Čez Indijski ocean – prvi teden
Sredi avgusta sem se vrnil v Malezijo in na barko. Skokico sem prve tri dni dni pospravljal, čistil in pripravljal za jadranje. Veliko dela je bilo s čiščenjem podvodnega dela trupa barke, ki so ga v dveh mesecih zelo obrasle školjke, vitičarji in alge. Na Skokico sva spomladi z Zlato nanesla nov antifouling, ki naj bi preprečil obraščanje, a morski prebivalci v toplih tropskih vodah se za to ne zmenijo prav dosti. Potrebno jih je bilo odstraniti ročno s strgalom.
V dobri uri potapljanja sem sam očistil le desetino barke in še to predvsem le območje ob vodni liniji, potem pa mi je zmanjkalo sape. Za pomoč sem se potem dogovoril s potapljačem, ki je s seboj pripeljal kompresor in dihalno cev, da je lahko neprekinjeno delal pod vodo. S strgalom je odstranil školjke, potem pa sva skupaj s krpo odstranila še alge.
Na palubo sem namestil novo sončno celico, ker ena od starih ni več delovala. Zamenjal in dodelal sem filtre za pitno vodo ter pospravil cerade, s katerimi je bila prekrita barka in potem namestil jadra. Opravil sem tudi redni servis motorja, za katerega je bil pravi podvig na otoku najti pravo motorno olje. Po neuspešni turneji po otoku med bencinskimi črpalkami mi je ustrezno olje uspelo dobiti šele pri kitajskem trgovcu z olji. Zapeljal sem se tudi v Kuah, glavno mesto Langkawija, kjer sem v naprej opravil malezijske izstopne formalnosti in nabavil hrano ter pijačo za predvidoma mesec dni dolgo jadranje čez Indijski ocean. Z barko sem obiskal še bencinsko črpalko in pripravljen sem bil za odhod na ocean.
Zaradi poletnega monsuna in prevladujočega zahodnika na severnem delu Indijskega oceana, bo potrebno za jadranje čez Indijski ocean proti Afriki najprej odjadrati na južno polovico Indijskega oceana. Prvih nekaj dni me bo pot vodila čez Malaški preliv do Sumatre in potem okoli otoka nekaj dni proti jugu in preko ekvatorja, dokler ne pridem do ugodnega pasatnega vetra, s katerim bom potem na približno petih stopinjah južno od ekvatorja obrnil proti zahodu. Malaški preliv in morje okoli Sumatre je poznano po pogostih nevihtah in po vmesnih daljših obdobjih brez ali z malo vetra. To pomeni, da bo potrebno prvi teden veliko motorirati, zato sem tank in posode za gorivo pred odhodom na barki do vrha napolnil z nafto.
In zares se je preliv med Malezijo in severom Sumatre izkazal z neugodnimi razmerami za jadranje. Veliko je bil v uporabi motor, s pomočjo katerega sem se prebijal po gladkem morju v brezvetrjih ali pa skozi nevihte, ko je bilo vetra preveč. Razmerje med motoriranjem in jadranjem je bilo prve tri dni 10 : 1 in pokuril sem že polovico nafte, ki sem jo imel s seboj na barki. V Malaški ožini je zelo gost tudi ladijski promet, zato si spanca prva dva dni nisem smel prav dosti privoščiti.
