Atlantik

Jesen 2015 – Karibi

12.11.
Odštevam ure do odhoda domov.
Pogled na panamske kordiljere
z vrhovi preko 2000 metrov.

Opice mi že na daleč zbežijo izpred objektiva fotoaparata, tale kosmatež pa me je počakal na veji celih 20 minut, da sem šel po fotoaparat na barko in ga slikal.
Mislim, da je lenobno še vedno grizljal isti list kot dvajset minut poprej, ko sem ga prvič videl.

Ponoči tukaj skoraj vsak dan dežuje, dnevi pa so lepi. Pravijo, da zdaj prihaja sušnejše obdobje.

 

11.11.
Po nevihtni noči se je naredil lep dan, ravno pravšnji za sušenje blazin, prezračevanje in pospravljanje po barki.
V preteklih tednih smo na barki žal gostili tudi komarje, hrošče in ščurke. Predvsem slednji, ki smo jih nekje vkrcali skupaj s hrano, so še posebej trdoživi in jih ne zmanjka. Včeraj so fantje iz mesta prinesli pršilo proti golazni, s katerim skušam doseči vse skrite kotičke v omarah in upam, da bo operacija čiščenja zalog hrane in razkuževanja uspešna.

Med pospravljanjem sem na barki dobil obisk dveh podjetnih fantičev v kanuju, ki sta mi prišla ponudit pohane banane. Predvidevam, da je bila to njuna malica. Odveslala sta z nekaj zavojčki piškotov iz zaloge sladkarij, ki jih imam poleg čipsa vedno na barki.

Včeraj sem s fotoaparatom po pragozdu otoka Bastimentos preganjal opice, a mi žal nobene ni uspelo posneti dovolj od blizu. Verjetno bo priložnost za to spet spomladi, ko se vrnem.

Za letos imam več kot dovolj morja, jadranja in vročine. Čas je že, da se vrnem domov v hladnejše okolje, saj prihodnji teden začnemo z zimskimi skakalnimi tekmami.

 

10.11.
Skokica je zdaj varno privezana v marini v zavetju otoka Bastimentos, kjer bo letos prezimila.
Marina se seveda nahaja v zatišni legi, zato vetra v njej ni prav veliko, sonce pa je močno in med pospravljanjem na barki ne gre brez potnega čela.

Tomaža sem potegnil na vrh jambora, da je preveril tirnice rol- genove, za katero se mi je zdelo, da se zatika. Spotoma je naredil še nekaj posnetkov okolice marine.

Denis, Tomaž in Tadej jutri zjutraj odpotujejo proti domu, sam pa tukaj ostanem še dober dan dlje.

Dva dneva, ki sem jih imel za rezervo pri načrtovanju letalskih kart bom poleg vzdrževalnih del na barki namenil še sprehodom po gozdovih in plažah bujnega tropskega otoka. Plaže na vzhodni strani otoka so izpostavljene valovom, zato so priljubljene med deskarji, ki jahajo na valovih.

9.11.
Veter se je sinoči vrnil, da smo lepo jadrali skozi noč, le občasno smo vmes še morali zagnati tudi motor, ko je veter oslabel. Ogledovali smo si z bliski osvetljene nevihtne oblake v okolici iin se na poti izogibali plavajočim ribiškim mrežam, ki so jih kostariški ribiči potegnili daleč na odprto morje.Na srečo, so bile mreže označene z bliskavicami.Zjutraj smo prijadrali do otočja Bocas del Toro in se pri opravljanju panamskih vstopnih formalnosti soočili s številnimi uradniki, ki so najbolj prizadevno doslej poskrbeli, da domov ne bomo prinesli preveč denarja. Ker je vsak od uradnikov zelo pomemben in prizadeven, so si za nas in naše “težave” vzeli skorajda cel dan.Popoldne so bile naše vstopne formalnosti opravljene in odpluli smo še do Red Frog marine na otoku Bastimentos. Pot do marine smo komajda našli, saj se marina nahaja na mestu, kjer so na mojih elektronskih navtičnih kartah narisane plitvine in koreninovci.

8.11.

Včeraj sem imel v načrtu potapljanje med koralami, a smo na atol Albaquerque prijadrali šele zvečer in nam bo atol ostal v spominu predvsem po nočnem iskanju poti med koralnimi grebeni.
Navsezgodaj smo odjadrali naprej proti Panami, popoldne je veter oslabel in kaže, da nas bo skozi noč gnal motor.7.11.
Popoldne smo odjardrali iz Providencije proti jugu in po osmih urah hitrega jadranja prišli do še enega kolunbijskega otoka, St. Andresa.

