Jadranje med tajskimi otoki

V petek zjutraj smo z Langkawija odpluli proti Tajskemu turbo-turističnemu otoku Ko Lipe in tam popoldne želeli opraviti formalnosti za vstop na Tajsko, pa so nam uradniki rekli, naj pridemo raje v soboto zjutraj.

Sprehodili smo se po otoku, Zlata in Joli pa sta vmes obiskovali številne trgovinice na sprehajalni poti čez otok. Na napisu nad vhodom na glavno otoško promenado je pisalo »Welcome to walking street«, a na ozki ulici med trgovinicami in gostinskimi lokali je bilo polno motoristov, ki se jim je bilo potrebno vseskozi izogibati.

Na vrata pisarne imigracijskega urada smo potrkali spet v soboto zjutraj, pa so nam policisti tokrat rekli, da se s koncem maja končuje turistična sezona in da za 4 mesece zapirajo pisarne. Policajem se med pospravljanjem pisarn ni dalo opraviti naših formalnosti in poštempljati naših potnih listov, carinik pa je itak že odšel na dopust in bo njegova pisarna ostala zaprta do oktobra zaprta. Policaj je rekel, naj gremo tajske vstopne formalnosti opraviti na Phuket.

Ni nam preostalo drugega, kot da odjadramo proti dobrih sto milj oddaljenemu Phuketu, da bi tam uradno vstopili na Tajsko. Seveda se bomo na poti ustavljali tudi na otokih in ne bomo jadrali direktno, ker sicer naš izlet na Tajsko sploh ne bi imel smisla. Tega verjetno ne bi smeli početi, a sem sklepal, da če so policaji odšli na dopust, potem tudi kontrole na morju ne bo.

Že prvi dan smo morali spremeniti načrt, saj Phuket leži severozahodno od Lipeja, z zahoda in severozahoda pa je pihal kar krepak veter in od tam so prihajali tudi zajetni oceanski valovi. Ni nam uspelo jadrati dovolj ostro v veter, da bi lahko jadrali neposredno proti Phuketu, zato smo cilj že po nekaj urah prestavili proti Krabiju, ki leži bolj severno. Tudi ta smer zahteva jadranje ostro v veter, a jadramo lahko veliko bolj udobno in naravnost proti cilju ter brez zamudnih obratov v veter, le kakšen večji val vsakih nekaj minut bolj na trdo nabijemo.

Prvi in drugi dan po Lipeju smo se vmes ustavili na otokih Ko Rawi in Ko Rok in se po njih sprehodili in zaplavali v veliko bolj čisti vodi, ko smo jo imeli doslej v Maleziji. Na Roku nas je navdušila razgibana pohodniška pot okoli otoka, ki se vzpne tudi na hrib nad klifi.

Tretji dan smo zvečer v dežju prijadrali do razvpitega turističnega otoka Ko Phi Phi, a je potem deževalo spet zjutraj in smo se zato odpovedali izkrcanju na otoku, temveč smo odjadrali proti mestu Krabi, ki leži v rečnem ustju na obali Malajskega polotoka.

Precej namočen je te dni ta del zahodne Tajske obale. Plohe in nevihte druga za drugo prihajajo z Indijskega oceana, vmes pa se na srečo pokaže tudi sonce. Na uradih v Krabiju smo končno opravili Tajske mejne formalnosti. Uradnike na policiji in carini mi je uspelo prepričati, da smo vstopne in izstopne formalnosti lahko opravili kar v enem dnevu, da se nam ni bilo potrebno naslednji dan še enkrat peljati v mesto. Ogled Krabija nam je pokvaril dež, kar pa Zlate in Jolande seveda ni zelo motilo. Trgovine so namreč tudi tukaj postavljene pod streho.

