Atlantik

5.6.2012 Salvador (Brazilija) – Gran Canaria (Španija)

9. etapa: Salvador (Brazilija) – Gran Canaria (Španija)

3.6.

Po za Slovenijo nenavadno burnem kongresu FIS v Koreji, sem se včeraj “na obisku” spotoma oglasil doma, danes zjutraj pa nadaljeval s potjo v Brazilijo. Zaenkrat še nisem prišel zelo daleč. Adrijino letalo je imelo namreč zjutraj zamudo in sem v Frankfurt priletel prepozno, da bi ujel letalo za Salvador. Karte so mi zdaj spremenili, a bom v prihodnjih tridesetih urah veliko letal naokoli in še več čakal na letališčih, da bom v Salvador prišel z enodnevno zamudo.

Med čakanjem na odhod letala imam dovolj časa za opis zapletov pri nabavi nesrečnih letalskih kart za Salvador, pa tudi jeza na turistično agencijo Sonček me še zelo greje.

Ni težava le v današnjih spremembah pri mojem potovanju v Brazilijo, težave v zvezi z letalskimi kartami za to pot se mi vrstijo že dva tedna in sem jih sprva v svojih poročilih z jadranja obračal na šalo, češ da si Zlata želi, da bi se čim prej vrnil domov in mi je zato spremenila karte, a resnica je žal precej drugačna.

Pred tremi tedni sem v turistični agenciji Sonček preko elektronske pošte naročil letalsko karto za Salvador, kot so mi jo pred časom ponudili. Potem sem odjadral na pot proti Salvadorju in Jurij mi je od doma sporočil, da je prišla ponudba za karto Ljubljana – Salvador, a da je cena sedaj nekaj višja. Zdelo se mi je čudno, saj je bilo na internetu mogoče isto karto kupiti še po stari ceni, a bil sem na barki, brez dostopa do interneta in bal sem se, da bo cena pred odhodom še narasla, zato sem Zlati naročil, naj karto kupi in jo opozoril, da je cena nekaj višja. Zlata je potem poklicala na Sonček in naročila karto, kot je bilo dogovorjeno z menoj. Iz Sončka so ji sporočili ceno in Zlata jo je plačala. Naslednji dan je po elektronski pošti dobila karto za Salvador in zraven še eno iz Salvadorja v Ljubljano za dan in pol prej, kot sem imel sam že prej kupljeno karto za vrnitev domov. Po telefonu mi je sporočila, da so mi poleg karte Ljubljana Salvador, poslali še eno cenejšo karto Salvador Ljubljana.

Povedal sem ji, da sem karto za pot domov kupil že pred nekaj meseci in naj vse skupaj preveri. Naslednji dan mi je povedala, da so ji iz Sončka sporočili, da naj bi jaz naročil spremembo karte in da so jo zato spremenili. Nobene spremembe nisem naročil, pred časom sem le prosil za informacijo o ceni morebitne spremembe, a je bila predraga, zato sem Zlato prosil, naj jih v agencijo Sonček obvesti, da so naredili napako. Bil je konec tedna in referenta, ki je spremembo naredil, v Sončku ni uspela priklicati. Ker je bil spremenjeni čas odhoda domov že v ponedeljek zjutraj, sem za vsak slučaj zadnje dni izpustil postanke ob brazilski obali in kolikor se je le dalo hitro jadral proti Salvadorju, da bi odhod letala morda vendarle ujel.

V Salvador mi je zaradi krepkega krmnega vetra potem zares uspelo prijadrati že v nedeljo, a takrat tam niso delali carinski uradniki in na urejanje carinskih formalnosti sem moral počakati do ponedeljka. Preko elektronske pošte sem v Sonček sporočil, da iz Salvadorja ne morem odleteti že v ponedeljek in naj nenaročeno spremembo karte spremenijo nazaj na torek, kot je bila prvotno napisana moja karta in da za spremembe, ki so jih zakuhali sami, ne pričakujem plačila stroškov. V Sončku so mi karto spremenili nazaj in mislil sem, da je s tem vse urejeno, po prihodu domov pa sem ugotovil, da so obe njihovi spremembi kart mastno zaračunali. Zlata je Sončku vse plačala misleč najprej, da kupuje karto iz Ljubljane do Salvadorja, potem pa je mislila, da je za zaplet ona kriva in da mora spremembo nazaj na prvotno stanje plačati, sicer ne bom mogel leteti domov.

Seveda sem se prejšnji teden pritožil in zahteval vrnitev plačila za nenaročene spremembe, a v turistični agenciji Sonček so gluhi za moje zahteve in se požvižgajo na pisne dokaze o tem, kaj sem naročil. Sklicujejo se na to, da so bile spremembe plačane in da je to za njih dokaz, da so bile naročene. Morda je v kriznih časih zavajanje in prevara potrošnikov nov tržni pristop turistične agencije Sonček, a prepričan sem, da je v turizmu to zgolj tek na kratke proge.

Žal pred odhodom na pot v Brazilijo nisem imel časa, da bi se v Sončku oglasil in udaril po mizi. Morda bom za to našel čas julija, ko bom prijadral nazaj v Evropo, morda pa jih bo v Sončku medtem vendarle srečala zdrava pamet in mi bodo vmes vrnili stroške sprememb letalskih kart, ki so nastale zaradi njihovih napak. Upam, da se bo zgodilo slednje.