Ponoči smo se prebijali proti pristanišču mimo številnimi koralnimih grebenov in plitvin, ki so sicer označene s številnimi svetilniki. Težava pa je bila v tem, da je svetilnikov na mojih kartah narisanih precej manj, kot jih je bilo na morju, pa tudi ne na istih mestih, zato smo le počasi naprdovali. Med enim od manevrov, ko smo se umikali plitvini, smo povozili lastno vrv, ki jo zaradi varnosti za vsak primer vlečemo za barko in ta vrv se je zapletla v propeler, da smo pot po cikcakastem kanalu med grebeni nadaljevali spet zgolj na jadra.
Po kakšni milji tipanja v temi se mi je vse skupaj zdelo preveč negotovo, zato smo spustili sidro.
Ponoči mi je pod vodo vrv uspelo odmotati s propelerja, da smo lahko mirno spali.Navsezgodaj zjutraj smo dobili obisk posadke čolna kolumbijske obalne straže. Najprej so nas usmerili na sidrišče pred mestom, potem pa so me ošteli, ker nisem odgovarjal na njihove klice preko radijske postaje. Postaja je bila sicer vključena, a kaže, da sem zjutraj preveč trdno spal, da bi jo slisal.St. Andres je turbo turistični otok, ki vre od življenja. Ob plažah je množica hotelov in lokalov. Tak vrvež zagotovo ni po mojem okusu. Tadeju, Tomažu in Denisu pa so se kar zasvetile oči, ko smo priveslali na kopno.

Pred večerom bomo spotoma obiskali še koralne grebene atola Albaquerque, potem pa nas čaka dva dni jadranja do Paname.

 

6.11.

Včeraj smo prijadrali do Providencije.

V preteklih dneh je bilo na morju med Jamajko in Providencijo kar pestro. Doživeli smo nekaj brezveterij, kjer je jadrom moral pomagati motor, da smo se premikali s spodobno hitrostjo, preživeli smo nekaj hudih nalivov in neviht, ko smo zaradi močnih sunkov vetra jadra skrajšali

na le nekaj kvadratov, pa je šlo še vednio zelo hitro, doživeli smo spokojno noč z ravno prav vetra in tudi obisk velike jate delfinov.

Moji Kisovčani so vsemu navkljub še vedno precej dobro razpoloženi :).

Providencija je prijazen, hribovit tropski otok, porasel s palmami in bujnim zelenjem, vse naokoli pa je pred valovi zaščiten s koralnimi grebeni.

4.11.
Plohe so do jutra izzvenele in naredl se je lep sončen dan. Popoldne je jugovzhodnik nekoliko popustil, zmanjšali so se valovi in jadranje je zdaj udobno.3.11.
Večino noči in dopoldneva so nas preganjale nevihte z nalivi. Vetra imamo končno v izobilju in glede na napoved je pred nami nekaj dni športnega jadranja. Zjutraj smo osvojili otoček Pedro Cay, na katerega obale so morje in ptiči nanesli cele skladovnice školjk. Vsi uživamo med valovi.
2.11.
Bob Marley nas je pričakal v svoji hiši nad Kingstonom. No, ne ravno osebno, temveč v obliki slik, risb in video posnetkov. Njegova hiša je zdaj spremenjena v muzej, ljubitelji regija z vsega sveta pa prihajajo na obisk. Zdi se mi, da bi se mi bolj uvrstili v kategorijo radovednežev kot ljubiteljev.

Popoldne smo nabavili hrano in pijačo, zdaj pa spet čakamo na carinika in policaje, da bomo lahko odjadrali na 6 dni in 700 milj dolgo pot proti Panami.
Vmes se bomo čez tri dni za dan ali dva ustavili na kolumbijskem otoku Providencia.Marko se je danes izkrcal in zvečer odleti proti Evropi.

 

 

 

 

1.11.
Čez hrib smo se zjutraj odpeljali na severno stran Jamajke in pot potem nadaljevali mimo številnih hotelov po turistični magistrali proti zahodu do Montego Bay-a.