Po dveh dneh v marini Takola pri Krabiju smo izpluli proti jugu. Vračamo se nazaj proti Maleziji in prvi postanek sem načrtoval na Phi Phi-ju, kjer pred nekaj dnevi zaradi dežja nismo šli na otok. Tudi tokratni obisk otoka nam je začinilo viharno vreme. Po lepem nekajurnem jadranju je dve milji pred otokom nad nas privršala divja nevihta s sunki vetra preko 40 vozlov. Hitro smo pospravili jadra in se s pomočjo motorja ob tuljenju vetra in udarcih debelih dežnih kapelj počasi zavlekli v zaliv in zavetje Phi Phija in tam spustili sidro med množico turističnih in ribiških ladij v zalivu. Dež je zvečer ponehal, čez hribe na otoku pa so še celo noč iz različnih smeri prihajali divji sunki vetra.

Naslednji dan se je veter dovolj unesel, da smo ta turistični otok z razkošnimi hoteli lahko obiskali z našim gumenjakom in se sprehodili med številnimi trgovinami in restavracijami. Lavna turistična sezona je že mimo, zato v mestecu ni bilo velike gneče, v trgovinicah pa so blago ponujali z izdatnimi popusti. Le cena hrane in pijače v lokalih je bila v primerjavi z drugimi tajskimi mesti precej višja.

Za nadaljevanje poti proti jugu nas je v četrtek, 4. junija popoldne, osrečilo 25 vozlov zahodnika. Nekoliko manj je bila moja posadka navdušena nad zajetnimi valovi z Indijskega oceana. Zavetje za preko noči smo po hitrem jadranju našli na vzhodni strani otoka Ko Ngai, kjer smo v sicer zaprtem hotelskem naselju na plaži našli restavracijo, ki je bila odprta za delavce, ki v mrtvi sezoni obnavljajo hiške v naselju. Postregli so nam z okusnim Pad Thai-jem.

Zadnji otok na naši jadralski poti po Tajski je bil hriboviti Ko Tarutao. Po njegovih zalivih, plažah in gozdnih poteh smo se potepali zadnja dva dni in si ogledali nekaj kraških jam v zaledju plaž.

Z Zlato sva se sprehodila tudi do bivšega kazenskega taborišča za politične zapornike in pirate, kjer so za turistične namene zdaj obnovili nekaj hiš in skozi močvirje in gozd uredili sprehajalne poti.

Otočje Langkawi

Čez dan smo lepo jadrali in pred nami so se izza obzorja začeli kazati prvi otoki Langkawija. Skokico smo popoldne zasidrali v mirni soteski med južnimi otoki.

Z dreves, ki so se nekako ukoreninila na prepadnih stenah, nas je ponoči pozdravljalo ptičje petje, preletavali so nas orli, po vejah dreves so skakale opice. Lep, umirjen večer v bujni naravi. V spletnem vodiču za Langkawi sem prebral, da temu prelivu pravijo zaliv odmevov. Ko zakličeš v zrak, dobiš nazaj nekaj odmevov s sten okoliških otokov. Čez dan je mirna voda v prelivu privlačna za obiskovalce na čolnih in vodnih skuterjih, popoldne pa se vrnejo v hotele in mir se povrne v naravo.

Otočje Langkawi ima okrog sto tisoč prebivalcev, ki živijo predsem od turizma. Na glavnem otoku Langkawi in na manjših otokih v okolici je postavljenih veliko hotelov in počitniških naselij, v zalivih pa je tudi nekaj marin in manjših ladjedelnic, zato je to otočje priljubljeno tudi med jadralci. Cene marin so za mesečni privez približno polovico cenejše kot na Jadranu, dnevni privezi pa za vsaj petkrat cenejši kot v jadranskih marinah in pristaniščih.

V torek smo se ustavili v marini v Kuah-u, glavnem mestu Langkawija, da smo uredili vstopne formalnosti, se sprehodili, razgledali in nabavili hrano za naslednje dni. Naslednji dan smo se potem preselili v družbo opic na otoku Rebak, kjer smo tri dni uživali v razkošju marine in hotelskega naselja.