Prvotna cena karte se je z vsemi Sončkovimi zapleti do včeraj že podvojila. Danes so na poti nastali novi zapleti in spremembe kart in upam, da iz Sončka ne bodo poslali novih računov. Zlato moram pred tem čim prej posvariti.

Klemen bo v Salvador priletel v torek in dogovarjava se, da ga bom s Skokico počakal na eni od plaž severno od Salvadorja. Upam, da bodo oceanski valovi pri vkrcanju usmiljeni do Skokca, kot je ime mojemu pomožnemu čolnu, in seveda do naju s Klemenom.

4.6.

Miran je danes uspel urediti vse formalnosti za odhod iz Salvadorja in popoldne ob plimi že odjadral iz marine v Ribeiri. Pred marino so plitvine, preko katerih gre Skokica lahko le ob visoki vodi. Barko je zvečer privezal v mestni marini, kjer bo počakal na Klemena, ki v Salvador pride jutri.

5.6.

Po dnevu in pol potovanja oziroma predvsem postopanja po letališčih sem včeraj spet lahko stopil na Skokico. Pred dvema tednoma sem jo zapustil v kislem jesenskem vremenu, zdaj pa je tukaj spet sončno in poletno vroče, da vseskozi teče z mene. Spotoma z letališča sem že nabavil hrano in pijačo za prvih nekaj dni. Večje zaloge hrane za čez ocean bova s Klemenom nabavila v Recifeju. Popoldne sem šel z avtobusom na izlet v mesto. Najprej sem se moral javiti na carini, da so mi spet dovolili uporabo barke, potem pa sem na policiji in kapitaniji pridobil še dovoljenje za odhod iz Salvadorja.

Že v treh urah so bile vse formalnosti opravljene, da sem ravno še ujel popoldansko plimo za prehod čez plitvine, ki ob oseki ovirajo dostop do marine Pier Salvador. V zalivu je bilo ravno prav vetra, da sem se lahko prepričal, da je genova dobro zašita.

 

Zvečer sem Skokico privezal v marini tako rekoč v centru Salvadorja, kjer zdaj barko pripravljam za na pot in že nestrpno čakam Klemena, da se pojavi na pomolu.

Popoldne bova začela z najino potjo proti Evropi. Glede na vremensko napoved bova prvih nekaj dni jadrala precej ostro v vzhodni veter, pred Recifejem pa se bo veter obrnil na bolj ugoden jugovzhodnik. Prvih nekaj dni bova jadrala blizu obale, ker je ob obali nasprotni morski tok  nekoliko bolj len.

5.6.

Klemen je prispel popoldne, tako kot je bilo načrtovano. Skokica je takoj zaplula, z dvema mornarjema na krovu, novim dogodivščinam na proti.

6.6.

Trenutni položaj: S10.40; W36.20

Izkazalo se je, da je ob obali tudi veter malo bolj len, zato sva se ponoči od obale raje umaknila za petnajst ali dvajset milj, da sva
lahko jadrala.

Lepo sva začela najino pot proti Evropi. Veter se je iz vzhodnika kmalu spremenil v jugovzhodnik, da sva potem lahko jadrala neposredno
v želeno smer, večer in noč pa so nama popestrile plohe, ki spreminjajo smer injakost vetra, da je z jadri vseskozi dovolj dela. Zvečer sva prijadrala tudi do prvih naftnih polj, kjer nama plameni z naftnih ploščadi osvetljujejo noč.

 

7.6.

Plohe so nama zjutraj nehale nagajati in dovolj hitro sva bila na poti, da sva se danes popoldne ustavila Maceiju, velikem pristaniškem mestu, ki ga obdajajo številne lepe bele peščene plaže s palmami in hotelskimi naselji.

V bližnjem nakupovalnem središču sva nakupila vso hrano in pijačo za naslednje tri tedne za pot do Kanarskih otokov. Spustila bova postanek v Recifeju, zato glede na ugodno vremensko napoved pričakujem, da bova od otočja Fernando de Noronha prijadrala v nedeljo pred večerom.

Klemen se je na letošnjo pot bolje pripravil kot lansko leto in s seboj okoli trebuha prinesel veliko manj kil, pa tudi bolj dirkalno je razpoložen, zato bo Skokica v prihodnjih tednih morda hitreje jadrala.


8.6.

Včeraj zvečer sva si v macejskem jadralnem klubu privoščila še pijačo, potem pa sva dvignila sidro in odjadrala iz zaliva. Ponoči sva šla skozi nekaj ploh, ki so nama ukradle veter, da sva morala občasno zagnati tudi motor, zjutraj pa se je veter ustalil pri okrog petnajst vozlih vzhodnika, ki je omogočal lepo in hitro jadranje na sever.

Popoldne sva jadrala mimo Recifeja, zvečer pa sva se od Južne Amerike že toliko oddaljila, da na morju ni bilo več videti ribiških čolnov, pa tudi ladje so izginile z obzorja, saj tudi njihove poti proti Severni Ameriki tukaj skupaj z brazilsko obalo zavijejo proti severozahodu.

Ponoči se je veter okrepil nad dvajset vozlov in nekoliko spremenil smer na vzhod-jugovzhod. Morje je vse bolj živahno in jader je na jamboru vse manj, a sva še naprej lepo na poti in le sanjam lahko o takšnih razmerah za celo pot proti Evropi.

 

10.6.

