Otočje Santa Cruz, Salomonovi otoki
V torek zvečer smo prijadrali do otoka Nendo na Salomonovih otokih. V temi si nisem upal iskati poti skozi ozke prelive med otoki in koralnimi grebeni, saj navtične karte tukaj niso zelo natančne. Zaspan sem bil, zato sem se odločil, da bomo do jutra počakali kar na morju v zavetrju otoka, ne da bi sidrali. Zavil sem k otoku in pospravil jadra. Pri pospravljanju jader pa sem se dovolj zbudil, da sem si premislil glede nočnega postanka. Zagnal sem motor in naredili smo še dvourni krog okoli otoka Malo, da smo prišli na sever Nenda, od koder je veliko bolj preprost vstop v zaliv pri Lati. Lata je glavno mestece vzhodnih Salomonovih otokov in eno od petih pomorskih vstopnih točk za vstop z jadrnico v državo.
Ponoči smo sidro spustili na vzhodni strani zaliva v mirnem zalivčku nasproti Late. Dopoldne smo v skladu z dogovorom dobili obisk prijaznih uradnikov carine in imigracije. V eni uri smo opravili vstopne formalnosti, le carinskih dokumentov še nisem dobil in mi je carinik obljubil, da mi jih bo poslal po elektronski pošti.
Popoldne nas je ravnateljica Hilda povabila na ogled svoje srednje tehnične šole in dijaškega naselja, ki je postavljeno nad zalivčkom, kjer smo sidrali.
Preostanek dneva smo namenili sprehodu in teku po z bujnim gozdom poraščeni okolici. Na ta konec zaliva je še nekaj let nazaj vodila cesta, potem pa je narastla reka pred leti podrla most, po cesti so se nehali voziti avti in cesto si je nazaj prisvojila džungla. Po bivši cesti zdaj med grmovjem in drevesi vodi le še ozka stezica, po kateri otroci iz okoliških vasi hodijo v šolo. Zvečer smo na barki pogostili ravnateljičino družino, ki je s kanujem prišla na obisk in so nam zaželeli dobrodošlico ter s seboj prinesli cvetje in zelenjavo.
V četrtek smo šli z našim gumenjakom na izlet čez zaliv do glavnega naselja Lata in se po peščeni cesti polni velikih luž sprehodili po mestecu s skromnimi hiškami. Spet lahko napišem, da imajo skoraj vse, kar imajo veliki, le da so banka, pošta, trgovine, bolnica, policija, … v skromnih, majhnih hiškah ali kontejnerjih. Le nogometno igrišče imajo v velikosti, kot smo ga navajeni pri nas. Imajo tudi letališče, smučarske skakalnice pa na otoku nismo videli.
Popoldne smo se želeli vrniti čez zaliv nazaj proti Skokici, pa nas je v pristanišču pričakal okrepljen veter, ki je dvignil metrske bele valove, čez katere bi postala plovba z malim gumenjakom in štirimi ljudmi na krovu kar huda pustolovščina. Robert, Nina in Zlata so se zato na obali raje dogovorili z enim od domačinov, da jih je 3 milje čez zaliv odpeljal z ribiškim čolnom. Z našim gumenjakom je bila plovba čez valove z le eno osebo na čolni še vedno živahna, a veliko hitrejša in bolj suha, kot bi bila s kompletno posadko.
V zalivčku so se nam na katamaranu pridružili izraelski jadralci, s katerimi smo se srečali na Vanuatuju in si potem preko mailov izmenjevali informacije o formalnostih in sidriščih na poti. Z Zlato sva se odzvala povabilu na pijačo. Pogovarjali smo se sicer večinoma o jadranju, a se nisem mogel premagati in sem jih povprašal po njihovem mnenju o vojnah, ki jih ima Izrael s Palestinci in drugimi državami v okolici. Njihov pogled na problematiko je popolnoma drugačen kot naš in Izraelci zdaj samo osvobajajo ozemlja, ki naj bi bila nekoč že njihova in so jih v preteklih stoletjih zasedli muslimani. Še posebej ostra ali divja je bila žena od enega od jadralcev, ki bi pobila kar vse v bližnji in daljni okolici Izraela. Mož jo je miril, a brez uspeha. Jezna je bila, ker so bila zaradi izmenjave raket med Izraelom in Iranom zaprta letališča v Izraelu in je morala zato podaljšati obisk na jadrnici in v nedogled prestaviti vrnitev z letalom domov. Izraelci so s katamaranom na poti okoli sveta, na zadnjem delu pa jih pot med otoki vodi skozi pretežno muslimanske države, zato se na poti proti Izraelu verjetno ne bodo veliko ustavljali.
V petek smo skupaj z Izraelci navsezgodaj odjadrali proti zahodu, proti 210 milj oddaljenemu otoku Santa Ana. Vzhodnika smo imeli med 15 in 25 vozli in lepo smo metuljčkali z vetrom in se guncali po dvometrskih valovih. Pričakoval sem, da bodo Izraelci na katamaranu s krmnim vetrom vsaj toliko hitri kot mi, a so jadrali počasneje in smo jih popoldne izgubili za obzorjem. Ponoči smo prijadrali do neviht, ki so vseskozi razsvetljevale nebo okoli nas, a so bile dovolj daleč od nas, da nas niso motile pri jadranju. Le veter so preusmerjale vsaka malo po svoje od severovzhoda do jugovzhoda in temu sem prilagajal tudi našo smer jadranja.
Proti jutru pa je vreme začelo divjati in je krepko skočilo iz okvirov, ki so jih obetale vremenske napovedi. Divje plohe in nevihte so se spravile nad nas in okrepile veter nad 30 vozlov. Avtopilot se je vse pogosteje izklapljal. Zamujal sem s krajšanjem jader, a mi je na koncu vendarle nekako uspelo pospraviti glavno jadro z jambora, ne da bi se strgalo na križih. Nastradal je le radarski odbojnik, ki ga je s seboj odnesel viharni veter. Dopoldne se je veter med nevihtami okrepil nad 40 vozlov in jadrali smo le še s petino genove. Vseskozi je hudo lilo z neba, valovi so se dvignili na 4 – 5 metrov in avtopilot temu ni bil kos. Vse več sem moral krmariti ročno, zunaj na dežju. Krepko je deževalo, da se je videlo le nekaj deset metrov okoli barke, grmelo, bliskalo, …
Zadnjih 20 milj pred Santa Ano so se nevihte, ki so vseskozi prihajale od zadaj, še okrepile in sunki vetra so presegali 50 vozlov, zato sem do konca zvil genovo in zagnal motor. Itak smo že samo na jambor dosegali preko 6 vozlov hitrosti, a krmarjenje med valovi je bilo s pomočjo motornega pogona vseeno lažje. Strah me je bilo, da bo viharni veter odtrgal platneno streho biminija nad kokpitom, a je na srečo zdržala.
Pred Santa Ano se je izpela še zadnja nevihta, zavil sem v desno in iz velikih valov smo se umaknili v čudovito mirno zavetje otoka in v zalivu med koralnimi grebeni sredi dneva spustili sidro.
Zlata, Nina in Robert so bili preveč utrujeni od valovite poti in so popoldne ostali na barki, jaz pa sem se vendarle odpravil na krajši sprehod po otoku in v skladu z običaji pri Johnu, poglavarju vasi, izprosil dovoljenje za pristanek in za obisk otoka.
Ponoči so v zaliv prijadrali tudi Izraelci, ki jim vreme v zadnjem delu poti prav tako ni prizanašalo in jim je veter vzel nekaj blazin in opreme iz kokpita.