Atlantik

2014 Od Walesa do Islandije

24.6.

Zadnje dni vse pogosteje gledam vremenske napovedi za prihodnjih 10 dni okoli južne Grenlandije in vse slabše volje postajam. Večina vremenskih modelov kaže, da se bo konec tedna na jugu Grenlandije skuhal resen ciklon z zelo močnim vetrom. Močan južni veter bo potem na večjem delu srednjega severnega Atlantika vztrajal še skorajda cel prihodnji teden. Primernega vremena za pot proti Grenlandiji bo po današnjih napovedih le za tri dni, potem pa se vse skupaj pokvari. Vzhodna obala Grenlandije je zmeraj zaledenela in tja z Miletom z jadrnico zato ne moreva, do prvega varnega sidrišča na jugozahodni obali pa potrebujeva teden dni jadranja, kar pomeni, da bi v nedeljo prišla v veter, ki bi naju odpihnil nazaj proti Islandiji.

Za jutri sem načrtoval odhod proti Grenlandiji, a kaže, da to ne bi bila najbolj modra odločitev in bova morala še nekaj dni ostati na Islandiji.
Prej omenjeni ciklon nama bi preprečil oziroma zelo zagrenil tudi pot proti južni Evropi. Potrpežljivost bo v prihodnjih dneh na preizkušnji.

Mrzel, deževen in vetroven dan smo danes družinsko preľiveli med potomci vikingov v Hafnafjordurju, Reykjaviku in v Modri laguni. V Lonely Planetu piše, da je obisk vulkanskih toplic obvezen, če te pot zanese na Islandijo. Skozi nalive smo se zato odpeljali do modre lagune in se namakali v od vetra razburkani vroči vodi bele barve, za katero na prospektih piše, da bi morala biti modra, a te barve je le, kadar nanjo sije sonce.
To turistično znamenitost Islandije so sredi puste vulkanske pokrajine umetno naredili pred dobrim desetletjem, ko so ugotovili, da se tam hladilna voda iz bližnje vulkanske termoelektrarne čudeľno obarva , ko jo po uporabi po skrepeneli lavi spustijo proti morju.

 

23.6.

Večer je prešel v čudovito, a hladno jutro. V fjorde na severozahodu Islandije se zjutraj steka hladen zrak z ledenika in z zasneženih gora, a toplo sonce je kmalu pregnalo hladen zrak iz Isafjordura.

V vodičih in na spletu po navadi pogledamo, kaj je najzanimivejąega na določenem delu sveta in ko si to ogledamo, rečemo, da smo določeno znamenitost “odkljukali”. V preteklih dneh smo na Islandiji odkljukali fjorde, včeraj kite, danes vulkane, ledenike in gejzirje, kaj pa bomo videli jutri, je zelo odvisno tudi od vremena. Napovedana sta namreč močan dež in veter, ki nam bosta zagrenila potepanje po sicer čudoviti naravi Islandije.


 

22.6.

Kislo jutro se je na naši poti proti zahodu postopoma prelilo v lep dan, ta pa se je na zahodu Islandije končal s kislim meglenim večerom. Vetra na poti skorajda ni bilo in smo večino poti morali premotorirati, da pa nam ni bilo preveč dolgčas, so tokrat poskrbeli kiti, s katerimi smo se srečevali celo popoldne.

Na svoj račun je vendarle prišel tudi Jon, ki je tokrat prav od blizu lahko slikal morske velikane, a kita v bližini barke vseeno ni uspel pobožati. Morda ga je bilo malce strah, ali pa je imel za kakšen meter prekratke roke:

Jutri zjutraj bomo barko privezali v Isafjorduru, potem pa jo bomo tudi mi z avtom za dva dni mahnili na izlet po notranjosti Islandije.

21.6.
Ponoči smo se odločili, da vendarle ne bomo jadrali na severni tečaj. Ugotovili smo, da imamo s seboj premalo kurjave :).
Zavili smo v Husavik, kjer smo v pristaniąču videli floto bark, s katerimi na morje vozijo turiste na opazovanje kitov.

