Vrnitev v Malezijo in načrti za naprej

Po desetih dneh Tajske smo se junija vrnili nazaj v Malezijo in na otočje Langkawi, kjer smo dopustniško preživeli zadnjih nekaj dni naših spomladanskih tropskih počitnic. Po opravljenih vstopnih formalnostih v Telagi in Kuahu smo se preselili na otok Rebak, ki nas je zadnjič navdušil z razkošno marino, sprehajalnimi potmi, naravo in počitniškim naseljem z restavracijami. Z Jelkom sva odigrala nekaj partij tenisa in seveda me je Jelko v tenisu še vedno nadigral, v namiznem tenisu pa je bil rezultat obraten.

Po treh dneh smo se z otoka Rebak zadnje dni pred odhodom domov vrnili na Langkawi v marino Telaga. Pospravili smo jadra in Skokico v marini pripravili na daljše mirovanje, vmes pa smo čli tudi na izlete po okolici.

Vreme je bilo v sredo precej kislo, a moja posadka ga je vseeno izkoristila za izlet na hrib. Pod hribom so počakali, da so se oblaki dovolj dvignili, da se je videlo do morja in okoliških otokov.

Tudi sam sem šel v hribe, a ne z gondolo po zraku. Moje noge so še mlade, zato sem se v hrib nad marino Telaga raje odpravil po razgibanih gozdnih poteh, po soteski in med slapovi. Zadnje dni je deževalo, zato so bile gozdne poti ponekod spolzke, po drugi strani pa so bili slapovi zato lepši na pogled.

Z Langkawija smo sredi junija odleteli domov, Skokica pa bo počakala v marini.

Za junij in julij sem načrtoval turistično križarjenje po Langkawiju in tajskih otokih, a so Trump in Izraelci zadnje mesece z norostmi na bližnjem vzhodu poskrbeli tudi za to, da so se v tem obdobju letalske karte zelo podražile in da se mojim strankam pot iz Evrope v Azijo zdaj zdi prenevarna in predraga.

Težko si predstavljam, da bi brez jadranja zdržal do zime, ko se z zimskim monsunom veter obrne na severovzhodnik in je zato najugodnejši čas za jadranje čez severni Indijski ocean. Preveril sem različne možnosti za vrnitev z jadrnico v Sredozemlje. 

Najkrajša pot po morju vodi čez severni Indijski ocean mimo Šrilanke, Indije in Maldivov do Rdečega morja in skozi Sueški prekop v Sredozemlje. Toda do konca leta na tej poti prevladuje poletni monsun, piha predvsem zahodnik in jugozahodnik, vreme pa je nestalno z obilnim deževjem, zato je potrebno počakati do zime na obrat vremena in ugodnejše razmere za jadranje.

Druga možnost je več kot še enkrat daljša pot okoli juga Afrike in potem po Atlantiku navzgor do Evrope. Vendar ta pot omogoča, da z jadranjem čez Indijski ocean lahko začnem že poleti, prihod v Sredozemlje pa bi bil v obeh primerih spomladi prihodnje leto. Težava te poti je, da bo iz Malezije potrebno jadrati najprej tisoč milj proti jugu skozi nevihte in plohe intertropske konvergenčne cone ter čez ekvator do vsaj petih stopinj južno, kjer bi prišel do ugodnih pasatov in stabilnega vremena. Tam bi potem z vetrom lahko obrnil proti Afriki.

Po premisleku sem se odločil za jadranje okoli Afrike. Že poleti bom odjadral čez Indijski ocean do Sejšelov, kjer nameravam v septembru ali začetku oktobra pripraviti počitniško križarjenje med otoki. V drugi polovici oktobra in v novembru bomo jadrali med Sejšeli, Madagaskarjem in Južno Afriko, vmes pa se bomo ustavljali v zalivih na številnih tropskih otokih.

Na posameznih dva- do tri-tedenskih etapah se mi po eden ali dva jadralca lahko pridružita.

A: Nekajdnevno jadranje med Sejšeli, petdnevno oceansko jadranje Sejšeli – Madagaskar in nekajdnevno jadranje po severu Madagaskarja – z vmesnimi postanki na otokih (v oktobru),

B: jadranje ob zahodni obali Madagaskarja proti jugu, (prva polovica novembra),

C: Jadranje ob obali Madagaskarja, oceansko jadranje od Madagaskarja do Mozambika in potem ob južnoafriški obali do Richards Bay-a v Južnoafriški republiki (v drugi polovici novembra).