Cesta čez hribe v osrčju Jamajke je ozka in pot skozi soteske in gozdove zelo spominja na jurski park, le da so namesto dinozavrov po ozki cesti nasproti vozili veliki tovornjaki s priklopniki, da včasih nisem vedel, kje se je na cesti ob nasproti vozečem tovornjaku našel prostor še za naš avto.

Spotoma smo se ustavili tudi pri reki Dunn in se ohladili med njenimi slapovi in brzicami.

Ogled Jamajke brez boba zagotovo ne bi bil popoln. “Danes smo se počutili zelo olimpijsko :)”

31.10.
Včeraj zvečer smo se ustavili v Port Bowdnu na JV Jamajke, kjer naj bi bil po podatkih iz navtičnega vodiča morski mejni prehod, pa so nam vojaki iz vojaške baze, v kateri smo pristali, prijazno povedali, da ne bodo streljali na nas in da je v vodiču napaka ter nas preusmerili v Kingston, kamor smo prišli danes zjutraj.

Uradniki so nas danes tukaj pustili čakati do popoldneva, preden so se pojavili na barki. Potem smo morali za cel zvezek različnih obrazcev, preden so nam v potne liste pritisnili vizume in nas spustili v deželo slavnih atletov. Policaj je celo vedel, da je njihova rojakinja Marlene Ottey nastopala za Slovenijo, vsi pa smo se smejali njegovi opazki, da sem že zelo star mož, saj sem celo za eno leto starejši kot njihova država.

Popoldne smo najeli avto in se odpeljali na izlet do gusarske prestolnice Royal Harbour, zvečer pa smo si ogledovali miljonski Kingston in skozi prometne in slabo označene ulice nekako našli pot do muzeja Boba Marleya, kjer pa smo obstali pred zaprtimi vrati, saj je muzej ob koncih tedna žal zaprt.

 

30.10.
Ponoči je bilo bolj malo vetra, zato smo si pomagali z motorjem.

Čez dan malo več vetra, da lepo jadramo s spinakerjem.

Moji Zagorjani so pri lovljenju rib postali precej uspešni. Zdaj so že tudi izbirčni in ribe krajše od enega metra snamejo s trneka in jih žive vrnejo morju.
Pravijo, da je to športni ribolov ??
No, zaenkrat se jim na trneke ujamejo le doradi, lovijo pa tune 🙂

Jamajka je že na obzorju.

 

29.10.
Zjutraj smo prispeli na lep haitski otok Vache in se med palmami in koreninovci čez laguno sprehodili do vasice Port Morgan.
Vroče je in vetra zelo malo. Zvečer odjadramo proti Jamajki, kamor pridemo predvidoma v soboto.

28.10.
V ponedeljek so se Denis, Tomaž, Tadej in Marko vkrcali na Skokico.

Dopoldne so oni poskrbeli za nabavo hrane in pijače, sam pa sem Zlato in Jona odpeljal na letališče.

Popoldne smo pri uradnikih opravili vse drage formalnosti za izstop iz Dominikanske republike, potem pa smo Tilnu pomahali v slovo in izpluli iz marine ter skušali pobegniti pred prihajajočo nevihto.

Prvih nekaj ur se nam je uspelo izogibati nevihtam, ponoči pa so nas napadle z vseh strani. Zvočne in svetlobne efekte so spremljali viharni sunki vetra in kipeči valovi, da nam ni bilo dolgčas.
Do jutra so nevihte izzvenele in vzhajajoče sonce je napovedalo lep dan. Žal je veter čez dan opešal, da smo se do večera premikali predvsem s pomočjo motorja.
Plovbo nam je popestril mahi mahi oz. dorado, kot se tej ribi tudi reče, ki ga je moja nova posadka že kar ob prvem poskusu ujela na Jonov trnek.

Večer je prinesel nov veter in lepo nočno jadranje po z mesečino obsijanem morju. Sidro smo proti jutru spustili v Orlovem zalivu na zahodu Dominikanske republike.

Današnje jutranje sonce nas je prebudilo  ob lepi beli peščeni plaži.
Po dopoldanskem potapljanju in plavanju bistri turkizni vodi in po sprehodu po dolgi plaži smo dvignili sidro in odjadrali proti haitijskemu otoku Ille a Vache, kamor bomo prijadrali jutri.

 

26.10.

Na Skokici smo danes zamenjali posadko.

Tilen, Jon in Zlata so odpotovali proti domu. Na barki pa so se mi pridružili Denis, Tomaž, Tadej in Marko.