S Klemenom sva zadnja dva dni precej hitro jadrala z jugovzhodnimi pasati. Morje je postalo že zelo toplo in videvava vse več letečih rib. Včeraj zvečer sva se spet zaletela v zid črnih oblakov, katerega plohe so nama na novo premešale in okrepile veter, da je bilo jadranje vse prej kot udobno. Žal se je veter obrnil na vzhodnik, da sva morala zadnji dan do Noronhe jadrati v veter, nagajal pa nama je tudi bočni ekvatorialni tok, zaradi katerega sva morala Skokico usmeriti še bolj ostro v veter.

Do otočja Fernando de Noronha sva vendarle prijadrala že danes dopoldne in spustila sidro v zavetju največjega otoka. Dva dni premora si bova privoščila tukaj, v ponedeljek zvečer pa odjadrava proti Zelenortskim otokom.

 

11.6.

Dlje na sever kot sem prijadral v Braziliji, dražja je postajala hrana. Za enak denar, kot smo se pred tedni na jugu, v restavraciji na Ilhabeli najedli štirje, sva tukaj dobila kosilo le za dva ne preveč lačna jedca.

Hudo zasoljena je tukaj tudi cena za sidrišče in »vstopnina« za naravni park, a na to opozarjajo vodiči in sva imela s Klemenom s seboj še dovolj realov.

Otok Fernando de Noronha je lep, zelen, razgiban. Med jutranjim tekom sva se spoznavala z njegovimi lepotami.

Popoldne bova opravila brazilske izstopne formalnosti in se za predvidoma nekaj manj kot dva tedna poslovila poslovila od kopnega. Najina naslednja postaja bo najbrž otok Sao Vincente v Zelenortskem otočju. Za silo sem si na tukajšnjem počasnem internetu lahko ogledal vremenske napovedi, ki za prve tri dni obetajo veter s strani, potem pa bova severno od ekvatorja žal prekmalu naletela na severo vzhodnik, ki nama bo nato dolgo grenil jadranje proti Evropi.

 

 12.6.

Trenutni položaj: S1.03; W30.33

Lep jadralski dan je za nama z ravno prav vzhodnika, da ni večjih valov in je v takšnih razmerah s polnimi jadri celo dolgotrajno jadranje v veter lahko užitek. Družbo na poti nama delajo delfini, pred večerom pa bi se kmalu zaletela celo v kita, ki sem ga opazil šele, ko sva jadrala morda dvajset metrov mimo njegove repne plavuti. Kita Skokica ni prav nič preplašila, saj se je le lenobno zviral po površini morja, kot da barke sploh ne bi opazil.

Za vmesni cilj sem izbral skupino čeri ali otočkov Sao Pedro in Sao Paolo, kjer bova mimo jadrala jutri zvečer, potem pa bom z napovedanim jugovzhodnikom skušal Skokico za kakšen dan usmeriti še nekoliko bolj proti Afriki, da bi imela s Klemenom nato konec tedna boljši kot za jadranje proti severu.

13.6.

Trenutni položaj: N1.01; W29.20

Veter je čez dan postopoma oslabel na šest vozlov jugovzhodnika in z njim je padla tudi hitrost jadranja, zato sva se pod nosom obrisala za ogled Sao Pedra in Paola. Do čeri sva namreč prijadrala šele zvečer v polni temi.

Dolgočasen dan sva si popestrila z dopoldansko zabavo ob prečkanju ekvatorja. Zdaj sva na severni polobli in dan je po dolžini končno prehitel noč.

Čeri in otočki Sao Pedro in Sao Paolo mi v spominu vendarle ne bodo ostali le po svetilniku, ki vsakih deset sekund bliskne v noč, temveč predvsem po ribičih, ki so tam v bližini nekaj milj na dolgo napenjali mreže in vanje uspeli ujeti tudi Skokico. Mirujoče oceanske ribiške mreže so ponavadi razpete od ribiške ladje nekaj milj daleč po morju in na vsakih nekaj sto metrov označene z bliskavicami, da se jim ponoči lahko izogneš. Tudi ta mreža je bila označena z bliskavicami, a je imela neosvetljeno nadaljevanje.

 

14.6.

Trenutni položaj: N03.04; W28.34

Ribiči naju včeraj ponoči niso zajeli, saj sva s Klemenom še pred njihovim prihodom uspela barko izmotati iz klobčiča vrvi in boj. V bistvu se je Skokica iz mreže rešila kar sama, ko je veter s strani dovolj nagnil barko, da je nosilna vrv mreže spolzela izpod kobilice in krmila. Škode nisem naredil nobene, ne na mrežah, ne na Skokici, sem se pa spet naučil nekaj novega.

Veter je v nadaljevanju noči toliko upadel, da sem se naveličal počasnega jadranja in zagnal motor. Darko je napovedal, da bo veter še nekaj dni slabel, brezvetrju pa se bodo pridružile še plohe in nevihte, ki so značilne za področje brezvetrja in nizkega zračnega pritiska, kjer se srečajo severni in južni pasati.

Veter se je že zjutraj toliko pobral, da je šla barka naprej samo z jadri, do večera pa spet narasel preko šestnajst vozlov, da sem moral krajšati jadra.

 

15.6.

Trenutni položaj: N05.26; W27.26

Jadralsko živahna noč in dan sta za nama, ko je jugovzhodnik pihal ravno prav za hitro jadranje in sva v 24 urah prejadrala okrog 170 milj.

Zvečer sva prijadrala do oblakov in veter je izginil, zato sem moral spet zagnati motor. Kaže, da bo Lombardini v prihodnjih dneh veliko v uporabi, saj Darko na vremenskih kartah na območju južno od Zelenortskih otokov ne vidi prav veliko vetra.

