Obisk na Timorju ni potekal po mojih željah

Ponoči sem se približal indonezijskim otokom in spet sem moral slalomirati med ribiči in njihovimi mrežami. Zato nisem spal. Proti jutru sem prijadral do Vzhodnega Timorja in si še vedno nisem upal zaspati, da se ne bi slučajno zaletel v otok. Na karti sem poiskal prvo možno sidrišče, kjer so bile na elektronski karti dovolj natančno zarisane globine vse do obale. Zjutraj sem ves utrujen od neprespane noči pri naselju Como zavil k obali, pospravil jadra, spustil sidro in šel spat.

A tukaj se današnja zgodba šele začne. Spal nisem niti četrt ure, ko sem od zunaj slišal glasno klicanje, ki ni hotelo nehati. Omotičen sem se skobacal iz postelje in pogledal ven ter videl dva policaja na policijskem čolnu. Hitro sem bil buden. Povedal sem jima, da sem se ustavil, ker sem bil utrujen in sem se želel naspati.

“Yes, yes, no problem”. Policaja sta najprej pregledala barko, potem vprašala od kod prihajam ter me povabila v svoj čoln. Rekla sta, naj s seboj odnesem vse dokumente, da jih bom pokazal njihovemu komandirju. Še enkrat sem povedal, da nisem imel namena iti na obalo, da se želim le spočiti in da se bom v Vzhodni Timor prijavil jutri v Diliji, glavnem mestu.

“Yes, yes, no problem”. Policaja sta bila prijazna in z njihovim čolnom smo se odpeljali na obalo ter se sprehodili do postaje pomorske policije. Tam sem se srečal z njihovim komandirjem, ki žal ni govoril angleško, jaz pa ne tetumsko ali portugalsko. Vzhodni Timor je bil do leta 1975 portugalska kolonija, zato domačini govorijo tudi portugalsko. Ko so se Portugalci umaknili je Vzhodni Timor zasedla Indonezijska vojska in ga priključila Indoneziji. Domačini so se uprli vojaško premočnemu okupatorju in več kot 25 let je potem trajal njihov oborožen in krvav boj za osvoboditev, v katerem je življenje izgubilo kar tretjina prebivalcev države. S posredovanjem OZN so dosegli premirje, indonezijske vojska se je umaknila in Vzhodni Timor je leta 2002 postal samostojna država.

Preko enega od policajev, ki je vsaj malo razumel angleško, smo se potem nekako sporazumevali. Povedali so mi, da ni nobena težava, če sem sidral in se želel spočiti, vendar morajo oni popisati vsakogar, ki pristane v njihovem pristanišču. In pregledovanje dokumentov, popisovanje in izmenjavanje informacij je potem trajalo tri ure. Oni so telefonarili v Dili po navodila, me vsakih nekaj minut kaj vprašali, popisovali, jaz pa sem kinkal na stolu pred pisarno. Eden od mlajših policajev, ki je malo govoril angleško, mi je vsake toliko časa prišel povedati: “No problem, no problem”, ker je verjetno videl, da sem zaskrbljen.

Po treh urah so mi vrnili potni list in dokumente od barke in rekli, da je vse OK. Segli smo si v roke, s čolnom so me odpeljali nazaj do Skokice in prijazno smo se poslovili. Ni mi bilo več do spanja. Vzhodnik je spet začel pihati, dvignil sem sidro, razvil jadra in ob severni obali Timorja odjadral proti zahodu.

Na steni gostilne na jugu Avstralije, kjer sva z Maksom pred leti jadrala, sem prebral napis: “If you don’t go, you don’t have a story.” Če ne greš na pot, nimaš zgodbe. Danes bi raje spal, kot pa imel zgodbo.

Obisk Vzhodnega Timorja mi nekako ni bil usojen. Ogledoval sem si ga na žalost lahko predvsem le z morske strani. Včeraj sem pomorske policaje v Comu vprašal, ali uradi carine in imigration v Diliju delajo preko konca tedna, in dobil sem pritrdilen odgovor. Danes dopoldne sem med sprehodom po glavnem mestu lahko ugotovil edino, da dela le pomorska policija, vsi ostali uradi v mestu pa so bili zaradi prostega vikenda zaprti in so mi vratarji in varnostniki povedali le, naj se vrnem v ponedeljek, ko bo mogoče urediti vstopne formalnosti. Tudi Burger King je bil dopoldne zaprt. No ja, vsaj izdatno sem se lahko sprehodil po mestu.