Med jadralskimi postanki bo dovolj časa tudi za obiske naravnih parkov v notranjosti otokov in v Afriki.

Če koga zanima, naj se javi za podrobnejše informacije.

Jadranje med tajskimi otoki

V petek zjutraj smo z Langkawija odpluli proti Tajskemu turbo-turističnemu otoku Ko Lipe in tam popoldne želeli opraviti formalnosti za vstop na Tajsko, pa so nam uradniki rekli, naj pridemo raje v soboto zjutraj.

Sprehodili smo se po otoku, Zlata in Joli pa sta vmes obiskovali številne trgovinice na sprehajalni poti čez otok. Na napisu nad vhodom na glavno otoško promenado je pisalo »Welcome to walking street«, a na ozki ulici med trgovinicami in gostinskimi lokali je bilo polno motoristov, ki se jim je bilo potrebno vseskozi izogibati.

Na vrata pisarne imigracijskega urada smo potrkali spet v soboto zjutraj, pa so nam policisti tokrat rekli, da se s koncem maja končuje turistična sezona in da za 4 mesece zapirajo pisarne. Policajem se med pospravljanjem pisarn ni dalo opraviti naših formalnosti in poštempljati naših potnih listov, carinik pa je itak že odšel na dopust in bo njegova pisarna ostala zaprta do oktobra zaprta. Policaj je rekel, naj gremo tajske vstopne formalnosti opraviti na Phuket.

Ni nam preostalo drugega, kot da odjadramo proti dobrih sto milj oddaljenemu Phuketu, da bi tam uradno vstopili na Tajsko. Seveda se bomo na poti ustavljali tudi na otokih in ne bomo jadrali direktno, ker sicer naš izlet na Tajsko sploh ne bi imel smisla. Tega verjetno ne bi smeli početi, a sem sklepal, da če so policaji odšli na dopust, potem tudi kontrole na morju ne bo.

Že prvi dan smo morali spremeniti načrt, saj Phuket leži severozahodno od Lipeja, z zahoda in severozahoda pa je pihal kar krepak veter in od tam so prihajali tudi zajetni oceanski valovi. Ni nam uspelo jadrati dovolj ostro v veter, da bi lahko jadrali neposredno proti Phuketu, zato smo cilj že po nekaj urah prestavili proti Krabiju, ki leži bolj severno. Tudi ta smer zahteva jadranje ostro v veter, a jadramo lahko veliko bolj udobno in naravnost proti cilju ter brez zamudnih obratov v veter, le kakšen večji val vsakih nekaj minut bolj na trdo nabijemo.

Prvi in drugi dan po Lipeju smo se vmes ustavili na otokih Ko Rawi in Ko Rok in se po njih sprehodili in zaplavali v veliko bolj čisti vodi, ko smo jo imeli doslej v Maleziji. Na Roku nas je navdušila razgibana pohodniška pot okoli otoka, ki se vzpne tudi na hrib nad klifi.

Tretji dan smo zvečer v dežju prijadrali do razvpitega turističnega otoka Ko Phi Phi, a je potem deževalo spet zjutraj in smo se zato odpovedali izkrcanju na otoku, temveč smo odjadrali proti mestu Krabi, ki leži v rečnem ustju na obali Malajskega polotoka.

Precej namočen je te dni ta del zahodne Tajske obale. Plohe in nevihte druga za drugo prihajajo z Indijskega oceana, vmes pa se na srečo pokaže tudi sonce. Na uradih v Krabiju smo končno opravili Tajske mejne formalnosti. Uradnike na policiji in carini mi je uspelo prepričati, da smo vstopne in izstopne formalnosti lahko opravili kar v enem dnevu, da se nam ni bilo potrebno naslednji dan še enkrat peljati v mesto. Ogled Krabija nam je pokvaril dež, kar pa Zlate in Jolande seveda ni zelo motilo. Trgovine so namreč tudi tukaj postavljene pod streho.

