Ponoči smo barko privezali pred ladjedelnico na isto mesto, kot smo ga dva dni prej zapustili.
V ponedeljek zjutraj, ko je bila plima dovolj visoka za dvig barke iz vode, so se mi v ladjedelnici začela dogajati nova razočaranja. Najprej sem videl, da stojala za jadrnico še niso pripravili, potem so rekli, da na stojalo ne bodo namontirali podstavka za krmni del barke, ker to po njihovem mnenju ni potrebno, potem so rekli, da Skokice ne bodo iz vode potegnili ob jutranji plimi, temveč ob popoldanski, kar je pomenilo, da bo zamuda pri popravilu krmila še za en dan daljša.
Čisto vseeno je bilo, ali sem prijazen, ali pa se jezim. Učinek je bil isti, nič nisem dosegel. Popoldne so na voziček na tirnicah postavili podstavek in ga s pomočjo bagra nekako spravili v vodo, da smo potem Skokico zapeljali na
podstavek in privezali na nosilne drogove.
Dokončno sem spoznal, da ob tolikšni površnosti, neorganiziranosti in anarhiji, ki vlada v tej ladjedelnici, tukaj samo izgubljam čas. Nameraval sem se posloviti od Aasiaata, pa je do mene prišel šef ladjedelnice in rekel, da bodo do jutra predelali podstavek in Skokico zjutraj zagotovo potegnili iz vode in mi potem pomagali pri popravilu krmila. Nisem imel nobenega razloga, da bi mu verjel, a sem vseeno pristal na to ponudbo. Samemu sebi sem se zdel idiot … vendar … upanje umira zadnje.
Zvečer smo šli na večerjo v mornarski hotel pri ladjedelnici in si poskušali dvigniti razpoloženje ob lokalnih grenlandskih jedeh. Čutil sem, da moji sopotniki postajajo nestrpni. Obljubil sem jim, da je torek zadnji dan, ki ga bomo preživeli v Aasiatu, tako ali drugače.
V torek zjutraj podstavek še ni bil pripravljen. Nekaj vajencev je postopalo naokoli in nekdo je varil nastavke, da bi nosilci zadnjega dela podstavka lahko prišli nižje pod trup krmnega dela barke in bi tako prevzeli del teže za kobilico. Jutranja plima je že dosegla višek in podstavek je dobival obetavnejšo obliko, a še ni bil gotov. Na železno konstrukcijo so potem dodali lesene tramove, na katere naj bi v vodi zapeljal barko, da bi poleg kobilice prevzeli del teže trupa, vendar so vse skupaj postavili preveč na ozko, da bi med nosilne tramove lahko zapeljal barko. Povedal sem jim, da je to preozko, pa so vse skupaj na hitro malo razširili in voziček potem s pomočjo bagra potisnili v vodo. Vmes je že nastopila oseka in voda se je v dveh urah znižala že za dva metra, zato jim vozička ni uspelo potisniti v dovolj globoko vodo. S Skokice sem jim dal dve dolgi vrvi, da so ju privezali na voziček s podstavkom in smo ga potem s pomočjo 75 konjev motorja na naši barki zvlekli v globoko vodo do konca tirov, kjer sem poskušal zapluti na podstavek. Žal ni šlo, ker so bili nosilci na podstavku spredaj še vedno preveč skupaj, da bi lahko z barko zaplul dovolj globoko daleč na podstavek. S Skokico smo zapluli stran od podstavka in čakali v globoki vodi, medtem ko so delavci voziček s pomočjo vitla zvlekli iz vode in razširili tramove in nosilce na podstavku.
In potem so poskušali voziček s podstavkom še enkrat spraviti v vodo, pa jim ni uspelo niti z bagrom, niti s pomočjo motornega čolna niti ne s pomočjo našega motorja.
In potem sem dokončno obupal, … vsaj pet dni prepozno.