Sem pa vseeno tudi v Diliju dobil svojo zgodbo, za katero bi bilo boljše, da je ne bi. Pred vhodom v mestno luko je skupina ribičev na kanujih lovila ribe. Videl sem jih in se jim izognil za kakšnih 50 metrov. Potem pa je eden od ribičev začel vleči za vrv in pred Skokico se je nenadoma dvignila vrv in ribič je začel kričati. Še preden bi Skokico lahko ustavil, je bila vrv navita okoli propelerja, motor se je ustavil, barka pa je zaradi svoje vztrajnosti nadaljevala pot še kakšnih sto metrov in začela za seboj vleči ribiča, ki je bil na to dolgo vrv privezan. Njegov čoln je pri tem povleklo čez mrežo drugega ribiča in jo natrgalo.

Ko se je barka ustavila, sem vrv poskušal potegniti izpod barke, a ni šlo. Nadel sem si potapljaško masko, skočil v vodo in potem med potapljanje v nekaj poskusih uspel odviti vrv s propelerja. Vrv je bila cela in propeler tudi.

Ko sem splezal nazaj na barko, je do mene priveslal ribič in začel jezno kričati name: “Mani, mani, mani , mani” in je kazal na luknjo v mreži, ki jo je imel naloženo v kanuju. Seveda sem vedel, kaj pomeni mani mani (money), a za njegovo luknjo v mreži se nisem počutil krivega, saj sidrna vrv drugega ribiča ni bila označena in je pod vodo nisem mogel videti. Zagnal sem motor in odplul v pristanišče, kjer sem zasidral Skokico.

Jezni ribič je priveslal za menoj in še naprej kričal in zahteval denar. Da se ga rešim, sem mu ponudil 10 dolarjev za popravilo mreže, a jih ni želel vzeti in se je še naprej drl name: “mani, mani, mani, mani, mani, …”. Itak sem imel namen iti k pomorski policiji, ki je prva postaja za urejanje vstopnih formalnosti, zato sem ribiču pokazal na obalo in rekel: “Policia Maritim”. To ga je malo pomirilo, a je še naprej vztrajal ob barki. V vodo sem dal svoj čoln in potem sva šla do pomorske policije, kjer je eden od policajev na srečo dobro govoril angleško. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo, pa se je samo nasmehnil. Potem je zaslišal še ribiča in mu povedal, da morajo biti mreže in vrvi v vodi označene in da pred vhodom v luko itak ne smejo loviti rib. Ribič se nikakor ni hotel pomiriti, zato so naredili zapisnik, da je bilo vse skupaj uradno.

Da bi postopek skrajšal, sem ribiču za odškodnino ponudil trideset dolarjev, kar bi zagotovo moralo zadoščati za popravilo enega metra natrgane mreže. Vendar je to zavrnil policaj, češ da za dogodek itak nisem kriv. Povedal mi je tudi, da ribič zahteva tristo dolarjev, da si bo lahko kupil novo mrežo, ker sedanja mreža ni njegova in si jo je sposodil od soseda. Policaj mi je rekel, naj se ne sekiram in izgubljam časa. Raje naj grem v mesto urediti vstopne formalnosti, oni pa se bodo pomenili z ribičem. Ko sem se po dobri uri vrnil s sprehoda od ene zaprte pisarne do druge in tretje zaprte pisarne, ribiča in njegovega čolna ni bilo več na obali, moj gumenjak pa tudi ni bil preluknjan.

Premišljal sem, kaj naj naredim, a v dvodnevnem čakanju do ponedeljka, na zasidrani barki v umazani vodi pristanišča zares nisem videl smisla. Načrt za obisk in ogled Timorja preko konca tedna mi je skorajda popolnoma spodletel. Spoznal sem le nekaj policajev in jeznega ribiča, se nekaj ur sprehajal med uradi in si hriboviti otok žal ogledoval predvsem le z morske strani. Za nameček sem med sidranjem v kalni vodi pristanišča v Diliju nasedel na plitvino, ki na karti ni bila narisana. Na srečo sem se s pomočjo motorja lahko izvlekel nazaj v globljo vodo.

Za obiske držav in otokov z zapleteno in zamudno administracijo bom moral v prihodnje načrtovati več časa. Dan je bil še mlad, dvignil sem sidro, zapustil pristanišče, razvil jadra in odjadral proti zahodu, proti otokom zahodne Indonezije.