Severni tečaj je bil prvoaprilska šala in zares ni bil v planu. Žal pa zares že dva tedna neuspeąno iščem petrolej in gorilni alkohol, s katerim se grejemo na barki. Zaloga obeh je postala že precej majhna, da me postaja strah, da bova z Miletom zmrzovala na poti na Grenlandijo.
Zjutraj smo v Husaviku vendarle našli petrolej in špirit, potem pa smo si šli ogledati tudi muzej kitov, da jih bomo na morju znali ločiti od rib.Jolanda, Jelko, Mile in Marko so se z avtom odpeljali na potep po notranjosti Islandije, mi pa smo se hoteli z barko odpraviti med kite na severu islandije, a motor se ni hotel zagnati.
Po nekaj neuspešnih poskusih obujanja motorja in preverjanja kontaktov in električne napeljave, sem odmontiral štartni akumulator in ga odnesel na bencinsko črpalko, kjer so ga preverili. Ugotovili so, da se mu je življenska doba iztekla. Skokica ima zdaj nov akumulator, stari pa si boljšega kraja za odhod v pokoj skorajda ni mogel izbrati. Če bi se to zgodilo nekaj dni pozneje, bi imela z Miletom na poti proti Grenlandiji resne težave, če bi morala uporabljati motor.Popoldne je motor zabrnel in z Zlato in Jonom smo lahko izpluli iz Husavika. Na poti proti zahodu smo videli nekaj kitov, a gledali smo jih z razdalje nekaj sto metrov, ker se jih je Zlata bala, Jon pa je bil žalosten, ker niso prišli dovolj blizu, da bi katerega pobožal kar z barke.

Zahodnik je popoldne naraščal, zato smo zvečer zavili v zavetje ribiškega naselja Siglufjordura, kjer smo si med sprehodom po ribji večerji ogledovali s polnočnim soncem obsijane zesnežene vrhove gora v okolici fjorda.
Ko se bo zahodnik nekoliko unesel, gremo naprej.

 

20.6.Ponoči smo prijadrali na severno stran Islandije in danes popoldne se nam je v Raufarhofnu na krovi Skokice pridruľžl Mile in potem smo odjadrali proti severu.

Dan nam traja že več kot en teden, saj smo že toliko severno, da se tukaj poleti ne znoči.

Popoldne smo prečkali severni tečajnik in če ne bi bilo oblačno, bi danes s krova barke lahko opazovali polnočno sonce. Zdaj smo že na dveh tretjinah poti do severnega tečaja.

19.6.
Zgodaj zjutraj smo ąli spet na pot. Severozahodnik je oslabel, a ostali so valovi, ki so nas zavirali pri jadranju proti severu Islandije. Popoldne je veter obrnil na vzhodnik in nam omogočil hitrejąe jadranje proti rtu Langanes, mimo katerega upam, da bomo jadrali zvečer. Jutri na barko pride Mile.


18.6.

Ponoči in danes čez dan smo videli, da smo včeraj ravno pravi čas prijadrali do Islandije, saj se je nebo neutolažljivo jokalo in veter si je dal duška na polno, da nas je ob pomolu nagibalo, kot da bi jadrali.
Carinik nam je včeraj med opravljanjem vstopnih formalnosti povedal, da smo četrta posadka, ki je letos z jadrnico prišla na Islandijo, kmalu za nami pa so prijadrali še Francozi, ki smo jih prehiteli na poti s Ferskih otokov.

Na sliki sta ob pomol privezani barki številka 4 in 5.

Novega snega po hribih v okolici danes nismo opazili, se je pa občutno ohladilo in kaže, da bodo nekaj naslednjih dni na Skokici spet v modi bunde.
Vreme naj bi se do jutri dovolj umirilo, da bomo lahko nadaljevali z jadranjem proti severu.

 

17.6.