Po dveh dneh v marini Takola pri Krabiju smo izpluli proti jugu. Vračamo se nazaj proti Maleziji in prvi postanek sem načrtoval na Phi Phi-ju, kjer pred nekaj dnevi zaradi dežja nismo šli na otok. Tudi tokratni obisk otoka nam je začinilo viharno vreme. Po lepem nekajurnem jadranju je dve milji pred otokom nad nas privršala divja nevihta s sunki vetra preko 40 vozlov. Hitro smo pospravili jadra in se s pomočjo motorja ob tuljenju vetra in udarcih debelih dežnih kapelj počasi zavlekli v zaliv in zavetje Phi Phija in tam spustili sidro med množico turističnih in ribiških ladij v zalivu. Dež je zvečer ponehal, čez hribe na otoku pa so še celo noč iz različnih smeri prihajali divji sunki vetra.

Naslednji dan se je veter dovolj unesel, da smo ta turistični otok z razkošnimi hoteli lahko obiskali z našim gumenjakom in se sprehodili med številnimi trgovinami in restavracijami. Lavna turistična sezona je že mimo, zato v mestecu ni bilo velike gneče, v trgovinicah pa so blago ponujali z izdatnimi popusti. Le cena hrane in pijače v lokalih je bila v primerjavi z drugimi tajskimi mesti precej višja.

Za nadaljevanje poti proti jugu nas je v četrtek, 4. junija popoldne, osrečilo 25 vozlov zahodnika. Nekoliko manj je bila moja posadka navdušena nad zajetnimi valovi z Indijskega oceana. Zavetje za preko noči smo po hitrem jadranju našli na vzhodni strani otoka Ko Ngai, kjer smo v sicer zaprtem hotelskem naselju na plaži našli restavracijo, ki je bila odprta za delavce, ki v mrtvi sezoni obnavljajo hiške v naselju. Postregli so nam z okusnim Pad Thai-jem.

Zadnji otok na naši jadralski poti po Tajski je bil hriboviti Ko Tarutao. Po njegovih zalivih, plažah in gozdnih poteh smo se potepali zadnja dva dni in si ogledali nekaj kraških jam v zaledju plaž.

Z Zlato sva se sprehodila tudi do bivšega kazenskega taborišča za politične zapornike in pirate, kjer so za turistične namene zdaj obnovili nekaj hiš in skozi močvirje in gozd uredili sprehajalne poti.

Otočje Langkawi

Čez dan smo lepo jadrali in pred nami so se izza obzorja začeli kazati prvi otoki Langkawija. Skokico smo popoldne zasidrali v mirni soteski med južnimi otoki.

Z dreves, ki so se nekako ukoreninila na prepadnih stenah, nas je ponoči pozdravljalo ptičje petje, preletavali so nas orli, po vejah dreves so skakale opice. Lep, umirjen večer v bujni naravi. V spletnem vodiču za Langkawi sem prebral, da temu prelivu pravijo zaliv odmevov. Ko zakličeš v zrak, dobiš nazaj nekaj odmevov s sten okoliških otokov. Čez dan je mirna voda v prelivu privlačna za obiskovalce na čolnih in vodnih skuterjih, popoldne pa se vrnejo v hotele in mir se povrne v naravo.

Otočje Langkawi ima okrog sto tisoč prebivalcev, ki živijo predsem od turizma. Na glavnem otoku Langkawi in na manjših otokih v okolici je postavljenih veliko hotelov in počitniških naselij, v zalivih pa je tudi nekaj marin in manjših ladjedelnic, zato je to otočje priljubljeno tudi med jadralci. Cene marin so za mesečni privez približno polovico cenejše kot na Jadranu, dnevni privezi pa za vsaj petkrat cenejši kot v jadranskih marinah in pristaniščih.

V torek smo se ustavili v marini v Kuah-u, glavnem mestu Langkawija, da smo uredili vstopne formalnosti, se sprehodili, razgledali in nabavili hrano za naslednje dni. Naslednji dan smo se potem preselili v družbo opic na otoku Rebak, kjer smo tri dni uživali v razkošju marine in hotelskega naselja.

