Nevihte v Malaški ožini
Naselje Puteri Harbour je nov projekt. Sem so preselili parlament in vladne stavbe malezijske države Johor in zraven zgradili stanovanjsko ter poslovno mestece s 40 in več nadstropnimi stolpnicami ter z nekaj prestižnimi soseskami v okolici.
Narava je povsod naokoli, po marini se sprehajajo in plavajo varani, po drevesih v okolici plezajo opice.
Jolanda in Jelko sta se nama v petek pridružila na krovu Skokice in v soboto, šestnajstega maja, smo se odjavili iz malezijske države Johor ter iz marine med številnimi ladjami zapluli v Malaško ožino. Nebo nad nami so kmalu zagrnili težki oblaki in privršale so plohe in nevihte. Tropske nalivi so vztrajali cel dan. Petnajst do dvajset vozlov severozahodnika je poskrbelo, da so se razvili metrski valovi, ki so Skokico ustavljali na poti proti severozahodu. Za prvi dan z novo posadko na morju sem načrtoval krajšo etapo in sidro smo popoldne spustili v zavetju otoka Pisang.
Ponoči je nehalo deževati, morje se je umirilo, zapihal je jugozahodnik, dvignil sem sidro in odjadrali smo po Malaški ožini naprej proti severozahodu. Skoraj do poldneva smo lepo jadrali, nato pa v pojemajočem vetru motorirali in Skokico popoldne zasidrali pri otočku Besar pred Malako. Dan je bil dovolj dolg tudi še za sprehod in tek po otoku. Nekaj hotelskih naselij je na otoku in igrišče za golf, a je večina hotelov zaprtih, golf igrišče pa opuščeno in zdaj zelo primerno za tek. Na otoku smo v gozdu nad obalo med balvani našli tudi jamo za katero domačini pravijo, da je v njej zavetišče nekoč našel islamski prerok, kateremu vsako leto priredijo en teden praznovanja, ki je med Malezijci priljubljeno in se je izteklo ravno včeraj. Dan smo zaključili s hudo začinjeno večerjo v vaški gostilni.
V ponedeljek smo se ustavili v starem zgodovinskem mestu Melaka (Malacca), po katerem je prometno zelo pomembna ožina dobila ime. Zaradi strateške lege so se tukaj v preteklih stoletjih izmenjevali oblastniki, ki so v mestu zapustili številne zgodovinske stavbe in četrti. Jasen, vroč in soparen dan je bil in mi smo se sprehodili po starem mestnem jedru iz portugalskih in holandskih kolonijalnih časov, ter po kitajski četrti, vmes pa iskali senco in osvežitev v lokalih ob rečnih kanalih.
Ker je zaradi nanosov rek morje pred Melako plitvo, smo morali sidrati več kot kilometer stran od obale in smo se do mesta odpeljali s čolnom ter ga privezali v marini v ustju reke. Popoldne smo se vrnili v marino in pomole ter tam privezane čolne našli pogreznjene v blato. Zaradi oseke je morje iz marine izteklo. Tudi naš čoln je žalostno čakal v blatu. V zapisih jadralcev sem prebral, da je marina dostopna le med plimo in zjutraj sem zato preveril plimske tablice na računalniku. Razlika med plimo in oseko je v tem času brez lune okrog 3 metre. Žal sem se pri odčitavanju višine morja uštel za šest ur, ker imam uro na računalniku še vedno nastavljeno na slovenski čas in namesto plime je bila zdaj v Melaki oseka. Zaradi mojega genialnega načrtovanja smo morali naš čoln, ki skupaj z motorjem tehta preko 100 kilogramov, potegniti iz blata in ga po ozkih pomolih odnesti do konca valobrana na vhodu v marino, kjer je bilo videti še nekaj vode in smo od tam lahko odpluli nazaj na Skokico.
Popoldne smo odjadrali in moto-jadrali proti Port Dicksonu. Zvečer smo sidro spustili pri hotelskem naselju Hibiscus, kjer so hiške na stebrih in mostičkih nad morjem postavljene druga za drugo v obliki hibiskusa.
V torek 19. maja smo se s Skokico prestavili na drugo stran polotoka Tuan, pred plažo Monkey beach. Na obali smo med drugim videli tudi živali, po katerih je opičja plaža dobila svoje ime. Po lepi sprehajalni poti skozi tropski gozd v hrib smo šli na pohod do svetilnika Tuan na vzpetini nad rtom. Popoldne smo se ustavili v bližnjem pristanišču Port Dickson, kjer smo v dobro založeni trgovini nakupili nekaj hrane za nadaljevanje poti, želodce pa napolnili v bližnjem McDonaldsu.
Zvečer smo v brezvetrju odmotorirali ob zahodni malezijski obali naprej proti 140 milj oddaljenemu otoku Pangkor. Pot med Port Dicksonom in otokom Pangkor je bila precej bolj naporna in časovno še enkrat daljša, kot sem predvideval in načrtoval. Življenje so nam grenili nasprotni tok, nasprotni valovi, nevihte in nasprotni veter (ki ga ni bilo v vremenski napovedi) in raznovrstne ribiške zadeve v morju, zaradi katerih je bilo potrebno jadrati in pluti veliko dlje od obale, kot bi si želel.
