Čez Indijski ocean – četrti teden

Plohasta sta bila zadnja dva dneva po odhodu z otočja Chagos. Veter je pretežno krmni, okrog 20 vozlov vzhodnika, a vsaka ploha ga po svoje zavrti in potem moram prestavljati jadra in jih v pišu vetra pred ploho tudi krajšati. Glavno jadro sem kar pospravil, saj se v živahnih valovih stalno prazni in polni ter močno in glasno opleta. Med opletanjem mi je iz drsnika izpulilo eno od letev na glavnem jadru in izognil bi se rad dodatni škodi. Zdaj jadram samo z genovo in tudi to zadošča za hitrosti med 5 in 7 vozlov.

Ladij ni videti na morju, a pogoste plohe mi ne omogočajo prav dosti sproščenega spanca, saj plohe spreminjajo veter in je temu potrebno sproti prilagajati jadra, da ne opletajo.

2.9.

Za dogodek dneva je zadnjo noč poskrbel napad indijsko-oceanske avijacije. Zaradi ploh, ki z vetrom prinašajo dež od zadaj, imam šotor nad kokpitom zadaj zaprt, za zračenje pa odprta stranska okna. In skozi stransko okno mi je ponoči v kokpit priletel ptič in mi pristal skorajda v naročju, ko sem sedel v kokpitu in na računalniku preverjal vremenske napovedi. Seveda sem se ptiča ustrašil in ga želel pregnati, a se ni dal. Odložil sem računalnik na klop in v roke vzel fotoaparat, da bi ptiča slikal in pregnal z bliskavico, ptič pa se je medtem lotil mojega računalnika in kljuval po tipkovnici ter uspel izkljuvati tri tipke preden sem ga porinil stran. Tipke sem pozneje na srečo našel na tleh v kokpita in jih namestil nazaj na tipkovnico.

Po nekaj minutah preganjanja po kokpitu mi je vreščečega ptiča vendarle uspelo spoditi z barke. Ko sem po tleh iskal tipke za računalnik, sem našel tudi nekaj kupčkov rib in lignjev, ki jih je ptič izpljunil iz kljuna, ko sem ga preganjal po barki. “Morske sadeže”, sluz, črnilo in smrad sem potem spral, skrtačil in skidal z barke in pri tem gnusnem opravilu nekaj časa s težavo zadrževal hrano v mojem želodcu.

Še 730 milj imam do Sejšelov. Jadrati bom moral malo bolj severno od direktne poti, da se bom čimbolj izognil nasprotnemu morskemu toku.

4.9.

Morje se je zelo razgibalo pod vplivom vse močnejšega vetra in Skokica se opoteka med valovi. Vzhodnik in jugovzhodnik zadnje dni stalno piha z okrog 25 vozli hitrosti, ob plohah pa preseže 30 vozlov. Z juga Indijskega oceana se valijo dolgi petmetrski valovi, ki se mešajo z 2-3 metrskimi vetrnimi valovi, ki se včasih sestavijo v piramide in precej zanihajo barko. Avtopilot ima med velikimi valovi veliko dela in pokuri veliko elektrike, da moram sončnim celicam navkljub vsak dan za 3-4 ure zagnati motor, da napolnim akumulatorje. Vetrni generator se mi je že na pred dvema tednoma pokvaril in ne proizvaja elektrike. V takšnih valovih si zares ne želim, da bi na dolge proge moral krmariti na roke, sploh pa bi bilo to nemogoče ponoči.

Plohe so včasih divje, a je udarni del plohe z močnim vetrom po navadi mimo v nekaj minutah. Pred približno dvajsetimi leti, ko sem prvič solo prečkal Indijski ocean, sem imel takšnega vremena na zahodnem delu oceana za več kot en teden skorajda brez premora in sem bil vseskozi čisto premočen in utrujen, saj Skokica takrat za zelo deževno vreme še ni bila opremljena.

Letos je veliko bolje, saj gredo čez Skokico le dve ali tri plohe na dan in so večinoma mimo v pol ure. Tudi barka je s šotorom nad kokpitom dosti bolje opremljena za dež in sem moker le, kadar moram med ploho še kaj postoriti z jadri. Sicer jadra krajšam že v naprej, ko vidim, da je ploha že blizu.