Dva dni smo na morju rezali meglo, danes zjutraj pa se je zjasnilo, da smo v daljavi pred seboj lahko videli zasnežene islandske hribe.
Zadnja noč na poti proti islandiji je bila precej živahna, saj je naraščajoči veter razgibal tudi morje, na srečo pa se je obračanje vetra ustavilo na ZJZ smeri in nam ni bilo potrebno jadrati zelo ostro v veter.

Popoldne smo prijadrali do vhoda v fjord Seydiisfjordur, kjer smo zavili med zasnežene hribe in po desetih miljah barko privezali ob obalo boemskega pristaniškega mesteca. Sliši se čudno, a Seydisfjordur je glavno islandsko trajektno pristanišče za povezave z Evropo in hkrati zbirališče raznovrstnih odklopljenih umetnikov z vsega sveta, ki tukaj najdejo ustvarjalni mir ali pa nemir 🙂

Danes je v fjordu pihal topel južni veter in izdatno topil sneg po okoliških hribih in gorah, da so se v zaliv v obliki hudournikov in slapov zlivale izdatne količine snežnice, že za jutri pa je napovedan severni veter, ki bo prinesel dež, ohladitev in morda nov sneg po hribih.

 

16.6.

Včeraj smo si ogledali nekaj fjordov in se ustavili v ribiškem naselju Klaskvik, potem pa smo zvečer odpluli proti Islandiji, da bi  prehiteli neugodno vreme, napovedano od torka naprej. Lepo in hitro jadramo z jugozahodnikom. Veter počasi a vztrajno narašča in se vse bolj obrača na zahodnik.

 

15.6.

Zjutraj smo prijadrali na Ferske otoke.

Na Orkneyih nismo zdržali dolgo, saj je bilo vreme zelo kislo. Prvi dan poti z Orkneyev je bilo vetra zelo malo, zato je pel motor, drugi dan pa se je zahodnik okrepil in nam omogočil lepo jadranje ostro v veter.

Nebo je tukaj vseskozi nizko nad morjem in iz njega pogosto prši ali dežuje, dan pa je neskončen, saj se ponoči le še malo pomrači.

Ljudje na Ferskih otokih živijo predvsem od ribolova in v pristanišču v Torshavnu je privezanih veliko oceanskih ribiških ladij.

Blizu nas se je privezala barka Greenpeace-ovih morskih pastirjev, ki bo tu ostala preko poletja in njeni člani naj bi “opazovali” tukajšnje ribiče pri delu.

Pri domačinih so vzbudili nekaj vznemirjenja in tudi nas so spraševali, ali se bomo pridružili protestu.

Kar se mene tiče, s simpatijami spremljam boj Sea Shepardev proti japonskim kitolovkam na Arktiki, a sami bomo šli v prihodnjih dneh raje preštevati kite na Islandijo. Upam, da bomo na poti zares tudi videli kakšnega kita, v morju in ne na kitolovki.

13.6.
Na poti proti Orkneyu so nam živce kravžljali tokovi, ki so se obnašali drugače, kot so narisani na kartah plimskih tokov. Polna luna je, zato so tokovi te dni močnejši in jutro na morju med Orkneyskimi otoki je bilo živahno, na srečo pa v prelivih vsaj vetra in večjih valov ni bilo.. Nekaj časa smo drveli s trinajst vozli in s tokom v hrbet, potem pa smo zapluli skozi vrtince in tik pred otoki naleteli na naraščajoči protitok, ki je nato presegel hitrost devetih vozlov in nas odnesel stran od otokov. Pot do Stromsnessa smo potem našli z zahodne strani otočja.
Tam, kjer sem najmanj pričakoval, sem končno našel dovolj hiter internet, da sem med besedilo lahko dodal še nekaj slik, da ne bo kdo dobil vtisa, da smo v zadnjem tednu videli samo Nessie.

 

12.6.