Jadranje čez Arafursko morje

Bolj malo vetra je bilo ponoči in danes čez dan na Arafurskem morju, zato je bilo jadranje lenobno, ko pa je hitrost jadranja dopoldne padla pod 3 vozle, sem zagnal motor.

Ribiške ladje sem srečeval ponoči, zato sem bolj malo spal. Za seboj so vlekle kilometre dolge mreže označene z AIS oddajniki in bliskavicami, zato jih je bilo na morju lahko videti. Na srečo so bile mreže potegnjene v enaki smeri, kot je smer moje plovbe in se mi ni bilo potrebno skorajda nič spreminjati smeri.

Proti jutru na obzorju pred menoj ni bilo več videti nobenih luči ribičev, zato sem skrajšal jadro, upočasnil barko in za malo dlje zadremal. Čez čas se je nekaj sto metrov mimo pripeljala ribiška ladja z glasno glasbo iz zvočnikov in me zbudila. Bil je že dan in sonce je bilo nad obzorjem. Približno še za en teden jadranja čez Arafursko morje je pred menoj do Timorja, kjer načrtujem prvi postanek.

Včeraj je pred eno ploho malo bolj zapihalo in sem imel na jamboru razpetih preveč jader, zato sem poskušal na hitro spustiti glavno jadro, da se ne bi naredila škoda. Žal se je jadro med spuščanjem zataknilo za križe, frfotalo in se na nekaj koncih natrgalo. Ko sem ga v dežju končno uspel pospraviti na bum, je tudi veter popustil. Jadra bo potrebno zalepiti in današnji miren dan bi bil primeren za popravilo, a ker je bil danes tudi lenoben dan, sem se držal Grunfovega pravila: “Kar lahko storiš danes, lahko tudi jutri”.

Dnevi na Arafurskem morju si postajajo podobni, le vzhodnika je bilo danes malo več in bolj stalen je bil, da mi vmes ni bilo potrebno zaganjati motorja. Za razliko od prejšnjih dni, ko so mi ladje prihajale nasproti z zahoda, sta danes dve ladji prišli od zadaj.

Še približno 4 dni imam do Timorja. Veter se je zadnja dva dni okrepil in hitrost jadranja se je s štirih dvignila na sedem vozlov. Super, če bo le trajalo. Zaslišal sem motor in že drugič v nekaj dneh me je na odprtem morju nekaj sto milj od obale v nizkem letu preletelo letalo avstralske obalne straže. Preko radijske postaje so od mene želeli podatke, od kod prihajam in kam grem.

Za popestritev so zadnjo noč poskrbeli akumulatorji, ki so se odklopili in na barki sem imel mrk. Avtopilot se je izklopil, jadra so opletala, luči in instrumenti ugasnili in lune ni bilo na obzorju. Po vetru sem potem uspel naravnati in umiriti barko, zagnal sem motor, da je polnil akumulatorje. Nekaj časa sem krmaril ročno, potem pa so se počasi spet začele prižigati luči in instrumenti. Čudno se mi je zdelo, saj so akumulatorji še pol ure pred tem kazali 40 % napolnjenost. No, akumulatorji se zdaj polnijo s pomočjo motorja in avtopilot deluje in do Timorja imam še dan in pol jadranja. Morje je bilo dovolj mirno in glavna dejavnost danes je bila lepljenje čolna, ki je dobil nekaj novih zaplat, da bo manj puščal.

Moja letošnja najdaljša neprekinjena etapa, od Papue do Timorja, se po devetih dneh in 1250 prejadranih miljah počasi končuje. Nocoj bom prijadral do Timorja, v naslednjih desetih dneh pa bom potem na poti do Lomboka jadral predvsem samo podnevi in slalomiral med ribiči, ribiškimi mrežami in indonezijskimi otoki.

Mimo severa Avstralije

Od Port Moresby-ja in Papue Nove Gvineje sem se v sredo 8. oktobra popoldne poslovil. Zjutraj sem na bencinski črpalki v marini v tank natočil nafto, ki tukaj stane nekaj manj kot en evro, in bil sem pripravljen za odhod. Urejanje vstopnih in izstopnih formalnosti mi je vzelo veliko preveč časa, zato sem reševanje težav s sklopko prestavil nekam v prihodnost. Upam, da bom imel na poti do Indonezije dovolj vetra, pristajal pa v prihodnjih tednih itak ne bom kaj dosti.

Spet sem neskončno dolgo čakal na carinika, ki se je namesto zjutraj v marini pojavil šele popoldne, da sem dobil izhodno dovoljenje.