Lansko leto sva se s Klemenom na Pacifiku ob ekvatorju kar pet dni prebijala skozi brezvetrje in nama je na Skokici skorajda zmanjkalo nafte, preden se naju je narava usmilila. Letos imam za ta namen na krovu nekaj litrov več goriva in to bi do prvih otokov od tu naprej tudi brez vetra moralo zadoščati.

 

16.6.

Trenutni položaj: N07.27; W26.46

V preteklem tednu se je zvrstilo nekaj enoličnih dni, današnji pa je bil vremensko kar hudo pester. Že proti jutru sva se prebijala skozi prve resnejše plohe, potem pa dež do popoldneva skorajda ni pojenjal, le gostota dežnih kapelj se je spreminjala. Smer in jakost vetra se je neprestano spreminjala, kot bi bili na vrtiljaku in zaradi spreminjajočega vetra je postalo zelo neugodno tudi morje, saj so valovi prihajali od vsepovsod in je bilo morje videti kot da bi vrelo.

Skokica se je cel dan opotekala in poskakovala po valovih, njena mornarja pa sta neprestano krajšala, daljšala in na novo nastavljala jadra ter preklinjala veter in valove. Zvečer sva se nekako izvila iz objema dežja in intertropske convergenčne cone in veter se je ustalil s severovzhoda, da sedaj poskušava moto-jadrati čimbolj proti severu.

 

17.6.

Trenutni položaj: N09.35; W26.26

Siv in meglen dan z le nekaj sapice s severa. Vidljivost na morju je morda le miljo ali dve, sonce pa je čez dan le redko prodrlo skozi nizke oblake. Proti severu napredujeva predvsem s pomočjo motorja. Nasprotni morski tok se je unesel, da je najina hitrost potovanja danes spet nad petimi vozli.


18.6.

Trenutni položaj: N11.19; W25.45

Dan je bil precej bolj sončen, a vetra s severa je bilo le za vzorec, zato sedaj že tri dni skupaj poje motor. Zvečer so se s severa začeli pojavljati večji valovi, ki napovedujejo veter.

S Klemenom se pogajava, kje na Zelenortskih otokih bi se ustavila. Sam se nagibam k otokom Santiago, Boavista in Sal, ker ležijo bližje neposredni poti do Kanarskih otokov, Klemen pa si želi na Sao Vicente, ker je bila od tam doma njegova priljubljena pevka Cesaria Evora. Kurz imava za sedaj nastavljen po sredini in dogovorila sva se, do bo jutri o najinem postanku odločil veter. Če bo pihalo s severa, bova zavila na severovzhod proti mojim otokom, če pa po zapihalo s severovzhoda ali vzhoda, potem bova zavila na Klemenov Sao Vicente.

 

20.6.

Trenutni položaj: N14.28 ; W25.43

Veter je včeraj odločil, da jadrava na Sao Vicente. Včeraj zjutraj sva se znašla v oranžni megli in Skokica si je nadela puščavske barve, potem pa je poleg prahu iz Sahare prineslo tudi veter in po štirih dneh motoriranja sem Lombardinija končno lahko ugasnil. Preko dneva sva pri petnajstih vozlih severovzhodnika lepo jadrala proti severo-severozahodu, zvečer naju je veter za kakšno uro zapustil in se vrnil v obliki vzhodnika, s katerim bi lahko lepo jadrala proti severu Zelenortskih otokov, če nebi s severa začeli prihajati strmi valovi, v katere se je Skokica neprestano treskoma zaletavala. Preko noči sem iskal najbolj ugoden kot za jadranje preko vse večjih valov, a kolikor toliko znosno je bilo mogoče jadrati le proti severozahodu. Zmešano morje se je šele zjutraj postavilo po vetru, ki se je obrnil na petnajst do dvajset vozlov severovzhodnika. Dopoldne orcava nekaj deset milj mimo najjužnejših Zelenortskih otokov, ki pa se jih zaradi motnega ozračja ne vidi.

Do noči bova najbrž jadrala proti severozahodu, potem pa obrnila na vzhod. Predvidoma jutri popoldne bi morala prijadrati do severne skupine otokov in do Cesarije Evore.

 

21.6.

Mindelo, Sao Vicente, Zelenortski otoki

Potem, ko je bil pretekli teden zelo enoličen, sva se zadnje tri dni spoznavala z razmerami, ki naju čakajo v nadaljevanju poti proti Kanarskim otokom. To pomeni neprestano jadranje v razmeroma močan veter.

Med nabijanjem v valove in poskakovanjem čez valove se je včeraj strgala spodnja sprednja pripon

a jambora (baby stay). Zasilno sva jo nadomestila z rezervno dvižnico. Malo bolj resno bova to poskusila urediti danes ali jutri med postankom v Mindelu. Klemen bo medtem seveda obiskal Cesarijine rojake in morda še kakšno pivnico. zvečer pa greva nekam na večerjo.

Zelo hitro sva tukaj že uredila vstopne formalnosti, do jutri pa se bova poskusila spočiti, saj naju v nadaljevanju prvih nekaj dni spet čaka precej divje vreme z močnim vetrom točno iz smeri Kanarskih otokov.

22.6.

Kaže, da bova še kakšen dan ostala na Sao Vicenteju, saj napovedi za konec tedna obetajo precej vetra s severa. Skokica me je opozorila, da morda ne bo zdržala vsakega vremena, zato bom raje počakal na nekoliko primernejše.razmere na morju vsaj za prvih nekaj dni proti Kanarskim otokom.

