16.10.  Kaže, da še nekaj dni ne bo pravega vremena za nadaljevanje poti proti jugozahodu. Veter naj bi se za dva dni obrnil šele konec tedna, če bo vsaj ta napoved zdržala. Med Durbanom in East Londonom je 250 milj odprte obale brez pravega zaliva, do naslednje možnosti za postanek, do Port Elizabetha je še 130 milj dlje. Te dni od tam vseskozi prihajajo valovi vetra s hitrostjo med 30 in 40 vozli, med njimi pa je le po nekaj ur premora, zato sem prisiljen vedriti v Durbanu.

Z Zlato se počasi spoznavava z mestom, poleg tega imam še kar nekaj opravkov s popravili na barki, da mi ni preveč dolgčas, a potrpežljivost bo vseeno na preizkušnji.

Zlati ta malo daljši postanek sicer čisto ustreza, a če se vreme kmalu ne bo zelo spremenilo in bo močan jugozahodnik še naprej prevladoval, bom zaradi omejenega časa moral pozabiti na letošnje jadranje čez Atlantik do Brazilije.

Danes zvečer smo se z novimi prijatelji s sosednjih bark zaklepetali in pogostili s palačinkami.

 

15.10.  Včeraj navsezgodaj, še v jutranjem mraku sva izplula iz Richards Baya proti jugovzhodu, da sva petnajst milj od obale prišla do južnega Agulhaškega morskega toka.

Več kot dve uri sva plula med množico zasidranih ladij, ki na oceanskih valovih čakajo, da pridejo na vrsto v pristanišču. Nekatere ladje so se na sidrišču kar krepko zibale.

Žal je južni tok v teh dneh bolj skromen in je k najini hitrosti dodajal le slab vozel, vendar je takšen ovinek stran od obale z dvajset dodatnimi miljami vseeno boljši, kot plovba po krajši poti bliže obale proti pol vozla severnega protitoka.

Sredi dneva se je pojavil severovzhodnik in se popoldne vse bolj krepil. Jadra sem postopoma krajšal in zadnji dve uri pred Durbanom sva v preko 30 vozlih vetra jadrala le še s tretjino genove, valovi pa so od zadaj že silili v kokpit.

Durban naju je, kot se spodobi, pozdravil z ognjemetom. Ko sva zvečer prijadrala do valobranov pred pristaniščem, se je namreč razbesnela nevihta. Morje je bilo že brez nevihte dovolj kipeče, nevihtni piš in dež pa sta na valove dodala še malo smetane.

Nevihte so čez mesto prihajale v valovih in v vmesnem zatišju sva se uspela zasidrati pred tukajšnjo marino. Dežurati sva morala še do srede noči, ko so nevihte končno izzvenele.

Pontone v marini popravljajo po razdejanju, ki ga je povzročilo torkovo neurje, zato v marini nisva dobila prostora. Z veseljem sve sprejela vabilo domačega jadralca na večji železni jadrnici, da se lahko priveževa ob bok njegove barke, zasidrane v zavetju valobrana. Zvečer naju je v premoru med nevihtami prišel opozoriti, da ni varno sidrati v pristanišču pred marino, ker so na obeh straneh blizu plitvine in bova hitro nasedla, če nama sidro malo popusti. Sidro je zdržalo, a zjutraj sva se vseeno preselila k domačinu, ki nama je povedal, da ima v vodi štiri težka sidra, po eno na vsako stran barke spredaj in zadaj, ki so zdržala tudi torkov vihar, ko so sunki vetra dosegali 300 km/h. Polovico pontonov v marini je takrat skupaj z barkami odtrgalo in odneslo na plitvine in v kot pristanišča, kjer so se barke in pontoni trli drug ob drugega in nekaj bark je potonilo. Plavajoče segmente pomolov zdaj popravljajo in spet sestavljajo v pomol.