Jadranje med tajskimi otoki
V petek zjutraj smo z Langkawija odpluli proti Tajskemu turbo-turističnemu otoku Ko Lipe in tam popoldne želeli opraviti formalnosti za vstop na Tajsko, pa so nam uradniki rekli, naj pridemo raje v soboto zjutraj.
Sprehodili smo se po otoku, Zlata in Joli pa sta vmes obiskovali številne trgovinice na sprehajalni poti čez otok. Na napisu nad vhodom na glavno otoško promenado je pisalo »Welcome to walking street«, a na ozki ulici med trgovinicami in gostinskimi lokali je bilo polno motoristov, ki se jim je bilo potrebno vseskozi izogibati.
Na vrata pisarne imigracijskega urada smo potrkali spet v soboto zjutraj, pa so nam policisti tokrat rekli, da se s koncem maja končuje turistična sezona in da za 4 mesece zapirajo pisarne. Policajem se med pospravljanjem pisarn ni dalo opraviti naših formalnosti in poštempljati naših potnih listov, carinik pa je itak že odšel na dopust in bo njegova pisarna ostala zaprta do oktobra zaprta. Policaj je rekel, naj gremo tajske vstopne formalnosti opraviti na Phuket.
Ni nam preostalo drugega, kot da odjadramo proti dobrih sto milj oddaljenemu Phuketu, da bi tam uradno vstopili na Tajsko. Seveda se bomo na poti ustavljali tudi na otokih in ne bomo jadrali direktno, ker sicer naš izlet na Tajsko sploh ne bi imel smisla. Tega verjetno ne bi smeli početi, a sem sklepal, da če so policaji odšli na dopust, potem tudi kontrole na morju ne bo.
Že prvi dan smo morali spremeniti načrt, saj Phuket leži severozahodno od Lipeja, z zahoda in severozahoda pa je pihal kar krepak veter in od tam so prihajali tudi zajetni oceanski valovi. Ni nam uspelo jadrati dovolj ostro v veter, da bi lahko jadrali neposredno proti Phuketu, zato smo cilj že po nekaj urah prestavili proti Krabiju, ki leži bolj severno. Tudi ta smer zahteva jadranje ostro v veter, a jadramo lahko veliko bolj udobno in naravnost proti cilju ter brez zamudnih obratov v veter, le kakšen večji val vsakih nekaj minut bolj na trdo nabijemo.
Prvi in drugi dan po Lipeju smo se vmes ustavili na otokih Ko Rawi in Ko Rok in se po njih sprehodili in zaplavali v veliko bolj čisti vodi, ko smo jo imeli doslej v Maleziji. Na Roku nas je navdušila razgibana pohodniška pot okoli otoka, ki se vzpne tudi na hrib nad klifi.
Tretji dan smo zvečer v dežju prijadrali do razvpitega turističnega otoka Ko Phi Phi, a je potem deževalo spet zjutraj in smo se zato odpovedali izkrcanju na otoku, temveč smo odjadrali proti mestu Krabi, ki leži v rečnem ustju na obali Malajskega polotoka.
Precej namočen je te dni ta del zahodne Tajske obale. Plohe in nevihte druga za drugo prihajajo z Indijskega oceana, vmes pa se na srečo pokaže tudi sonce. Na uradih v Krabiju smo končno opravili Tajske mejne formalnosti. Uradnike na policiji in carini mi je uspelo prepričati, da smo vstopne in izstopne formalnosti lahko opravili kar v enem dnevu, da se nam ni bilo potrebno naslednji dan še enkrat peljati v mesto. Ogled Krabija nam je pokvaril dež, kar pa Zlate in Jolande seveda ni zelo motilo. Trgovine so namreč tudi tukaj postavljene pod streho.
Po dveh dneh v marini Takola pri Krabiju smo izpluli proti jugu. Vračamo se nazaj proti Maleziji in prvi postanek sem načrtoval na Phi Phi-ju, kjer pred nekaj dnevi zaradi dežja nismo šli na otok. Tudi tokratni obisk otoka nam je začinilo viharno vreme. Po lepem nekajurnem jadranju je dve milji pred otokom nad nas privršala divja nevihta s sunki vetra preko 40 vozlov. Hitro smo pospravili jadra in se s pomočjo motorja ob tuljenju vetra in udarcih debelih dežnih kapelj počasi zavlekli v zaliv in zavetje Phi Phija in tam spustili sidro med množico turističnih in ribiških ladij v zalivu. Dež je zvečer ponehal, čez hribe na otoku pa so še celo noč iz različnih smeri prihajali divji sunki vetra.
Naslednji dan se je veter dovolj unesel, da smo ta turistični otok z razkošnimi hoteli lahko obiskali z našim gumenjakom in se sprehodili med številnimi trgovinami in restavracijami. Lavna turistična sezona je že mimo, zato v mestecu ni bilo velike gneče, v trgovinicah pa so blago ponujali z izdatnimi popusti. Le cena hrane in pijače v lokalih je bila v primerjavi z drugimi tajskimi mesti precej višja.
Za nadaljevanje poti proti jugu nas je v četrtek, 4. junija popoldne, osrečilo 25 vozlov zahodnika. Nekoliko manj je bila moja posadka navdušena nad zajetnimi valovi z Indijskega oceana. Zavetje za preko noči smo po hitrem jadranju našli na vzhodni strani otoka Ko Ngai, kjer smo v sicer zaprtem hotelskem naselju na plaži našli restavracijo, ki je bila odprta za delavce, ki v mrtvi sezoni obnavljajo hiške v naselju. Postregli so nam z okusnim Pad Thai-jem.
Zadnji otok na naši jadralski poti po Tajski je bil hriboviti Ko Tarutao. Po njegovih zalivih, plažah in gozdnih poteh smo se potepali zadnja dva dni in si ogledali nekaj kraških jam v zaledju plaž.
Z Zlato sva se sprehodila tudi do bivšega kazenskega taborišča za politične zapornike in pirate, kjer so za turistične namene zdaj obnovili nekaj hiš in skozi močvirje in gozd uredili sprehajalne poti.
