Čez Indijski ocean – tretji teden
Polovica poti do Sejšelov je že za menoj in zadnje dni imam kar ugodne razmere za jadranje. Vreme poskrbi, da mi ni preveč dolgčas. Veter v teku dneva niha med 6 in 20 vozli hitrosti, smer pa med južno in vzhodno in temu večkrat na dan prilagajam jadra. Ponoči in dopoldne, ko je več vetra, jadra krajšam, popoldne ko veter oslabi, jadram s polnimi jadri.
Zadnja dva dneva sta bila precej oblačna, zato sončne celice akumulatorjev ne napolnijo dovolj in še vetrni generator je žal spustil dušo, zato sem moral za polnjenje akumulatorjev za nekaj ur zagnati motor. Morje je vse bolj vzvalovano, z juga Indijskega oceana prihajajo vse večji valovi in avtopilot troši vse več elektrike.
Veseli me pogled v hladilnik, saj se še ne vidi dna. V Maleziji sem pred odhodom nabavil hrano za en mesec. Veliko je bilo sadja, jogurtov, sokov, …, čipsa, … in vsega skupaj je bilo nekaj deset kilogramov, kar sem komajda in v dveh rundah prinesel na barko. Ko pa sem na barki na računalniku preveril koliko sem s kartico plačal za hrano (120 eur), me je zaskrbelo, da sem nakupil premalo hrane. Po mojih izkušnjah pri nabavi hrane po navadi potrošimo za okrog 15 eur na osebo na dan. Po tej logiki sem nabavil le za en teden hrane. Vendar je hrana v Maleziji veliko cenejša kot pri nas doma in nabavil sem vse po spisku, zato kaže, da mi v preostalih dveh tednih do Sejšelov ne bo potrebno stradati.
Prijadral sem do južnih pasatnih vetrov in do Sejšelov me trenutno loči še okrog 1500 navtičnih milj.
Ponoči sem jadral skozi nekaj ploh, ki so z barke sprale sol, ki so jo v preteklih dneh na palubo nametali valovi. Za plohami je veter obrnil na vzhodnik, zato sem genovo prestavil na levo stran in jo podprl s tangunom, da jadra niso preveč opletala. Metuljčkal sem le do jutra, ko je veter spet dobil jugovzhodno smer.
Sonce zdaj vzhaja točno od zadaj in me zjutraj pozdravi v kokpitu, zaide pa točno spredaj. Doma me zbadajo, da prikazujem polno fotografij sončnih vzhodov in zahodov, zato sem danes dodal zarjo.
Noč na morju obsijanem z mesečino polne lune je v živo lepša, kot je videti na fotkah. Ponoči sta mi družbo na krovu delala dva ptiča, ki sem ju čez čas napodil, ko sem opazil, da serjeta po barki.
Včeraj sem Zlati v pogovoru rekel, da vetra zadnje dni ni veliko, a ga je dovolj za lepo in razmeroma hitro in sproščeno jadranje, da se ne dogaja veliko in da je že malo dolgočasno.
Danes je narava poskrbela za dogajanje in spremembo. Ponoči je veter oslabel in upočasnil Skokico. Zjutraj sem prijadral do oblakov, ki so postajali vse bolj temni. Plohe so mi potem poleg dežja nasproti prinesle tudi dvajset vozlov zahodnika. Zategnil sem jadra in se trudil jadrati ostro v veter proti severu, a je bila ta smer jalova. Ko je čez dve uri veter popustil, sem pospravil jadra, zagnal motor in obrnil proti zahodu.
Pred menoj je otočje Chagos, kjer je na jugu britanska in ameriška vojaška baza Diego Garcia. Severni atoli in otoki pa so nenaseljeni, ker je vojska domačine izselila na Mavricij.