Zjutraj smo se skozi zadnji dve zapornici iz kanala spet podali na slano vodo in mimo izliva reke Ness odpluli na morje. Veter je bil dopoldne šibak, zato nas je proti severovzhodu gnal motor, dokler se popoldne nismo srečali z zahodnikom, s katerim smo do večera prijadrali do mesteca Wick na SV Škotske.
Morje okoli otočja Orkney je poznano po močnih plimskih tokovih, zato smo počakali na primeren čas za odhod naprej.

11.6.
Zadnja dva dni smo jadrali skozi škotsko višavje po sladki vodi škotskih jezer, ki jih povezujejo plovni kanali. Višinske razlike med jezeri smo premagovali s pomočjo številnih zapornic. Mislim, da je vseh skupaj blizu 30. Včeraj smo s pomočjo zapornic potovali predvsem navzgor, danes pa smo se spuščali proti morju in nas zdaj do morja ločita le še dve zapornici in šest višinskih metrov.. Precej deževno je bilo te dni na severu Britanskega otočja, a nas je včasih vmes potolažilo tudi sonce, da smo vendarle lahko videli hribe, med katerimi smo jadrali.

 

Eden od upravljalcev zapornic na kanalu nam je v pogovoru rekel, da so na Škotskem obdarjeni s čudovito naravo, cena, ki jo morajo za to plačati pa je “rain, rain, rain and rain almost every day”.

Na desni sliki je niz zapornic v Fort Augustusu, po katerih smo se spustili do jezera Loch Ness.

Dopoldne smo jadrali po znamenitem jezeru Loch Ness in oprezali za Nessie. Po nekaj urah smo ľe mislili, da pošasti ne bomo videli, potem pa jo je Jelko zagledal, ko je v neposredni bliľini barke  pogledala iz vode. Ob tem je bil celo dovolj priseben, da je v roke hitro vzel fotoaparat in jo je slikal še preden se je spet potopila v vodo.

Po nekaj dneh potepanja po vlažni divjini, smo se danes popoldne ustavili v Invernessu, da sta na svoj račun prišli tudi Zlata in Jolanda. Mesto je bilo danes obsijano s soncem in živahno, ima pa tudi mračno zgodovino.

Jutri bomo spet zapluli v morje in potem odjadrali naprej proti severu, proti otočju Orkney.

10.6.
Ne dela mi internet na barki, zato bodo, dokler tega ne uredim, poročila bolj kratka. Predvčerajšnjim smo z vlakom prišli v Holyhead in potem s krepkim južnim vetrom odjadrali čez Irsko morje do severa Irske, kjer smo se v zalivu pred Belfastom ustavili čez noč in počakali na nov plimski val, s katerim smo potem hitro prišli do Škotske.

Med Notranjimi Hibridi smo včeraj jadrali kot po jezeru. Noči so tukaj dolge le še tri ure, zato so naše dnevne etape lahko tudi malo daljše.
Popoldne smo se ustavili v Crinanu, nadaljevali s potjo sredi noči in do jutra potem med ozkimi prelivi med otoki in skozi meglo pripluli do Fort Wiliama.

Danes smo z barko zavili v Calendonski kanal in med hribe ter mimo Glen Nevisa. Trenutno jadramo po jezeru Loch Lochy na nadmorski viąini nekaj nad 30m. Pokrajina zelo spominja na Patagonijo.

 

6.6.
Konec tedna se vračamo v Wales in v naslednjih dveh tednih bo na barki kar številna posadka, saj se bodo Zlati in Jonu na krovu pridruľžli še Jolanda, Jelko in Marko.
Pozimi sem načrtoval, da bi si Škotsko ogledali s pomočjo avta, potem pa mi je naš meteorolog Jure omenil možnost, da gremo čez hribe po sredi Škotske lahko kar z barko. Sliši se zanimivo in ni prvi april. Vsekakor bomo odjadrali v osrčje Škotske, ali nam bo uspelo pobožati Nessie in zares pluti skozi škotsko višavje, pa bomo vedeli čez nekaj dni :).

/