S Klemenom sva včeraj zvečer ob večerji dobila prvi odmerek Cesarijine in afro

glasbe. Danes so na vrsti sprehodi po hribih v okolici mesta.

23.6.

Vetra imamo na Sao Vicenteju sedaj že drugi dan v izobilju in neprestano žvižga med jambori jadrnic privezanimi v Marini v Mindelu. Sunki vetra presegajo 40 vozlov hitrosti in Skokico polaga, kot da bi jadrala. Severnik naj bi se glede na napovedi danes še okrepil. Vremenski modeli za sever Zelenortskih otokov sicer kažejo le 20 vozlov vetra, a se žal motijo, upam pa, da vsaj za jutri držijo, ko napovedujejo, da bo veter popustil pod 15 vozlov.

Preveril sem različne spletne vremenske strani in vse kaže, da bova na pot proti Kanarskim otokom lahko odjadrala jutri. Zaradi prevladujočega severnega vetra ob afriški obali bo šla najina pot verjetno precej naokoli po Atlantiku.

S Klemenom sva načrtovala izlet s kolesi po otoku, a je za to preveč vetra. Nakupila sva že hrano, pijačo in nafto za nadaljevanje poti, z močno vrvjo sva nadomestila odtrgano pripono, opravil sem redni servis motorja, …

Sao Vicente je sušen, razpihan vulkanski otok. Nekaj zelenja je le v hribih v notranjosti otoka, kjer oblaki, ki tam nastajajo zaradi dviganja zraka, oddajajo nekaj vlage. Domačini tam pridelajo nekaj zelenjave in sadja, pretežno pa živijo od ribištva, turizma in mednarodne pomoči.


24.6.

Trenutni položaj: N17.46; W24.31

Zjutraj je veter v Mindelu vendarle toliko popustil, da sva lahko odvezala vrvi s pomola in se končno odpravila naprej proti Kanarskim otokom. V prelivu pred otokom Santo Antao naju je še vedno pričakalo blizu trideset vozlov vetra in več metrski valovi, ki so bili posledica divjanja vetra zadnja dva dni. Na sever se zaradi valov ni dalo jadrati, zato sva za prelivom zavila na vzhod. Veter je v teku dopoldneva v skladu z napovedjo postopoma pojenjal, popoldne pa so se zmanjšali tudi valovi s severa, da sva lahko obrnila na sever.

Proti severu proti vetru, valovom in proti toku napredujeva bolj počasi. Zaradi oslabelega vetra sem jadrom dodal še motor, da sploh greva v želeno smer, a kaže da bom naslednja dva tedna zaradi počasnega napredka popredalčkal med vaje iz potrpežljivosti in vztrajnosti. Nič čudnega da jadralci za pot z južnega Atlantika proti Evropi večinoma izberejo pot po sredini Atlantika ali pa celo preko Karibov.

25.6.

Trenutni položaj: N19.08; W23.52

Do spremembe je prišlo pri moji kopenski podpori. Darko je namreč odšel na dopust, zato sem se dogovoril z novim »vremenoslovcem«. Primož, ki je spomladi z menoj jadral ob argentinski in brazilski obali, me bo v prihodnjih tednih obveščal o vremenskih napovedih.

Še en lenoben dan z malo vetra je za nama. Sprijaznila sva se že, da se uporabi motorja navkljub Kanarskim otokom ne bova približala prav hitro. Veter, kar ga je, pogosto spreminja smer in skupaj z vetrom tudi midva s Klemenom loviva čim boljšo smer in hitrost proti severovzhodu. V primerjavi z jadranjem po južnem Atlantiku je tole zaenkrat res bolj po polževo.

26.6.

Trenutni položaj: N20.46; W22.31

Dočakala sva pravi jadralski dan. Ponoči in dopoldne sva s severovzhodnikom jadrala proti severu, ko pa se je veter obrnil in zapihal s severa, sva obrnila na severovzhod. Severnik do severovzhodnik se krepi, zato krajšava jadra, valovi postajajo vse večji in kot jadranja v veter žal vse slabši.

Hladni Kanarski tok je ohladil tudi zrak nad morjem, zato so zadnje dni na Skokici spet v modi dolga oblačila.

Za tople obroke na barki bolj skrbi Klemen, a danes sem bil sam na vrsti s palačinkami. Jaz sem jih jedel kot po navadi, namazane z marmelado, Klemen pa si je za palačinke pripravil namaz »a la Kobalof«. To pomeni, da si je palačinke namazal s paradižnikovo omako. Klemen, lepo prosim??, saj palačinke niso špageti!!!

27.6.

Trenutni položaj: N21.59; W20.56

Megleno sredo naju je sprva nepričakovano pozdravil severozahodnik, s katerim sva dopoldne udobno jadrala proti severovzhodu, dokler se veter sredi dneva ni obrnil na severnik, ki je s seboj prinesel zoprne strme valove. Severnik se postopoma krepi in ga je v noči na četrtek že krepko preko dvajset vozlov, Skokica pa s tretjo krajšavo glavnega jadra in tretjino genove poskakuje z vala na val in se približuje Afriki.

Primož je za naslednje dni napovedal še močnejši veter.

Sonce se po poletnem obratu nad zemeljskim obzorjem navidezno pomika nazaj proti ekvatorju in je bilo po mojih izračunih danes tukaj v zenitu, a ga zaradi megle ni bilo prav dosti videti.