Valovi in veter so se unesli in jadranje v soboto je bilo veliko bolj počitniško kot zadnjih nekaj dni. Po enem tednu sem na jambor spet dvignil tudi glavno jadro, na katerem sem popravil letev, ki mi jo je odtrgalo prejšnji teden, ko je jadro v valovih preveč opletalo.

Zvečer so se plohe v okolici vse bolj gostile in upam, da noč ne bo preveč pestra.

V hladilniku imam še tri jabolka, tri mandarine, jogurt nekaj sira in nekaj kosov kruha. Skrajni čas je že, da prijadram do Sejšelov.

Še 180 navtičnih milj.

Nedelja, 6.9.

Cel dan sem v pričakovanju opazoval morje pred seboj in popoldne sem zagledal prve sejšelske otoke, zvečer pa sidro spustil pred pristaniščem Victoria na otoku Mahe.

Nedelja je bila predvsem deževna. Plohe so me že ponoči preganjale in mešale veter, popoldne pa to niso bile več samo plohe temveč nekaj ur trajajoč naliv, ki mi je dodobra opral barko in jadra. Na Sejšele sem želel prijadrati še podnevi, zato sem vseskozi jadral s precej polnimi jadri. Skorajda bi mi uspelo, otoke sem videl še pred večerom, sidro pa sem spustil že v temi.

Jutri grem v “borbo” z uradniki pri opravljanju vstopnih formalnosti v pristanišču, potem pa upam, da dobim prostor v kateri od tukajšnjih marin. Iz marine, kjer sem mislil, da imam rezerviran privez, so mi včeraj sporočili, da upajo, da bodo našli prostor za Skokico ??

Mahe, Sejšeli, 7.9.

Včeraj sem moral malo počakati, da so dopoldne uradniki s pilotskim čolnom prišli na barko preveriti v kakšnem stanju sem jaz, moja barka in moji dokumenti. Z mojim zdravjem in dokumenti so bili zadovoljni, zato sem popoldne v pristanišču v pisarnah pri prijaznih uradnikih lahko opravil še drugi del vstopnih formalnosti za Sejšele.

Še vedno nimam zagotovljenega priveza v marini, kjer so mi privez obljubili šele od srede naprej. Telefonaril sem po marinah in obiskal nekaj marin, a so vse polno zasedene pretežno s čarterskimi barkami. Kar nekaj večjih in manjših marin je v okolici Viktorije z množico privezov in nekaj privezov sem videl prostih, a so mi razložili, da so to lastniški privezi, ki jih ne oddajajo.

S Skokico sem se preselil na dobro zaščiteno sidrišče pri otoku Eden.

Dokončno potrditev priveza za Skokico v hotelski marini od srede naprej do oktobra sem dobil šele zvečer in odhod domov sem odložil za še en dan.

Ponedeljek in torek sta bila precej deževna in nevihtna, popoldne pa je skozi oblake vendarle sramežljivo pokukalo sonce, da se mi po bližnji okolici ni bilo potrebno sprehajati v dežju. Od jutri naprej bo vreme spet veliko bolj sončno.

Koralni grebeni in otočki ob obali Maheja so na gosto pozidani z apartmajskimi stavbami in hoteli, otok Eden pa so v zadnjih letih popolnoma prekopali in naredili svojevrstno počitniško naselje z umetnimi lagunami, hoteli, marinami in lastniškimi počitniškimi hišami s svojimi privezi za čolne, jahte in jadrnice. Bolj mondeni del otoka z vilami in lastnimi privezi v umetnih lagunah sem si želel ogledati, a mi ni uspelo priti mimo varnostnikov na vhodu v resort. “For residents only.”

V sredo zjutraj sem Skokico končno lahko preselil v marino hotela L’escale nasproti otoka Eden. Potem ko mi je dež zadnja dva dni spremenil načrte za turizem in rekreacijo na Maheju, se je danes nebo precej razvedrilo in to sem izkoristil za izlet v hribe.

