Avtor: admin

4.4. Meglena noč in siv meglen dan je za nami. Puščavske sipine se danes skrivajo za megleno zaveso. Veter je zjutraj oslabel, popoldne pa se je južnik vrnil in v noč spet lahko lepo jadramo proti severu. Temno nočno morje iskrijo delfini, ki kot puščice švigajo okoli barke in za seboj puščajo srebrno sled iskrečega planktona. Hladni Bengualski tok nas vseskozi podpira z vozlom hitrosti in zato tudi ob lenobnem jadranju presegamo 6 vozlov hitrosti.

Iz megle na drobno prši, vidljivost po morju je zelo omejena.

3.4. Dopoldne smo se v puščavo odpeljali na ogled mesta duhov – Kolmanskopa, starega nemškega rudarskega mesteca, ki ga zdaj opuščenega požira puščava oziroma zasipa puščavski pesek. Mestece je bilo bogato, dokler so v okolici nabirali diamante, potem pa so odkrili večja nahajališča diamantov v Elizabeth Bayju in Oranjemundu in nabiralci diamantov so se preselili tja,

Kolmenkop pa zdaj že nekaj desetletij sameva in je kot tako spet postal turistična zanimivost. Nekaj sto kilometrov puščave Namib je zaradi nahajališč diamantov zaprto območje. V zadnjih letih največ diamantov pridobijo z izkopavanjem in presejanjem peska iz morja ob obali.

Popoldne smo odvezali vrvi in odpluli proti severu proti 240 milj oddaljenemu Walvis Bayju.

Vetra danes ob obali ni bilo na spregled, nekaj milj stran od obale pa nas je pričakal lep jugozahodnik in kar hitro lahko jadramo. Na desni lahko spotoma opazujemo neskončne sipine puščave Namib.

 

2.4. Včeraj na morju vendarle nismo čakali na prehod meje in prvi april nam je minil v lenobnem jadranju in občasno tudi motoriranju proti severu. Da nismo bili zelo počasni, je poskrbel ugodni Bengualski tok,

ki tukaj s približno vozlom hitrosti ob zahodni afriški obali teče proti severu.

Namibijska patruljna ladja pa je bila na srečo le prvoaprilska šala.

Danes zjutraj smo z živahnim vetrom prijadrali v Luderitz, pristaniško mestece na robu puščave Namib. Vstopne formalnosti za Namibijo so bile hito in prijazno opravljene, le nekaj smo morali doplačati, ker so morali uradniki zaradi nas priti na praznični dan v službo.

Po nekaj dneh prezebanja na krovu barke na mrzlem morju se nam je danes zelo prileglo sprehajanje po toplem Luderitzu. Mestece so med svojo vladavino zgradili Nemci, zato bolj spominja na srednjeevropska mesta kot na afriška. Luderitz obkroža kamnita in peščena puščava, v kateri so velika nahajališča diamantov.

1.4. Po včerajšnji dirki je veter ponoči oslabel, da sem moral proti jutru zagnati motor.

Zjutraj nas je na morju zaustavila patruljna ladja namibijske obalne straže. Najprej so preko radija zahtevali naše podatke, potem pa vprašali, če kaj tihotapimo. Kaže, da mi niso verjeli, saj so trije oboroženi marinci potem s čolnom prišli na Skokico in jo totalno premetali. Opozoril sem jih, naj ne razmetavajo, pa so začeli kričati na nas, mahati s puškami in spraševati po drogah. Zapičili so se v Petrino zdravniškn torbo in v mojo zalogo mleka v prahu. Vse vrečke s praški so naluknjali in raztresli po kuhinji. Ko niso našli nič prepovedanega, so re zapičili še v naše potne liste in ugotovili, da so naše namibijske vize veljavne šele od jutri naprej in da smo v Namibijo prišli en dan prezgodaj.

Ukazali so nam, da se moramo vrniti 20 milj nazaj v južnoafriške vode in počakati en dan. Prošnje niso pomagale, jeza in kričanje pa še manj.

31.3. Kristalno jasna in z mesečino obsijana noč nam je skupaj s prijaznim južnikom pripravila lepo dobrodošlico na Atlantiku. Čez dan se je veter okrepil na 25-30 in obrnil na JV, da zdaj po 3-5 m valovih metuljčkamo proti SZ.

Veter se je vse bolj krepil in prepozno sem krajšal jadra, večji val je barko zasukal v stran, glavno jadro je preletelo, strgala se je varovalna vrv, ki naj bi preprečila prelet buma in sila preleta je odlomila škripec škote. Ko se je jadro potem na drugi strani zaustavilo na priponah in križih jambora, tega žal ni preživela še ena od letvic glavnega jadra.

Glavno jadro smo potem sneli, škripec zamenjali, letvico pa “imobilizirali”, da bomo v prihodnjih dneh spet lahko normalno jadrali.

2.11. Matej je na spletni strani spet usposobil dodajanje slik in med poročila z jadranja okoli juga Južne Afrike sem lahko dodal nekaj fotografij posnetih v zadnjih dveh tednih.

