih imam. Samostojno jadranje je bila ena od možnosti, a pet tednov solo jadranja čez težko in prometno morje bi bilo precej naporno in po svoje tudi (pre)nevarno. Na koncu sem se odločil, da jadranja še ne mislim zasovražiti in bom poiskal lažjo pot, ki bo vodila najprej do Malezije. Krmilo sem pred Sumatro zato zasukal proti severu.

Križa čez Južno Ameriko in Horn prihodnje leto še nisem naredil, le pot do tja bo, kot kaže, malo bolj »okrogla« in okrašena z azijskimi dragulji, namesto avstralskih. Kako bom vse skupaj izpeljal, oziroma bomo izpeljali, se bom odločil čez poletje, ker s seboj na barki nimam vodičev za ta del sveta. Na poti proti vzhodu severno od ekvatorja je veliko zanimivih otokov, je pa ta pot časovno veliko bolj potratna. Morda je namesto dirjanja po svetu, nastopil čas za potepanje po svetu. Morda bo to  mojim domačim in prijateljem celo bolj všeč?

Predvčerajšnjim mi sidranje na severu otočja Mentawesi ni uspelo. Prvi otok, Salaut, do katerega sem prijadral pozno popoldne, je bil premajhen in je bilo okoli njega preveč prevelikih valov, do sosednjega večjega otoka pa ne bi prišel pred nočjo in se mi zato ni zdelo dovolj varno, da bi v deževni noči iskal miren zaliv. Zato sem se odločil, da pot nadaljujem proti severu Sumatre.

Ponoči se je nato popolnoma razjasnilo, morje se je umirilo in ob polni luni obarvalo v srebro. Skokica je s pomočjo motorja, skorajda kot v pravljici, v morje rezala srebrne brazde.

Včeraj zjutraj se je veter počasi prebudil in sem lepo jadral ob zahodni obali Sumatre navzgor. Najprej sem razmišljal, da bi se pred nočjo zasidral kje ob obali, pa je veter naraščal in sem to hotel izkoristiti in sem nadaljeval s potjo. Vse močnejši je postajal tudi severni morski tok ob obali in mi dodatno pomagal k hitrejšemu jadranju. Pričakoval sem sicer nasprotni, jugozahodni morski tok, tako kot je v tem obdobju ponavadi povsod na severnem delu Indijskega oceana, a kaže, da ob obali Sumatre pride do nasprotnega toka in tudi to se je izplačalo izkoristiti.

Na severu Sumatre je nekaj otokov in med njimi prelivi. Moje izkušnje z morskimi tokovi in s prelivi med otoki v Indoneziji pred tremi leti niso bile najboljše, zato sem tudi sedaj strahoma pričakoval, v katero smer bo tekel tok v prelivih. Oceanski valovi z jugozahoda so bili kar zajetni in če bi se tok v prelivih obrnil v nasprotno stran, bi se lahko začeli delati rolerji – prelivajoči se valovi. Za nameček je bil dan zame že spet prekratek in do prelivov na severu Sumatre sem prijadral zvečer. Da ne bi preveč tvegal, sem se odločil za malo daljšo pot in najširši preliv, ki je bil na karti označen tudi s svetilniki, a ko sem prijadral do tja, sem žal lahko opazil, da svetilniki večinoma ne utripajo. Pot med otoki mi je pomagal iskati radar, ki se mu je pozneje pridružila še luna, ki je sramežljivo pokukala izza oblakov.

Tok v prelivu med otokoma Bunta in Deudab se je še okrepil in ga je bilo že preko dva vozla, na srečo pa je tekel še naprej v zame ugodno smer in v prelivu so se oceanski valovi zmanjšali, za otoki pa popolnoma izginili. Razmišljal se, naj grem za preostanek noči sidrati levo za Deudab ali desno za Sumatro. Dolgo sem na karti iskal primerno sidrišče in se odločal za čim bolj varno sidrišče levo ali desno, barka pa je vmes s pomočjo avtopilota vztrajno nadaljevala svojo pot proti severu, zato je vse bolj primerna postajala tretja, nekoliko bolj oddaljena možnost, otok We in njegovo pristanišče Sebang. V vodiču sem prebral, da Indonezijci tam tolerirajo krajše postanke jadralcev na poti med Malezijo in Šrilanko, in tako je tudi Skokico zaneslo tja. Preko radijske postaje sem se večkrat hotel najaviti pristaniškim oblastem v Sebangu, a ni bilo odgovora.

Sredi noči sem se zasidral v mirnem pristanišču, se prvič po odhodu s Šrilanke ulegel v posteljo in zaspal kot top. Zbudilo me je toplo dopoldansko sonce, zares prebudila pa šele divja sapa, ki je s preko štirideset vozli privršala čez zaliv. Dvignila je valove in odsidrala barko. Hitro sem zagnal motor in iz vode dvignil sidro ter se odpeljal v zavetje otočka na nasprotni strani zaliva, kjer sedaj preko GSM-a (upam, da ne bo predrago) na internetu gledam vremenske napovedi za pot do Malezije.

Kaže, da bo severneje več vetra, južneje manj, na direktni poti pa večinoma med pet in petnajst vozli pretežno jugozahodnega vetra.

Moj prvi cilj v Maleziji bo otok Langkawi. Do tja je približno 290 milj oz. dobra dva dni jadranja. Na pot se bom odpravil jutri zjutraj in če bo vse normalno, bom na Langkawiju v sredo dopoldne. Predvsem jutri bom moral paziti, ker bom spet prečkal zelo prometne ladijske poti skozi Malaško ožino.

Stika z marinami na Langkawiju mi še ni uspelo vzpostaviti, saj kot kaže telefonske številke, ki sem jih dobil v vodiču in na internetu niso pravilne. Potrebno bo malo improvizirati in upam, da imajo v kateri od marin do jeseni prostor za Skokico po čimbolj razumni ceni.

28.6.

N6.06, E97.24

Ponoči sem vozil slalom med ladjami in nevihtami. Danes je preveč mirno in je tudi na odprtem morju polno ribiških ladij. Če želim jutri prispeti  v Kuah na Langkawiju bom potreboval kar precej več vetra. Samo mi je našel prostor v marini Rebak. S šefom marine sem se po telefonu že dogovoril za vez. Predčasni prihod domov načrtujem konec tedna.

——

Tako bo Miran z družino užil še nekaj brezskrbnih počitniških dni v mesecu juliju. Že nekaj časa se pogovarjamo o kolesarjenju po Sloveniji. Morda bo čas, da te namene uresničimo, v prihodnjih tednih.

29.6.

Pred desetimi dnevi sem iz Šrilanke odjadral proti Avstraliji, danes pa sem prijadral na otok Langkawi v Maleziji.

Res sem dober navigator. Cilj sem zgrešil za približno 2000 milj 🙂

Našel sem marino za Skokico in hitro in brezplačno uredil vse vstopne formalnosti za Malezijo. Po prvem vtisu sodeč je Malezija jadralsko zelo razvita država, cene so zmerne, formalnosti za jadralce pa enostavne.

Narava tukaj je seveda po tropsko bujna, za kar poskrbijo tropske plohe, ki so sicer izdatne, a redko trajajo več kot uro ali dve.

/