Atlantik

Pomlad 2015 Od Kanarskih do Zerlenortskih otokov

8.2.

Pripravil sem program za tečaj jadranja v juniju med Karibskimi otoki.

Tri dni premora med tekmami in ugodne cene letalskih kart iz Nemčije do Kanarskih otokov sva z Zlato izkoristila za obisk Skokice na Tenerifu.

Vreme je bilo kislo, temperature pomladanske, mini počitnice pa so bile predvsem delovne narave, saj sva dala barko iz vode, očistila podvozje, zamenjala cinke, servisirala motor in Skokico pripravila za novo jadralno sezono. Nekaj dela je vendarle ostalo tudi še za zadnje dni marca pred odhodom čez Atlantik.

Da je bilo poleg vremena tudi najino razpoloženje kislo, so že prvo uro po prihodu poskrbeli lopovi, ki so nama vlomili v avto in naju pošteno okradli medtem, ko sva v trgovini nakupovala hrano. Med drugim so poskrbeli tudi za to, da bom moral nabaviti nov navtični računalnik in fotoaparate :(.

11.3.
Zimske poti nas vsako leto na severu Evrope pripeljejo tudi do morja v Trondheimskem fjordu.

Prejšnja leta so bile v tem času v pristanišču barke pogosto še zasnežene, letos pa temperature napovedujejo zgodnejšo pomlad.

Še dva tedna skakalnih tekmovanj me čaka, potem pa se bomo odpravili proti toplejšemu delu Atlantika, da bomo na Skokici lahko prezračili jadra.

Odštevam dneve :).


29.3.

Zime je bilo dovolj in čas je za počitnice in jadranje. A ne takoj, saj je barko potrebno najprej še popraviti in pripraviti za letošnje oceanske poti.

Dan smo z Zlato, Jonom in nono preživeli med delfini, kiti in papigami v Loro parku, pod večer pa sem na jambor namestil dve novi priponi, saj sem zadnjič videl, da je bilo potrganih nekaj žičk v pletenicah.

Tudi prihodnjih nekaj dni bo počitniško delovnih, saj bo potrebno do petka, ko odrinemo na pot na jug, zamenjati še nekaj dotrajane opreme na barki..

1.4.
Po treh dneh in nočeh šraufanja, vrtanja in žaganja je bila barka včeraj dovolj sestavljena, da smo lahko prezračili jadra, le hladilnika mi še ni uspelo usposobiti (in poleg njega še vrste drugih drobnarij, za katere bo dovolj časa prihodnji teden na Atlantiku).

Na barki smo včeraj dobili dva nova člana posadke, Matjaža in Tijana, ki sta nam na poti s severa na jug Tenerifa pokazala, kako se jadra na Kanarskih otokih. Veter je tukaj namreč prav poseben in zavija z leve nekoliko bolj na desno, zato so potrebne prav posebne nastavitve jader :).

Še bolj posebne pa so ob Tenerifu leteče pojoče ribe, ki so jih odkrili pred kratkim in so postale že prava atrakcija. Lokalni ornitologi jih intenzivno proučujejo in so zato zaprli morje vzhodno od Tenerifa. Predvidevajo, da so pojoče ribe posledica podvodnih vulkanskih izbruhov in z njimi povezanim sevanjem, ki je najbrž povzročilo mutacije. Te ribe še nimajo znanstvenega imena, preprosto jim pravijo Pavaroti fish.

Matjaž mi za zaporo morja ni povedal, zato smo včeraj vzhodno od Tenerifa jadrali ravno skozi zaprto območje in doživeli napad besnih pojočih rib, ki so letale okoli barke in se oglašale s čivkanjem, ki je bilo podobno petju besnega slavčka in vrane. Pojoče ribe letijo v jatah v krogu, da na daleč izgledajo kot vodna tromba. Ena od jat pojočih rib je letela le nekaj metrov od barke, da smo si jih lahko natančno ogledali.
Na zgornji sliki je lepo vidno, kako moji sopotniki sklanjajo glave pred besnimi napadi pojočih rib.