Premišljujem, da bi se na Chagosu za nekaj ur ustavil, stopil na otok in preveril, če še znam hoditi. Včeraj je kazalo, da bom do prvih severnih otokov prijadral v nedeljo popoldne, potem pa je veter oslabel in se je čas prihod prestavil na večer oziroma noč. Današnje plohasto vreme in nasprotni veter kažeta, da bom tja prijadral šele v ponedeljek. Za obisk otokov na severu Chagosa je potrebno od oblasti dobiti dovoljenje in zanj zaprositi nekaj mesecev v naprej. Jaz še mesec dni nazaj nisem vedel, da bom letos jadral po južnem Indijskem oceanu, zato dovoljenja seveda nimam. Itak je obisk Chagosa dodatno pogojen tudi z ustreznim vremenom in zato nezanesljiv. No, vremenska napoved kaže en dan ugodnega vremena, potem pa naj bi bilo spet nevihtno, zato dvomim, da bom tam koga srečal med otoki.
Plohe so se v soboto izlile, veter z juga pa se je popoldne okrepil na 20 vozlov in do otočja Chagos in atola Salomon sem prijadral že ponoči. Ker otokov ne poznam, nisem tvegal z nočnim prehodom čez plitev greben na vhodu. Do jutra sem se “skrival” v zavetrju otokov blizu vhoda v laguno atola Salomon. Zajadral sem otoka, pospravil jadra in pustil, da me veter bočno odnaša stran od otokov, vmes pa sem malo dremal. Čez uro, ko me je odneslo med valove, sem zagnal motor in se vrnil v zavetrje otokov. In to vajo sem ponovil trikrat, dokler se ni zdanilo.
V nedeljo zjutraj sem potem sledil črti, ki mi jo je na ekran zemljevida narisal Navionics, zadrževal dih in čez grebene srečno priplul v laguno. Najmanjša globina, ki jo je pokazal globinomer je bila 2,8 metra. Pod kobilico barke tam ni bilo več prav veliko vode. Seveda sem čez najplitvejši del plul zelo počasi. Sidro sem spustil v zavetju otoka Fouquet in šel spat.
Zbudil sem se sredi dneva. Bilo je oblačno in pripravljalo se je k dežju. Premišljeval sem, da bi dal čoln v vodo in se zapeljal do otoka, pa je prišla prva ploha in potem naslednja, … in vmes sem bil len in čoln je ostal na krovu. Z masko in plavutkami sem zaplaval le do bližnjega koralnega grebena, a se hitro vrnil, ker je bila voda zaradi vetra, tokov in razburkanega morja zelo kalna in pod vodo nisem kaj dosti videl. Nedeljo sem torej prelenaril na krovu Skokice ob branju knjige in bluzenju po računalniku. Vremenska napoved za naslednje dni na poti proti Sejšelom je dež in nevihte. To ni prav nič dvignilo mojega razpoloženja.
Po deževni nedelji se je v atolu Salomon naredilo lepo ponedeljkovo jutro. Dobro sem se naspal in moj lenoritis je popustil. Čoln sem dal v vodo in šel z njim na lepo svetlo plažo otoka Fouqet. Notranjost otoka je na gosto poraščena z gozdom in bujnim podrastjem ter zato težko prehodna. Nisem se želel spet pretepati s komarji, zato sem se sprehajal v senci palm ob obali otoka.
Zjutraj sem z otoka na barko slišal petelinje kikirikanje in prašičje kruljenje, med sprehodom pa so se za gospodarice otoka izkazale številne ptice, ki gnezdijo na drevesih. Že včeraj so si za igračo izbrale windex na vrhu jambora in mi ga skrivile, danes pa so mi brez strahu letale okrog glave in me preganjale.
Zaplaval sem še okoli koralnih grebenov pred plažo, a vidljivost pod vodo tudi danes ni bila najboljša za opazovanje rib.
Sredi dneva se je z juga nad otoke priplazila megla z gostim hladnim pršcem, da je bilo kar naenkrat vse mokro na barki. Nastopila je plima, pravi čas za prehod iz atola čez plitvine na vhodu, dvignil sem sidro in z jugovzhodnikom skozi dež odjadral proti zahodu. Do Sejšelov me loči še dobrih tisoč navtičnih milj.
