Z ranjenim krmilom proti severu

Miran Tepeš

Po še enem nočnem postanku v zalivu ob poti smo v nedeljo devetega julija jadrali čez severni tečajnik in prijadrali do Sisimiuta, ki je za grenlandske razmere kar veliko pristaniško in ribiško mesto. Z okrog osem tisoč prebivalci je za Nuukom drugo največje mesto.

Privez za Skokico smo našli med kitolovkami v ribiškem pristanišču. Pred nekaj dnevi sem po telefonu vprašal v tukajšnjo ladjedelnico, ali bi mi lahko dvignili barko iz vode, a so mi rekli, da je navoz zaseden z ribiškimi barkami, dvigalo pa imajo pokvarjeno. Vseeno sem med našim postankom odšel v ladjedelnico in šefa še enkrat povprašal o možnostih za dvig. Stanje v ladjedelnici se žal ni nič spremenilo, omenil pa mi je možnost, da bi barko morda lahko na kopno postavili z avto-dvigalom. Na mojo prošnjo je poklical lastnika dvigala in ta je povedal, da ima dvigalo zasedeno še za cel teden, da pa bi verjetno imel čas za dvig prihodnji konec tedna. Nisem se dogovoril za dvig, saj sem imel obljubljeno možnost dviga v Aasiaatu, ki leži ob naši načrtovani poti sto trideset milj severneje in bom krmilo lahko tam popravil spotoma že čez pet dni.

V tehnični trgovini v pristanišču sem kupil poliestrska vlakna, smolo, kit in nekaj orodja za laminiranje, da mi le tega ne bo potrebno iskati po Aasiaatu. V tako odročnih krajih trgovine z materialom za laminiranje niso pogoste, zato sem raje izkoristil prvo priložnost za nakup.

Sisimiut leži že nad severnim tečajnikom, a je bolj zelen, kot so bili kraji, kjer smo se ustavljali do sedaj. Verjetno ima nekoliko toplejše podnebje, saj sem tukaj ob ruševju, lišajih in mahovih na pobočju nad zalivom prvič videl tudi grmovje. Na robu mesta je začetek 180 kilometrov dolge arktične pohodniške poti do kraja Kangerlusuaq v notranjosti Grenlandije.

V ponedeljek smo na krov Skokice dobili še petega člana posadke za pot proti severu. Živahna Maja se mi je pred meseci za jadranje po Grenlandiji prijavila, ker si je želela z jadrnice videti ledene gore. Za to željo sem popolnoma prepričan, da je na Grenlandiji ne bo težko izpolniti :).

V Sisimiutu je mogoče z avtom priti le kakšen kilometer stran od mesta, a po mestnih cestah in ulicah je vseeno videti veliko avtomobilov, tovornjakov in avtobusov.

Popoldne smo v Sisimiutu izkoristili dobro založene trgovine in nabavili hrano za naslednje dni, potem pa odjadrali na odprto morje in proti severu. Naše jadralske načrte smo nekoliko spremenili in pospešili proti severu, da bi bili v sredo v Aasiaatu, da bi v četrtek postavili barko na kopno in bi lahko začel s popravilom krmila.

Lep jugozahodnik smo izkoristili za udobno jadranje in hitro jadranje po umirjenem morju.

Karla je z Majo zdaj na premcu dobila družbo pri opazovanju lepot narave in seveda ust tudi nista imeli vseskozi zaprtih 😊. Moška družba se je raje zadrževala zadaj v toplem zavetju kokpita.

Torek je bil bolj meglen in skozi meglo smo se prebili do osamljene vasice Attu, ki je bila s sidrišča od daleč videti, kot da bi se v njej čas že davno nazaj ustavil. Tudi od blizu, ko smo se sprehodili po vasici, vtis ne bi bil dosti drugačen, če skozi meglo ne bi bilo slišati smeha in vriskanja otrok, ki si znajo narediti zabavo tudi z zelo preprostimi igračami.