Nekaj lepih sprehajalnih poti imajo na otoku, kjer se lahko srečuješ z opicami in drugimi živalmi, in žal tudi s komarji, ki so zelo nadležni, če se pozabiš našpricati ali namazati z repelenti. Med rekreacijo na otoku sem ugotovil, da je Jelko še vedno boljši od mene v tenisu, pri namiznem tenisu pa je bilo drugače.

Skokica v mreži

V ponedeljek smo s Penanga odjadrali proti otočju Langkawi. Okrog štirih zjutraj sem dvignil sidro in potem še ponoči po ladijskem plovnem kanalu odplul iz pristanišča. Ribiči imajo tudi tukaj navado, da ribarijo na ladijskih dostopih v pristanišče in čez plovne poti potegnejo mreže, ki jih označijo z bliskavicami. Dobro uro sem uspešno slalomiral med bliskavicami na čolnih, dokler nisem priplul do ribiča na čolnu, ki je tudi sam slalomiral pred menoj. Poskušal sem se mu izogniti po desni, pa je on zaplul na desno. Potem sem zavil ostro v levo in je on navil plin na motorju ter zavil pred menoj še bolj ostro v levo. Potem sem spet zavil v desno in se ribiču izognil v velikem loku … in Skokico zapeljal v neoznačeno mrežo. Takoj sem ustavil motor, da se mreža ne bi zapletla v propeler. S svetilko sem svetil po morju, da bi videl, kam je napeljana mreža, da bi našel izhod. In potem je ribič skupaj z mrežo, ki jo je vlekel za čolnom, zaokrožil okoli naše barke in nas dokončno ujel v svojo mrežo. Prijel se je za ograjo Skokice, kazal je na mrežo pod kobilico Skokice in kričal: »mani, mani, mani, mani«, ter kazal značilno gesto z drgnjenjem palca in kazalca med seboj. Njegov lesen čoln je ob tem butal ob trup naše barke, da se je prebudila Zlata in prišla pogledati na krov, kaj se dogaja. Čuden način ribolova ima ta ribič. Namesto rib poskuša uloviti barke za denar.

Podobno je poskušal ribič na Timorju, a od mene ni dobil denarja in tudi ta ribič ga ne bo. Zakričal sem nanj, naj se s čolnom odmakne od barke in neha butati ob trup Skokice. Ko to ni pomagalo, sem ga prijel za roko, jo snel z ograje naše barke in mu še enkrat dal vedeti, da ni dobrodošel in da naj se s svojo mrežo odmakne od nas. Zlati sem naročil, naj z reflektorjem sveti v vodo, da bom videl, kje je mreža in zagnal sem motor. Ribič je končno dojel, da denarja od mene ne bo dobil, zato je mrežo zvlekel izpod premca Skokice nazaj na svoj čoln.

Pot je bila prosta in odpluli smo lahko naprej proti severu. Zdanilo se je in ob sončnem vzhodu je bil otok Penang že deset milj za nami. Zapihal je veter z vzhoda in razpel sem jadra. Postopoma je bilo ribiških ovir na morju vse manj in jadranje je postajalo vse bolj sproščujoče. Za popestritev je bilo nekaj nenavadnih ribiških naprav vendarle še videti v morju pred nami. Ribiči v več kot dvajset metrov globoko morje postavijo ali zapičijo dolga bambusova debla, po nekaj debel skupaj, ki potem za meter ali dva štrlijo iz vode. Videli smo, da ribiči s čolni pridejo do takšne skupine debel, se privežejo nanje in potem s čolnov s palicami na trnke lovijo ribe. Najbrž takšna skupina debel privlači morske organizme in ribe, da se zadržujejo v okolici.

Pangkor in Penang

Medtem ko sem se jaz v marini ukvarjal z mehaniki, so Zlata, Jolanda in Jelko z ladjico odšli na izlet po Pangkorju in si na otoku ogledovali naravne, kulturne in verske znamenitosti. Malezija je poznana po mirnem sobivanju ljudi različnih narodnosti in veroizpovedi in na otoku je dosti muslimanskih mošej ter hindujskih in budističnih templjev.

