9.7. Nič čudnega ni, da so Azori tako zeleni, ko pa tako pogosto dežuje. Vendar je sonce tudi danes popoldne premagalo oblake in z Zlato sva se lahko v lepem vremenu sprehodila po mestu in trdnjavah ter hribih v okolici.

 

Spotoma sva videla, da so Angro že v preteklih letih osvojili Slovenci in na valobranu marine skupaj z veliko drugimi jadralci pustili svoj spominek.

Vesna pravi, da če narediš krog, se moraš narisati, toda krmar Skokice je preveč len za risanje.

 

 

Raje grem v hrib in se razgledam po okolici. Čudovito urejeni in obdelani so vsi azorski otoki, na katerih sva se do sedaj ustavila. Ceste in poti so vzdrževane, hiške lepo pobarvane in s cvetlicami na balkonih, parki so čisti in pokošeni. Vsepovsod je zelenje in pisani cvetovi.

Otoki so raj za pohodnike, saj tukaj po navadi tudi poleti ni vroče, pohodniške poti pa so dobro označene in vzdrževane.

 

S hriba nad Angro sem opazoval morje proti jugovzhodu. Danes so od tam še prihajali valovi, veter in deževni oblaki. Glede na napoved se bo vreme jutri spremenilo in veter bo postopoma dobival bolj severno smer, zato bova z Zlato jutri zjutraj odjadrala proti Sao Miguelu in če bo veter tudi v prihodnjih dneh vztrajal na severnih smereh, bova pot nadaljevala proti Madeiri.

—-

9.7.  Včeraj zvečer sva priplula do Terceire in Skokico privezala ob pomol v pristanišču mesta Angra do Heroismo.

Zjutraj so mi v marini povedali, da za Skokico nimajo prostora, da pa mirno lahko še eno noč ostanem ob glavnem pomolu, ker ne pričakujejo nobene ladje.

Z Zlato sva se že včeraj sprehodila po slikovitem mestu, danes dopoldne pa so nama to preprečile plohe.  Bova popoldne nadoknadila, ko sonce po navadi prežene oblake.