28.7. Zadnjih nekaj ur so me na poti spet spremljali kiti,

poleg vetra pa me je z 2-3 vozli poganjal tudi Agulhaški tok in že dopoldne sem Skokico lahko privezal v pristanišču Richards Bay, kjer zdaj čakam, da opravim vstopne formalnosti.

Čakanje se je potem razvleklo na celo popoldne in večer, ko so mi sporočili, da danes ne bo nič in da naj jih po postaji spet pokličem jutri zjutraj, do takrat pa naj ostanem na barki na carinskem pomolu???

Počutim se kot ostržek, vsako uro so me malo potegnili za nos z obljubo, da kmalu pridejo in zdaj je moj nos že precej dolg (moj nos tudi sicer ni najmanjši).

Med čakanjem mi je uspelo urediti slike preteklih tednov, priti do interneta, nekaj slik dodati med tekst, pojesti pico, … Vse to skoraj skoraj na barki, skoraj na carinskem pomolu.