Po pol ure vzpenjanja sem ugotovil, da neprestano posedanje in poležavanje na barki zadnji mesec ni najbolje vplivalo na mojo telesno pripravljenost in po naslednje pol ure sem se odločil, da je 300 m višine popolnoma dovolj za prilagajanje na kopno.

S hriba sem imel lep razgled na Victorio in na okoliške zelo turistične otoke.

Popoldne sem se vrnil v marino, pospravil jadra in opremo ter Skokico pripravil na nekaj tednov mirovanja. Marine na Sejšelih sploh niso poceni in cene so primerljive z jadranskimi. Presenečen sem bil, da so vse tako zasedene. Hotelska marina, kjer sem končno dobil privez, je za še en razred dražja in primerljiva s cenami na slovenski in hrvaški obali Jadrana, a nazadnje sem bil vesel, da sem sploh dobil privez. Spokal sem le še svojo prtljago in ponoči odletel v Evropo. Vrnemo se konec septembra.

Čez Indijski ocean – tretji teden

Polovica poti do Sejšelov je že za menoj in zadnje dni imam kar ugodne razmere za jadranje. Vreme poskrbi, da mi ni preveč dolgčas. Veter v teku dneva niha med 6 in 20 vozli hitrosti, smer pa med južno in vzhodno in temu večkrat na dan prilagajam jadra. Ponoči in dopoldne, ko je več vetra, jadra krajšam, popoldne ko veter oslabi, jadram s polnimi jadri.

Zadnja dva dneva sta bila precej oblačna, zato sončne celice akumulatorjev ne napolnijo dovolj in še vetrni generator je žal spustil dušo, zato sem moral za polnjenje akumulatorjev za nekaj ur zagnati motor. Morje je vse bolj vzvalovano, z juga Indijskega oceana prihajajo vse večji valovi in avtopilot troši vse več elektrike.

Veseli me pogled v hladilnik, saj se še ne vidi dna. V Maleziji sem pred odhodom nabavil hrano za en mesec. Veliko je bilo sadja, jogurtov, sokov, …, čipsa, … in vsega skupaj je bilo nekaj deset kilogramov, kar sem komajda in v dveh rundah prinesel na barko. Ko pa sem na barki na računalniku preveril koliko sem s kartico plačal za hrano (120 eur), me je zaskrbelo, da sem nakupil premalo hrane. Po mojih izkušnjah pri nabavi hrane po navadi potrošimo za okrog 15 eur na osebo na dan. Po tej logiki sem nabavil le za en teden hrane. Vendar je hrana v Maleziji veliko cenejša kot pri nas doma in nabavil sem vse po spisku, zato kaže, da mi v preostalih dveh tednih do Sejšelov ne bo potrebno stradati.

Prijadral sem do južnih pasatnih vetrov in do Sejšelov me trenutno loči še okrog 1500 navtičnih milj.

Ponoči sem jadral skozi nekaj ploh, ki so z barke sprale sol, ki so jo v preteklih dneh na palubo nametali valovi. Za plohami je veter obrnil na vzhodnik, zato sem genovo prestavil na levo stran in jo podprl s tangunom, da jadra niso preveč opletala. Metuljčkal sem le do jutra, ko je veter spet dobil jugovzhodno smer.

Sonce zdaj vzhaja točno od zadaj in me zjutraj pozdravi v kokpitu, zaide pa točno spredaj. Doma me zbadajo, da prikazujem polno fotografij sončnih vzhodov in zahodov, zato sem danes dodal zarjo.

Noč na morju obsijanem z mesečino polne lune je v živo lepša, kot je videti na fotkah. Ponoči sta mi družbo na krovu delala dva ptiča, ki sem ju čez čas napodil, ko sem opazil, da serjeta po barki.

Včeraj sem Zlati v pogovoru rekel, da vetra zadnje dni ni veliko, a ga je dovolj za lepo in razmeroma hitro in sproščeno jadranje, da se ne dogaja veliko in da je že malo dolgočasno.