Smer morskega toka se v Malaški ožini s plimo in oseko sicer zamenja štirikrat na dan in morskega toka je za dva do tri vozle, vendar razporeditev toka ni enakomerna, temveč je severozahodnega toka le ena tretjina, tok proti jugovzhodu pa teče dve tretjini časa. Čez dan je bil veter šibak in ko med jadranjem loviš sapice v smeri proti toku, po nekaj urah ugotoviš, da si spet prijadral na točko, kjer si že bil pred nekaj urami. Da ne bi preveč izgubljali volje ob pogledu na našo hitrost in smer na ploterju, smo jadrali s pomočjo motorja.
Zelo drugačne od pričakovanj in napovedi so bile nočne plohe in nevihte, ki so prinesle močan veter (20 do 30 vozlov) s severa, ki je dvignil valove, ki so postali divji, kadar je bil morski tok za nas ugoden, saj so se valovi ob nasprotnem toku skrajšali in povišali. Skokica se je divje zaletavala v valove in napredovanje ponoči je bilo počasno in naporno. Proti jutru sem zaplul do plitvejšega morja, da smo Skokico za nekaj ur zasidrali in počakali, da so se valovi od nočnih neviht pomirili.
Za nameček se nam je drugi večer med nevihto, ko smo bili že v bližini Pangkorja, ustavil motor. Divji valovi, preko katerih je skakala Skokica, so premešali usedline v rezervoarju in umazanija je zamašila oba filtra za gorivo pred motorjem. Morje je bilo preveč viharno, da bi sidrali ob obali, zato sem obrnil barko z vetrom in valovi nazaj proti jugovzhodu. Barka je na jambor “jadrala” med tremi in štirimi vozli hitrosti in Jelko je za krmilom skrbel, da se obali nismo preveč približali. Sam sem se medtem v notranjosti barke lotil zamenjave filtrov na motorju in poskušal zagnati motor. Na starih filtrih se je nabrala debela plast blata iz usedlin na dnu rezervoarja. Med zibanjem po valovih sem zamenjal oba filtra, vendar mi potem ni in ni uspelo zagnati motorja. Vedno je deloval le nekaj minut, dokler ni porabil goriva, ki sem ga nalil v zadnji filter, potem pa se je ustavil. Po nekaj urah neuspešnega dela s filtri in z odzračevanjem sistema za gorivo sem obupal. Na srečo se je suha nevihta medtem izvihrala in morje se je začelo umirjati.
Veter se je unesel, razvili smo jadra in do jutra prijadrali nazaj do otokov pred Pangkorjem. Tam pa je veter izginil in se nekaj ur ni vrnil. Šest milj smo bili oddaljeni od pristanišča in v marino sem sporočil, da prihajamo dopoldne. Prosil sem za pomoč pri pristajanju, ker ne morem uporabljati motorja. Prosil sem tudi za pomoč mehanika pri popravilu motorja. Šef marine mi je sporočil, da bo popoldne zaradi oseke voda na vhodu v marino preplitva za Skokico in da mehanik predtem na barko ne bo prišel, ker mu je na valovih na morju slabo.
V vodo sem dal čoln in nanj motorček in potem smo zadnjih šest milj Skokico v brezvetrju porivali s pomočjo pomožnega motorčka. Dva do tri vozle je na ta način dosegala Skokica, dokler nam zadnjo miljo ni začel nagajati nasprotni tok, hkrati pa je začel drseti propeler na pomožnem motorju in Skokica je komajda še napredovala. Lani sem med pristajanjem s čolnom s propelerjem Suzukija zadel ob skalo in propeler se je pokvaril oziroma v propelerju se je odtrgala varnostna guma, ki preprečuje poškodbo motorja. To gumo sem potem začasno utrdil z vijaki, da propeler ni drsel. Nabavil sem že nov propeler, a se do danes žal ni hotel sam od sebe namestiti.
James, šef marine, je spoznal, da nam pred oseko ne bo uspelo priti do marine, zato nam je v pomoč poslal motorni čoln, ki nas je potem zadnjo miljo odvlekel čez plitvine v marino. Krmar motornega čolna mi je dvakrat v dvajsetih minutah dvignil pritisk. Prvič, ko je prišel do nas in se predstavil kot »captain of the rescue vessel«, ki nas je prišel reševati in me potem začel komandirati, kaj vse moram in česa ne smem storiti. Prvič sem ga ustavil z besedami, da ne potrebujemo reševanja in da ga nismo naročili. To je »reševalni kapitan« zavestno preslišal, navezal vrv na čoln in nas z osmimi vozli hitrosti odvlekel čez plitvine pred marino do vhoda v marino. Drugič pa me je spet preslišal, ko sem ga preko radijske postaje klical in rotil, naj »ustavi konje«, ker je bilo na plitvinah pod kobilico le še 10 cm vode in me je bilo zelo strah, da bomo nasedli. V marini se mi je nato javil preko radijske postaje, kaj želim, češ da je slišal, da sem ga nekaj klical po radijski postaji 😊. Možakarju sem se vseeno zahvalil za pomoč, da nas je povlekel v marino. Dva dni smo potrebovali za 140 navtičnih milj poti in zdaj smo bili končno privezani v marini. Kmalu po prihodu sta na barko prišla dva mehanika, oče in sin, in se lotila popravila sistema za gorivo, a sta kmalu ugotovila, da so vse cevi, ventili in sesalo v tanku popolnoma zamašeni in da bo bolje, da se najprej očisti rezervoar za gorivo in šele potem popravi vse ostalo.
Za naslednji dan sem se zato dogovoril za izpraznitev in čiščenje rezervoarja. Zamenjal sem tudi propeler na Suzukiju, le pet minut mi je to opravilo vzelo.