 

28.6.

Trenutni položaj: N23.00; W19.00

Severnik je vseskozi pri 25 vozlih hitrosti, pogosto pri tridesetih, morje pa vetru primerno popolnoma razsuto. Trdo je to jadranje proti vetru in valovom in trudim se, da bi Skokico v enem kosu pripeljala do Kanarskih otokov.

29.6.

Trenutni položaj: N23.46; W20.01

Ponoči je jadranje v veter postalo nemogoče. Nasprotni valovi so z močnim severovzhodnikom postali tako veliki in strmi, da ni šlo več naprej. Odločiti sem se moral za bežanje pred vetrom. Vremenski modeli za vsaj še tri dni napovedujejo močan severovzhodnik, Sahara je bila vse bliže, zato ima edino smisel bežati proti severozahodu, kamor je Atlantika še zelo veliko. Podobno kot na južnem Atlantiku se je tudi tukaj izkazalo, da vremenski modeli napovedujejo veliko manj vetra, kot pa ga je potem v resnici na morju. Dva dni od tukaj v smeri proti severozahodu je bilo pred dnevi področje visokega pritiska z blažjim vetrom.

To bo sicer precejšen ovinek, a obeta »preživetje«. Primož mi bo zvečer sporočil, ali to z blažjim vetrom še velja in kdaj s Klemenom lahko pričakujeva vsaj nekaj olajšanja. Divjanju vetra in morja navkljub je Skokica še v enem kosu.

 

30.6.

Trenutni položaj: N24.53; W20.32

Tole neprestano nabijanje v valove bi težko uvrstil med jadralske užitke. Bum in Tresk naju zadnje dni vseskozi spremljata. »Bum«, ko se barka zaleti v val in »tresk«, ko jo val dvigne in potem za valom ploskoma udari na površino morja. Skokica ima precej plosko dno, kar je ugodno za jadranje z vetrom v bok ali krmo, pri jadranju proti večjim valovom pa je to ubijalsko.

Bumov in treskov je veliko, nekateri tako glasni in trdi, da me zaboli srce. Bumi barko preusmerijo, treski pa jo zaustavljajo. Pri Krjavlju je naredilo samo »štr« in »bunk«, tukaj pa je strmih hudičevih valov neskončno in neprestano treska, vsakih nekaj sekund se barka strese, petnajst krat na minuto, devetsto krat na uro, dvajset tisoč krat na dan, … Takšni valovi najedajo duha.

Veter se je danes vsaj spravil pod trideset vozlov, a neprestano menja smer med severom in vzhodom in temu primerno je popolnoma zmešano tudi morje. Kamorkoli obrneva Skokico, vedno nabijava valove od spredaj in kot jadranja je zato nemogoče slab. V zadnjih 24 urah sva prejadrala 125 milj, a Tenerifam sva se v tem času približala le za 24 milj. Danes, ko je vetra nekoliko manj, bo izplen boljši.

Primož mi je včeraj z vremensko analizo dal jasno vedeti, da zatišja v naslednjih dneh v nobeno smer ni videti na obzorju in da bo potrebno ugrizniti v kislo jabolko in jadrati čim bolj ostro v veter, če želiva prej kot v enem tednu priti do Kanarskih otokov. S tem vetrom in valovi bi nazaj na več kot 500 milj oddaljene Zelenortske otoke lahko brez napora prijadrala v treh dneh, do manj kot 300 milj oddaljenih Kanarskih pa bova v teh razmerah potrebovala vsaj še štiri dooolge in naporne dni.

 

1.7.

Trenutni položaj: N25,30; W18.37

Pred tremi dnevi, ko sva se približevala razdalji 300 nm do otoka Tenerife, sva s Klemenom razmišljala o tem, da naju do Kanarskih otokov loči še tri dni jadranja. Danes se je razdalja zmanjšala pod dvesto milj, a s Klemenom spet ugotavljava, da imava pred seboj še tri dni jadranja. Upam, da čez tri dni ne bova pri številki 100 spet ugotovila, da naju do postanka na Tenerifah loči še tri dni.

Ponolči se je veter spet okrepil nad 30 vozlov in z napredkom proti SZ ni bilo nič. Čez dan je bilo vetra okrog 25 vozlov, a je pogosto menjal smer med S in V, da so valovi na morju navskrižni in kakorkoli obrneva barko po vetru, vedno dobivava ene valove od strani, druge pa nabijava od spredaj. Da bi se nekako vendarle prebijala skozi valove, od včeraj skupaj z jadri veliko uporabljava tudi motor, a tudi »moto orcanje« ni ravno hitro.

Kakšnih 70 milj JZ od Tenerif je otok Hierro, kjer sva se mislila v torek ustaviti. Pred časom sem prebral, da je lani tam začel delovati podmorski vulkan in da je tisto območje zaprto za ribiče in jadralce. O zadnjem stanju sem se pozanimal pri gospodu Matjažu s Tenerif in mi je sporočil, da je tamkajšnji vulkan včeraj spet začel delovati in so razglasili rumeni alarm in za plovbo zaprli območje JZ od otoka. S predčasnim postankom torej ne bo nič, Zlata in Jon, ki pojutrišnjem prideta na Tenerife, pa bosta vsaj prvo noč verjetno morala prespati kje drugje kot na Skokici.

V noč sva spet obrnila proti severu in upava na čimbolj vzhodni severovzhodnik – seveda pod 25 vozlov.

2.7.