Prebivalci otoka večinoma živijo od ribištva in nekaj manj od turizma. Ribiči se pritožujejo, da je zaradi toplega morja vse manj rib, a glede na število ribiških ladij in čolnov, ki jih srečujemo na morju, je moje mišljenje, da je pomemben vzrok tudi v prekomernem izlovu rib.

Rezervoar za nafto je na Skokici vgrajen fiksno in dostop do revizijske odprtine na vrhu je nemogoč. Izžagati bi moral steno v zadnji kabini, če bi želel premakniti tank, da bi dobil dostop do revizijske odprtine na vrhu tanka. Odločili smo se za drugo možnost, da s pretokom in filtriranjem nafte očistimo usedline in goščo umazanije na dnu tanka. Delavci v marini imajo precej izkušenj s čiščenjem rezervoarjev, saj nafta v državah jugovzhodne Azije ni najbolj čista. Najprej so izčrpali in prefiltrirali vso nafto iz tanka potem pa smo 50 litrov nafte s curkom pognali v tank in na dnu ponovno izčrpali. Ta postopek smo ponovili trikrat, veliki filter za nafto v posodi pred črpalko je potemnel in upam, da smo s tem odstranili vsaj večino nesnage z dna tanka, če že ne vse.

Potem sta prišla na vrsto mehanika. Zamenjala sta zamašene cevke med filtri, očistila ventile in priključke ter sistem napolnila z nafto. Motor na Skokici zdaj spet normalno deluje s polno močjo.

Dotočil sem še nekaj nafte v tank za gorivo in plačal marino ter vse storitve, ko pa so se z izleta po Pangkorju vrnili moji sopotniki in ko je bila popoldne plima dovolj visoka, smo se iz marine z barko preselili med otočke na severu Pangkorja, kjer je morje bistveno bolj čisto in smo si lahko privoščili še nekaj plavanja in osvežitve v morju. V drugem delu noči smo odpluli proti Penangu in čez dan, ko se je veter zbudil, smo dobršen del poti lahko tudi prejadrali.

Popoldne smo se ustavili na otočku Rimau južno od Penanga, kjer smo pred prihodom na obale velemesta nameravali še enkrat sidrati v umirjeni naravi. Odplaval sem na obalo in se sprehodil po gozdu do svetilnika in do plaže in pomola na drugi strani rta. Užival sem v sprehodu, le hrbet me je vse bolj ščemel in srbel. Kmalu sem ugotovil, da so vzrok srbenja komarji, ki jih nikjer nisem niti videl niti slišal. Med sprehodom po otoku so me komarji na skrivaj tako zelo opikali, da sem se na barko vrnil ves mehurjast in sem imel “umirjene narave” že po pol ure popolnoma dovolj. Na obalo sem z barke namreč odplaval in se po gozdu sprehajal v kopalkah, ter ob tem pozabil, da se je v teh krajih po gozdu potrebno sprehajati oblečen in zaščiten z repelentom proti komarjem. Iz narave smo pobegnili v civilizacijo in sidro pod večer spustili pred obalo velemesta George Town.

Težko bi našli boljši dan za obisk Penanga in sprehod po George Townu. Nedelja je bila oblačna in občasno deževna, kar je poskrbelo, da nam med sprehodom po starem, večkulturnem in lepo ohranjenem kolonialnem mestnem središču ni bilo preveč vroče. Pročelja hiš so bila marsikje poslikana z lepimi uličnimi poslikavami. Zlato so bolj kot hiške, templji in mošeje tokrat zanimale številne trgovinice. In jaz sem capljal za svojo ženo in nakupovalne vrečke so bile vse bolj polne raznih predvsem tekstilnih stvari.

