Čez Indijski ocean – drugi teden
Po mirni in dobro prespani noči sem v četrtek dvajsetega avgusta zjutraj odplul s sidrišča na severu otoka Simelu in Skokico usmeril proti jugu. Prvih nekaj ur ni bilo kaj dosti vetra, zato je barko čez dolge oceanske valove poganjal motor. Čez dan se delno zjasnilo in pojavilo se je nekaj vetra, zato sem dvignil tudi jadra. Južni veter je čez dan nihal med dvema in osmimi vozli hitrosti in ko je bil nad štirimi vozli, sem ugasnil motor in užival v tišini ter sproščenemu jadranju. Jadral sem kar se je dalo ostro v veter proti jugozahodu. Nobene nevihte ni bilo na obzorju in nobene drame.
Resnejši veter je zapihal v petek, ko sem popoldne skrajšal jadra na prvi krajšavo. Ponoči sem prejadral ekvator in zaplul na južno zemeljsko poloblo. Nikogar na barki ni bilo, ki bi prvič jadral čez ekvator, zato je odpadel običajni krst posadke.
V soboto sem bil že pri dveh stopinjah južne geografske širine, veter je stalno pihal z jugovzhoda in kurz sem spremenil še bolj proti zahodu, skorajda že v smeri proti Sejšelom. Direktno proti Sejšelom še nisem želel jadrati, ker je bilo nekaj deset milj zahodno od trenutne pozicije obsežno območje z bolj šibkim vetrom. Temu sem poskušal izogniti in bom v direktno smer zavil šele, ko bom prijadral južno od pasu brezvetrja. Skokica je lepo jadrala. Velikost jader sem prilagajal moči vetra, ko je bilo nad 15 vozlov vetra sem jadral s prvo krajšavo, ko se je veter dvignil nad 18 vozlov, sem jadra skrajšal na drugo krajšavo.
Luna je zadnje dni dobivala vse bolj polno podobo in nočno jadranje po z mesečino obsijanem oceanu je bil svojevrsten užitek. Po nekaj dneh sem spet videl eno ribiško ladjo, družbo so mi včasih prišli delati delfini in srečal sem se tudi s kitom. Prijadral sem do petih stopinj južne geografske širine, zato sem barko zdaj usmeril neposredno proti zahodu. Popustil sem vrvi na jadrih, da so dobila bolj zaobljeno obliko, saj bo veter poslej v njih pihal bolj od zadaj, v polkrmo.