Žal vetra na morju pred Papuo danes ni veliko. Z močnejšim vetrom se bom po napovedih srečal šele zvečer, ko bom daleč od obale. Do takrat pa bo Skokico poganjal motor. Itak moram napolniti akumulatorje, ki so se v zadnjih treh pretežno oblačnih dnevih popolnoma izpraznili.

Naslednji izziv na poti bo Torresov preliv kjer me ob prehodu čez veliki avstralski koralni greben čaka 200 milj slaloma med koralnimi grebeni, plitvinami in ladjami. Spremenljivka na tej poti so tudi krepki plimski tokovi v prelivu, ki v času polne lune dosegajo hitrost blizu treh vozlov in na približno šest ur obrnejo smer. Na spletu sem si kupil nove Navionicsove elektronske navtične karte za Avstralijo, da bo jadranje med otoki in grebeni na severu Avstralije čim lažje.

Dan in noč sta bila polna enakomernega zmernega jadranja. Valovi so se zmanjšali, nobene ladje nisem videl že dva dni, a na barki vseeno ni bilo dolgočasno. Za popestritev je tokrat spet poskrbel motor. Včeraj sem se z vetrom srečal že pred večerom, zato sem z motorjem le do polovice napolnil akumulatorje. Polnjenje sem nameraval dokončati danes, a ko sem zjutraj zagnal motor, se je oglasil alarm za pritisk vode v hladilnem sistemu. Pogledal sem v motorni prostor in videl lužo pod motorjem in našel počeno cevko, ki hladilno tekočino vodi z ene strani motorja na drugo. Med pregledovanjem motorja pa sem videl, da pušča tudi cev za hlajenje motorja z morsko vodo in je pustila slano sled na ohišju motorja in po kablih.

Barka zna po zmerno vzvalovanem morju s pomočjo avtopilota itak jadrati sama, zato sem se lahko posvetil popravilu, le vsake toliko časa sem za vsak slučaj iz motornega prostora splezal na palubo in pogledal, kaj se dogaja na morju v okolici. Nekaj podobnega s puščanjem cevi na motorju se mi je že zgodilo na Grenlandiji, zato sem takrat za rezervo kupil nekaj metrov cevi, ki mi je zdaj prišla prav in sem motor lahko popravil z novimi cevmi brez improvizacije. Vse skupaj je bilo po svoje enostavno, a mi je vseeno vzelo nekaj ur, preden sem motor lahko zagnal. Nič ne pušča in motor zdaj brni in polni akumulatorje, da mi ponoči ne bo potrebno krmariti na roke in z ugasnjenimi lučmi in instrumenti. Vesel in ponosen sem bil na svoje opravljeno delo. Tokrat sem barko popravil na odprtem morju in ne v enem od najlepših zalivov na svetu.

Navkljub temu, da sem 120 milj skozi Torresov preliv večinoma prejadral ponoči, je bila pot manj naporna in hitrejša, kot sem pričakoval. Večinoma gre zahvala za to dobremu vetru ter jasni in z mesečino obsijani noči, ko sem lahko dobro videl otočke in valove na grebenih, po katerih sem se lahko orientiral med jadranjem.

Zjutraj sem bil že mimo otoka Thursday in mimo še nekaj drugih naseljenih avstralskih otokov sem zajadral na Arafursko morje. Na celotni poti skozi Torresov preliv ponoči nisem srečal niti ene ladje. Prve sem videl šele zjutraj pri otokih.

Mislil sem že napisati, da sem se poslovil od Pacifika in zajadral na Indijski ocean, pa sem za vsak primer preveril na zemljevidu oceanov in videl, da severna meja med oceanoma poteka po črti med Darwinom in Singapurjem. Arafursko morje je torej robno morje Tihega oceana, in na Indijski ocean bom moral še nekaj dni počakati.

Port Moresby

Veter se je popoldne z dvajsetih dvignil na trideset vozlov, valovi 3-4 m in jadranje je bilo seveda živahno. Avtopilot mi je zadnje dni dobro delal, danes pa so bili valovi preveliki in sem po nekaj dneh premora spet moral krmariti ročno. Dolgčas mi vsekakor ni bilo.