 

25.10.
Napovedan je bil deževen dan, a je bila napoved na srečo napačna, saj je na vzhodu Hispanole večinoma sijalo sonce.

Lep dan smo izkoristili za potep po otoku. Na spletu smo si ogledali, katere so največje znamenitosti Dominikanske republike in ugotovili, da je polovica od najpriljubljenejših 10 dominikanskih znamenitosti od nas oddaljena manj kot 100 kilometrov.

Začeli smo z ogledom amfiteatra in stare vasice Altos de Chavon ter potem nadaljevali z ogledom bazilike v Higueyu, ki po svojem izgledu zelo spominja na McDonaldsov logotip (oziroma na polovico znaka)..

Vozili smo se med razsežnimi plantažami sladkornega trsa in po pokrajini, ki zelo spominja na afriško savano. Na vzhodu smo se priprljali do morja in si ogledali in preskusili plažo pri Punta Cani. Od desetih naj znamenitosti je kar polovica plaž in na eni od njih, plaži Minitas smo ob lepem sončnem zahodu zaključili dan.

Večer je bil namenjen popravilu oken na barki, da bi ob prihodnjih nalivih manj puščala.

Jutri bo dan za menjavo posadke in pripravo na nadaljevanje poti po morju.

 

 

24.10.
V četrtek smo dopoldne jadrali mimo Ameriških Deviških otokov in popoldne prijadrali do Portorika, kjer je veter oslabel in je jadrom večino noči pomagal motor.
V zadnjem letu nisem imel nobene poti v ZDA, da bi tam v potni list dobil žig, ki je pogoj za vstop v Portoriko, istočasno pa se mi je ameriška viza zdela predraga, zato se v Portoriku nismo ustavili.

Ob severni obali Portorika smo se ponoči izogibali nevihtam in včeraj zjutraj prišli do konca otoka in zavili proti jugozahodu proti južni obali Hispanole.
Čez dan se je zjasnilo in spet se je pojavilo dovolj vetra za lepo jadranje, noč pa so spet popestrili svetlobni in zvočni učinki neviht v okolici.

V drugem delu noči smo neprestano bežali pred nevihto in vendarle suhi prijadrali do Dominikanske republike ter barko zjutraj privezali pred marino Casa de Campo.
Tukajšnje vstopne formalnosti so žal precej zapletene, dolgotrajne in drage, a na jadralskih forumih sem prebral, da so postopki v tukajšnji marini vendarle nekoliko hitrejši, kot v Santo Domingu. Dobri dve uri je trajala papirna vojna in postanki v različnih uradih, na barko pa sem na koncu pripeljal četico osmih uradnikov. Na koncu, ko so policajka, dva vojaka, carinik, sanitarni inšpektor, davčni inšpektor, luški kapitan in kriminalist oddelka proti mamilom zapustili pomol pred barko, je bila moja denarnica lažja za 220 dolarjev.
Popoldne, smo lahko uradno vpluli v razkošno marino in Skokico privezali ob določen pomol, potem pa se je tukaj razbesnela nevihta in nas celo popoldne pošteno prala, da sem od znotraj lahko opazoval, katera okna bo potrebno v prihodnjih dneh dodatno zatesniti.

Zvečer smo se z avtom odpeljali do bližnjega mesta La Romana in si spotoma nehote ogledali celotno turistično naselje Campo de Casa z vsemi golf in teniškimi igrišči. Ulic in križišč v naselju je veliko, smerokazov zelo malo, moj občutek za orientacijo pa me je danes za volanom pustil na cedilu, zato sem večkrat zašel in smo po turističnem naselju naredili veš kot 10 km, preden sem našel pravi izhod iz naselja.

 

21.10.
Do Britanskih Deviških otokov smo preko noči bolj motorirali kot jadrali in v ponedeljek zjutraj prišli do koralnih grebenov na severovzhodu Virgin Gorde. S kobilico smo preskušali globino prehoda pri Saba Rocku in ugotovili, da je preplitev in bo potrebno do notranjega zaliva pluti okoli otokov. Prvi dan na Virgin Gordi so nam začinile številne plohe, potem pa se je vreme naslednje dni spet zjasnilo in osrečil nas je tudi veter.

Če odmislim palme nad belimi peščenimi plažami, me Deviški otoki zelo spominjajo na Dalmacijo s številnimi z grmičevjem poraslimi otoki, z mnoľico zalivov in sidriąč ter z mirnim morjem med otoki .

