Prihod na Vanuatu
Vremenska napoved, ki sem jo videl na spletu, je bila ugodna za dvodnevno jadranje od Nove Kaledonije do Vanuatuja, vremenske razmere na morju pa žal ne. V nedeljo po odhodu z otoka Lifou je bilo vzhodnika bolj malo in sem do večera jadral le s hitrostjo med tremi in štirimi vozli, zvečer pa se je veter začel krepiti. Nekaj ur je bilo idealno in po razmeroma mirnem morju sem lahko v prvem delu noči jadral ostro v veter proti severo-severovzhodu, neposredno proti Tanni, proti najbližjemu vanuatskemu otoku.
Sredi noči na ponedeljek se je veter okrepil nad 25 vozlov in dvignil valove, da se je Skokica vse bolj trdo zaletavala vanje. Kurz sem moral spremeniti na sever, proti 50 milj dlje oddaljenemu otoku Efate, in krepko skrajšati jadra, da jadranje za barko ni bilo prenaporno. Valovi so se vse bolj prelivali čez krov, a sprayhood (streha nad kokpitom) me je dovolj uspešno branil pred njimi, sistem elastik, vrvi in škripcev, s katerim sem nadomestil autopilota, pa je tudi nekako deloval, da mi ni bilo potrebno pogosto popravljati smeri ali pa vseskozi stati za krmilnim kolesom.
V ponedeljek zjutraj se je veter obrnil na severovzhodnik in ni mi več uspelo jadrati proti severu neposredno proti Port Vili na Efateju. Barko so valovi in zahodni tok vse bolj odnašali proti severozahodu, stran od Vanuatuja. Na spletu sem si ogledal novo vremensko napoved in ta je kazala, da bo veter v noči na torek popustil in obrnil na za južne pasate običajno jugovzhodno smer. Nadaljeval sem z jadranjem ostro v veter čim bolj proti severu, po živahnem morju in z jadri skrajšanimi na tretjo krajšavo in tretjino genove. Upal sem, da bo vremenska napoved držala in bom v noči na torek s spremenjenim vetrom lahko zavil proti Efateju. Preko Starlinka (satelitskega interneta) sem oblastem na Vanuatuju najavil svoj prihod v Port Vilo za torek zjutraj.
Po treh dneh trdega jadranja ostro v veter sem v torek proti jutru prijadral do Port Vile na Vanuatuju. Krepak vzhodnik in severovzhodnik ter strmi valovi so me dva dni odganjali od Vanuatuja, zadnjo noč pa se me je veter usmilil in zapihal iz običajne jugovzhodne smeri, da sem brez križarjenja (oz. obratov ostro v veter) lahko zavil k otoku Efate. Sidro sem pred Port Vilo v skladu s predpisi spustil v bližini rumene boje za karanteno, vendar nisem šel takoj spat. Čakal me je video sestanek za FIS, med katerim sem se delal, da sem buden in bolj malo oglašal. Ko je bilo sestanka konec in se je na obzorju že začelo daniti, pa sem padel v posteljo.
Dopoldne sem na barko dobil obisk predstavnikov oblasti. »Bio security officer« se je spravil nad moje zaloge hrane, mi spraznil hladilnik in s seboj v vreči odnesel vse sadje, zelenjavo, sire, jogurte in svežo hrano, ter za svojo »uslugo« dodatno zaračunal še okrog 80 evrov. Carinica je bila prijazna, preverila je moje dokumente in listine od barke in ker je bilo vse v redu, mi je brez težav in brezplačno popoldne po mailu poslala plovno dovoljenje za Vanuatu. Bolj zapleten oz. drag je bil obisk dveh »Immigration Officer-jev«, pa ne zaradi mene ali mojih dokumentov, temveč zaradi gostov, ki pridejo k meni na barko na Vanuatu v prihodnjih tednih. Za to je potrebno posebno dovoljenje, za katero je potrebno dostaviti ustrezne dokumente in plačati zajetne takse. Ni bilo zelo zapleteno, le zamudno, nekaj mailov z dokumenti posadke, letalskimi kartami, planom jadranja in garancijo, da jih bom na barki odpeljal z Vanuatuja. V dveh dneh smo tudi to uredili.
Na Novi Kaledoniji sem si domišljal, kako super hitro sem se letos prilagodil na tropsko vročino, pa zdaj vem, da tam zaradi vetra z juga sploh ni bilo vroče. Tropska vročina in predvsem sopara pa me je zdaj tukaj na Vanuatuju kar krepko udarila in sem že dva dni kot zombi. Vendar se prilagajam. Prvi dan sem po dveh neprespanih prejadranih nočeh in po opravljenih vanuatskih formalnostih itak pretežno prespal. V sredo pa sem si že upal na sprehod po mestu, do super marketa na hribu in na večerni tek ob obali.
Pred pol leta je Port Vilo in Efate prizadel rušilni potres, ki je vzel nekaj življenj in ki ga mnoge v mestu niso preživele. Obalni pas so zdaj že precej počistili in obnovili, malo dlje v notranjosti mesta pa so posledice potresa še zelo vidne. Stavbe so marsikje na pol podrte in zaplankane ali pa so ruševine že odstranili in zdaj prazne parcele na ulicah kot škrbine v zobovju čakajo, da jih nadomestijo nove stavbe.
