Lombok, Indonezija
V Labuan Baju mi prvi poskus uradnega vstopa v Indonezijo ni uspel, zato sem po vrnitvi na barko v sredo popoldne poklical v marino Medana Bay na Lomboku, da mi pri njih v marini pomagajo urediti vstopne formalnosti. Njihova provizija je za okoli 100 eur nižja kot na Floresu. V marini Medana Bay sem se v bistvu za urejanje vstopnih formalnosti dogovoril že pred nekaj tedni, vendar sem takrat načrtoval prihod na Lombok za šele prvi teden novembra. Zaradi ugodnega vetra na večini dozdajšnje poti sem svoj načrt prehiteval za en teden in za marino je to predstavljalo težavo, ker uradniki iz glavnega mesta Lomboka pri njih gostujejo le enkrat ali dvakrat na teden. Edina hitrejša možnost se je kazala le, če bi mi na Lombok uspelo priti že ta petek dopoldne. To je pomenilo, da bi moral v dnevu in pol (dve noči in en dan) prepluti 250 milj.
Poznal sem vremensko napoved, ki je obetala le malo vetra in vedel sem, da bom imel večinoma za vozel do dva morskega toka nasproti, a sem termin vseeno potrdil. Doslej sem za 2600 milj od Salomonovih otokov zaradi ugodnega vetra porabil le dobro polovico tanka nafte, to je 170 litrov in večino nafte sem pokuril za polnjenje akumulatorjev ob oblačnih dnevih. Zdaj bom za zadnjih 10 % poti zaradi pospešenega motojadranja porabil vsaj še enkrat toliko nafte. Malce trapasto je to in nič kaj trajnostno, a mi bo omogočilo, da bomo barko na kopno postavili vsaj en teden prej, kot sem načrtoval in tudi domov bom lahko prišel že v začetku novembra in se bolje aklimatiziral na začetek zime, ki se nam začne s prvimi skakalnimi tekmami na Norveškem in na Švedskem v drugi polovici novembra.
Čas je denar, je rek, ki ga uporabljajo podjetniki in poslovneži. Med jadranjem po svetu naj to ne bi veljalo, vendar jaz zaenkrat še vedno kombiniram jadranje po svetu s svojo zaposlitvijo in moram zato včasih “dirkati” po morju, da pridem pravočasno v službo. Spomladi se upokojim in potem bo vse drugače???
Ročko za plin sem prestavil še malo bolj naprej, da je motor dosegal 2200 obratov in je bila hitrost po vodi pri šest in pol vozlih. Jadra sem imel razvita in ko je bilo vsaj nekaj sape, je hitrost barke presegla sedem vozlov. Žal je nasprotni tok barko vseskozi upočasnjeval. Moto-jadral sem bliže obali, kjer je bilo nasprotnega toka manj, a je bilo tam na morju več ribičev, zaradi katerih ponoči nisem smel spati. Spanje sem malo nadoknadil čez dan, ko so ribiči vrnili domov in se je morje izpraznilo. Med potjo sem srečeval potniške in tovorne ladje in spotoma ugotovil, da na ladijskih poteh, ni veliko ribičev in ni položenih mrež. Poslej sem na poti proti zahodu sledil ladjam, ponoči pa sem imel poleg AIS-a prižganih še nekaj več palubnih luči, da so me z ladij lažje opazili in se izogibali.
Precej neprespan in utrujen sem tretji dan zjutraj priplul do Lomboka. Vrh mirujočega vulkana sega preko tri tisoč metrov visoko in je bil zato nad obzorjem viden že od daleč. Dopoldne sem med koralnimi grebeni zavil v zaliv, kjer je marina Medana Bay. Pravočasno sem prišel do sidrišča marine, spustil čoln v vodo in se izkrcal na obalo še preden so iz glavnega mesta sem prišli uradniki in uradnice mejne policije in carine. Cel petek popoldne smo potem skupaj izpolnjevali kopico različnih papirjev in prijavo še novo najavo prihoda preko interneta. Do večera so končali, dobil sem nalepko v potni list in za en zvezek različnih dokumentov, ki naj bi jih potreboval za plovbo po Indoneziji.
Zdaj sem uradno v Indoneziji in uradniki so me obvestili, da se lahko zdaj prosto gibam po državi. Gibanje bom preložil na jutri, danes pa sem si privoščil le še večerjo v marinski restavraciji, potem pa je bilo na vrsti spanje.
V soboto je bila Skokica pripravljena, da iz morja skoči na kopno. Tukaj barko v morju pred plažo naložijo na prikolico in jo potem s pomočjo traktorja potegnejo iz vode. Peter, lastnik marine, mi je povedal, da je zaradi precejšnega ugreza Skokice to mogoče le ob visoki plimi, ta pa v času med ščipom in mlajem ni visoka in v naslednjem tednu bodo plime še nižje. Edino kratkoročno možnost za poteg barke na kopno je videl kar takoj danes sredi dneva, pa še za to je rekel, da bo šlo zelo na tesno.
Dopoldne sem spustil, zložil in pospravil genovo ter pobeglo letvico namestil nazaj v glavno jadro, srečal sem se tudi z mehanikom in dogovoril za popravilo sklopke, potem pa Skokico s sidrišča prestavil do pontona pred marino in čakal da se morje s plimo dvigne. Delavci marine so dopoldne z nekakšnim buldožerjem odrinili mivko in poglobili morje pred navozom in pripravili stojalo na prikolici. Prikolico so s traktorjem porinili pod barko, s hidravliko dvignili Skokico na podporne roke stojalu in začeli vleči prikolico z barko iz vode.
