20.5. Ponoči sva z Dušanom priletela v Recife, si izposodila avto in ob sončnem vzhodu sva bila že v ribiški vasi Jacare, kjer naju je Skokica pričakala privezana ob pomol na reki Paraibo. Na krovu in v notranjosti je bilo vse tako kot pred dvema tednoma, ko sem barko tukaj zapustil. Celo okna sem takrat pred odhodom dovolj dobro zatesnil, da so zdržala tropske nalive v preteklih dneh in je bila notranjost barke suha.
Dan je bil lep vroč in soparen. Na tropsko podnebje sva se z Dušanom navajala med krpanjem in lepljenjem genove na tleh pomola. Veliko razpok in lukenj so valovi, sonce in veter v minulih štirih letih zadali temu velikemu sprednjemu jadru.
Večino poškodb sva do večera polepila in zalikala, da bi genova vendarle zdržala še naslednjih za letos načrtovanih devet tisoč milj po Atlantiku in Sredozemlju do Slovenije.
Do večera sva na barko zvozila tudi še hrano, pijačo in nafto ter napolnila tanke z vodo za naslednja dva tedna, ko bova sprva ob severni brazilski obali in nato po rekah skozi tropski pragozd iskala pot do Amazonke. Prvih 1700 milj bova na krovu Skokice sama, potem pa v Francoski Gvajani dobiva družbo novih članov posadke.
V ponedeljek naju čaka le še boj z uradniki za ureditev izstopnih ladijskih dokumentov in nekaj manjših opravil na Skokici. Upam, da bova pri oblasteh dovolj uspešna, da bi že pred večerom lahko zaplula na Atlantik.