Čez Indijski ocean – četrti teden
Plohasta sta bila zadnja dva dneva po odhodu z otočja Chagos. Veter je pretežno krmni, okrog 20 vozlov vzhodnika, a vsaka ploha ga po svoje zavrti in potem moram prestavljati jadra in jih v pišu vetra pred ploho tudi krajšati. Glavno jadro sem kar pospravil, saj se v živahnih valovih stalno prazni in polni ter močno in glasno opleta. Med opletanjem mi je iz drsnika izpulilo eno od letev na glavnem jadru in izognil bi se rad dodatni škodi. Zdaj jadram samo z genovo in tudi to zadošča za hitrosti med 5 in 7 vozlov.
Ladij ni videti na morju, a pogoste plohe mi ne omogočajo prav dosti sproščenega spanca, saj plohe spreminjajo veter in je temu potrebno sproti prilagajati jadra, da ne opletajo.
2.9.
Za dogodek dneva je zadnjo noč poskrbel napad indijsko-oceanske avijacije. Zaradi ploh, ki z vetrom prinašajo dež od zadaj, imam šotor nad kokpitom zadaj zaprt, za zračenje pa odprta stranska okna. In skozi stransko okno mi je ponoči v kokpit priletel ptič in mi pristal skorajda v naročju, ko sem sedel v kokpitu in na računalniku preverjal vremenske napovedi. Seveda sem se ptiča ustrašil in ga želel pregnati, a se ni dal. Odložil sem računalnik na klop in v roke vzel fotoaparat, da bi ptiča slikal in pregnal z bliskavico, ptič pa se je medtem lotil mojega računalnika in kljuval po tipkovnici ter uspel izkljuvati tri tipke preden sem ga porinil stran. Tipke sem pozneje na srečo našel na tleh v kokpita in jih namestil nazaj na tipkovnico.
Po nekaj minutah preganjanja po kokpitu mi je vreščečega ptiča vendarle uspelo spoditi z barke. Ko sem po tleh iskal tipke za računalnik, sem našel tudi nekaj kupčkov rib in lignjev, ki jih je ptič izpljunil iz kljuna, ko sem ga preganjal po barki. “Morske sadeže”, sluz, črnilo in smrad sem potem spral, skrtačil in skidal z barke in pri tem gnusnem opravilu nekaj časa s težavo zadrževal hrano v mojem želodcu.
Še 730 milj imam do Sejšelov. Jadrati bom moral malo bolj severno od direktne poti, da se bom čimbolj izognil nasprotnemu morskemu toku.
4.9.
Morje se je zelo razgibalo pod vplivom vse močnejšega vetra in Skokica se opoteka med valovi. Vzhodnik in jugovzhodnik zadnje dni stalno piha z okrog 25 vozli hitrosti, ob plohah pa preseže 30 vozlov. Z juga Indijskega oceana se valijo dolgi petmetrski valovi, ki se mešajo z 2-3 metrskimi vetrnimi valovi, ki se včasih sestavijo v piramide in precej zanihajo barko. Avtopilot ima med velikimi valovi veliko dela in pokuri veliko elektrike, da moram sončnim celicam navkljub vsak dan za 3-4 ure zagnati motor, da napolnim akumulatorje. Vetrni generator se mi je že na pred dvema tednoma pokvaril in ne proizvaja elektrike. V takšnih valovih si zares ne želim, da bi na dolge proge moral krmariti na roke, sploh pa bi bilo to nemogoče ponoči.
Plohe so včasih divje, a je udarni del plohe z močnim vetrom po navadi mimo v nekaj minutah. Pred približno dvajsetimi leti, ko sem prvič solo prečkal Indijski ocean, sem imel takšnega vremena na zahodnem delu oceana za več kot en teden skorajda brez premora in sem bil vseskozi čisto premočen in utrujen, saj Skokica takrat za zelo deževno vreme še ni bila opremljena.
Letos je veliko bolje, saj gredo čez Skokico le dve ali tri plohe na dan in so večinoma mimo v pol ure. Tudi barka je s šotorom nad kokpitom dosti bolje opremljena za dež in sem moker le, kadar moram med ploho še kaj postoriti z jadri. Sicer jadra krajšam že v naprej, ko vidim, da je ploha že blizu.
Valovi in veter so se unesli in jadranje v soboto je bilo veliko bolj počitniško kot zadnjih nekaj dni. Po enem tednu sem na jambor spet dvignil tudi glavno jadro, na katerem sem popravil letev, ki mi jo je odtrgalo prejšnji teden, ko je jadro v valovih preveč opletalo.