Poklical sem v ladjedelnico v Sisimiutu in jih vprašal, ali še imam možnost za dvig barke in popravilo čez dva dni. Šef ladjedelnice mi je rekel, naj se vse dogovorim z lastnikom avtodvigala. Lastnik avtodvigala mi je potem rekel, da edino možnost vidi, da bi barko iz vode lahko dvignil v četrtek dopoldne, ko bo plima dovolj visoka in jo nazaj v vodo postavi najpozneje v petek sredi dneva. Barka bo takrat morala iti nazaj v vodo, ne glede na to ali bo krmilo popravljeno ali ne, ker dvigalo potem nujno potrebuje na drugem mestu. Zagotovil mi je, da ima izkušnje z dvigovanjem jadrnic in da ima ustrezne nosilne pasove za dvig barke.
»In cena?«, sem ga vprašal.
»500 evrov na uro uporabe dvigala«, je bil odgovor.
»Mene zanima, koliko bo stalo vse skupaj.«, sem želel bolj uporaben odgovor.
»Ponavadi porabimo 3 do 4 ure za dvig in spust skupaj, če ni kakšnih dodatnih zapletov.«
Potrdil sem mu dogovor in zagotovil, da bomo v dnevu in pol prišli v Sisimiut. Drugega mi tudi ni preostalo in to je bila moja zadnja možnost, da ohranim upanje v nadaljevanje poti proti Arktiki.
Potem sem svoje sojadralce seznanil s tem, da sem se za popravilo dogovoril v Sisimiutu, od koder smo odjadrali pred dobrim tednom. Prosil sem jih, da se v teku popoldneva odločijo, ali gredo zraven na jug, ali pa bodo raje ostali tukaj in potem s čolnom ali letalom odšli do petdeset milj oddaljenega Ilulissata, od koder imajo prihodnji teden predvidene lete proti domu. V najboljšem primeru bi jih lahko spotoma tudi sam pobral konec tedna, če bi popravilo krmila v Sisimiutu potekalo popolnoma brez težav.
Odrešitev na jugu
Z Gregorjem sva se z barko premaknila pred ribjo tovarno, kjer sem se dogovoril, da lahko v tanke natočimo vodo. Medtem so do barke prišli Maja, Karla in Miloš ter mi na moje veselje povedali, da ostajajo na barki in gremo skupaj do Sisimiuta. Takoj so dobili dodatno zadolžitev, da gredo v trgovino in nabavijo hrano za naslednjih nekaj dni, saj se nam bo mudilo in se do Sisimiuta ne bomo kaj dosti ustavljali.
Tank za vodo je bil kmalu napolnjen, zapletlo pa se je pri plačilu, saj nam je uslužbenka pomotoma hotela zaračunati trideset kubičnih metrov vode namesto tristo litrov, kolikor smo je natočili. In potem ni znala narediti popravka na računalniku in je Gregor pri njej čakal pol ure, da je lahko plačal tri evre za vodo. Vmes smo v omare na barki pospravili tudi že vso hrano, ki so iz trgovine prinesli Karla, Miloš in Maja, potem pa zapluli še do bencinske črpalke in natočili nafto.
Sredi popoldneva smo se od Aasiaata končno poslovili in upam, da tega mesta nikoli več ne vidim, sploh pa ne ladjedelnice z vsemi njihovimi nesposobnimi umetniki.
Po kakšni uri plovbe smo na morju srečali skupino štirih veslačev na potovalnem bivalnem čolnu, za katero sem že nekaj dni prej na spletu prebral, da so na poti ob grenlandski obali in da imajo letos namen preveslati dolgo pot med arktičnimi otoki Kanade od Grenlandije do Aljaske. Zelo velikega podviga so se lotili in to predvsem samo na ročni pogon. Pomahali smo jim, zaželeli srečno pot in zaklical sem jim, da se bomo v avgustu verjetno spet videli. Seveda le v primeru, da nam bo v ladjedelnici na jugu uspelo dvigniti barko in popraviti krmilo.