Danes je narava poskrbela za dogajanje in spremembo. Ponoči je veter oslabel in upočasnil Skokico. Zjutraj sem prijadral do oblakov, ki so postajali vse bolj temni. Plohe so mi potem poleg dežja nasproti prinesle tudi dvajset vozlov zahodnika. Zategnil sem jadra in se trudil jadrati ostro v veter proti severu, a je bila ta smer jalova. Ko je čez dve uri veter popustil, sem pospravil jadra, zagnal motor in obrnil proti zahodu.

Pred menoj je otočje Chagos, kjer je na jugu britanska in ameriška vojaška baza Diego Garcia. Severni atoli in otoki pa so nenaseljeni, ker je vojska domačine izselila na Mavricij.

Premišljujem, da bi se na Chagosu za nekaj ur ustavil, stopil na otok in preveril, če še znam hoditi. Včeraj je kazalo, da bom do prvih severnih otokov prijadral v nedeljo popoldne, potem pa je veter oslabel in se je čas prihod prestavil na večer oziroma noč. Današnje plohasto vreme in nasprotni veter kažeta, da bom tja prijadral šele v ponedeljek. Za obisk otokov na severu Chagosa je potrebno od oblasti dobiti dovoljenje in zanj zaprositi nekaj mesecev v naprej. Jaz še mesec dni nazaj nisem vedel, da bom letos jadral po južnem Indijskem oceanu, zato dovoljenja seveda nimam. Itak je obisk Chagosa dodatno pogojen tudi z ustreznim vremenom in zato nezanesljiv. No, vremenska napoved kaže en dan ugodnega vremena, potem pa naj bi bilo spet nevihtno, zato dvomim, da bom tam koga srečal med otoki.

Plohe so se v soboto izlile, veter z juga pa se je popoldne okrepil na 20 vozlov in do otočja Chagos in atola Salomon sem prijadral že ponoči. Ker otokov ne poznam, nisem tvegal z nočnim prehodom čez plitev greben na vhodu. Do jutra sem se “skrival” v zavetrju otokov blizu vhoda v laguno atola Salomon. Zajadral sem otoka, pospravil jadra in pustil, da me veter bočno odnaša stran od otokov, vmes pa sem malo dremal. Čez uro, ko me je odneslo med valove, sem zagnal motor in se vrnil v zavetrje otokov. In to vajo sem ponovil trikrat, dokler se ni zdanilo.

V nedeljo zjutraj sem potem sledil črti, ki mi jo je na ekran zemljevida narisal Navionics, zadrževal dih in čez grebene srečno priplul v laguno. Najmanjša globina, ki jo je pokazal globinomer je bila 2,8 metra. Pod kobilico barke tam ni bilo več prav veliko vode. Seveda sem čez najplitvejši del plul zelo počasi. Sidro sem spustil v zavetju otoka Fouquet in šel spat.

Zbudil sem se sredi dneva. Bilo je oblačno in pripravljalo se je k dežju. Premišljeval sem, da bi dal čoln v vodo in se zapeljal do otoka, pa je prišla prva ploha in potem naslednja, … in vmes sem bil len in čoln je ostal na krovu. Z masko in plavutkami sem zaplaval le do bližnjega koralnega grebena, a se hitro vrnil, ker je bila voda zaradi vetra, tokov in razburkanega morja zelo kalna in pod vodo nisem kaj dosti videl. Nedeljo sem torej prelenaril na krovu Skokice ob branju knjige in bluzenju po računalniku. Vremenska napoved za naslednje dni na poti proti Sejšelom je dež in nevihte. To ni prav nič dvignilo mojega razpoloženja.

Po deževni nedelji se je v atolu Salomon naredilo lepo ponedeljkovo jutro. Dobro sem se naspal in moj lenoritis je popustil. Čoln sem dal v vodo in šel z njim na lepo svetlo plažo otoka Fouqet. Notranjost otoka je na gosto poraščena z gozdom in bujnim podrastjem ter zato težko prehodna. Nisem se želel spet pretepati s komarji, zato sem se sprehajal v senci palm ob obali otoka.

Zjutraj sem z otoka na barko slišal petelinje kikirikanje in prašičje kruljenje, med sprehodom pa so se za gospodarice otoka izkazale številne ptice, ki gnezdijo na drevesih. Že včeraj so si za igračo izbrale windex na vrhu jambora in mi ga skrivile, danes pa so mi brez strahu letale okrog glave in me preganjale.