Nekaj lepih sprehajalnih poti imajo na otoku, kjer se lahko srečuješ z opicami in drugimi živalmi, in žal tudi s komarji, ki so zelo nadležni, če se pozabiš našpricati ali namazati z repelenti. Med rekreacijo na otoku sem ugotovil, da je Jelko še vedno boljši od mene v tenisu, pri namiznem tenisu pa je bilo drugače.

Skokica v mreži

V ponedeljek smo s Penanga odjadrali proti otočju Langkawi. Okrog štirih zjutraj sem dvignil sidro in potem še ponoči po ladijskem plovnem kanalu odplul iz pristanišča. Ribiči imajo tudi tukaj navado, da ribarijo na ladijskih dostopih v pristanišče in čez plovne poti potegnejo mreže, ki jih označijo z bliskavicami. Dobro uro sem uspešno slalomiral med bliskavicami na čolnih, dokler nisem priplul do ribiča na čolnu, ki je tudi sam slalomiral pred menoj. Poskušal sem se mu izogniti po desni, pa je on zaplul na desno. Potem sem zavil ostro v levo in je on navil plin na motorju ter zavil pred menoj še bolj ostro v levo. Potem sem spet zavil v desno in se ribiču izognil v velikem loku … in Skokico zapeljal v neoznačeno mrežo. Takoj sem ustavil motor, da se mreža ne bi zapletla v propeler. S svetilko sem svetil po morju, da bi videl, kam je napeljana mreža, da bi našel izhod. In potem je ribič skupaj z mrežo, ki jo je vlekel za čolnom, zaokrožil okoli naše barke in nas dokončno ujel v svojo mrežo. Prijel se je za ograjo Skokice, kazal je na mrežo pod kobilico Skokice in kričal: »mani, mani, mani, mani«, ter kazal značilno gesto z drgnjenjem palca in kazalca med seboj. Njegov lesen čoln je ob tem butal ob trup naše barke, da se je prebudila Zlata in prišla pogledati na krov, kaj se dogaja. Čuden način ribolova ima ta ribič. Namesto rib poskuša uloviti barke za denar.

Podobno je poskušal ribič na Timorju, a od mene ni dobil denarja in tudi ta ribič ga ne bo. Zakričal sem nanj, naj se s čolnom odmakne od barke in neha butati ob trup Skokice. Ko to ni pomagalo, sem ga prijel za roko, jo snel z ograje naše barke in mu še enkrat dal vedeti, da ni dobrodošel in da naj se s svojo mrežo odmakne od nas. Zlati sem naročil, naj z reflektorjem sveti v vodo, da bom videl, kje je mreža in zagnal sem motor. Ribič je končno dojel, da denarja od mene ne bo dobil, zato je mrežo zvlekel izpod premca Skokice nazaj na svoj čoln.

Pot je bila prosta in odpluli smo lahko naprej proti severu. Zdanilo se je in ob sončnem vzhodu je bil otok Penang že deset milj za nami. Zapihal je veter z vzhoda in razpel sem jadra. Postopoma je bilo ribiških ovir na morju vse manj in jadranje je postajalo vse bolj sproščujoče. Za popestritev je bilo nekaj nenavadnih ribiških naprav vendarle še videti v morju pred nami. Ribiči v več kot dvajset metrov globoko morje postavijo ali zapičijo dolga bambusova debla, po nekaj debel skupaj, ki potem za meter ali dva štrlijo iz vode. Videli smo, da ribiči s čolni pridejo do takšne skupine debel, se privežejo nanje in potem s čolnov s palicami na trnke lovijo ribe. Najbrž takšna skupina debel privlači morske organizme in ribe, da se zadržujejo v okolici.

Pangkor in Penang

Medtem ko sem se jaz v marini ukvarjal z mehaniki, so Zlata, Jolanda in Jelko z ladjico odšli na izlet po Pangkorju in si na otoku ogledovali naravne, kulturne in verske znamenitosti. Malezija je poznana po mirnem sobivanju ljudi različnih narodnosti in veroizpovedi in na otoku je dosti muslimanskih mošej ter hindujskih in budističnih templjev.

Prebivalci otoka večinoma živijo od ribištva in nekaj manj od turizma. Ribiči se pritožujejo, da je zaradi toplega morja vse manj rib, a glede na število ribiških ladij in čolnov, ki jih srečujemo na morju, je moje mišljenje, da je pomemben vzrok tudi v prekomernem izlovu rib.