Pred nalivi me je dobro ščitil »šotor«, ki ga imam na barki nad kokpitom. Tretji dan sem priplul do severozahoda Sumatre in okoli severnega dela otoka obrnil na jug. Zaradi nekajmetrske razlike med plimo in oseko na tem območju nastajajo občutni plimski morski tokovi, ki jih je pri prehodu skozi prelive med indonezijskimi otoki nujno potrebno upoštevati. V ožini med otoki na severozahodu Sumatre sem v ponedeljek za dvajset minut zamudil višek plime, ko se plimski tokovi umirijo in je pravi čas za prehod na Indijski ocean. V preliv sem sicer priplul takrat ko se je tok umiril, a preliv med otoki je bil dolg dve milji in posledica je bila, da je tok, ko sem bil sredi prehoda, začel teči nasproti oceanskim valovom, ki so se vse bolj višali, lomili in morje je naenkrat postalo zelo živahno. Skokico je vse bolj premetavalo, zaletavala se je v valove, valovi so se prelivali čez palubo in meni se je višal utrip. Za nameček se je sredi preliva ustavil motor in ga nisem več uspel zagnati. Skokico je precej premetavalo, kar je dvignilo umazanijo z dna tanka za gorivo in umazanija je zamašila filtre. Na srečo je začelo pihati, da sem si lahko pomagal z jadri in na srečo je bil med otoki še en stranski prehod med otočki, kamor sem lahko pobegnil pred razbesnelim morjem. Na drugi strani otoka je bilo morskega toka manj in valovi so bili manjši.
Obrnil sem proti jugu in do večera sem z lepim jugozahodnikom ob obali Sumatre z nekaj obrati križaril do prvega zaliva, ki je bil dovolj zaščiten pred valovi z juga, da sem zvečer lahko spustil sidro. Počitka si še nisem smel privoščiti, saj je bilo potrebno najprej usposobiti motor.
Tank za gorivo so mi spomladi v Maleziji zaradi podobnih težav enkrat že očistili, a kaže, da ne dovolj dobro, ali pa je nafta tukaj tako umazana, da bo to potrebno storiti večkrat. Na srečo sem spomladi med popravilom motorja mehanika dovolj dobro opazoval, da sem motor tokrat znal popraviti oziroma očistiti sam. Razstavil in očistil sem sistem za gorivo in zamenjal filtre. Pred-filter je bil zvrhano poln umazanije.
Motor je sredi noči zabrnel in lahko sem šel spat.
V torek sem šel na pot že zgodaj in izkoristil “burin”, ki je zjutraj in del dopoldneva pihal s hribov Sumatre na morje. Sredi dneva je Skokico poganjal motor, popoldne pa se je začel krepiti veter z jugozahoda, od koder so začele prihajati nevihte. Najprej sem jadral s polnimi jadri, potem pa sem jih vse bolj krajšal in ko se je zvečer hitrost vetra približala tridesetim vozlom, je ostala razvita le še tretjina genove. Jadranje je postajalo vse bolj živahno in morje prav tako. Z neba so se zlivale velike količine dežja, veliko se je bliskalo in grmelo. Zaradi pogostih strel sem telefon, računalnik, starlink in tablico za vsak slučaj pospravil v pečico štedilnika.
Do jutra je veter popustil, nevihte so se izlile, ostali pa so valovi in Skokica se je po zmešanem morju primajala do otoka Simelu, kjer sem v zavetju otočkov našel miren zaliv in posteljo v notranjosti barke. Vzel sem si dan za počitek pred nadaljevanjem poti. Poleg brkljanja po barki sem se želel tudi sprehoditi po obali, a se ni izšlo po mojih željah. Čoln sem dal v vodo, namazal sem se z repelentom proti komarjem in odveslal do obale otoka, kjer sem videl nekaj lesenih barak. Pričakoval sem kakšno stezo, po kateri bi lahko malo bolj pretegnil noge, a se je pot od barak v notranjost končala že po sto metrih v močvirju. Potem sem poskusil s sprehodom ob obali, a se kmalu naveličal plezanja čez podrta drevesa. Vmes so me repelentu navkljub napadali komarji in prej kot v pol ure sem pobegnil z otoka in odveslal nazaj na Skokico.
Vremenske napovedi kažejo, da se bo veter jutri z jugozahodnika za nekaj dni obrnil na jugovzhodnik in v kolikor se bodo vremenske napovedi uresničile, bom lahko že z otoka Simelu začel z jadranjem čez Indijski ocean proti jugozahodu. To bo dobrodošla bližnjica, ki mi bo prihranila nekaj sto milj poti. Na podlagi dolgoletnih vremenskih statistik sem namreč predvideval, da bo potrebno ob obali Sumatre jadrati proti jugu vse do južno od ekvatorja in bi šele tam lahko obrnil čez ocean proti zahodu.