Zaplaval sem še okoli koralnih grebenov pred plažo, a vidljivost pod vodo tudi danes ni bila najboljša za opazovanje rib.

Sredi dneva se je z juga nad otoke priplazila megla z gostim hladnim pršcem, da je bilo kar naenkrat vse mokro na barki. Nastopila je plima, pravi čas za prehod iz atola čez plitvine na vhodu, dvignil sem sidro in z jugovzhodnikom skozi dež odjadral proti zahodu. Do Sejšelov me loči še dobrih tisoč navtičnih milj.

Čez Indijski ocean – drugi teden

Po mirni in dobro prespani noči sem v četrtek dvajsetega avgusta zjutraj odplul s sidrišča na severu otoka Simelu in Skokico usmeril proti jugu. Prvih nekaj ur ni bilo kaj dosti vetra, zato je barko čez dolge oceanske valove poganjal motor. Čez dan se delno zjasnilo in pojavilo se je nekaj vetra, zato sem dvignil tudi jadra. Južni veter je čez dan nihal med dvema in osmimi vozli hitrosti in ko je bil nad štirimi vozli, sem ugasnil motor in užival v tišini ter sproščenemu jadranju. Jadral sem kar se je dalo ostro v veter proti jugozahodu. Nobene nevihte ni bilo na obzorju in nobene drame.

Resnejši veter je zapihal v petek, ko sem popoldne skrajšal jadra na prvi krajšavo. Ponoči sem prejadral ekvator in zaplul na južno zemeljsko poloblo. Nikogar na barki ni bilo, ki bi prvič jadral čez ekvator, zato je odpadel običajni krst posadke.

V soboto sem bil že pri dveh stopinjah južne geografske širine, veter je stalno pihal z jugovzhoda in kurz sem spremenil še bolj proti zahodu, skorajda že v smeri proti Sejšelom. Direktno proti Sejšelom še nisem želel jadrati, ker je bilo nekaj deset milj zahodno od trenutne pozicije obsežno območje z bolj šibkim vetrom. Temu sem poskušal izogniti in bom v direktno smer zavil šele, ko bom prijadral južno od pasu brezvetrja. Skokica je lepo jadrala. Velikost jader sem prilagajal moči vetra, ko je bilo nad 15 vozlov vetra sem jadral s prvo krajšavo, ko se je veter dvignil nad 18 vozlov, sem jadra skrajšal na drugo krajšavo.

Luna je zadnje dni dobivala vse bolj polno podobo in nočno jadranje po z mesečino obsijanem oceanu je bil svojevrsten užitek. Po nekaj dneh sem spet videl eno ribiško ladjo, družbo so mi včasih prišli delati delfini in srečal sem se tudi s kitom. Prijadral sem do petih stopinj južne geografske širine, zato sem barko zdaj usmeril neposredno proti zahodu. Popustil sem vrvi na jadrih, da so dobila bolj zaobljeno obliko, saj bo veter poslej v njih pihal bolj od zadaj, v polkrmo.

Čez Indijski ocean – prvi teden

Sredi avgusta sem se vrnil v Malezijo in na barko. Skokico sem prve tri dni dni pospravljal, čistil in pripravljal za jadranje. Veliko dela je bilo s čiščenjem podvodnega dela trupa barke, ki so ga v dveh mesecih zelo obrasle školjke, vitičarji in alge. Na Skokico sva spomladi z Zlato nanesla nov antifouling, ki naj bi preprečil obraščanje, a morski prebivalci v toplih tropskih vodah se za to ne zmenijo prav dosti. Potrebno jih je bilo odstraniti ročno s strgalom.

V dobri uri potapljanja sem sam očistil le desetino barke in še to predvsem le območje ob vodni liniji, potem pa mi je zmanjkalo sape. Za pomoč sem se potem dogovoril s potapljačem, ki je s seboj pripeljal kompresor in dihalno cev, da je lahko neprekinjeno delal pod vodo. S strgalom je odstranil školjke, potem pa sva skupaj s krpo odstranila še alge.

