27.9. Še dva tedna je do vrnitve v Južno Afriko in vse bolj premišljujem o jesenskem jadranju. Kaže, da bom jeseni jadral veliko več, kot sem mislil in bom moral namesto načrtovanih 1000 milj prejadral kar petkrat daljšo razdaljo. Pred nekaj dnevi sem namreč dobil razpored mojih službenih obveznost za prihodnje leto in spomladi med njimi ni prostega obdobja, ki bi bilo daljše od treh tednov, za prečkanje južnega Atlantika pa jih potrebujem vsaj pet.

Zato zdaj preučujem možnosti, da bi južni Atlantik prejadral že to jesen pred začetkom naše zimske tekmovalne sezone. Sredi oktobra lahko začnem z jadranjem in teoretično bi do konca novembra, ko se nam začne zimska tekmovalna sezona, lahko prijadral do Brazilije.Seveda moram pred tem tudi barko usposobiti za novo prečkanje oceana in tudi vreme bo moralo biti ugodno, da se vse skupaj časovno izide v petih tednih. Prvi teden na Indijskem oceanu bom potreboval čim več severnika, naslednje štiri tedne od Rta Dobrega upanja naprej na Atlantiku pa čim več južnika in vzhodnika.

Večino opreme, ki jo moram zamenjati (pripone, vetrni inštrument, servisni material za popravilo jader, …), sem že nabavil. Morda pred odhodom na pot uspem nabaviti še AIS sprejemnik, žal pa nisem uspel dobiti novih ležajev krmila. Stari ležaji so se nekoliko obrabili in os krmila je na poti čez IIndijski ocean začela malo opletati. Najti bom pač moral začasno rešitev za zatesnitev špranje med ležaji in osjo krmila. Med jadranjem poleti sem v špranje tlačil z mastjio namazano vrvico, a je popravilo vedno zaleglo le za  dan ali dva, potem pa je os krmila spet opletala za nekaj milimetrov. Zdaj bom imel s seboj teflonske ploščice, ki bi morale biti boljša rešitev za zatesnitev ležaja.