Trenutni položaj: N27.02; W18.01
Dopoldne je že kazalo, da se bo veter unesel in vse lepše sva jadrala, pa je popoldne privršalo preko 30 vozlov vetra najprej z vzhoda in pol ure za tem še s severozahoda. Potem nekaj časa nič, le razdivjano morje, proti večeru pa se je spet začel krepiti severovzhodnik do severnik, ki se spet bliža 30 vozlom in skupaj z velikimi strmimi valovi onemogoča jadranje proti vetru. Jadra vse bolj cvetijo, vrvi so iztrošene in se trgajo. Popoldne sva se odločila, da se vendarle ustaviva na El Hierru, da bi malo uredila barko in sebe, a jadranje proti temu trenutno 35 milj oddaljenemu otoku zvečer postaja vse bolj nemogoče. Želja po počitku je velika, a ne za vsako ceno.

4.7. Puerto de la Restinga, El Hierro, Kanarski otoki

Nekako nama je včeraj dopoldne uspelo prijadrati do El Hierra, najbolj zahodnega od Kanarskih otokov. Podobno kot Zelenortski, so tudi Kanarski otoki poznani po tem, da veter na privetrni strani otoka močno pospeši in v skladu s tem sva na jugovzhodni strani otoka doživela sprejem v slogu zadnjega tedna. Severovzhodni veter se je okrepil na 40 vozlov, še dodatno razpenil morje in popestril zadnje ure pred prihodom v lepo pristanišče Restinga. Zavetrne jugozahodne strani otoka žal nisva smela uporabiti, saj tam pod morsko površino deluje novo nastajajoči vulkan ki na gladino morja spušča različne strupene pline in skale plovca.

Po prihodu sva s Klemenom opravila vstopne formalnosti in se potem lotila sušenja in čiščenja notranjosti barke, saj sta popoldne na Skokico prišla Zlata in Jon in nisem želel, da bi si ob prihodu morala mašiti nosove. Na tri četrt sva končala, ko sta se na pomolu pojavila moja dva nova mornarja. Sušenje mokrih blazin sta potem dokončala sonce in veter, mi pa smo vmes odšli do gostilne ob obali in potem še na sprehod na vrh bližnjega vulkana.

Močan veter je cel dan in noč belil morje v okolici otoka, upam pa, da se bo veter popoldne v skladu z napovedjo prehodno umiril, kar bomo poskusili izkoristiti za jadranje do 70 milj oddaljene Tenerife, kjer bomo poleg izletov po otoku poskušali bolj resno popraviti tudi načeta jadra in ostalo opremo na barki.

Dodatne skrbi in jezo mi povzroča tudi ugotovitev, da pri propelerju v pogonsko nogo motorja spet pronica voda 🙁

V Restingi so prebivalci danes na ulicah in v pripravljenosti na morebitno evakuacijo, saj so v morju v okolici vasi spet odkrili povečano dejavnost vulkana. Vladni helikopter leta po okolici in preiskuje morje, saj se je podvodni vulkan menda povzpel že do globine 80 metrov.

Mi se bomo v vsakem primeru evakuirali z barko.

Na desni sliki je videti, kako iz morja nekaj sto metrov od obale brbotajo plini iz novonastajajočega vulkana.

6.7.

Las Galletas, Tenerife

Včeraj zjutraj smo prijadrali na jug Tenerifa (Tenerife je menda moško ime) in Skokico privezali v marini mesteca Galletas.

Morje med otoki je te dni zelo razpihano in veter nam na poti z El Hierra nam s 30 – 40 vozli hitrosti spet ni prav nič prizanašal.

Jadrar je že včeraj odnesel jadra z barke v delavnico, nove pripone in motorja pa mi tukaj žal še ne bo uspelo urediti.

Včeraj smo bili gosti družine Kurinčič in večer skupaj z njihovimi slovenskimi prijatelji preživeli še v glasbeni družbi Dominika Kozariča, ki si s petjem tukaj služi kruh. Prvovrstno presenečenje pa sem doživel, ko se nam je pridružil še Boris, moj sošolec iz osnovne šole. Videl sem ga prvič po 40 letih in po videzu ga seveda ne bi prepoznal, je pa je zato Boris prepoznal mene.

Turistični center Las Americas smo vsi skupaj za nekaj ur spremenili v Los Slovenos 🙂

 Jutri bo veter med Tenerifom in Gran Canario prehodno nekoliko manj divji, kar bomo poskušali izkoristiti za jadranje proti jugu 60 milj oddaljene Gran Canarie, potem naprej za prihodnji teden pa napovedi vseskozi kažejo preko 30 vozlov vetra, tako da kaže, da bom prisiljen spremeniti svoje jadralske načrte, saj nam v takšnem vetru ne bo uspelo jadrati proti Evropi.

Čez dva tedna se mi začne poletna skakalna sezona, zato bo Skokica poletje verjetno preživela v eni od marin na Kanarskih otokih.

 

6.7.

Zaman sem danes v marini čakal na jadrarja. Najbrž je bilo lukenj v jadrih preveč in se je popravilo zavleklo. Jadrar je obljubil, da bodo jadra popravljena do jutri zjutraj. Dopoldne se mi je vendarle uspelo dogovoriti za popravilo strgane spodnje sprednje pripone. Tudi to je obljubljeno za jutri zjutraj. Z nekaj sreče bo Skokica jutri zjutraj spet jadralsko neoporečna. Le še popravilo motorja sem ji dolžan in upam, da bo to uspelo prihodnji teden na Gran Canariji. Seveda bo morala barka spet iz vode in v zvezi s tem še čakam na odgovor iz tamkajšnje marine.