V četrtek smo spet zgodaj dvignili sidro, a nas je po dveh urah ustavila zelo gosta megla. Niti trideset metrov naprej se ni več videlo, plitvine, čeri in otoki pa so bili na tem območju na navtični karti posejani zelo na gosto, zato sem raje zavil k enemu od otokov, kjer smo spustili sidro in počakali, da se je megla sredi dneva razredčila in dvignila.

Popoldne smo v lepem sončnem vremenu jadrali med številnimi otoki in ledenimi gorami in se spotoma ustavili v slikoviti vasici Kangaastiaq, kjer so nam dovolili, da Skokico za nekaj ur lahko privežemo ob pomol predelovalnice rib in rakov. Ob prihodu v Kangaastiaq smo na bližnji plaži videli, kako se otroci veselo kopajo v morju. Seveda, poletje je in dejstvo, da ima morje le tri stopinje in da je temperatura zraka le osem stopinj, jih pri vodnih užitkih ni prav nič motilo.

Sam sem se po vasi in okolici sprehajal toplo oblečen, otroci pa so po vaških poteh tekali v majicah in kratkih hlačah. Vas je izžarevala toplo energijo in vse je bilo videti živahno, le polarni psi so privezani na verige žalostno poležavali na skalah in čakali na zimo, ko jim bodo gospodarji dovolili daljše sprehode in bodo za seboj vlekli sani.

Zvečer smo med ledenimi gorami in po prelivih med otoki odjadrali še zadnji del poti do Aasiaata in ponoči barko tam privezali ob ribiški pomol pri ladjedelnici. Pravzaprav le iz navade rečemo ponoči, v resnici pa je bil svetel dan. Zdaj smo prijadrali že dovolj visoko na sever, da tukaj sonce v tem času ponoči ne zaide, temveč se na severu le približa obzorju, potem pa nad obzorjem nadaljuje svojo navidezno pot proti vzhodu.

Med nočnim sprehodom smo lahko občudovali polnočno sonce.

Jadramo, čakamo, upamo

Miran Tepeš

Popoldne sem preko interneta še naprej preverjal informacije o možnostih dviga barke in popravila krmila na Grenlandiji in ugotovil, da imajo v nekaj ribiških lukah manjše ladjedelnice za popravilo ribiških ladij in bark. Na podlagi poročil jadralcev sem videl, da so v nekaterih od njih v preteklih letih že dvigovali jadrnice iz vode zaradi popravil ali pa za zimovanje na kopnem. Najprimernejši naj bi bili ladjedelnici v Sisimiutu in v Aasiatu, ki ležita ob naši poti proti severu. Najprej sem poklical v Sisimiut, ki je bližje in leži kakšnih 150 milj severno od nas. Pogovoril sem se s šefom ladjedelnice, ki mi je rekel, da se jim je pokvarilo dvigalo, navoz za ribiške barke pa imajo zaseden in mi zato žal ne morejo pomagati. Potem sem poklical v dvesto petdeset milj oddaljeni Aasiaat, kjer mi je šef ladjedelnice povedal, da imajo na njihovem navozu možnost dviga jadrnice iz vode in da bi pri njih lahko prišel na vrsto za dvig v četrtek ali petek prihodnji teden, kar je pomenilo čez devet ali deset dni. Kar takoj sem dogovoril za ta termin, jim poslal mail in jih prosil za ceno in potrditev po mailu. Po tem telefonskem pogovoru sem bil dosti boljše volje, saj mi je dal upanje, da bomo krmilo lahko popravili na Grenlandiji in nam ne bo potrebno opustiti načrtov za jadranje proti severu.

Na spletu sem še enkrat preveril tudi vremenske napovedi in kazalo je na močan jugovzhodnik za prihodnjih nekaj dni. Smer vetra je bila sicer idealna za potovanje na sever, a napoved je obetala med trideset in petdeset vozli vetra, to pa je pomenilo precej viharne razmere na morju, ki bi se jim bilo pametno izogniti. Skokice z načetim krmilom zagotovo nisem imel namena izpostavljati močnemu vetru in visokim valovom. Tudi naš trenutni privez v Maniitsoqu je bil izpostavljen za jutri napovedanemu južnemu vetru, zato sem se odločil, da bomo iz Maniitsoqa odjadrali zgodaj zjutraj še pred prihodom viharnega vetra z juga.