Prva je je bila posneta pri Rtu Dobrega Upanja.

 

31.10.  Vroča sta bila zadnja dva dneva v Južni Afriki, saj je temperatura v Port Ownu čez dan presegala 30 stopinj C in predstavljala kar majhen šok po tednu hladnega vremena na zadnjem delu Indijskega oceana.

Ob pospravljanju barke in krpanju jader sem imel dovolj časa tudi za sprehode in tek po okolici marine.

Zaledje turističnega mesteca je ravninsko in lagunasto in v laguni imajo tudi soline, ki pa jih vse bolj opuščajo.

Na ravninah, ki se raztezajo na desetine kilometrov proti Cape Townu so obsežne farme. Podnebje je tukaj precej bolj suho, kot je na vzhodni obali Južne Afrike. V bistvu je podnebje enako, kot pri nas v Sredozemlju in podobno grmičasta je tudi pokrajina.

29.10. popoldne: Na morju okoli juga Južne Afrike sem pogosto videl kite, delfine in občasno tjulnje in podobno je bilo tudi danes, ko sem zavil v zaliv Svete Helene, le da so tu prevladovali predvsem tjulnji.

Plovba po reki do marine je bila manj zapletena, kot sem pričakoval. Po telefonu sem od Francka, šefa marine, dobival navodila, kje po reki naj plujem in vmes nikjer nisem nasedel. Pred marino je šef še sam prišel na barko in je on potem krmaril, saj je v marini voda plitva in se je bilo potrebno ponekod s kobilico prebijati skozi blato, da smo prišel do priveza.

Moje letošnje morsko popotovanje je s tem zaključeno. Barka bo tukaj počakala do konca marca, ko se vrnem v Južno Afriko.

Zadnje dni sem razmišljal tudi, da bi vseeno kar nadaljeval z jadranjem do Brazilije. Časovno bi se mi to v treh tednih verjetno tudi izšlo, a le v primeru direktnega jadranja brez postankov v Namibiji, na Sveti Heleni in na Ascesionu. Toda te otoke in Namibijo želim videti, zato bodo za obisk na vrsti prihodnjo pomlad.

 

29.10.  Veter se zadnjo noč ni držal napovedi in je žal zelo opešal. V glavni vlogi za pogon barke sta bila Craftsman in nafta, saj zaradi omejenega časa nisem videl smisla v lovljenju sapic v jadra.

Atlantik se za enkrat kaže v zelo mirni podobi, valovi z juga so precej manjši, kot so bili na Indijskem oceanu. Cameron je ponoči vstal, se igral z igricami na telefonu in želel na krovu pričakati sončni vzhod. Nič se ni dogajalo, zato sem si lahko privoščil nekaj ur brezskrbnega spanca na mirnem morju. Vzhajajoče sonce ja Skokico pozdravilo pri zalivu Saldhan, a sončnega vzhoda Cameron ni dočakal buden.

Vse kaže, da mi bo pred pristanišče Port Owen uspelo pripluti do desetih, še pred viškon plime. Do marine, ki leži v rečnem rokavu, je potrebno pluti kakšno miljo po reki navzgor. Kosija, ki sta bila tu pred dobrim letom s svojo barko Mala, sta po reki navzgor s kobilico občasno rila po blatu.Plima te dni ni najvišja, a upam, da se bo tudi Skokici uspelo pririniti do priveza v marini. Šef marine je rekel, da ob plimi to ne bi smela biti prevelika težava.

28.10. popoldne:  Veter se je dopoldne spet okrepil na 30 – 40 vozlov, da sva s Cameronom kar hitro jadrala proti Rtu Dobrega upanja ali viharnemu rtu, kot mu tudi pravijo domačini, toda veter je pred znamenitim rtom opešal, in rt

Dobrega upanja je danes pokazal svoj mirnejši obraz. Škoda, da spletna stran še ni popravljena do te mere, da bi lahko objavljal slike, a bom to nadoknadil v prihodnjih dneh.

Popoldne se je jugozahodni veter spet začel krepiti, valov pa ni kaj dosti in jadranje je po enem zelo vetrovnem dnevu zdaj prav sproščujoče. Prvi dan spet na Atlantiku je bil jasen in topel, le morje ni tukaj nič toplejše, kot je bil zadnje dni Indijski ocean.

Zvečer bova jadrala mimo Cape Towna, jutri dopoldne pa bi morala prijadrati pred Port Owen.

 

28.10. zjutraj: Veter se je včeraj popoldne obrnil na vzhodnik in okrepil nad 30 vozlov,

potem pa ustalil pri tridesetih. Morje je postalo vetru primerno precej belo. Vendar je jadranje z vetrom in krmnimi valovi za Skokico in njeno posadko pravi balzam v primerjavi z orcanjem in nabijanjem v valove v preteklih dneh.

Ne pretiravam z jadri, le dve tretjini razvite genove je že dovolj za udobnih sedem vozlov hitrosti.

Rt Agulhas in z njim najjužnejša točka Afrike je zdaj že za krmo Skokice in barko sem preusmeril proti severozahodu in genovo prestavil na levo stran.