Podaljšane počitnice v Indoneziji
Počitnice v Indoneziji sva morala za nekaj dni podaljšati, ker luški kapitan v Maleziji ni bil zadovoljen z mojimi dokumenti, ki sem jih priložil ob najavi prihoda v Malezijo. V marini Pinetree v Puteri Harbourju na jugu Malezije sem rezerviral privez za Skokico za prihodnji teden, saj se tam dobimo z Jelkom in Jolando, ki bosta okrepila posadko Skokice med jadranjem po Maleziji in Tajski.
V marini so želeli, da jim v naprej pošljem dokumentacijo za vstop v Malezijo. Zapletlo se je pri zavarovalniških policah za Skokico, ki so napisane pretežno v slovenščini, nekaj pa je zraven angleškega teksta. Zahtevali so potrdilo od zavarovalnice v angleščini, da zavarovanje odgovornosti krije škodo, ki bi jo povzročil drugim, kakor tudi reševanje plovila in posadke ter morebitno ekološko škodo. Mojemu prevodu in zagotovilom, da je to vključeno v zavarovanje odgovornosti, niso verjeli. In potem je bil petek in potem vikend in iz zavarovalnice nisem uspel dobiti angleškega prevoda za zavarovalno polico. Po nekaj prošnjah so se v ponedeljek v zavarovalnici posvetili mojim težavam, a zaradi časovne razlike je bilo to že po izteku delovnega časa v Maleziji.
Ker nisem videl smisla, da bi na ureditev zapleta čakal pred pristaniščem v Maleziji, sva z Zlato upočasnila jadranje proti severu. Dodatne tri dni čakanja na zavarovalno deklaracijo iz Slovenije sva se z Zlato potepala med Indonezijskimi otočki južno od Singapurja in naredila nekaj nenačrtovanih postankov. Ker sva se pred dnevi že odjavila iz Indonezije, se po otokih sicer ne bi smela sprehajati, a čakati samo na barki bi bilo zelo dolgočasno. Nikogar nisva motila in v restavracijah sva bila dobrodošla 😊. Za hrano in zapravljanje nama je ostalo še kar nekaj rupij in obiskala sva nekaj zanimivih otokov. Kadar se je pojavilo kaj uporabnega vetra sva odjadrala do naslednjega otoka.
V petek in soboto sva se ustavila pri otoku Galangbaru in se sprehodila po jugu otoka, ki je priljubljen med domačini iz konec tedna zelo obiskan. Ob obali imajo vrsto rekreacijskih taborišč z urejenimi paviljoni in prireditvenimi prostori, kjer se vrti glasba in dogaja marsikaj. Med sprehodom po zaledju obale sem slišal zvoke dirkalnih motorjev, zato sem mislil, da je v bližini nekje dirkališče, pa sva z Zlato potem na cesti videla, da je cesta dirkališče, po kateri se s predelanimi in navitimi motorji podijo mladci in sproščajo svoj adrenalin. Hodila sva po robu asfaltirane ceste, ko se je začel približevati hrup motorjev in potem so se izza ovinka prikazali štirje motoristi in s preko dvesto kilometri na uro hitrosti švignili en meter mimo naju in izginili za naslednjim ovinkom. Na koncu ceste na južnem rtu otoka so imeli motoristi med restavracijami svoj tabor, ob cesti je bila parkirana množica motorjev in vsakih nekaj minut se je zbralo nekaj cestnih dirkačev za skupinski start, navijali so motorje in potem po cesti odhrumeli proti severu.
Da bi si spočila ušesa, sva raje odšla do restavracije ob obali, kjer je bila na kolih na koralnem grebenu postavljena domača gostilna. Kot že nekajkrat doslej v Indoneziji sva jedla lignje, solato, riž in krompir oziroma kasavo.
Popoldne sva se premaknila dvajset milj naprej proti severozahodu in sidro spustila v mirnem zalivu med otoki pri otočku Seranju.
V ponedeljek sva se približala Singapurju in v daljavi že videla ladje, ki so kot račke druga za drugo plule proti vzhodu. Po nekaj urah plovbe sva se ustavila pri otočku Geranting. Zanimivost otočkov južno od Singapurja je, da so vaške hiše postavljene na stebrih in kolih nad morjem ob obali, med hišami pa do obale vodijo mostički. Na otoku smem je na suhem postavljenih le še nekaj hiš, mošeja, šola in pokopališče. S čolnom sva odveslala do vasi in Zlata je med sprehodom po vasi hitro dobila spremljevalke, ki so nama pokazale, kje so trgovinice, kjer sva za zadnje rupije kupila nekaj drobnarij. Razkazale so nama še šolo na griču, v katero hodijo k pouku, mošeja pa je itak tako izstopala, da je ni bilo potrebno posebej iskati. Pred sprehodom sem se pozabil namazati proti komarjem, zato so me začeli pikati in sem kmalu pobegnil nazaj na barko.
Popoldne, ko je v Sloveniji nastopilo jutro, sem se dopisoval z zavarovalnico in agenti glede certifikata v angleščini. Obljubili so mi, da ga bodo do konca dneva zagotovo poslali, zato sva se z Zlato popoldne odpravila proti Maleziji.
Prečkati sva morala dva zelo prometna ladijska koridorja okoli Singapurja. Prvega ki vodi proti vzhodu sva prečkala zvečer, drugega ki vodi proti severozahodu pa ponoči.
S pomočjo AIS-a in položajev ladij na AIS monitorju je bilo vse skupaj precej pregledno, saj sem lahko videl, s kakšnimi hitrostmi plujejo posamezne ladje in temu prilagajal našo hitrost. Pred nekaterimi ladjami sem moral pospešiti, druge pa sem počakal, da so šle mimo in potem nadaljeval s potjo do druge strani koridorja sheme ločene plovbe, kjer imajo ladje prednost.
Brez AIS-a se med ladje zagotovo ne bi podal ponoči. Sidro sva potem spustila na sidrišču pred malezijsko obalo zahodno od Singapurja. Angleški certifikat je zavarovalnica ponoči poslala po mailu in zjutraj sva lahko pristala v Puteri Harbourju ter brez težav opravila malezijske vstopne formalnosti. Zdaj sva v Maleziji in Zlata je v civilizaciji.
Singapur ponoči
Puteri Harbour