Proti večeru je začelo deževati, pojavljati se je začela megla in začelo je tudi pihati, da smo razpeli jadra. Ledu na morju je bilo vse več in vse bolj je bilo potrebno vijugati med ledenimi ploskvami in kosi.
Dež se je krepil in megla gostila, a odločil sem se, da bomo pot proti jugu nadaljevali brez postanka, da bi v četrtek še pred dogovorjenim časom prišli do ladjedelnice in da z zamujanjem ne bi ogrozili edinega upanja, ki mi je ostalo za popravilo krmila. Okna v notranjosti šotora v kokpitu so se zaradi vlage in drobnega pršca iz megle neprestano rosila in od znotraj se je slabo videlo, kaj se nahaja pred barko, zato sem raje dežural zunaj ob krmilu, od koder sem imel boljši pregled nad okolico in sem skozi meglo boljše videl kose ledu v vodi. Dokler ni preveč deževalo, sta mi Karla in Maja spredaj pri jamboru pomagali pri opazovanju morske površine pred nami, potem pa sta se preselili v notranjost barke. Družbo na krovu mi je potem delal le še Gregor, ki pa je kmalu začel zehati in kinkati v kokpitu. Rekel sem mu, naj gre spat, da me bo ponoči lahko za kakšno uro zamenjal, pa mi je odgovoril, da je čez dan že dovolj spal in da je čisto »prečut«.
Po nekaj urah nočnega dežurstva sem bil že dodobra utrujen in zaspan, zato sem prosil Gregorja da me zamenja ob krmilu, da bi se malo spočil, pa mi je rekel, da ne vidi smisla, da bi ob zmanjšani vidljivosti nadaljevali s potjo in da v takšnem vremenu ne more prevzeti odgovornosti za barko. Predlagal je, da se nekje zasidramo in počakamo, da se megla dvigne.
»Kaj pa če se megla ne dvigne?«, sem ga vprašal, »Kako bomo pa potem pravočasno prišli do Sisimiuta?«. Gregor je le skomignil z rameni in mi ni odgovoril.
Vsaj malo sem bil spet jezen nanj, a sem stisnil zobe in še nekaj ur nadaljeval s plovbo skozi redko meglo. Zdaj sem dokončno vedel, da je skrajni čas za pogovor z Gregorjem. Na predvideni poti med Grenlandijo in Aljasko bomo namreč v neprestani tekmi s časom in bo potrebno jadrati in pluti tudi v težjih razmerah, tudi v megli, saj se led med avgustom in septembrom umakne le za tri do štiri tedne, potem pa morje konec septembra spet začne zamrzovati. Tam se ne bomo pogosto ustavljali in čakali, če ne želimo, da nas led ne ujame.
Veke so proti jutru postale pretežke. Zavil sem k enemu od otokov, spustil sidro, slekel mokro bundo in hlače ter šel za dve uri v posteljo. Ko sem se zbudil, je megla še vedno vztrajala in naprej se je še vedno videlo le nekaj sto metrov, zato je bilo potrebno tudi med nadaljevanjem poti neprestano oprezati po morju pred barko. Lahko sem bil le vesel, da tukaj na severu poleti noči niso temne, se je pa po dveh tednih že poznalo, da so noči že temnejše in v jasnih dneh sonce ponoči ni bilo več nad obzorjem.
Izmed otokov smo zdaj pripluli na odprto morje in mi ni bilo potrebno vseskozi gledati na navtično karto ter iskati ozkih prelivov med otočki in plitvinami. Veter je bil luknjast, zato sem vmes dostikrat zagnal motor.
Megla se je dopoldne razredčila in lahko sem se sprostil. V kokpit so eden za drugim prišli moji sojadralci in mi delali družbo ter pomagali oprezati po okolici.
