6.5. Ko sem ponoči v dežju plul po reki in spustil sidro, kjer je na zemljevidu pisalo Jacare in kjer sem videl še nekaj zasidranih bark, sem dobil vtis, da sem prišel nekam bogu za hrbet.
Zjutraj sem pogledal naokrog in za obrežjem reke videl veliko nebotičnikov. Dopoldne sem se sprehodil na vzhod do atlantske obale in spotoma spoznal, da imam barko zasidrano na robu velemesta.
Proti večeru je na obrežje reke prišla množica ljudi in vse je vrtelo kot na sejmu. Ulični plesalci capoeire
so se izmenjevali z različnimi glasbeniki, po reki pa so križarile turistične ladjice z glasno navito glasbo in prešerno razpoloženimi plesočimi turisti. Vrhunec večera je bil nastop saksofonista, ki je na čolnu v sončni zahod zaigral Ravelov Bolero. Ta saksafonist že vrsto let vsak večer v čolnu na reki Paraiba pred ribiškim naseljem Jacare igra priljubljene melodije, ob sončnem zahodu pa zaigra še Bolero. Glede na množico ljudi, ki ga pridejo gledati in poslušati, sklepam, da je tukaj zelo priljubljen.
Žal mi mojega računalnika ne uspe povezati na internet, da bi lahko dodal kakšno fotografijo iz preteklih treh tednov. Ni mi tudi še uspelo popraviti številnih “napač”, ki so se mi pritipkale, ko sem zadnje tedne poročila pisal med valovi na majhni številčnici satelitskega telefona. Danes je bil dan za počitek, jutri pa bom šel po okoliških mestih na obiske k različnim uradnikom in urejati razmeroma zapletene brazilske vstopne formalnosti. Menda si je za to potrebno vzeti 2-3 dni.