Z blizu osemsto tisoč prebivalci je George Town drugo največje malezijsko mesto in se skorajda brez presledka stika z drugimi mesti. V tem somestju na vzhodni obali razmeroma majhnega otoka, na površini približno velikosti Ljubljane, živi skoraj tri milijone ljudi. Na Penangu, ki je velik le približno 10 krat 20 kilometrov, živi torej več prebivalcev kot v celi Sloveniji.

Sprehod po mestu smo začeli med četrtmi različnih kitajskih klanov ob obali, nadaljevali med številnimi trgovinicami v kolonialnem delu mesta, končali pa v restavraciji na 68. nadstropju stolpnice, s katere smo imeli lep razgled na mesto, pristanišče in Skokico . Hrana v restavraciji nad mestom je bila okusna in po zelo zmernih cenah.

Nevihte v Malaški ožini

Naselje Puteri Harbour je nov projekt. Sem so preselili parlament in vladne stavbe malezijske države Johor in zraven zgradili stanovanjsko ter poslovno mestece s 40 in več nadstropnimi stolpnicami ter z nekaj prestižnimi soseskami v okolici.

Narava je povsod naokoli, po marini se sprehajajo in plavajo varani, po drevesih v okolici plezajo opice.

Jolanda in Jelko sta se nama v petek pridružila na krovu Skokice in v soboto, šestnajstega maja, smo se odjavili iz malezijske države Johor ter iz marine med številnimi ladjami zapluli v Malaško ožino. Nebo nad nami so kmalu zagrnili težki oblaki in privršale so plohe in nevihte. Tropske nalivi so vztrajali cel dan. Petnajst do dvajset vozlov severozahodnika je poskrbelo, da so se razvili metrski valovi, ki so Skokico ustavljali na poti proti severozahodu. Za prvi dan z novo posadko na morju sem načrtoval krajšo etapo in sidro smo popoldne spustili v zavetju otoka Pisang.

Ponoči je nehalo deževati, morje se je umirilo, zapihal je jugozahodnik, dvignil sem sidro in odjadrali smo po Malaški ožini naprej proti severozahodu. Skoraj do poldneva smo lepo jadrali, nato pa v pojemajočem vetru motorirali in Skokico popoldne zasidrali pri otočku Besar pred Malako. Dan je bil dovolj dolg tudi še za sprehod in tek po otoku. Nekaj hotelskih naselij je na otoku in igrišče za golf, a je večina hotelov zaprtih, golf igrišče pa opuščeno in zdaj zelo primerno za tek. Na otoku smo v gozdu nad obalo med balvani našli tudi jamo za katero domačini pravijo, da je v njej zavetišče nekoč našel islamski prerok, kateremu vsako leto priredijo en teden praznovanja, ki je med Malezijci priljubljeno in se je izteklo ravno včeraj. Dan smo zaključili s hudo začinjeno večerjo v vaški gostilni.

V ponedeljek smo se ustavili v starem zgodovinskem mestu Melaka (Malacca), po katerem je prometno zelo pomembna ožina dobila ime. Zaradi strateške lege so se tukaj v preteklih stoletjih izmenjevali oblastniki, ki so v mestu zapustili številne zgodovinske stavbe in četrti. Jasen, vroč in soparen dan je bil in mi smo se sprehodili po starem mestnem jedru iz portugalskih in holandskih kolonijalnih časov, ter po kitajski četrti, vmes pa iskali senco in osvežitev v lokalih ob rečnih kanalih.