Potem je na krov prišel tudi Gregor in se postavil pred jambor, da je bolje videl naprej. Stopil sem do njega in mu rekel, da bi se rad pogovoril o naših jadralskih načrtih. Gregor se je strinjal, da je čas za pogovor, saj tudi sam ni bil zadovoljen z najinim sodelovanjem. Povedal sem mu, da pot do sem ni bila enostavna, da pa bo pot naprej še zahtevnejša in bo na njej tudi več tveganja in bo zahtevala več telesnega ter psihičnega napora in da nisem prepričan, da bo vse to zmogel, saj ima zaradi zdravstvenih težav v preteklih mesecih kar nekaj zaostanka. Osebnostno sva si zelo različna in vidim, da nekako »nažirava« drug drugega. Po težavah med jadranjem do Grenlandije sem izgubil zaupanje in se med jadranjem, kadar nisem bil na krovu, nisem več mogel dovolj sprostiti, da bi lahko mirno zaspal, temveč sem se neprestano zbujal in hodil kontrolirati na krov, kaj se dogaja z barko in okoli nas. To je pomenilo, da sem premalo spal in se je poznalo na mojem počutju, zdravju in obnašanju. Vedel sem, da na tak način zagotovo ne bomo varno končali naše poti. Povedal sem mu tudi, da vem da trpi z menoj na krovu, vendar jaz svojega načina jadranja zato vseeno ne mislim spreminjati, ker drugače ne znam. Gregor je navajen jadrati bolj lahkotno, jaz bolj na meji in športno. Gregor uživa v družbi in neprestano išče tople in tesne stike z ljudmi, jaz znam uživati tudi v samoti in jo včasih tudi nujno potrebujem.
Gregor mi je skozi solze povedal, da čuti, da se nisva dobro ujela, da pa je vesel, da sva se o vsem tem končno lahko mirno pogovorila. Zahvalil se je za priložnost, da je v preteklih mesecih lahko jadral čez Atlantik in do Grenlandije, vendar je zdaj tudi sam že spoznal, da bova skupaj težko še nekaj mesecev vztrajala na krovu Skokice. Obljubil mi je, da bo kljub spremembi načrtov držal obljubo, da v Ilulissatu med mojo odsotnostjo konec julija in začetek avgusta še za dva tedna ostane na barki in skrbi zanjo, potem pa se bo izkrcal in ne bo nadaljeval z jadranjem proti severu Grenlandije.
Segla sva si v roke, meni je bilo težko pri srcu, Gregorju še težje. Vseeno pa sva verjetno oba ob tem čutila tudi nekaj olajšanja.
Sredi dneva je začel pihati nasproti, a južni veter ni bil zelo močan in ni naredil velikih valov. Lahko bi sicer jadrali in cikcakali proti vetru, a sem ocenil, da bi se z jadranjem proti vetru preveč zamudili in bi prišli v Sisimiut prepozno, zato smo plovbo nadaljevali na motorni pogon. Nekaj milj pred Sisimiutom smo srečali jadrnico Caprivi, s katere lastnikoma Jade in Benom smo se spoznali v St. John’s-u na Novi Fundlandiji. Ker imata za letos podobne jadralske načrte, smo preko mailov ostali v stiku in si izmenjavali podatke, navtične karte in elektronske vodiče za arktični del Severne Amerike. Pomahali smo si in si obljubili, da se spet srečamo čez nekaj tednov na severu Kanade.
Miloš mi je spet posodil svoj mobilni telefon s grenlandsko sim kartico in ko smo prišli v območje telefonskega signala, sem poklical lastnika avtodvigala, da sem mu potrdil naš današnji prihod v Sisimiut, on pa mi je zagotovil, da bo dvigalo jutri dopoldne pripravljeno za nas. Skokico smo v sredo zvečer v ribiški luki privezali ob bok manjše ribiške barke.
V četrtek zjutraj sem se v pristanišču dobil z Joergnom iz firme BJ Enterprise, katere dvigalo nam bo Skokico dvignilo na suho. Pogovorila sva se o podrobnosti dviga in se odpeljala v ladjedelnico ter se še tam dogovorila za sodelovanje njihovih delavcev pri pripravi stojala za barko.