V torek smo si ogledali balvanske plaže in votline na jugu Gorde in potem  pod večer odjadrali do otoka Jost van Dyke.

Danes smo se zjutraj ustavili na otočku Sandy cay in se na lepi beli plaži igrali z valovi, dokler nas niso pregnali komarji.
Popoldne smo Skokico privezali v marini ja jugozahodu Tortole, od koder bosta jutri svojo pot proti domu začela Iztok in Žiga, ostali pa bomo odjadrali na dvo in pol dnevno pot do Dominikanske republike.

 

18.10.
Potepali smo se po St. Martinu in Sint Maartenu ter si ogledovali njegove znamenitosti.Ob cesti, ki pelje okoli otoka in čez otok so skorajda brez presledka postavljena naselja, kot bi se vozil po neskončni ulici.

Danes smo se tudi mi peskali na plaži v pišu motorjev letal na začetku znamenite vzletne steze tukajšnjega letališča.

Popoldne si bomo privoščili še nekaj kopanja ob plaži, potem pa odjadramo proti zahodu, proti Britanskim Deviškim otokom, kamor bomo verjetno prišli jutri dopoldne. Vetra bo nekaj naslednjih dni bolj malo.

17.10.

Z lepim vzhodnikom smo zjutraj hitro prijadrali na sever St. Martina. Po dopoldanskem postanku ob lepi beli plaži, smo pot nadaljevali do marine Fort Louis, kjer smo pričakali Zlato in Jona.

Počasi spoznavam, da zares držijo poročila drugih jadralcev, da so Karibi na severu precej dražji, kot na jugu. To velja na splošno skoraj za vse, za hrano, priveze, izposojo avtov, …

Iztok, Tilen in Žiga so se popoldne odpeljali na “peskanje” na začetek vzletne steze letališča. Peskanje izgleda tako, da se postaviš na plažo za letalom, ki bo ravno vzletelo in ko letalo potem zažene motorje, te piš vetra oz izpuh motorjev skuša odnesti v vodo, ko se temu upiraš, pa te piš vetra pomešan s peskom s plaže žge po nogah.

Naša družina je popoldne izkoristila za izlet na trdnjavo nad zalivom Marigot.

16.10.
Proti jutru smo odjadrali proti severovzhodu in po osmih urah lepega jadranja Skokico privezali v pristanišču Gustavia na St. Barthu.Ta mondeni francoski otok slovi po tem, da je edini na Karibih, kjer so belci v večini, znan pa je tudi po svoji neobičajni letališki pristajalni stezi, kjer morajo letala pristajati čez greben hriba po klancu navzdol.
Nekaj pikirajočih pristankov manjših potniških letal smo si tudi mi ogledali.Jutri bomo odjadrali proti St. Martinu, kjer se nam bosta na krovu barke pridružila še Zlata in Jon.15.10.
Z Nevisa smo se zjutraj preselili na St. Kitts, kjer smo dopoldne v mestu Basseterre opravili ne najbolj poceni mejne formalnosti, potem pa smo se odpravili na potep po otoku.Kot se za prave Slovence spodobi, smo šli na izlet v hrib, kjer smo si ogledali razsežno angleško trdnjavo Brimstone Hill.

Na prvi pogled mi je utrdba za srednjeveške razmere s številnimi obrambnimi zidovi in topovskimi strelskimi položaji delovala neosvojivo, potem pa sem v muzeju prebral, da so jo leta 1782 po enomesečnem obleganju osvojili Francozi.

Po enem letu gospodovanja na otoku, so Francozi St. Kitts v skladu z mirovnim sporazumom spet prepustili Angležem.

 

14.10.
Včeraj popoldne so mi na policiji povedali, da mejni organi delajo samo dopoldne, ker ni sezona in nam hkrati zapovedali, da dokler nimamo opravljenih formalnosti, ne smemo zapustiti barke.Seveda smo to zapoved delno upoštevali.
Zjutraj smo se odločili, da ne bomo več čakali na mejne carinike in policiste na Antigvi, ki so izvensezonsko obdobje vzeli preveč dobesedno.
Poslovili smo se od lepo obnovljenega starega pristaniškega mesteca, izpluli iz English Harbourja in odjadrali proti zahodu.
Po krajšem postanku pri Joly Harbourju smo se odpravili naprej proti St. Kittsu in Nevisu. Prejšnje dni smo spotoma vadili reševanje iz morja, danes pa je imela moja posadka vročo vajo. Med jadranjem sem poskušal zavezati vrv na bumu, pa je malo večji val toliko nagnil barko, da sem padel v vodo. Iztok, Tilen in Žiga so dokazali, da so se nekaj naučili in me v minuti ali dveh našli med valovi. Seveda sem po tem moral požreti marsikatero zbadljivko 🙂
Vsi skupaj smo potem veselo nadaljevali z jadranjem proti Nevisu, kjer smo že malo po sončnem zahodu spustili sidro. .

