Proti Borneu

Z Balija do Bornea je potrebno prejadrati okoli 400 navtičnih milj, sprva mimo otokov na vzhodu Sumatre, potem pa čez odprto Javansko morje. Vremenska napoved je za naslednjih nekaj dni kazala šibek do zmeren veter vzhodnih smeri in spremenljivo vreme ko se bo sončno vreme mešalo s plohami in nevihtami. Največjo težavo pri jadranju po Indoneziji predstavljajo številni ribiči na morju in številne ribiške ovire, zato je potrebno biti med jadranjem vseskozi pozoren. Slalomiranje med ribiči ne dovoljuje sprostitve in počitka med jadranjem, zato sem se odločil, da se bova na poti do Bornea nekajkrat vmes ustavila in počivala na sidriščih ob otokih.

Zvečer po vrnitvi z izleta po Baliju sva dvignila sidro in v brezvetrju odmotorirala proti severozahodu. V morju ob Baliju  in na poti proti vzhodu Sumatre je bilo poleg ribičev tudi veliko smeti in vejevja, ki jih z otoka reke odnesejo v morje. Nekajkrat se je Skokica ponoči ujela v plavajoče naplavine, a sem se potem z vzvratno plovbo uspel rešiti šavja, dvakrat pa sem se moral ponoči z baterijsko svetilko v roki potopiti pod barko in odstraniti plastične vreče, ki so se zapletle okoli propelerja. Proti jutru je zapihal severovzhodnik, razvil sem jadra, zaustavil motor in težav z zapletanjem v propeler ni bilo več.

Sredi dneva sva se ustavila v zavetrju otoka Giliyang in se za premor sprehodila po otoku. Z barke je bilo videti, kot da je na obali le majhna vas, potem pa sva se z Zlato kar nekaj kilometrov sprehajala po ulicah in stezah razprostranjene vasi. Presenečen sem bil nad številnimi novimi razkošnimi hišami odetih v keramiko in marmor in z vitraži na oknih. Otok Giliyanng slovi tudi po tem, da so tukaj izmerili drugo največjo koncentracijo kisika v ozračju. Na Zemlji je večja koncentracija kisika le še ob Mrtvem morju.

Zvečer sva odjadrala naprej proti severozahodu, proti otoku Bawean. Spet sva slalomirala med številnimi ribiči, ki so bili tokrat dobro osvetljeni, saj so ribe privabljali z močnimi lučmi. Po nekaj urah, ko sva se od kopnega oddaljila za več kot 25 milj, so se luči na morju zelo razredčile in jadranje je postalo sproščeno. Veter je vztrajal pri 15 vozlih severovzhodnika in Skokica je lepo rezala valove proti jutru in še celo dopoldne, ko smo se sredi dneva pred otokom Bawean srečali z dvema malo bolj divjima plohama, ki sta poleg osvežitve in gostega dežja prinesli tudi preko 25 vozlov severnika, da sva morala z Zlato precej telovaditi, da sva dovolj skrajšala jadra. In jih po plohi spet dvignila.

Na Baweanu sva sidrala v velikem zalivu precej daleč od obale, saj je bilo morje zadnji kilometer pred obalo preplitvo za Skokico. Zlati sem obljubil, da bova tukaj ostala dva dni, da se ona spočije od valov, jaz pa naspim. V zalivu je bila zasidrana še ena jadrnica s Francozom Patrickom na krovu. Pod večer je prišel na obisk in po jadralsko smo se pogovorili. Tudi njemu živce kravžljajo ribiči in njihove mreže, v katere se je v zadnjih tednih med jadranjem že nekajkrat zapletel.

V četrtek sva želela z Zlato na  jutranji sprehod po otoku. V vodo sem spustil čoln in nanj namestil motorček, zapletlo pa se je, ko sem ga želel vžgati. Ni mi ga uspelo zagnati, motorček je bil zablokiran in ga s startno vrvico nisem uspel niti malo zavrteti. Preko whatsappa sem od mehanika Guna z Lomboka dobil navodila, kaj naj naredim. V teku dopoldneva sem potem razstavil zgornji del motorja, sprostil zataknjene ventile in vse skupaj nazaj sestavil. Motor se je zdaj vrtel, vžgal pa še vedno ni. Zamenjal sem svečko, pa še vedno brez uspeha. Vlekel in vlekel sem za vrvico zaganjača, potem pa omagal in obupal.

Na sprehod sva po otoku sva šla z zamudo, pač sredi dneva, ko je najbolj vroče. In da je to napačen čas za sprehod mi je Zlata povedala vsakih pet minut. Ulice v mestu so bile vročini primerno prazne, na srečo pa so bile trgovine odprte, da sva lahko sproti kupovala vodo in sladoled.

Ponoči sva v petek odjadrala proti Borneu in vseh dvesto milj na poti naju je spremljal krepak vzhodnik, ki je omogočal hitro jadranje, da sva bila na Borneu pred izlivom reke Sekonyer v soboto že pred jutrom. V temi si nisem upal pluti po nepoznani reki, zato sem spustil sidro in se do dneva vsaj malo naspal.

Bali

Ko sem se dovolj naspal, sem ponoči dvignil sidro in zapustil otočje Gili. Naslednji cilj je še bolj turističen otok Bali, oddaljen dobrih 60 milj. Prvo uro ni bi vetra, zato je Skokico poganjal motor, ko pa sem zapustil zavetrje Lomboka, sem se srečal s petnajst do dvajset vozli južnega vetra. Razvil sem genovo in ustavil motor. Le eno jadro je popolnoma zadoščalo za lepo, umirjeno, nočno jadranje v soju zvezd. Idilo je čez nekaj ur zmotil le izdaten južni morski tok v prelivu med Lombokom in Balijem, ki je tekel nasproti valovom z juga in krajšal in višal valove. Jadranje je bilo zato bolj poskočno in valovi so se prelivali čez palubo. Zapreti je bilo potrebno okna in potem je postalo vroče v notranjosti barke in dobil sem družbo na palubi 😊. Še nekaj dni bo trajalo, da se bova navadila na tropsko vročino.

