Nekaj fotografij iz minulih treh tednov

Dodajam nekaj fotografij z moje jadralske poti med Karibi in Azori v minulih treh tednih:

Oceanske ptice so dostikrat prišle pogledati, ali je kaj rib v okolici Skokice.

Valovi s severa so se mešali z valovi z vzhoda in se občasno združevali v nekaj metrov visoke piramide, v katere se je treskoma zaletavala barka in sem zato moral jadrati bolj počasi, kot bi to dopuščal veter.

Darko mi je preko satelitskih SMS sporočil pošiljal vremenske tabele s številkami iz katerih sem si potem sam lahko narisal nekakšne vetrovne karte območja nekaj dni pred menoj in na podlagi teh podatkov sem lahko izbiral najbolj ugodno pot do Azorov.

Na fotografiji so podatki za zadnje 4 dni pred Azori:

Jadrom dolgotrajno jadranje v veter ni prizanašalo in takšna je bila videti genova pred popravilom. Potem ko sem dočakal dovolj mirno vreme sem jadro snel in na palubi na njem zalepil luknje, razpoke in raztrganine. Ssamolepljive dakronske nalepke sem potem še z vročim likalnikom zalikal na jadro in genova je spet lahko kljubovala močnejšemu vetru. Zdržala je do Azorov in zdržati mora seveda tudi še vso pot do Slovenije.

 

Zadnje tri dni sem končno dobil veter z zahoda, s katerim sem lahko metuljčkal proti Azorom.

 

Preden sem priplul do stalnega in močnejšega vetra, sem moral na robu brezveterij jadrati skozi plohe in nevihte z viharnim vetrom.

 

Nekaj fotografij s sredine Atlantika, kjer vetra ni bilo prav veliko:

Sargaške alge so mi v prvem delu poti grenile življenje, saj so se zatikale za krmilo, kobilico in propeler in občutno upočasnjevale barko. Vsakih nekaj ur sem se moral ustaviti tako, da sem zavil v veter in potem nekaj metrov jadrati vzvratno, da so se alge snele in je Skokica spet lahko hitreje zajadrala.

Takšen grmiček alg se je nabral tudi na varnostni vrvi, ki jo za vsak slučaj vseskozi vlečem za barko. Če bi po nerodnosti med jadranjem padel v vodo, se bi lahko ujel za vrv in potegnil nazaj na barko.