V ponedeljek, 6. oktobra popoldne, sva s Skokico prijadrala do Port Moresby-ja, glavnega mesta Papue Nove Gvineje. Prehod med koralnimi grebeni v laguno je na moji elektronski navtični karti dovolj dobro narisan in tudi na morju se je dobro videlo, kje se oceanski valovi na grebenih ne penijo, zato vplutje v laguno ni bilo zelo stresno. Veter je bil tudi v laguni močan, valovi pa so se na zunanjih grebenih razbili in morje je bilo mirno.  V Port Moresby-ju sem načrtoval počitek in nabavo hrane, saj mi na Salomonovih otokih pred odhodom ni uspelo dobiti jabolk, čipsa in jogurtov.

Po radijski postaji sem najavil svoj prihod v marino, a so mi rekli, da moram najprej pri oblasteh opraviti vstopne formalnosti preden mi lahko dovolijo vplutje v marino. Povedali so mi, da sem uradnike za danes zamudil in svetovali naj do jutri počakam na sidrišču pred marino. Poleg obiska trgovine sem načrtoval tudi dopolniti zalogo nafte na barki, kaže pa, da bom na spisek moral dodati še popravilo motorja, saj sklopka odpoveduje poslušnost. Ob manevriranju pri sidranju sem imel težave propeler spraviti v pogon in je menjalnik ob prestavljanju ročke za pogon naprej ali nazaj ubogal šele ob petem ali desetem poskusu. Pristajanje v marini s tako nezanesljivo delujočim menjalnikom ne bo enostavno in bom morda potreboval pomoč.

Upam da mi urejanje formalnosti jutri ne bo vzelo preveč časa. Med čakanjem sem na internetu prebral nekaj poročil jadralcev, ki so tukaj opravljali vstopne formalnosti in videl, da je normalen čas za to 2 dni in da uradniki niso najbolj prijazni. Tega prej nisem nikjer zasledil, sicer sem morda ne bi prišel. Začel sem že študirati prehod skozi Torresov preliv in avstralske vstopne predpise ter možnosti za nakup nafte in hrane na Thursday Islandu. Zamislil sem si plan B, če bodo formalnosti jutri preveč zamudne in bom moral na carinike predolgo čakati. Čez noč se bom dovolj spočil in če mi bo sklopka na motorju prijela in bo menjalnik deloval, bom jutri dvignil sidro in brez opravljanja formalnosti izplul iz pristanišča.

Dober dan so me cariniki in imigration uradnik v torek pustili čakati na njihov prihod na barko, da bi opravil vstopne formalnosti Po radijski postaji sem jih večkrat poklical, a so svoj prihod le prestavljali iz ure v uro. Krepko so preizkušali moje živce in potrpljenje. Le “biosecurity” je svoj pregled in izdajo dokumenta opravil kar na daljavo preko računalnika in maila.

V roke sem ravno spet prijel radijsko postajo, da bi oblastem javil da imam čakanja dovolj in da odhajam, ko sta se popoldne s čolnom na barko pripeljala dva carinika. Povedala sta, da sta imela veliko dela v pristanišču, zato sta zamudila. Raje nisem pokazal, da sem jezen, da ne bi še bolj zapletel vsega skupaj. Carinika sta bila prijazna in sta takoj začela s pregledom barke, a nista pretiravala z razmetavanjem. Potem smo izpolnili nekaj obrazcev in carinika sta se poslovila. Rekla sta, da grem zdaj lahko z barko v marino, a moram tam počakati še na “imigration”, da končam z vstopnimi formalnostmi. Dvignil sem sidro in po nekaj poskusih uspel barko spraviti v pogon. V marino sem vplul počasi, našel prosto mesto ob pomolu in sklopka na motorju je po prestavitvi v vzvratno prestavo še dovolj zgodaj prijela, da se nisem zaletel v pomol. Dva »marinerota« sta mi pomagala Skokico privezati in lahko sem si oddahnil. Na zadnjega uradnika sem čakal skorajda do večera, da sem končal z vstopnimi formalnostmi. Hkrati sem pri oblasteh tudi že najavil svoj odhod za naslednji dan.

Med čakanjem sem se na pomolu pogovarjal z Brianom, starejšim tukajšnjim jadralcem in se dogovoril, da me zvečer z avtom zapelje do bližnjega supermarketa, da me ne bi na poti oropali. Povedal je, da je zvečer v mestu dosti kriminala, zato sprehod po mestu ni varen.

Papuanski kraljevski jahtni klub, katerega lastniki so tukajšnji jadralci, je razkošna in prestižna marina, varovana z ograjami in varnostniki. Nekakšen varen otok v nevarnem mestu. Po opravljenih formalnosti sem šel na tek ob obali in po mestu in nato zvečer še z Brianom v zelo dobro založeno trgovino, kjer sem nakupil hrane za en mesec jadranja. Veliko sem nakupil sadja, jogurtov, salam, solate, … Tudi čipsa je zdaj spet zadosti na barki.