V sredo petega julija smo iz Maniitsoqa odjadrali med otoke in v fjorde, kjer smo bili zaščiteni pred viharnim južnim vetrom na odprtem morju. Jadrali smo med zasneženimi hribi gorami, s katerih so se k morju spuščali ledeniki, a led morja vendarle ni dosegel in plovne poti med otoki so bile čiste in brez ledenih gor. Vetra je bilo sicer preko trideset vozlov in sunki so presegali štirideset, zato smo jadrali le s skrajšano genovo, a morje je bilo mirno in jadranje hitro. Zaradi zasneženih gora v okolici sem imel občutek, kot bi jadrali po gorskem jezeru. Proti večeru so se z gora vse do dna fjorda začeli spuščati viharni sunki vetra, ki so penili površino morja in v okolici barke ustvarjali vrtince. To je bil dovolj jasen znak, da je potrebno pospraviti jadro in si poiskati primerno sidrišče.

Na levi strani fjorda je bila vrsta otočkov in lepih zavetrnih zalivov med njimi, a žal niso bili natančno narisani na mojih elektronskih kartah, ni bilo označenih globin, plitvin, niti čeri. Premišljeval sem, da bi vseeno zavili v katerega od teh zalivov, a sem bil po našem nesrečnem sidranju pred dvema dnevoma še vedno vsaj malo prestrašen, zato sem si raje izbral zaliv Appamiut, ki sicer leži za nizkimi hribi in je zato bolj izpostavljen vetru, a je ustrezno kartiran in ki ga kot dobrega za vse smeri vetra priporoča navtični vodič za Grenlandijo. Zavili smo v zaliv, taokrožili po njem, da sem preveril globine, potem pa sidro spustili nekoliko stran od obale na desetih metrih globine. Bolj zavetrno bi bilo bliže obali, vendar … .

Zvečer se je jugovzhodnik tudi na sidrišču okrepil nad trideset vozlov in krepko žvižgal okoli pripon in sunki so stresali jambor. V vodi smo imeli preko šestdeset metrov verige za sidrom, kar bi moralo zadostovati za varno sidranje, a smo se vseeno dogovorili za nočno dežurstvo in spremljali sled in kroženje barke na ploterju. Do jutra smo se prepričali, da sidro dobro drži. Nameravali smo se s čolnom odpraviti na obalo in na sprehod po hribih v okolici zaliva, a je bilo vetra preveč in smo cel četrtek ostali na barki in le s krova občudovali zasnežene gore.

Tudi petkovo dopoldne je bilo še vedno viharno, popoldne pa je jugovzhodnik vendarle začel popuščati in proti večeru smo dvignili sidro in po kar zajetnih valovih odjadrali do tri ure oddaljene ribiške vasice Kangaamiut. Skozi ozek preliv med otoki, ki pred valovi ščitijo vaško pristanišče, smo zapluli do vasi in Skokico privezali ob ozek visok pomol. No, pomol je bil visok le ob oseki in smo naj morali splezati po lestvi, čez tri ure, ko je bila plima, pa nas je morje dvignilo do roba pomola in z barke smo lahko takrat le preprosto stopili na pomol. Še vedno imam negotov občutek ob teh nekajmetrskih grenlandskih plimah in osekah.

Vas Kangaamiut je postavljena na pobočju hriba in ima kakšnih sto petdeset prebivalcev, šolo, pošto, trgovino, dom upokojencev, športno dvorano, bencinsko črpalko za čolne in majhen obrat za predelavo rakov in rib. Imajo osnoven standard za življenje, a je bilo videti, da je imela vas tudi že boljše čase, saj je dosti hiš v vasi zapuščenih in se nekatere že podirajo. Pozni uri navkljub je bilo po vaških poteh veliko otrok, dekleta so igrala na ravnici pred pomolom in radovedno opazovala Skokico. Počitnice imajo in v zgodnjem poletju je tukaj itak vseskozi dan. Tako kot nas verjetno tudi njih to bega in ne vedo, kdaj je prava ura za spanje.