Ker je zaradi nanosov rek morje pred Melako plitvo, smo morali sidrati več kot kilometer stran od obale in smo se do mesta odpeljali s čolnom ter ga privezali v marini v ustju reke. Popoldne smo se vrnili v marino in pomole ter tam privezane čolne našli pogreznjene v blato. Zaradi oseke je morje iz marine izteklo. Tudi naš čoln je žalostno čakal v blatu. V zapisih jadralcev sem prebral, da je marina dostopna le med plimo in zjutraj sem zato preveril plimske tablice na računalniku. Razlika med plimo in oseko je v tem času brez lune okrog 3 metre. Žal sem se pri odčitavanju višine morja uštel za šest ur, ker imam uro na računalniku še vedno nastavljeno na slovenski čas in namesto plime je bila zdaj v Melaki oseka. Zaradi mojega genialnega načrtovanja smo morali naš čoln, ki skupaj z motorjem tehta preko 100 kilogramov, potegniti iz blata in ga po ozkih pomolih odnesti do konca valobrana na vhodu v marino, kjer je bilo videti še nekaj vode in smo od tam lahko odpluli nazaj na Skokico.

Popoldne smo odjadrali in moto-jadrali proti Port Dicksonu. Zvečer smo sidro spustili pri hotelskem naselju Hibiscus, kjer so hiške na stebrih in mostičkih nad morjem postavljene druga za drugo v obliki hibiskusa.

V torek 19. maja smo se s Skokico prestavili na drugo stran polotoka Tuan, pred plažo Monkey beach. Na obali smo med drugim videli tudi živali, po katerih je opičja plaža dobila svoje ime. Po lepi sprehajalni poti skozi tropski gozd v hrib smo šli na pohod do svetilnika Tuan na vzpetini nad rtom. Popoldne smo se ustavili v bližnjem pristanišču Port Dickson, kjer smo v dobro založeni trgovini nakupili nekaj hrane za nadaljevanje poti, želodce pa napolnili v bližnjem McDonaldsu.

Zvečer smo v brezvetrju odmotorirali ob zahodni malezijski obali naprej proti 140 milj oddaljenemu otoku Pangkor. Pot med Port Dicksonom in otokom Pangkor je bila precej bolj naporna in časovno še enkrat daljša, kot sem predvideval in načrtoval. Življenje so nam grenili nasprotni tok, nasprotni valovi, nevihte in nasprotni veter (ki ga ni bilo v vremenski napovedi) in raznovrstne ribiške zadeve v morju, zaradi katerih je bilo potrebno jadrati in pluti veliko dlje od obale, kot bi si želel.

Smer morskega toka se v Malaški ožini s plimo in oseko sicer zamenja štirikrat na dan in morskega toka je za dva do tri vozle, vendar razporeditev toka ni enakomerna, temveč je severozahodnega toka le ena tretjina, tok proti jugovzhodu pa teče dve tretjini časa. Čez dan je bil veter šibak in ko med jadranjem loviš sapice v smeri proti toku, po nekaj urah ugotoviš, da si spet prijadral na točko, kjer si že bil pred nekaj urami. Da ne bi preveč izgubljali volje ob pogledu na našo hitrost in smer na ploterju, smo jadrali s pomočjo motorja.

Zelo drugačne od pričakovanj in napovedi so bile nočne plohe in nevihte, ki so prinesle močan veter (20 do 30 vozlov) s severa, ki je dvignil valove, ki so postali divji, kadar je bil morski tok za nas ugoden, saj so se valovi ob nasprotnem toku skrajšali in povišali. Skokica se je divje zaletavala v valove in napredovanje ponoči je bilo počasno in naporno. Proti jutru sem zaplul do plitvejšega morja, da smo Skokico za nekaj ur zasidrali in počakali, da so se valovi od nočnih neviht pomirili.

Za nameček se nam je drugi večer med nevihto, ko smo bili že v bližini Pangkorja, ustavil motor. Divji valovi, preko katerih je skakala Skokica, so premešali usedline v rezervoarju in umazanija je zamašila oba filtra za gorivo pred motorjem. Morje je bilo preveč viharno, da bi sidrali ob obali, zato sem obrnil barko z vetrom in valovi nazaj proti jugovzhodu. Barka je na jambor “jadrala” med tremi in štirimi vozli hitrosti in Jelko je za krmilom skrbel, da se obali nismo preveč približali. Sam sem se medtem v notranjosti barke lotil zamenjave filtrov na motorju in poskušal zagnati motor. Na starih filtrih se je nabrala debela plast blata iz usedlin na dnu rezervoarja. Med zibanjem po valovih sem zamenjal oba filtra, vendar mi potem ni in ni uspelo zagnati motorja. Vedno je deloval le nekaj minut, dokler ni porabil goriva, ki sem ga nalil v zadnji filter, potem pa se je ustavil. Po nekaj urah neuspešnega dela s filtri in z odzračevanjem sistema za gorivo sem obupal. Na srečo se je suha nevihta medtem izvihrala in morje se je začelo umirjati.