Joergen me je vprašal, ali imam ves material za popravilo krmila in sem mu povedal, da imam skoraj vse, manjka pa mi sredica, okoli katere bo potrebno na novo narediti in zalaminirati spodnji del krmila. Povedal sem mu, da je sredica po navadi iz trde poliuretanske pene, ki se uporablja tudi v gradbeništvu za izolacijo. Rekel je, da mi bo pomagal in me je z avtom zapeljal v tri trgovine z gradbenim materialom, a ustrezne plošče tam nisem uspel dobiti. Ponujali so mi le trde plošče iz kamenih vlaken, ki pa so težke in niso vodotesne. Premišljeval sem že, da bi sredico naredil iz lesa, potem pa sem se spomnil, da takšne poliuretanske plošče uporabljajo tudi za izolacijo ribiških ladij. Joergen me je potem zapeljal v pristanišče do predelovalnice rib, kjer sva v kontejnerju z odpadnim materialom našla ustrezno poliuretansko ploščo.
Medtem so v ladjedelnico pripeljali avtodvigalo in začeli pripravljati prostor za dvig in podstavek za Skokico. Zdelo se mi je, da gre spet za veliko improvizacije, Miloš pa me je potolažil in rekel, da vse kaže, da fantje vedo, kaj delajo in da imajo pravo opremo, čeprav je vse videti nekoliko »šlampasto«.
Po deseti uri je bila plima že dovolj visoka, da smo lahko zapluli globlje v zaliv k pomolu ladjedelnice in tam čakali, da so pripravili dvigalo in dvižne pasove. Na barki sem tudi že označil, kje okoli trupa barke je dvižne trakove potrebno namestiti.
Priprava žerjava je trajala dlje, kot so računali in višek plime je bil že mimo, ko je bilo dvigalo končno pripravljeno. Skokico sem moral ob pomolu prestaviti v globljo vodo, da ob nastopajoči oseki nismo nasedli, potem pa je žerjavist ob poskusu dviga ugotovil, da smo predaleč in da na takšno razdaljo Skokice ne more dvigniti. Bliže so morali premakniti tovornjak z dvigalom in pretekla je dobra ura, preden jim je to uspelo, voda pa je iz pristanišča odtekala in vse bolj me je skrbelo, da bo zmanjkalo vode pod kobilico. Skokico so potem vendarle uspeli še pravočasno dvigniti iz vode, zapletati pa se je začelo s podstavkom, ki je bil tudi tukaj podoben kot v Aasiaatu in ga je bilo potrebno podložiti in nekoliko dodelati, da je Skokica lahko sedla nanj.
Medtem ko so pripravljali podstavek, je žerjavist barko spustil s kobilico na tla, medtem ko je barka še vedno ostala obešena na pasovih. Lahko sem se posvetil popravilu krmila. Najprej sem s kotno brusilko odžagal vse nalomljene dele krmila, da je ostalo le nepoškodovan del krmila, potem smo s pomočjo bagra in velikega francoskega ključa poravnali skrivljeno jekleno ojačitev v krmilu. Na trdo poliuretansko ploščo smo narisali obliko krmila in to ploščo sta potem Gregor in Miloš na grobo oblikovala in prilagodila jekleni konstrukciji krmila, jaz pa sem z brusilko z zdravega dela krmila odbrusil epoksi laminat, s katerim smo lansko leto okrepili krmilo.
Strokovnjaki so mi namreč povedali, da poliestra ne smem laminirati na epoksi, ker se slabo sprime. V obratni smeri je to mogoče in epoksi dobro prime na poliester, a epoksi smole mi na Grenlandiji na žalost ni uspelo dobiti.
Ko sem krmilo dovolj dobro zbrusil, smo na spodnji del nalepili poliuretansko ploščo, jo okoli jeklene konstrukcije utrdili s purpenom, potem pa sem se lotil rezanja, oblikovanja in finega brušenja sredice, dokler nisem dobil oblike, ki je po dolžini, širini in debelini vsaj približno spominjala na prejšnje krmilo, ko je bilo še celo.