2.4.
Tistim, ki ste morda podvomili v moje mentalno zdravje, sporočam, da pojoča travica spada v risanke in pravljice, pojoče leteče ribe pa k včerajšnjemu datumu 🙂

Včerajšnje dopoldne smo preživeli na popotovanju od ene elektro trgovine do druge, tretje, četrte, … potreben material (50 A varovalko z ohišjem pa sem dobil šele v sedmi. Spotoma smo obiskali ribiško vas Los Abrigos, ki je nekakšna oaza malo bolj zaspanega tradicionalnega življenja med številnimi turističnimi naselji in golf igrišči na jugu Tenerifa.
Popoldne sem se šel električarja in dokončno usposobil novo AlpiNT-ovo vetrno elektrarno na Skokici ter spotoma popravil hladilnik, večer pa smo preživeli s Kurinčiči v restavraciji v hribih nad mestecem Adeje. Matjaž mi je na moji jadralski tablici nadgradil navtične programe in upam, da jih bom znal uporabljati. V rokah računalničarja je vse videti preprosto, ko pa potem poskušam sam, mi dostikrat nič ni jasno. Vseskozi se poskušam učiti in spremljati razvoj, koliko od tega mi potem tudi ostane v glavi, pa je vprašanje, o katerem naj sodijo drugi.

Danes popoldne se za moje domače končujejo mini počitnice na Tenerifu, popoldne pa na otok priletijo člani moje nove posadke za pot proti Zelenortskim otokom, ki že vsaj tako nestrpno kot jaz čakajo, da bomo dvignili jadra.
Vremenske napovedi nam obetajo dober veter, a ker se bo severnik krepil, jadranje vendarle ne bo čisto lagodno, toda tega od oceanskega jadranja najbrž nihče niti ne pričakuje.

3.4.
Mile, Matjaž, Iztok, Simon in Borut so se sinoči vkrcali na barko, danes zjutraj pa smo z juga Tenerifa odjadrali proti 76 milj oddaljenemu El Hierru, najzahodnejšemu od Kanarskih otokov.

Veter je bil prvo polovico poti precej spremenljiv in se ni hotel držati napovedi, drugo polovico poti pa se nas je usmilil zmeren severnik, s katerim smo hitro jadrali proti zahodu in do Restinge na jugu El Hierra prijadrali ravno ob sončnem zahodu.

Za prilagajanje na valove je bila današnja etapa ravno prav dolga in razgibana.

4.4.
Lepo dopoldne smo izkoristili za zadnje sprehode po kopnem. Že popoldne se odpravimo na jug, proti poletju, proti Zelenortskim otokom. Prvi postanek načrtujem čez pet do šest dni v pristaniškem mestu Mindelo na otoku Sao Vicente.

Z ugaslega vulkana nad La Restingo je lep pogled  na Atlantik.

Pred tremi leti, ko smo bili tukaj, je brbotalo v morju južno od otoka, ko se je z morskega dna dvigal nov vulkanski stožec. Vulkan takrat ni prišel do površja in zdaj je na tem področju mirno.

6.4.
Po kratkem sporočilu preko satalitskega telefona, se posadka počuti dobro. Kljub visokim valovom in kar precej močnemu vetru napredujejo hitro in zanesljivo proti zastavljenemu cilju.

7.4.
Dan se je pričel z manj vetra in se tako tudi nadaljeval. Razpeli smo spinaker in lepo jadrali.
Ponoči se je veter nenadejano in hitro okrepil. Nekaj telovadbe in spretnosti je bilo potrebno, da smo spinaker sneli ne da bi ga poškodovali.

8.4.
Prijetno toplo vreme in ugoden veter za “metuljčkanje proti Zelenortskim otokom. Vsi jadralci uživajo in “se majo fajn”. Predvidoma jutri popoldne naj bi prispeli na zastavljeni cilj.