 

13.10.
Včeraj smo se pozdravili z oceanskimi valovi in ponoči prijadrali do Deshajesa na severu Guadeloupa.

Namesto jutranje gimnastike smo se potapljali okoli Skokice in s trupa barke strgali školjke, ki so se množično zarasle čez poletje. Popoldne smo čez razgibano morje jadrali do Antigve. Večerne plohe so z barke sprale sol, ki so jo čez dan na palubo metali valovi. Uživamo v vročini:)

12.10.
Včeraj sem z Iztokom, Žigo, in Tilnom priletel na Guadeloupe Zapeljali smo se do marine in Skokico našli tam, kjer smo jo julija zapustili.
Dve tropski nevihti, ki sta šli preko poletja čez Guadeloupe, Skokici nista storili nič žalega, da pa je čez poletje tukaj veliko deževalo, sklepam iz dejstva, da je bilo v barki v prekatih pod tlemi veliko sladke vode. Julija smo pred odhodom žal samo priprli enega od stranskih oken v salonu, posledica pa so mokre sedežne blazine in nekaj deset litrov vode v podpalubju.
Vodo smo izčrpali, barko zunaj oprali in znotraj za silo pospravili, potem pa smo se vkrcali v soparne kabine.

Verjetno bomo potrebovali nekaj dni, da se navadimo na tropsko vročino.
Danes bomo barko pripravili za jadranje, potem pa se bomo odpravili na morje.

 

28.9.
Ste vedeli, da obstaja morje, ki nima obale?
Sargaško morje mu pravijo in leži sredi Atlantika.

Do tega morja sem prišel, ko sem iskal izvor imena alg (sargaške alge oz. sargaška trava), v katere smo se zapletali spomladi, ko smo skozi prostrana polja alg jadrali čez Atlantik.

Ugotovil sem, da te plavajoče alge niso dobile imena po Sargaškem morju temveč je bilo ravno obratno. Sargaso po portugalsko pomeni grozdje in ker alge po svoji obliki (majhne kroglice, ki se držijo stebla) spominjajo na grozdje v začetni fazi rasti, so jih tako poimenovali.

Sargaške alge so na poti čez Atlantik nagajale že prvim morjeplovcem, torej nismo odkrili nič novega.
Glede barve teh alg se strokovnjaki za barve na poti nismo mogli poenotiti, saj sva bila dva barvno slepa, pri Miletu pa nisva vedela, kaj mu lahko verjameva :). Torej, so sargaške alge zelene, rjave ali oranžne?

25.9.
Janez je junija z nami napenjal jadra med privetrnimi Malimi Antili.  Jesenske dni si krajša z urejanjem jadralskih spominov in slik, del katerih je zdaj objavil v svojem spletnem dnevniku s spomladanskega jadranja po Karibih.

 