Popoldne nas je Matjaž zapeljal na ogled južnega dela Tenerifa, ki je na gosto pozidan s počitniškimi naselji in hoteli raznovrstnih oblik. Vse skupaj je zelo spominjalo na dolgo vožnjo skozi Disneyland. Miljoni turistov, ki pridejo na Kanarski otoke, tukaj dobijo in doživijo svoj del pravljice.

Tudi mi si bomo svojo pravljico na Tenerifu lahko podaljšali še za en dan, saj kaže, da bo tudi v nedeljo na morju do Gran Canarije manj kot 30 vozlov severovzhodnika.

 

8.7.

Pokrpana jadra so vendarle prišla nazaj na Skokico in prav tako pa smo na jambor spet namestili popravljeno sprednjo spodnjo pripono. Med plezanjem po jamboru sem opazil, da bo kmalu potrebno poskrbeti še za nekaj drugih pripon in pa bolj zmerno jadrati.

Včerajšnje popoldne smo preživeli v družbi živali iz bližnjega živalskega parka. Še posebej navdušujoča je bila ptičja predstava, ko so iz kletk spustili številne pisane ptice z vseh koncev sveta, da so nam letale dobesedno okoli glav. Zanimivo je, da so na primer orli in jastrebi, ko so jih spustili, odleteli visoko pod nebo in se od tam spuščali med gledalce, ko pa je bilo predstave konec, so so na poziv skrbnikov ubogljivo odleteli nazaj v kletke.

Danes zjutraj smo odjadrali s Tenerifa in z dvajset do trideset vozli severovzhodnika hitro prišli do šestdeset milj oddaljene Gran Canarije. Skokico smo že popoldne privezali v marini Pasito Blanco v bližini rta Maspalomas na jugu otoka.

10.7.

Pasito Blanco, Gran Canaria

Klemen nam je včeraj skuhal okusno poslovilno večerjo, danes zjutraj pa se je po dobrem mesecu jadranja najbrž z olajšanjem poslovil od barke.

Skokico smo dopoldne dvignili iz vode, da bi zamenjali puščajoče semeringe pri osi propelerja. Zaradi pogostega menjavanja semeringov imam zdaj že toliko vaje, da menjavo lahko opravim že v manj kot pol ure, zato sem se v marini dogovoril, da barka (v stilu formule ena) med popravilom ostane kar na dvigalu, da bi prihranil strošek ene operacije dvigala. V marini so mi postavili pogoj, da mora biti delo končano v pol ure, sicer mi bodo zaračunali tako dvig kot tudi spust barke. Žal je mehanik, ki sem ga prosil za pomoč in mnenje, med ogledom osi propelerja ugotovil, da semeringi puščajo zaradi izrabljenega nastavka na osi, na katerega nalegajo tesnilni ležaji. Tega dela nimam s seboj na barki, zato smo sail drive nogo le spet zaprli, namestili propeler in barko v manj kot pol ure postavili nazaj v vodo. Prihranil sem sicer strošek ene operacije dvigala, a vajo bom moral ponoviti še enkrat čez nekaj tednov. Motorni pogon bo spet popolnoma usposobljen, ko bom na barko dobil ustrezen rezervni del.

Moji načrti o jadranju proti Evropi do srede julija so se na veliko veselje Zlate in Jona sedaj dokončno potopili in Skokica bo še nekaj tednov ostala na Kanarskih otokih.

Popoldne smo se potepali po vzhodni obali Gran Canarije in dan zaključili z letalskimi vajami na peščenih sipinah severovzhodno od svetilnika na rtu Maspalomas.

 

12.7.

Naši dopustniški dnevi na Gran Canariji se počasi iztekajo. Iz morskih bitij smo se že prelevili v kopenska in temu primerno naše poti po otoku te dni vodijo stran od morja. Na Gran Canariji je zanimiva tudi gorata vulkanska notranjost otoka, ki pa te dni tudi na višinah blizu dva tisoč metrov ni ponudila osvežujočih temperatur, so pa vrhovi otoka poraščeni z borovim gozdom, da smo si oči lahko spočili na zelenju, ki ga bližje morju v sušni naravi ni prav veliko.

 

16.7.

Ob dolgih popoldnevih in večerih smo se pretekli teden potepali po otoku, jutra in dopoldnevi pa so bili namenjeni popravilom na barki, vzdrževalnim delom in čiščenju, da je Skokica vsak dan bolj sijala.

Pasito Blanco, kjer smo včeraj v marini pustili Skokico, se nahaja na južni, zavetrni strani Gran Canarie, a vse ostale strani otoka, kakor tudi morje med otoki je bilo vse zadnje dni hudo na prepihu. Dolgoletne vremenske statistike za morje okoli Kanarskih otokov sicer kažejo, da je severovzhodnika v tem času v povprečju za okrog petnajst vozlov, a v zadnjih dveh tednih so bili redki dnevi z vetrom pod trideset vozlov.

Ta teden se nam začenja poletna skakalna tekmovalna sezona, z jadranjem proti domu pa bom nadaljeval konec avgusta. Krepko se mi že toži po mirnejšem Sredozemlju in prijaznem Jadranu, a do tja bo potrebno jeseni prejadrati še nekaj milj po odprtem morju in upam, da se bo vreme takrat bolj držalo povprečja.

/