Večer sva z Brianom zaključila v restavraciji nad marino, ki si jo bom, poleg dobre hrane, zapomnil predvsem po potresu, ki je kar dolgo in v več navalih majal tla in stresal streho nad našimi glavami. Stavbe so potres prestale brez vidnih posledic. Brian mi je povedal, da cunamiji tukaj ne delajo škode, saj pristanišče zunanji grebeni in otoki dobro ščitijo pred odprtim morjem.

Proti Papui Novi Gvineji

Prvi večer je bilo vetra v zavetju Salomonovih otokov zelo malo, zato je Skokico proti jugozahodu poganjal motor in krmaril avtopilot. Ponoči so se brezvetrju pridružili še zajetni valovi z juga, ki so krepko zibali barko in izklapljali avtopilota. Med solo jadranjem ponoči po navadi spim na obroke in se zbujam na pol ure, da preverim, ali je okoli barke vse v redu. Tokrat je avtopilot s svojim alarmom vseskozi skrbel, da moji obroki dremeža niso bili daljši od 10 minut. Zjutraj sem se vendarle primajal do vetra, dvignil jadra, ki so s pomočjo vetra dovolj umirila barko, da je oslabljeni avtopilot zmogel opravljati svoje delo, in sem dopoldne lahko nadoknadil nekaj izgubljenega spanca.

Četrtek mi je minil v sanjskem jadranju. Med osem in štirinajst vozli jugovzhodnika je pihalo v levi bok Skokice in mi podarilo lepo in sproščeno jadranje. Na tropsko vročino se še vedno navajam, pred soncem pa se skrivam v senci kokpita.

V petek, tretjega oktobra zjutraj, sem se za nekaj ur ustavil na otoku Lili (Lililius) v otoški skupini Budibudi na vzhodu Papue Nove Gvineje. Zasidral sem se med koralnimi glavami nad zaplato mivke na plitvini nekaj sto metrov od obale. Ni se mi dalo dajati čolna v vodo, zato sem do otoka kar odplaval. Malo premora in malo sprehoda po obali mi vedno dobro dene.  Nekaj več kot sto ljudi živi na otokih okoli lagune, in domačini so prijazni kot večinoma povsod po Pacifiku in veseli so obiskovalcev. Mladenič na plaži, ki sem ga srečal med sprehodom, je pod palmo pobral kokosov oreh, ga olupil in odprl ter mi ga ponudil, da sem se lahko odžejal s kokosovim sokom. Vendar je sok v kokosu že malo zavrel, ni bil več sladek in je spominjal na mošt. Zaradi alkohola v soku je bila moja pot po plaži, ko sem se vračal proti barki, malo bolj ovinkasta.

Domačina sem vprašal, če je šel pred kratkim čez otok kakšen vihar, ker je na obali toliko podrtih palm, pa mi je povedal, da so imeli lansko leto cunami. Pet nekajmetrskih valov je prišlo s severa, zalilo obalni pas otokov, podrlo drevesa ob obali in v morje odplaknilo nekaj deset metrov obalnega pasu otoka. Ponekod so valovi prodrli tudi v notranjost otoka in tam so se drevesa posušila. Domačini so pravočasno dobili opozorilo pred cunamijem in so se umaknili na osrednji nekoliko višji del otokov, zato so cunami vsi preživeli.

Popoldne sem dvignil sidro in odjadral naprej. Naslednja dva dneva sta bila precej oblačna, nedelja tudi deževna. V petek in soboto sem lepo in hitro jadral po mirnem morju do otočja Louisiade na JV Papue. V nedeljo je vetra zmanjkalo, zato sem spustil sidro pri enem od otokov in si po nekaj dneh privoščil sproščen spanec v svoji postelji. Sicer med jadranjem dremam na klopi v kokpitu, zares spati pa si ne upam, ker je bilo na morju tukaj kar nekaj ladijskega prometa. Vseskozi sem moral biti pozoren tudi na navigacijo, saj sem jadral med številnimi otoki in koralnimi grebeni.

V nedeljo in predvsem v noči na ponedeljek sem imel med plohami veliko telovadbe z jadri, da sem jih pravočasno krajšal ob pišu vetra pred plohami in potem podaljševal, ko je veter za ploho praviloma popustil.