A ni šlo gladko,, ker se je prikolica pod težo barke malo pogreznila v mivko. Potem so z motikami pod vodo odkopali pesek pred kolesi, a spet ni šlo, ker se je morje s plimo še malo dvignilo, kolesa traktorja so bila v vodi in so drsela, zato traktor po klančini ni mogel splezati iz vode. Nato so prinesli močne škripce, en konec škripčevja privezali na traktor, drugi konec pa na Petrov avto in poskusili znova. Barka se je malo premaknila in spet obstala, ko je Petrov avto začel poskakovati po cesti in izgubljal oprijem pod kolesi. In potem so v prtljažnik avtomobila naložili nekaj betonskih blokov in zraven se je v prtljažnik usedlo še nekaj ljudi. To je potem delovalo in Skokica je bila čez četrt ure na kopnem, kjer so jo oprali, nato pa odpeljali med palme v park nekaj sto metrov v zaledju obale. V tako lepem okolju Skokica na kopnem ni bila še nikoli.
Popoldne je na barko splezal mehanik Gun in uspel iz menjalnika ns SD pogonskem sklopu motorja odmontirati sklopko. Obljubil je, da bo sklopko popravil v ponedeljek. Do večera mi je potem ostalo še nekaj časa za sprehod po gosto naseljeni okolici marine. Otok Lombok je po velikosti petkrat manjši od Slovenije, na njem pa živi štiri milijone ljudi.
V naslednjih treh dneh sem barko pripravil za petmesečno mirovanje, pospravil opremo, popravljal malenkosti, se smilil samemu sebi v tej tropski sopari in vročini, se pretepal s komarji in se potepal po okolici. Večere sem preživel ob klepetu v družbi jadralcev z vsega sveta. Nekateri so se na svoji poti po svetu tukaj ustavili za teden ali dva in si ogledujejo Lombok, drugi obnavljajo antifouling na podvodnem delu barke, tretji pa imajo na svojih barkah bolj resne obnovitvene projekte ali pa težave z motorjem in opremo ter vroče dneve preživljajo v barkah zakopani v delo.
Končuje se sušno obdobje in začenja se deževna doba. Listavci bodo ozeleneli in narava bo postala še bolj bujna, kot je že zdaj. Predhodnico smo dobili že včeraj, ko je bil deževen dan. Z dežjem sem dobil še eno opozorilo, da je potrebno barko za mirovanje bolje zaščititi, kot sem to naredil na Salomonovih otokih, ko sem v notranjost le pospravil večino opreme. Ko sem se po dveh mesecih vrnil, sem potreboval dva dni, da sem s palube očistil ptičje dreke in iz jader ter buma odstranil vsa gnezda. Barke na kopenskem delu marine so tukaj verjetno z razlogom prekrite s ceradami in tudi jaz sem šel v trgovino in kupil dve kamionski ponjavi.
V bližini je džamija, na katero imam z barke lep razgled. Na minaretih džamije imajo nameščene močne zvočnike, preko katerih večkrat na dan predvajajo molitve tako na glas, da barka kar vibrira. Še posebej kruta je molitev ob štirih zjutraj.
Zadnja dva dneva v Indoneziji sem preživel predvsem v barki, na barki in pod barko. Opravil sem kompleten vzdrževalni servis motorja, skupaj z mehanikom Gunom pa sva naredila še celovit servis pogonskega sklopa. Pri slednjem sem bil jaz predvsem v vlogi svetilnika in občasnega pomočnika. Gun je iz delavnice prinesel popravljeno (očiščeno) sklopko in jo namestil v menjalnik. V naslednjem koraku sva se lotila razdiranja sail drive pogonske noge, kjer sva na os propelerja namestila nove semeringe in cinke ter zamenjala olje. Nekaj težav sva imela z razstavljanjem propelerja, ker sva ga z Jurijem lansko leto preveč temeljito zalepila.
Po še dveh dneh so bila vsa mehanska servisna dela na barki opravljena in po vrnitvi na barko me spomladi čaka le še barvanje podvodnega dela trupa barke. Zdaj sem že vedel, da so popravila in vzdrževalna dela in pospravljanje na barki že v zaključni fazi, zato sem si za čez dva dni kupil tudi letalske karte za domov. Cela jesenska pot od Salomonovih otokov do Indonezije je potekala bolj gladko kot sem načrtoval in v Slovenijo se bom lahko vrnil že začetek novembra, kar deset dni prej, kot sem predvideval.
Zmanjkalo je časa za popravilo avtopilota, a mehanik Gun je s testiranjem hidravličnega sklopa in pretikanjem cevk ugotovil, da težave dela hidravlična črpalka, ki v eno stran ne deluje dovolj dobro. Na barki imam rezervno črpalko, pri kateri pa je pokvarjen elektromotor, a Gun mi je zagotovil, da ga bo popravil in bomo spomladi črpalko namestili na njeno mesto.
Zdaj lahko naslednjih 5 mesecev upam, da bo narava milostna z mojo barko in da aprila po vrnitvi na Lombok ne bo preveč dela s čiščenjem in popravljanjem.