Razkropili smo se po vasi, vsak na svoj konec in na svoj hrib ter z vrhov uživali v razgledu čez razburkano morje. Navadil sem se že na grenlandsko posebnost, da so jezerca in močvirja tukaj na vrhu hribov in ne v dolinah. Pred spanjem sem še enkrat preveril plimske tablice na računalniku in videl, da bo jutranja oseka skoraj dva metra nižja od večerne in da nam bi takrat pod kobilico zmanjkalo vode, zato sem se odločil, da bomo Kangaamiut zapustili po le nekaj urah spanja že pred jutrom.

Jutro je bilo kislo, a je dalo nekaj vetra za počasno jadranje, dopoldne pa so se oblaki razredčili zato smo se po dvajsetih miljah ustavili na vhodu v fjord Iserquk in odšli na malo daljši pohod po hribih nad zalivom. Podobno kot drugod, so greben tudi tukaj prekinjale doline s številnimi jezerci in močvirji, med katerimi smo po brezpotju iskali čimbolj suho pot na naslednji hrib. Sredi dneva se je z juga po morju in čez hribe začela širiti megla, zato smo se obrnili nazaj proti zalivu, kjer je bila zasidrana Skokica, da nas ne bi zajela megla. Veter nam je nasproti že začel prinašati meglice, a smo v daljavi še vedno lahko videli jambor naše barke. Pospešili smo korak in do Skokice prišli, še preden se je megla zgostila, ko pa smo se s čolna vkrcali na barko, je megla spet izginila.

Dvignili smo sidro in odjadrali proti severu. Žal je veter kmalu izpuhtel in jadra je pri pogonu zamenjal motor. Pogled na zasnežene hribe in gore ob poti je bil še vedno zelo lep, a smo ga počasi vzeli kot nekaj vsakdanjega, podobno kot se nam je že čisto običajno zdelo, da na morju srečujemo ledene gore.

Nočna mora na sidrišču

Miran Tepeš

V soboto prvega julija smo nabavili hrano in pijačo za pot proti severu, v nedeljo dopoldne pa v pristanišču v rezervoarje na barki natočili še vodo in nafto. Predvsem točenje nafte je nazadnje postalo kar razburljivo opravilo, saj je bilo v nedeljo kar dosti čolnov na morju in mnogi so tako kot mi želeli na majhnem pomolu natočiti gorivo in se potem okoli nas prerivali in vrivali v vrsto ter se s čolni zaletavali v Skokico, ko smo točili nafto. Moji grdi pogledi in mahanje z rokami niso zadoščali, glasna beseda je zalegla le za nekaj sekund. Odhod od pomola je bil mogoč le tako, da sem s trupom barke počasi odrival čolne, ki so se nam nastavljali na pot.

Lep sončen dan nam je med plovbo proti severu omogočal lep razgled na zasnežene gore v zaledju Nuuka.

Med jadranjem do Nuuka sem spoznal, da so navtične karte v aplikaciji Open CPN premalo natančne, zato sem na spletu kupil precej drage Navionicsove navtične karte za Grenlandijo. Te karte so bolj natančne in so nam zdaj omogočale varno plovbo tudi po kanalih med otoki bliže obali Grenlandije.

Razgled na grenlandske gore in ledenike na njih je bil vseskozi veličasten, a sem se ga počasi že navadil in mi je lepota gora postajala vse bolj nekaj samoumevnega. Po brezvetrnem dnevu smo proti večeru v dvajsetih vozlih jugovzhodnika vendarle lahko prezračili jadra in pospešili plovbo. Spotoma smo v daljavi videli nekaj kitov, sidro pa ponoči po 65 miljah spustili v zalivu Tovqussaq.