Na palubo sem namestil novo sončno celico, ker ena od starih ni več delovala. Zamenjal in dodelal sem filtre za pitno vodo ter pospravil cerade, s katerimi je bila prekrita barka in potem namestil jadra. Opravil sem tudi redni servis motorja, za katerega je bil pravi podvig na otoku najti pravo motorno olje. Po neuspešni turneji po otoku med bencinskimi črpalkami mi je ustrezno olje uspelo dobiti šele pri kitajskem trgovcu z olji. Zapeljal sem se tudi v Kuah, glavno mesto Langkawija, kjer sem v naprej opravil malezijske izstopne formalnosti in nabavil hrano ter pijačo za predvidoma mesec dni dolgo jadranje čez Indijski ocean. Z barko sem obiskal še bencinsko črpalko in pripravljen sem bil za odhod na ocean.

Zaradi poletnega monsuna in prevladujočega zahodnika na severnem delu Indijskega oceana, bo potrebno za jadranje čez Indijski ocean proti Afriki najprej odjadrati na južno polovico Indijskega oceana. Prvih nekaj dni me bo pot vodila čez Malaški preliv do Sumatre in potem okoli otoka nekaj dni proti jugu in preko ekvatorja, dokler ne pridem do ugodnega pasatnega vetra, s katerim bom potem na približno petih stopinjah južno od ekvatorja obrnil proti zahodu. Malaški preliv in morje okoli Sumatre je poznano po pogostih nevihtah in po vmesnih daljših obdobjih brez ali z malo vetra. To pomeni, da bo potrebno prvi teden veliko motorirati, zato sem tank in posode za gorivo pred odhodom na barki do vrha napolnil z nafto.

In zares se je preliv med Malezijo in severom Sumatre izkazal z neugodnimi razmerami za jadranje. Veliko je bil v uporabi motor, s pomočjo katerega sem se prebijal po gladkem morju v brezvetrjih ali pa skozi nevihte, ko je bilo vetra preveč. Razmerje med motoriranjem in jadranjem je bilo prve tri dni 10 : 1 in pokuril sem že polovico nafte, ki sem jo imel s seboj na barki. V Malaški ožini je zelo gost tudi ladijski promet, zato si spanca prva dva dni nisem smel prav dosti privoščiti.

Pred nalivi me je dobro ščitil »šotor«, ki ga imam na barki nad kokpitom. Tretji dan sem priplul do severozahoda Sumatre in okoli severnega dela otoka obrnil na jug. Zaradi nekajmetrske razlike med plimo in oseko na tem območju nastajajo občutni plimski morski tokovi, ki jih je pri prehodu skozi prelive med indonezijskimi otoki nujno potrebno upoštevati.  V ožini med otoki na severozahodu Sumatre sem v ponedeljek za dvajset minut zamudil višek plime, ko se plimski tokovi umirijo in je pravi čas za prehod na Indijski ocean. V preliv sem sicer priplul takrat ko se je tok umiril, a preliv med otoki je bil dolg dve milji in posledica je bila, da je tok, ko sem bil sredi prehoda, začel teči nasproti oceanskim valovom, ki so se vse bolj višali, lomili in morje je naenkrat postalo zelo živahno. Skokico je vse bolj premetavalo, zaletavala se je v valove, valovi so se prelivali čez palubo in meni se je višal utrip. Za nameček se je sredi preliva ustavil motor in ga nisem več uspel zagnati. Skokico je precej premetavalo, kar je dvignilo umazanijo z dna tanka za gorivo in umazanija je zamašila filtre. Na srečo je začelo pihati, da sem si lahko pomagal z jadri in na srečo je bil med otoki še en stranski prehod med otočki, kamor sem lahko pobegnil pred razbesnelim morjem. Na drugi strani otoka je bilo morskega toka manj in valovi so bili manjši.

Obrnil sem proti jugu in do večera sem z lepim jugozahodnikom ob obali Sumatre z nekaj obrati križaril do prvega zaliva, ki je bil dovolj zaščiten pred valovi z juga, da sem zvečer lahko spustil sidro. Počitka si še nisem smel privoščiti, saj je bilo potrebno najprej usposobiti motor.