Zjutraj se je iz morja pred barko prikazal vulkanski stožec na vzhodni strani Balija, dopoldne pa sva z Zlato prijadrala v zavetrje na severni strani Balija. Najprej sem dvignil še glavno jadro, potem pa v šibkih vetrovih kmalu obupal in zagnal motor. Popoldne sva prispela do Lovine in spustila sidro pred črno plažo turističnega mesteca.

Za ponedeljek sem se s priložnostnim taksistom dogovoril za izlet po otoku in ogled znamenitosti Balija. Zjutraj smo se s šoferjem dobili na parkirišču in se odpeljali v hrib. Prvi postanek na poti je bil namenjen ogledu slapov, brzic in tolmunov, ki jih reka ustvarja na poti z vrha vulkana proti morju. Po strmih stopnicah smo se spustili v sotesko in se potem po lepi gozdni poti sprehodili ob razpenjeni reki.

Ob enem od slapov je bila na skali kakšnih pet metrov visoko narejena polica in zraven napis: »Test your adrenaline«. Vodič mi je rekel, da je voda v tolmunu pod slapom preizkušeno dovolj globoka in da naj kar skočim, če si upam. In sem skočil v razpenjeno hladno vodo. Čudovita osvežitev. Zlata me med prvim skokom ni uspela ujeti na fotoaparat, zato sem potem skočil še enkrat 😊.

Cesta nas je potem od slapov vodila še naprej v hrib na vrh vulkanskega stožca in potem čez greben v krater vulkana, kjer je nekaj vulkanskih jezer. Ustavili smo se v lepem in kičastem hindujskem templju ob jezeru. Prebivalci Balija so pretežno hinduistične vere, ta tempelj pa je eden redkih, ki je odprt tudi za obiskovalce, zato je bila turistična gneča v templju kar precejšnja.

Ogledali smo si še nasad kave, kjer sva z Zlato lahko okusila različne vrste. V nasadu imajo neko žival, ki je po videzu podobna lisici. Hranijo jo s sadeži s kavnih dreves, iztrebko potem poberejo in posušijo ter iz njih poberejo semena kave. Semena potem oluščijo, prepražijo, zmeljejo in skuhajo v vodi. To je znamenita balijska kava. Na zdravje 😊.

Še enkrat smo se (z avtom) povzpeli na krater vulkana in si ogledali znamenito dvojno jezero, potem pa smo se z osrednjega dela Balija začeli spuščati nazaj na severno stran otoka. Bali je kar velik otok, po površini približno kot polovica Slovenije, prebivalcev pa ima dvakrat več.

Ob vznožju hriba smo se sprehajali med terasami riževih polj. Vodič je povedal, da imajo tukaj žetev štirikrat na leto. Pred koncem kar naporne poti smo se ustavili tudi v budističnem templju potem pa pot zaključili na plaži v Lovini. A ni bilo še konec. Zlata je imela še dovolj energije za obisk trgovin, saj je menda normalno, da če si že na Baliju, potem moraš tudi v »šoping«?? Prodajalce v trgovinah je razveselila z nakupom nekaj poletnih balijskih oblačil in tudi jaz sem dobil eno balijsko srajco. Spotoma sem tudi sam našel eno zanimivo trgovino in zaloge čipsa, jabolk, sirov in jogurta na Skokici so se okrepile.

Otoki Gili

Z Lomboka sva z Zlato v soboto popoldne odplula proti šest milj oddaljenim otokom Gili, ki slovijo po lepih belih plažah in koralnih grebenih, zato so turistično zanimivi. Ob obalah otokov so postavljeni številni hoteli in počitniška naselja, ki jih obiskujejo turisti iz mnogih držav.

Po dobri uri plovbe v brezvetrju in po mirnem morju sva Skokico zasidrala med številne čolne v približno 30 metrov globoki vodi ob otoku Gili Trawangan, najzahodnejšem od otokov Gili. Zaradi velike globine je sidro prijelo šele v tretjem poskusu. Bližje otoku nisem upal sidrati, ker se je morsko dno pred otokom strmo dvigalo in so bili koralne glave blizu.

Z Zlato sva si nadela potapljaške maske in si ogledala podvodni svet. Koralni svet ni bil zelo bogat, pisanih tropskih rib pa sva videla kar dosti. Zanimivost dneva pa so bile želve, ki so se pasle na travi med koralnimi glavami. Niso bile plašne in niso bežale pred nama. Ena od njih je celo dovolila, da jo je Zlata pobožala 😊.

Sprehodila sva se po beli plaži ob kateri so bile na lesenih stebrih na gosto postavljene hiške s terasami, z restavracijami in bari, iz katerih je bilo mogoče slišati raznovrstno glasno glasbo. Tak tropski raj ni ravno po mojem okusu, sem že prestar 😊. Popoldne se je veter dvignil in naredil valove, zato sva skokico premaknila ob obalo sosednjega otoka, Gili Meno, ki je nudil dobro zavetja pred vzhodnikom in tudi morje je tukaj plitvejše, zato je bilo sidranje lažje. Plaža je na Menu podobna kot na Trawanganu, le »resorti« in restavracije ob plaži so bolj luksuzni in glasbena scena bolj umirjena.