Ponedeljek je bil oblačen, pogled na Grenlandske gore pa še vedno lep. Zabavali so nas tudi kiti, ki smo jih videvali vse bližje barki. Popoldne smo sidrali med otočki v zaprtem zalivu Ikerasak, kjer je bila že zasidrana ribiška ladjica z nekaj manjšimi čolni privezanimi okoli nje. Starejši par ribičev se je s čolnom ravno vračal z ribolova in nas prišel pozdraviti, potem pa sta šla na bližnjo ladjico. Po kosilu smo se odpravili na potep po hribih v zaledju zaliva.

Z morja so bili hribi videti preprosti in zaobljeni ter so se v grebenu vzpenjali proti zasneženim goram v zaledju, ko pa smo se začeli vzpenjati v hrib, smo že po nekaj deset minutah spoznali, da je na videz zaobljen greben pogosto prekinjen z globokimi grapami in vmesnimi jezerci. Nekajkrat smo se spustili navzdol do dna grape ter splezali nazaj na greben in kmalu sem opustil misel, da bi se sprehodili do zasneženih gora nad fjordom, za katere sem na zemljevidu videl, da njihovi vrhovi bližnjih gora segajo do kakšnih osem sto metrov višine. Zadovoljili smo se z lepim razgledom z vmesnih hribov.

Zvečer smo se vrnili na barko in videl sem, da se je veter obrnil in Skokico zanesel bliže obali, zato sem pogledal na globinomer. Kazal je globino 6,5 metra, kar se mi je zdelo dovolj globoko, saj je bil višek plime že kakšno uro za nami in naj bi se voda med oseko spustila le še kakšne tri metre. Po uri spanja me je zbudil Miloš in rekel, da nekaj škrta pod krmilom. Takoj sem bil na krovu in na krmi pogledal pod barko h krmilu. V kalni vodi sem videl, da se je krmilo zataknilo za skalo in da se je odlomila spodnja konica krmila. Krmilo na Skokici je ozko in dolgo dva metra, zato pod vodo sega skorajda tako globoko kot kobilica. Takoj sem zagnal motor in poskušal barko s pomočjo pogona premakniti naprej, da krmilo ne bi več nasedalo na skalo, a se barka žal ni premaknila. Poskusil sem tudi z vlečenjem sidra, vendar tudi to ni bilo uspešno.

Potem sem s čolnom odveslal do ribiške ladje, da bi ribiče prosil za pomoč, da bi s pomočjo motornega čolna in vrvi z vrha jambora nagnili barko, da bi se krmilo sprostilo in bi Skokico lahko umaknili v globljo vodo. Trkal sem po ribiški ladji, splezal na ladjo in trkal na vrata, klical, odprl vrata in pogledal v notranjost. Ribičev ni bilo na ladji.

Odveslal sem nazaj do Skokice in z grozo videl, da je barka nagnjena naprej in da krma zdaj že za več kot pol metra gleda iz vode, saj se je voda zaradi oseke nižala, krmilo pa je bilo nataknjeno na skalo in ni pustilo zadnjemu delu barke, da bi se spuščal skupaj z gladino vode, medtem ko je kobilica še vedno plavala in ni nasedla na dno. Krmilo se je medtem zaradi pritiska na spodnjem koncu še enkrat zlomilo in skrajšalo še za trideset centimetrov.

Gregorju, Milošu in Karli sem naročil, naj se toplo oblečejo, spakirajo dokumente in elektroniko v nepremočljive vreče, vzamejo s seboj nekaj rezervne hrane, dežnike in blazine ter se s pomočjo čolna izkrcajo na obalo, saj nisem bil več prepričan, da bomo barko lahko rešili. Tudi sam sem spokal svoj računalnik, dokumente in nekaj obleke v nahrbtnik in ga dal zraven, da so ga odpeljali na obalo. Potem smo se odločili, da poskušamo sami nagniti barko, da bi razbremenili krmilo, zato smo dvižnico spinakerja navezali na dolgo vrv in jo napeljali do obale na desni strani zaliva, kjer jo je Miloš navezal na skalo. S pomočjo dvižnice in vitla nam je potem uspelo dovolj nagniti Skokico, da se je teža zadnjega dela barke prerazporedila na trup in se je krmilo s tem delno razbremenilo. Barko smo nagnili do ograjice, vendar nam krmila še vedno ni uspelo potegniti s skale v globljo vodo. Dosegli smo vsaj to, da krmilo ni več ječalo pod težo barke in se ni več lomilo.