Tank za gorivo so mi spomladi v Maleziji zaradi podobnih težav enkrat že očistili, a kaže, da ne dovolj dobro, ali pa je nafta tukaj tako umazana, da bo to potrebno storiti večkrat. Na srečo sem spomladi med popravilom motorja mehanika dovolj dobro opazoval, da sem motor tokrat znal popraviti oziroma očistiti sam. Razstavil in očistil sem sistem za gorivo in zamenjal filtre. Pred-filter je bil zvrhano poln umazanije.

Motor je sredi noči zabrnel in lahko sem šel spat.

V torek sem šel na pot že zgodaj in izkoristil “burin”, ki je zjutraj in del dopoldneva pihal s hribov Sumatre na morje. Sredi dneva je Skokico poganjal motor, popoldne pa se je začel krepiti veter z jugozahoda, od koder so začele prihajati nevihte. Najprej sem jadral s polnimi jadri, potem pa sem jih vse bolj krajšal in ko se je zvečer hitrost vetra približala tridesetim vozlom, je ostala razvita le še tretjina genove. Jadranje je postajalo vse bolj živahno in morje prav tako. Z neba so se zlivale velike količine dežja, veliko se je bliskalo in grmelo. Zaradi pogostih strel sem telefon, računalnik, starlink in tablico za vsak slučaj pospravil v pečico štedilnika.

Do jutra je veter popustil, nevihte so se izlile, ostali pa so valovi in Skokica se je po zmešanem morju primajala do otoka Simelu, kjer sem v zavetju otočkov našel miren zaliv in posteljo v notranjosti barke. Vzel sem si dan za počitek pred nadaljevanjem poti. Poleg brkljanja po barki sem se želel tudi sprehoditi po obali, a se ni izšlo po mojih željah. Čoln sem dal v vodo, namazal sem se z repelentom proti komarjem in odveslal do obale otoka, kjer sem videl nekaj lesenih barak. Pričakoval sem kakšno stezo, po kateri bi lahko malo bolj pretegnil noge, a se je pot od barak v notranjost končala že po sto metrih v močvirju. Potem sem poskusil s sprehodom ob obali, a se kmalu naveličal plezanja čez podrta drevesa. Vmes so me repelentu navkljub napadali komarji in prej kot v pol ure sem pobegnil z otoka in odveslal nazaj na Skokico.

Vremenske napovedi kažejo, da se bo veter jutri z jugozahodnika za nekaj dni obrnil na jugovzhodnik in v kolikor se bodo vremenske napovedi uresničile, bom lahko že z otoka Simelu začel z jadranjem čez Indijski ocean proti jugozahodu. To bo dobrodošla bližnjica, ki mi bo prihranila nekaj sto milj poti. Na podlagi dolgoletnih vremenskih statistik sem namreč predvideval, da bo potrebno ob obali Sumatre jadrati proti jugu vse do južno od ekvatorja in bi šele tam lahko obrnil čez ocean proti zahodu.

Vrnitev v Malezijo in načrti za naprej

Po desetih dneh križarjenja med tajskimi otoki smo se junija vrnili v Malezijo in na otočje Langkawi, kjer smo dopustniško preživeli še zadnjih nekaj dni naših spomladanskih tropskih počitnic. Po opravljenih vstopnih formalnostih v Telagi in Kuahu smo se preselili na otok Rebak, ki nas je že zadnjič navdušil z razkošno marino, sprehajalnimi potmi, naravo in počitniškim naseljem z restavracijami. Z Jelkom sva ob popoldnevih odigrala nekaj partij tenisa in seveda me je Jelko v tenisu spet nadigral, v namiznem tenisu pa je bil rezultat obraten.

Po treh dneh smo se z otoka Rebak zadnje dni pred odhodom domov vrnili na Langkawi v marino Telaga. Pospravili smo jadra in Skokico v marini pripravili na daljše mirovanje, vmes pa smo šli tudi na izlete po okolici.