9.4.
V jutranjem mraku smo jadrali mimo Sao Antao-ja, prvega od Zelenortskih otokov in Skokico zjutraj privezali v marini Mindelo na otoku Sao Vicente.
Pričakalo nas je preko štirideset vozlov severnika, ki krepko žvižga med vrvmi na jamboru.

Lepih pet dni smo preživeli na morju in veter nas je večinoma dobro služil.

Danes je dan za počitek in sprehode po pristaniškem mestu, jutri pa odjadramo proti vzhodu na potep med Zelenortskimi otoki.

10.4.
Zjutraj smo odjadrali iz Mindela in okoli otoka Sao Vicente proti vzhodu.

Veter, ki je v marini celo noč stresal barko, tudi čez dan ni popustil in moja posadka je lahko doživela jadranje v preko štirideset vozlih severnika,. Veter je po morju valil zajetne valove, ki so se prelivali preko palube in preko nas. Skokica je spet zdržala preskus in moji sojadralci prav tako, čeprav precej premočeni.

Popoldne smo sidro spustili v zalivu pred Tarafalom na otoku Sao Vicente.

Res, da se potepamo po otokih, a življenje tukaj zelo spominja na Afriko.

Nič ne kaže, da bo veter v naslednjih dneh popustil, zato bomo morali vsaj še en dan trdo jadrati proti vetru, da bomo prišli do otoka Sal.

11.4.
Po desetih dneh in tisoč prejadranih miljah med Kanarskimi in Zelenortskimi otoki so fantje Skokico danes zvečer  varno pripeljali do otoka Sal, v pristanišču v Palmeiri spustili sidro in s tem uspešno končali naš aprilski oceanski tečaj jadranja.
Matjaž, Simon, Iztok in Borut so zagotovo bogatejši za nekaj novih jadralskih izkušenj, midva z Miletom prav tako.

V programu tečaja sem zapisal, da se bomo pogovorili o jadranju v viharnih razmerah, a da ne morem obljubiti, da jih bomo med tečajem doživeli. No, zadnja dva dni so bile razmere za jadranje med Zelenortskimi otoki precej trde.

Obljubil sem tudi, da bomo iz pomladi na Kanarskih otokih prijadrali v poletje na Zelenortskih otokih. Žal je poletje tukaj te dni zaradi kislega razpihanega vremena hladnejše od pomladi na Kanarskih otokih. Le morje je toplejše.

Ponoči smo dvignili sidro in v divjem vetru najprej nekaj ur jadrali ob miklavževem otoku ter potem pri zadnjem rtu počakali, da je veter v skladu z napovedjo oslabel pod trideset vozlov, da smo kolikor toliko kulturno lahko preorcali še zadnjih šestdeset milj do Sala.

Matjaževe misli ob zaključku tečaja:

Med 2.4 in 13.4.2015 smo se poleg samega oceanskega jadranja, kjer smo dodobra obnovili naše jadralske veščine, naučili mnogo več. Pomembne izkušnje kot so življenje  v skupini, kjer se do sedaj nismo poznali med seboj, medsebojno spoštovanje in tudi potrebno prilagajanje, komuniciranje, reševanje konfliktnih situacij, izvrševanje nalog, vse to je lahko le nadgradnja pridobljenih znanj, ki se pridobivajo na raznoraznih delavnicah in seminarjih.  Z dobro voljo, nekaj poguma in vztrajanjem se lahko doseže marsikaj, kar smo tudi sami spoznali.

Misel, ki sem si jo na tem jadranju potrdil: MANJ JE VEČ. V močnem vetru smo namreč z manjšimi jadri dosegali velike hitrosti, jadrali smo varno in v pravi smeri. Vse to pa mi bo koristilo v poslovnem in zasebnem življenju.

Matjaž Cirar

/