Ostal sem na barki, da sem lahko spremljal, kaj se v notranjosti med nagibanjem z njo dogaja. Deževalo je in ker je bila barka nagnjena naprej in na desno stran, voda z nje ni odtekala, temveč se je nabirala v kokpitu, zato sem jo sproti odstranjeval, da ni tekla v notranjost barke.

Morje je iz zaliva hitro odtekalo še dolgi dve uri in Skokica se je vse bolj nagibala, saj je zdaj na dno sedla še kobilica. Gladina vode se znižala za pet metrov, kar je bilo za meter več, kot naj bi se glede na tabelo plimovanja s podatki za bližnje pristanišče Maniitsoq. Strah me je bilo, da ni morda kakšna skala še pod trupom med krmilom in kobilico, a je na srečo ni bilo in trup je prosto plaval v vodi. Plima naj bi nastopila ob treh zjutraj, do petih naj bi se morje zvišalo za tri metre in potem bo Skokica spet zaplavala, če bo do takrat zdržala. Gledal sem na uro in minute so se mi vlekle v neskončnost, nočne more ni hotelo biti konec, srce mi je glasno utripalo, v glavi mi je vrelo, očital sem si marsikaj.

V notranjosti barke je bilo tiho in voda v notranjost na srečo ni pritekala, le iz kokpita sem moral vsakih nekaj minut odstraniti za vedro vode. In čakati in čakati …

Želel sem si, da je vse skupaj le nočna mora in da se bom kmalu zbudil, a se je na žalost dogajalo v resnici. Le upal sem, da se naše potovanje po Grenlandiji zaradi napake pri sidranju ne bo končalo že v tem zalivu. Težko je bilo tudi moji posadki, ko so v dežju čakali na obali gledali nasedlo barko in opazovali, kako morje odteka iz zaliva.

In potem se je morje začelo vračati, postopoma sem popuščal dvižnico spinakerja, da se je barka počasi postavljala pokonci in po dveh urah je Skokica spet prosto zaplavala. Preveril sem notranjost barke, preveril krmilo in zagnal motor. Vse je bilo videti v redu, le krmilo je zdaj krajše za približno štirideset centimetrov in ga bo potrebno kmalu popraviti.

Karli, Milošu in Gregorju sem rekel, da se lahko vkrcajo, potem pa smo barko presidrali v globljo vodo in šli v postelje, da bi nadoknadili vsaj malo spanja, ki je bilo ponoči tako grobo prekinjeno. Ni mi uspelo zaspati, preveč mi je rojilo po glavi, zato sem vstal in v vodiču in na internetu pogledal, kje so najbližje ladjedelnice, kjer bi lahko dvignili barko iz vode, da bi popravil krmilo. Zjutraj sem na navtični karti naštudiral in na ploter začrtal pot iz labirinta otokov in čeri do pristaniškega mesteca Maniitsoq, potem pa sem zagnal motor, dvignil sidro in skozi meglo odplul proti severozahodu. Kmalu se mi je na krovu pridružil tudi Gregor.

Dopoldne smo skozi meglo pripluli do starega kitolovskega pristanišča, ki je skrito med otočke in Skokico v mirnem zavetju zaliva privezali ob zunanji del plavajočega pomola marine. Z barko je bilo še vedno videti, da je z izjemo krmila vse v redu in tudi zgornji del krmila je bil videti dobro, zato sem se lahko vsaj malo sprostil.

Med sprehodom po mestu sem na klifu nad cesto videl obešeni okostji dveh kitov. Domačin, ki me je nagovoril, ko sem okostje fotografiral, mi je povedal, da so ta dva kita ulovili pred nekaj leti in mi pokazal na rdečo ribiško barko, ki je bila privezana ob pomol na nasprotni strani pristanišča.