Čez ekvator proti Maleziji
Med opravljanjem izstopnih formalnosti sva na Belitungu z Zlato med pogovori z uradniki doživela nekaj presenečenj, ki si jim tudi z nekaj časovne oddaljenosti še vedno lahko le čudim. Carinika, ki sem ju dopoldne pričakal na plaži in s čolnom odpeljal na barko, sta me vprašala, po čem je Slovenija poznana. Omenil sem lepo zeleno naravo, gore, gozdove, reke, jezera, griče, kraški svet, ravnice in morje. To kakšnega posebnega vtisa na carinike ni naredilo, saj v takšni in še malo bolj bujni naravi tudi sami živijo.
Poskusil sem z Melanijo, a Trump zadnje čase med muslimani ni najbolj priljubljen in tukaj sem usekal mimo. Potem sem poskusil s športniki, nogometaši, košarkarji, skakalci, kolesarji in rekel »Oblak«. »Ou, Jan Oblak is Slovenian?«, sem dobil odgovor. In potem sem naštel še nekaj priimkov Šeško, Dončič, Pogačar, Prevc, Roglič in vedno sta mi carinika k priimkom dodala imena »Bendžamin, Luka, Tajdaj, Primus«, le k Prevcem sta poleg imen »Pitr, Doumn« dodala še »and a little girl«. »Nika«, sem presenečeno rekel. »Yes, yes, Nika«. Povedala sta mi, da spremljata svetovni šport. Uradniki v pisarnah imajo veliko časa in vseskozi imajo mobitele v rokah.
Največje presenečenje pa sva z Zlato doživela v čakalnici urada za karanteno, kjer se je tudi Zlati povesila čeljust in je izbuljila oči. Uradniku sem izročil dokumente in je z njimi odšel v pisarno, da bo napisal izstopno zdravstveno deklaracijo. Po četrt ure se je vrnil in vprašal, ali sem jaz Miran Tepeš. »Ja«, sem mu odgovoril, »saj sem vam dal svoj potni list.« »Ja, ne, mislil sem športnik Miran Tepeš?« Presenečeno sem mu potrdil, da sem bil športnik. »Oh, this is such a great honour for me. I follow all winter sports and I’m such a big fan of skiing and ski jumping«, mi je mladi zdravstveni delavec navdušeno rekel. Nejeverno sem ga pogledal, ali se morda zafrkava in nisem vedel, kaj naj mu rečem. Od presenečenja sem bil tiho, z Zlato sva se spogledala, potem pa sem se odločil, da mu verjamem in smo se z Indonezijcem pogovorili o zimskih športih.
Svetilniku na otočku Langkuas sem v sredo, šestega maja zgodaj zjutraj, pomahal v slovo in odplul proti Maleziji. Do juga Malajskega polotoka je skoraj 400 milj, zato te poti z Zlato ne bova prejadrala v enem kosu, temveč se bova spotoma ustavila v zalivih na nekaj indonezijskih otokih. Nočna plovba med otoki je zaradi številnih ribičev lahko kar naporna, dodatno težavo pa predstavljajo tudi nenatančne navtične karte.
V sredo popoldne sva sidro za nekaj ur spustila v zalivu na severu nenaseljenega otok Gelasa, kjer sva si med počitkom ogledala koralne grebene. Med plavanjem do koralnih grebenov mi je na žalost uspelo utopiti moj podvodni fotoaparat, s katerim sem v zadnji desetih letih naredil tudi večino kopenskih fotografij in video posnetkov z mojih potovanj po svetu. Ponoči sem polnil baterijo, potem pa slabo zaprl vodotesna vratca fotoaparata. Neumnost sem odkril po nekaj sekundah, ko sem zaplaval s fotoaparatom v roki in skozi potapljaško masko videl odprta vratca. Dvignil sem fotoaparat iz vode, a je bilo že prepozno. Voda je vdrla v fotoaparat in rešiti sem uspel le spominsko kartico.
Vetra ni bilo, zato je na barki postalo zelo vroče in edini način, da si na barki narediš malo vetra je, da odpluješ in veter s premikanjem dela barka sama, seveda s pomočjo motorja. Skokico sva obrnila proti severu otoka Bangka in se ponoči srečevala s številnimi ribiči, z nekaj plohami in celo z nekaj vetra primernega za jadranje. Proti jutru so moje oči postale preveč zaspane za slalom med ribiči, zato sem sidro spustil na odprtem morju na globini 26 m kar med ribiči in šel za nekaj ur v posteljo.
V četrtek sva se čez dan ustavila na severu Bangke, popoldne pa se je pojavil veter, dvignila sva sidro in z 10 vozli vzhodnika odjadrala naprej proti severozahodu . Še pojasnilo, da ne bo kdo mislil, da jaz forsiram jadranje. Zlata je tokrat dala komando za odhod, ker ji zaliv ni bil všeč in ker si želi čimprej priti v civilizacijo. Civilizacija zanjo pomeni, da je v bližnji okolici mogoče videti nebotičnike, da so v bližini trgovine in restavracije in da je na kupu vsaj nekaj sto tisoč ljudi
.
Jadranje proti otočju Lingga je bilo ponoči zelo živahno, saj so naju pogosto napadale plohe in nevihte, ki so vsaka po svoje spreminjale smer in jakost vetra, zato je bilo dela z jadri kar dosti. Še vedno pa je tak način potovanja boljši, kot pa sta bila prejšnja dva, ko je bilo potrebno večinoma poslušati motor.
Skokico je nočni dež dodobra opral, veter pa je dvignil valove, ki so zadeli ob nasprotni tok, da je bilo morje precej zmešano. Dopoldne sva prijadrala do otočja Lingga, kjer pa jugovzhodna sidrišča zaradi krepkega valovanja niso bila primerna. Nadaljevala sva pot v zavetje severnega dela otočja, kjer sva potem slalomirala med številnimi plavajočimi ribiškimi hiškami, ki so bile zasidrane med otoki in koralnimi grebeni. Te hiške so videti kot nekakšne »vikendice«, kamor se lahko priveže čoln in imajo streho, pod katero lahko nekaj ljudi na suhem prespi.
Začela sva se približevati ekvatorju in ker bo Zlata prvič plula čez ekvator, mora po pomorskih običajih opraviti tudi pomorski krst. Strašil sem jo, kako jo bom porisal in popisal in da bo morala zapeti pomorsko pesem, nazadnje pa sem v shrambi našel pozabljeno skorajda prazno steklenico viskija, s katero je Zlata ob prečkanju ekvatorja nazdravila Pozejdonu in severni polobli, na katero sva zaplula.
Kmalu zatem sva se ustavila na sidrišču v zavetju otoka Kentar in barko zasidrala za nočni postanek.