Zvečer so se plohe v okolici vse bolj gostile in upam, da noč ne bo preveč pestra.
V hladilniku imam še tri jabolka, tri mandarine, jogurt nekaj sira in nekaj kosov kruha. Skrajni čas je že, da prijadram do Sejšelov.
Še 180 navtičnih milj.
Nedelja, 6.9.
Cel dan sem v pričakovanju opazoval morje pred seboj in popoldne sem zagledal prve sejšelske otoke, zvečer pa sidro spustil pred pristaniščem Victoria na otoku Mahe.
Nedelja je bila predvsem deževna. Plohe so me že ponoči preganjale in mešale veter, popoldne pa to niso bile več samo plohe temveč nekaj ur trajajoč naliv, ki mi je dodobra opral barko in jadra. Na Sejšele sem želel prijadrati še podnevi, zato sem vseskozi jadral s precej polnimi jadri. Skorajda bi mi uspelo, otoke sem videl še pred večerom, sidro pa sem spustil že v temi.
Jutri grem v “borbo” z uradniki pri opravljanju vstopnih formalnosti v pristanišču, potem pa upam, da dobim prostor v kateri od tukajšnjih marin. Iz marine, kjer sem mislil, da imam rezerviran privez, so mi včeraj sporočili, da upajo, da bodo našli prostor za Skokico ??
Mahe, Sejšeli, 7.9.
Včeraj sem moral malo počakati, da so dopoldne uradniki s pilotskim čolnom prišli na barko preveriti v kakšnem stanju sem jaz, moja barka in moji dokumenti. Z mojim zdravjem in dokumenti so bili zadovoljni, zato sem popoldne v pristanišču v pisarnah pri prijaznih uradnikih lahko opravil še drugi del vstopnih formalnosti za Sejšele.
Še vedno nimam zagotovljenega priveza v marini, kjer so mi privez obljubili šele od srede naprej. Telefonaril sem po marinah in obiskal nekaj marin, a so vse polno zasedene pretežno s čarterskimi barkami. Kar nekaj večjih in manjših marin je v okolici Viktorije z množico privezov in nekaj privezov sem videl prostih, a so mi razložili, da so to lastniški privezi, ki jih ne oddajajo.
S Skokico sem se preselil na dobro zaščiteno sidrišče pri otoku Eden.
Dokončno potrditev priveza za Skokico v hotelski marini od srede naprej do oktobra sem dobil šele zvečer in odhod domov sem odložil za še en dan.
Ponedeljek in torek sta bila precej deževna in nevihtna, popoldne pa je skozi oblake vendarle sramežljivo pokukalo sonce, da se mi po bližnji okolici ni bilo potrebno sprehajati v dežju. Od jutri naprej bo vreme spet veliko bolj sončno.
Koralni grebeni in otočki ob obali Maheja so na gosto pozidani z apartmajskimi stavbami in hoteli, otok Eden pa so v zadnjih letih popolnoma prekopali in naredili svojevrstno počitniško naselje z umetnimi lagunami, hoteli, marinami in lastniškimi počitniškimi hišami s svojimi privezi za čolne, jahte in jadrnice. Bolj mondeni del otoka z vilami in lastnimi privezi v umetnih lagunah sem si želel ogledati, a mi ni uspelo priti mimo varnostnikov na vhodu v resort. “For residents only.”
V sredo zjutraj sem Skokico končno lahko preselil v marino hotela L’escale nasproti otoka Eden. Potem ko mi je dež zadnja dva dni spremenil načrte za turizem in rekreacijo na Maheju, se je danes nebo precej razvedrilo in to sem izkoristil za izlet v hribe.
Po pol ure vzpenjanja sem ugotovil, da neprestano posedanje in poležavanje na barki zadnji mesec ni najbolje vplivalo na mojo telesno pripravljenost in po naslednje pol ure sem se odločil, da je 300 m višine popolnoma dovolj za prilagajanje na kopno.
S hriba sem imel lep razgled na Victorio in na okoliške zelo turistične otoke.
Popoldne sem se vrnil v marino, pospravil jadra in opremo ter Skokico pripravil na nekaj tednov mirovanja. Marine na Sejšelih sploh niso poceni in cene so primerljive z jadranskimi. Presenečen sem bil, da so vse tako zasedene. Hotelska marina, kjer sem končno dobil privez, je za še en razred dražja in primerljiva s cenami na slovenski in hrvaški obali Jadrana, a nazadnje sem bil vesel, da sem sploh dobil privez. Spokal sem le še svojo prtljago in ponoči odletel v Evropo. Vrnemo se konec septembra.