Rezervoar za nafto je na Skokici vgrajen fiksno in dostop do revizijske odprtine na vrhu je nemogoč. Izžagati bi moral steno v zadnji kabini, če bi želel premakniti tank, da bi dobil dostop do revizijske odprtine na vrhu tanka. Odločili smo se za drugo možnost, da s pretokom in filtriranjem nafte očistimo usedline in goščo umazanije na dnu tanka. Delavci v marini imajo precej izkušenj s čiščenjem rezervoarjev, saj nafta v državah jugovzhodne Azije ni najbolj čista. Najprej so izčrpali in prefiltrirali vso nafto iz tanka potem pa smo 50 litrov nafte s curkom pognali v tank in na dnu ponovno izčrpali. Ta postopek smo ponovili trikrat, veliki filter za nafto v posodi pred črpalko je potemnel in upam, da smo s tem odstranili vsaj večino nesnage z dna tanka, če že ne vse.

Potem sta prišla na vrsto mehanika. Zamenjala sta zamašene cevke med filtri, očistila ventile in priključke ter sistem napolnila z nafto. Motor na Skokici zdaj spet normalno deluje s polno močjo.

Dotočil sem še nekaj nafte v tank za gorivo in plačal marino ter vse storitve, ko pa so se z izleta po Pangkorju vrnili moji sopotniki in ko je bila popoldne plima dovolj visoka, smo se iz marine z barko preselili med otočke na severu Pangkorja, kjer je morje bistveno bolj čisto in smo si lahko privoščili še nekaj plavanja in osvežitve v morju. V drugem delu noči smo odpluli proti Penangu in čez dan, ko se je veter zbudil, smo dobršen del poti lahko tudi prejadrali.

Popoldne smo se ustavili na otočku Rimau južno od Penanga, kjer smo pred prihodom na obale velemesta nameravali še enkrat sidrati v umirjeni naravi. Odplaval sem na obalo in se sprehodil po gozdu do svetilnika in do plaže in pomola na drugi strani rta. Užival sem v sprehodu, le hrbet me je vse bolj ščemel in srbel. Kmalu sem ugotovil, da so vzrok srbenja komarji, ki jih nikjer nisem niti videl niti slišal. Med sprehodom po otoku so me komarji na skrivaj tako zelo opikali, da sem se na barko vrnil ves mehurjast in sem imel “umirjene narave” že po pol ure popolnoma dovolj. Na obalo sem z barke namreč odplaval in se po gozdu sprehajal v kopalkah, ter ob tem pozabil, da se je v teh krajih po gozdu potrebno sprehajati oblečen in zaščiten z repelentom proti komarjem. Iz narave smo pobegnili v civilizacijo in sidro pod večer spustili pred obalo velemesta George Town.

Težko bi našli boljši dan za obisk Penanga in sprehod po George Townu. Nedelja je bila oblačna in občasno deževna, kar je poskrbelo, da nam med sprehodom po starem, večkulturnem in lepo ohranjenem kolonialnem mestnem središču ni bilo preveč vroče. Pročelja hiš so bila marsikje poslikana z lepimi uličnimi poslikavami. Zlato so bolj kot hiške, templji in mošeje tokrat zanimale številne trgovinice. In jaz sem capljal za svojo ženo in nakupovalne vrečke so bile vse bolj polne raznih predvsem tekstilnih stvari.

Z blizu osemsto tisoč prebivalci je George Town drugo največje malezijsko mesto in se skorajda brez presledka stika z drugimi mesti. V tem somestju na vzhodni obali razmeroma majhnega otoka, na površini približno velikosti Ljubljane, živi skoraj tri milijone ljudi. Na Penangu, ki je velik le približno 10 krat 20 kilometrov, živi torej več prebivalcev kot v celi Sloveniji.

Sprehod po mestu smo začeli med četrtmi različnih kitajskih klanov ob obali, nadaljevali med številnimi trgovinicami v kolonialnem delu mesta, končali pa v restavraciji na 68. nadstropju stolpnice, s katere smo imeli lep razgled na mesto, pristanišče in Skokico . Hrana v restavraciji nad mestom je bila okusna in po zelo zmernih cenah.