Veter se je unesel, razvili smo jadra in do jutra prijadrali nazaj do otokov pred Pangkorjem. Tam pa je veter izginil in se nekaj ur ni vrnil. Šest milj smo bili oddaljeni od pristanišča in v marino sem sporočil, da prihajamo dopoldne. Prosil sem za pomoč pri pristajanju, ker ne morem uporabljati motorja. Prosil sem tudi za pomoč mehanika pri popravilu motorja. Šef marine mi je sporočil, da bo popoldne zaradi oseke voda na vhodu v marino preplitva za Skokico in da mehanik predtem na barko ne bo prišel, ker mu je na valovih na morju slabo.

V vodo sem dal čoln in nanj motorček in potem smo zadnjih šest milj Skokico v brezvetrju porivali s pomočjo pomožnega motorčka. Dva do tri vozle je na ta način dosegala Skokica, dokler nam zadnjo miljo ni začel nagajati nasprotni tok, hkrati pa je začel drseti propeler na pomožnem motorju in Skokica je komajda še napredovala. Lani sem med pristajanjem s čolnom s propelerjem Suzukija zadel ob skalo in propeler se je pokvaril oziroma v propelerju se je odtrgala varnostna guma, ki preprečuje poškodbo motorja. To gumo sem potem začasno utrdil z vijaki, da propeler ni drsel. Nabavil sem že nov propeler, a se do danes žal ni hotel sam od sebe namestiti.

James, šef marine, je spoznal, da nam pred oseko ne bo uspelo priti do marine, zato nam je v pomoč poslal motorni čoln, ki nas je potem zadnjo miljo odvlekel čez plitvine v marino. Krmar motornega čolna mi je dvakrat v dvajsetih minutah dvignil pritisk. Prvič, ko je prišel do nas in se predstavil kot »captain of the rescue vessel«, ki nas je prišel reševati in me potem začel komandirati, kaj vse moram in česa ne smem storiti. Prvič sem ga ustavil z besedami, da ne potrebujemo reševanja in da ga nismo naročili. To je »reševalni kapitan« zavestno preslišal, navezal vrv na čoln in nas z osmimi vozli hitrosti odvlekel čez plitvine pred marino do vhoda v marino. Drugič pa me je spet preslišal, ko sem ga preko radijske postaje klical in rotil, naj »ustavi konje«, ker je bilo na plitvinah pod kobilico le še 10 cm vode in me je bilo zelo strah, da bomo nasedli. V marini se mi je nato javil preko radijske postaje, kaj želim, češ da je slišal, da sem ga nekaj klical po radijski postaji 😊. Možakarju sem se vseeno zahvalil za pomoč, da nas je povlekel v marino. Dva dni smo potrebovali za 140 navtičnih milj poti in zdaj smo bili končno privezani v marini. Kmalu po prihodu sta na barko prišla dva mehanika, oče in sin, in se lotila popravila sistema za gorivo, a sta kmalu ugotovila, da so vse cevi, ventili in sesalo v tanku popolnoma zamašeni in da bo bolje, da se najprej očisti rezervoar za gorivo in šele potem popravi vse ostalo.

Za naslednji dan sem se zato dogovoril za izpraznitev in čiščenje rezervoarja. Zamenjal sem tudi propeler na Suzukiju, le pet minut mi je to opravilo vzelo.