Dosti sem se naletal zadnja dva dni. Preko Bruslja, Milana, Adis Ababe in Windhoeka sem danes popoldne priletel v Walvis Bay, ki me je za spremembo pričakal v sončnem in toplem vremenu z rahlim jugozahodnikom. Puščavo Namib, preko katere sem se prejšnji teden vozil z avtom, sem si danes lahko ogledoval od zgoraj.
Pozimi sem nabavljal letalske karte za let iz Brazilije domov, videl sem cenejšo karto za 9. maj in jo kupil, potem pa sem sešteval milje in dneve in ugotovil, da sem se pri datumih uštel za tri dni oziroma da bom moral imeti na 3200 milj dolgi poti čez Atlantik povprečje preko 150 milj dnevno, da se mi bo izšlo, na Sveti Heleni pa se bom lahko ustavil le za en dan. Teoretično se mi ob ugodnem vetru lahko celo izide, a bom moral že danes ponoči odjadrati iz Walvis Bayja.
Popoldne sem v pristanišču opravil izstopne formalnosti, nabavil hrano in nafto in jo s čolnom prepeljal na barko, zvečer sem si v jahtnem klubu privoščil pico in na računalnik prenesel vremenske napovedi za naslednjih 7 dni. Kar smejalo se mi je, ko sem jih videl, saj od srede naprej obetajo med 15 in 20 vozlov južnega in jugovzhodnega vetra.
Skokica me je pričakala kar hudo umazana, a tokrat so bili tjulnji vzrok za svinjarijo v kokpitu. Paluba je bils vsa kosmata, pobruhana z ribjimi ostanki in posrana, da sem se moral krepko potruditi, jo spirati in krtačiti, da je spet zadoščala vsaj minimalnim higijenskim standardom. Včeraj je tukaj menda krepko deževalo in si težko predstavljam, kakšna je bila paluba barke pred tem dežjem.
Ko sem se zvečer vrnil iz trgovine, sem spet moral pregnati tjulna iz kokpita.
Ponoči bom Skokico pripravil za jadranje in odplul proti 1230 milj oddaljeni Sveti Heleni.