Vreme je bilo v sredo precej kislo, a moja posadka ga je vseeno izkoristila za izlet na hrib. Pod hribom so morali počakati, da je dež ponehal in so se oblaki dovolj dvignili, da se je videlo do morja in okoliških otokov.

Tudi sam sem šel v hribe, a ne z gondolo po zraku. Moje noge so še dovolj mlade, zato sem se v hrib nad marino Telaga raje odpravil po razgibanih gozdnih poteh, po soteski in med slapovi. Zadnje dni je deževalo, zato so bile gozdne poti ponekod spolzke, po drugi strani pa so bili slapovi zato lepši na pogled.

Z Langkawija smo sredi junija odleteli domov, Skokica pa bo do jeseni počakala v marini.

Za junij in julij sem načrtoval organizirati turistično križarjenje po otočju Langkawiju in med tajskimi otoki, a so Trump in Izraelci zadnje mesece z norostmi na bližnjem vzhodu poskrbeli tudi za to, da so se v tem obdobju letalske karte zelo podražile in da se mojim strankam pot iz Evrope v Azijo zdaj zdi prenevarna in predraga.

Prvič bom poletje preživel kot upokojenec, brez skakalnih tekmovanj in brez službenih obveznosti čez poletje. Težko si predstavljam, da bi brez jadranja zdržal do zime, ko se z zimskim monsunom veter obrne na severovzhodnik in je zato najugodnejši čas za jadranje čez severni Indijski ocean. Preveril sem različne druge možnosti za vrnitev z jadrnico v Sredozemlje do poletja prihodnje leto. 

Najkrajša pot po morju sicer vodi čez severni Indijski ocean mimo Šrilanke, Indije in Maldivov do Rdečega morja in skozi Sueški prekop v Sredozemlje. Toda do konca leta na tej poti prevladuje poletni monsun, piha predvsem zahodnik in jugozahodnik, vreme pa je nestalno z obilnim deževjem, zato je potrebno počakati do zimskega obrata vremena in na ugodnejše razmere za jadranje.

Druga možnost je več kot še enkrat daljša pot okoli juga Afrike in potem po Atlantiku navzgor do Evrope. Prednost te poti je, da z jadranjem čez Indijski ocean lahko začnem že poleti, prihod v Sredozemlje pa bi bil v obeh primerih spomladi prihodnje leto. Težava te poti je, da bo v prvem delu iz Malezije potrebno jadrati najprej tisoč milj proti jugu skozi nevihte in plohe intertropske konvergenčne cone (ITCZ) ter čez ekvator do vsaj petih stopinj južno, kjer bi prišel do ugodnih pasatov in stabilnega vremena. Tam bi potem z ugodnim vzhodnikom lahko obrnil proti Afriki.

Po premisleku sem se odločil za daljšo in bolj zanimivo pot, za jadranje okoli Afrike. Že avgusta bom odjadral čez Indijski ocean do Sejšelov, kjer nameravam v septembru ali začetku oktobra pripraviti počitniško križarjenje med otoki. V drugi polovici oktobra in v novembru bomo jadrali med Sejšeli, Madagaskarjem in Južno Afriko, vmes pa se bomo ustavljali v zalivih na številnih tropskih otokih.

Fotografija s Sejšelov, ko sem se tam prvič ustavil v letu 2007.

Na posameznih vmesnih etapah (ali delih etap) se mi na krovu Skokice po eden ali dva jadralca lahko pridružita.

A: Nekajdnevno jadranje med Sejšeli, petdnevno oceansko jadranje Sejšeli – Madagaskar in nekajdnevno jadranje po severu Madagaskarja – z vmesnimi postanki na otokih (v oktobru),

B: jadranje ob zahodni obali Madagaskarja proti jugu, (prva polovica novembra),

C: Jadranje ob obali Madagaskarja, oceansko jadranje od Madagaskarja do Mozambika in potem ob južnoafriški obali do Richards Bay-a v Južnoafriški republiki (v drugi polovici novembra).

Med jadralskimi postanki bo dovolj časa tudi za obiske naravnih parkov v notranjosti otokov in v Afriki.

Če koga zanima, naj se javi za podrobnejše informacije.