22.9.
Barko imam privezano na Guadeloupu, zato malo bolj pozorno spremljam vremensko dogajanje nad Atlantskim oceanom.
Vreme na Atlantiku je bilo letošnje poletje bolj mirno kot sicer, saj je severni Atlantik hladnejši od dolgoletnega povprečja, ekvatorialni Pacifik pa je toplejši in takšnemu stanju meteorologi pravijo “El Nino”.
Ciklonom, ki nastanejo nad tropskim delom Atlantika, dajejo meteorologi imena po vrstnem redu začetnic ameriške abecede.  Ciklone razlikujejo po moči vetra. Iz vremenske motnje se najprej razvije tropska depresija, če se veter v ciklonu še krepi in depresija poglablja, nastane tropska nevihta, in če se veter še krepi ter preseže hitrost 100 km/h se tropska nevihta preimenuje v orkan (v Ameriki mu pravijo “hurrican”, v Aziji tajfun), ki ga glede na hitrost vetra spet razvrščajo v 5 stopenj od 1 pa vse do 5 pri najbolj divjih ciklonih.
V vremensko bolj burnih letih lahko celo zmanjka črk abecede za poimenovanje ciklonov in jih potem v nadaljevanju poimenujejo po številkah, a letos bomo verjetno prišli le nekje do sredine abecede. Trenutno smo pri ciklonu Ida, ki je deveti v sezoni.
Dva orkana sta letos nastala nad srednjim Atlantikom, prvi (Danny) je oslabel v tropsko nevihto še preden je dosegel Karibe, drugi (Fred) pa je nastal ob afriški obali in prečesal Zelenortske otoke. Večje škode tam ni povzročil, saj so otoki zaradi sušnega podnebja zelo skromno poraščeni, padavin pa so bili domačini morda celo veseli.
Dve tropski nevihti sta šli druga za drugo v avgustu čez Guadeloupe in severne Karibe, a si ju bodo domačini bolj kot po vetru zapomnili po padavinah. Poletje je bilo na Karibih do avgusta precej suho, zato so bili otočani prvega obilnega deževja veseli, a tropska nevihta Erika, ki je po nekaj dneh sledila Danny-ju, je s seboj prinesla še več dežja in predvsem na Dominiki povzročila veliko škode s hudimi poplavami in zemeljskimi plazovi, ki so odnašali hiše, ceste in mostove.
V oktobru se vreme na Karibih glede na vremenske statistike začne umirjati in upam, da bo tudi letos tako, da naše jesensko jadranje med karibskimi otoki ne bo preveč pustolovsko :).

 

17.9.
Odhod na jesensko jadranje se vendarle vse bolj približuje, še tekma prihodnji teden v Avstriji in nekaj sestankov začetek oktobra v Švici, potem pa bomo pred zimo spet lahko nekaj tednov napenjali jadra po toplih morjih.
Prvi del oktobrskega jadranja bo namenjen
tečaju odprtomorskega jadranja, kjer imam na barki prostora še za dva udeleženca za krajši program 11.-17.10. na relaciji Guadeloupe – Les Saintes – Antigva – St. Kitts in Nevis – St. Barth, – St. Maarten.

 

5.9.
Drugo polovico poletja in prvi del jeseni vsako leto preživljam med hribi v družbi s skakalci in tudi letos je podobno, le da nas je pot v začetku septembra tokrat zanesla v bolj ravninsko gozdnato pokrajino v osrednji Rusiji.

Prvič sem v Čajkovskem, mestu ob široki reki Kama, ki se nekaj sto kilometrov južneje izliva v še večjo reko Volgo.

Reke v tem delu Rusije so zelo vodnate in plovne v dolžini nekaj tisoč kilometrov in na njih je vrsta velikih pretočnih elektrarn, ki imajo tudi sisteme plovnih kanalov in zapornic, da se skozi jezove lahko odvija ladijski promet. Tukajšnja vodna elektrarna elektrarma ima več kot 1000 MW moči, torej toliko kot naša Krško in Šoštanj skupaj.  Velike reke so med seboj povezane tudi s plovnimi kanali, da je iz Čajkovskega po rekah mogoče pluti vse do Kaspijskega in Črnega morja na jugu ter do Baltika na zahodni strani in Barentsovega morja na severu..

Za jezovi elektrarn so nastala ogromna jezera in eno takšnih se kot morje v neskončnost razteza tudi za jezom elektrarne pri Čajkovskem.

 

26.7.
Minuli teden je bil namenjen pospešenemu navajanju na kopensko življenje. Zlata in prijatelji so me Takoj po prihodu z morja nagnali visoko v slovenske gore, v naslednjih dneh pa še na izlete s kolesom in tek po gozdovih.

Nisem ravno Tarzan, a nekaj mojih mišic, ki so pretekle tri mesece vlekle vrvi in vrtele vinče, bo v naslednjih mesecih nekoliko ohlapelo, okrepile pa se bodo spet moje “kopenske” okončine 🙂

Čisto brez morja pri meni vendarle še ne gre. Sredi tedna sva z Zlato obiskala otroke, ki počitnikujejjo na Krku.

Jadranje so tam zamenjali drugi vodni športi.

Mojim jadralskim načrtom za prihodnje leto sem nekoliko prilagodil in v bistvu popestril program za jesenski tečaj jadranja.

Po novem si bomo jadralske izkušnje nabirali na poti od Guadeloupa do Britanskih Deviških Otokov in Dominikanske republike.

 

 

/