Medtem ko smo mi pripravili sredico in osnovo za laminiranje, so delavci ladjedelnice za silo pripravil zadnji del stojala, na katerega je sedla Skokica. Namesto sprednjega dela stojala, so pod premec do trupa visoko naložili kup palet in jih pod trupom založili z zagozdami. Podvomil sem, da je to dovolj močno, da bo barka stabilna tudi če bo pihal veter, pa so mi rekli, da bo avtodvigalo čez noč ostalo v ladjedelnici in barka pod njim obešena na pasove, tako kot je že zdaj. Zaskrbelo me je glede cene za dvigalo, saj bi stroški čez noč pri ceni petsto evrov na uro lahko zrastli v nebo, pa me je Joergen pomiril, da dvigala čez noč ne potrebujejo in da mi ur, ko bo dvigalo stalo, ne bodo zaračunali. Poskrbeti moram le, da bom z delom končal do enajste ure dopoldne, ko bodo Skokico postavili v vodo in dvigalo odpeljali na gradbišče, kjer imajo dogovorjen naslednji posel.
Ura je bila že pet popoldne, žerjavist in delavci so odšli domov, Karla in Maja sta se z barke preselili v hotel, mi pa smo se lotili priprav na laminiranje in rezanja mat iz steklenih vlaken. Dogovorili smo se, da bo Gregor rezal steklena vlakna, Miloš mešal smolo, jaz pa laminiral. Ko je bila sredica novega dela krmila dovolj trdno prilepljena na zgornji del krmila, smo v poliestrsko smolo zamešali trdilec in začeli z delom. Po nasvetu prijateljev, ki se ukvarjajo z laminiranjem, sem se odločil, da bomo na krmilo nanašali po dva do tri sloje laminata na enkrat, ga povaljčkali in iz laminata iztisnili zrak, potem počakali uro ali dve, da se smola strdi, nato nanesli nove tri sloje, povaljčkali, spet počakali in vse skupaj štirikrat ponovili. Na ta način bo laminat na koncu debel približno en centimeter in to bi moralo biti dovolj močno. Na odlomljenem delu krmila je bil laminat doslej debel le pol centimetra in tudi od tega je bila polovica debeline je zasluga ojačitve z epoksijem, ki sta jo jeseni v Punatu naredila Zlata in Jani.
Pol ure po prvem laminiranju sem šel preveriti, kako se smola strjuje, a je bil laminat še popolnoma mehak. Podobno je bilo čez eno uro in začelo me je skrbeti. Bilo je prehladno in smola se kljub bogatejšemu odmerku trdilca ni hotela strjevati. Plastičarja v Aasiaatu sem prejšnji teden vprašal, kako tukaj pri takšnem mrazu, pri štirih stopinjah Celzija, uspejo laminirati in mi je rekel, da v smolo zamešajo dvojno količino trdilca. Žal ta način tukaj ni deloval in potrebno bo poskrbeti, da bomo krmilo ogrevali. Iz skladiščnih prostorov na barki sem izbrskal pokrivalo čolna in cerado, iz tega in s pomočjo desk in vrvi smo okrog krmila naredili indijanski šotor. Potem sem iz skladiščnega prostora pod posteljo izbrskal še kalorifer in alkoholno pečko, oboje smo postavili pod krmilo v šotor in prižgali ogrevanje.
V šotoru je hitro postalo toplo in ko sem čez dvajset minut preveril krmilo, sem z olajšanjem ugotovil, da je laminat trd in suh. Ponoči smo nanesli druge tri sloje laminata, a je šlo bolj počasi, ker se laminat zdaj ni hotel tako lepo prijemati na podlago, kot se je pri prvih slojih na sredico. Nagajati nam je začel dež, ki je curljal in kapljal po trupu pod barko in nam je navlažil nekaj že narezanih pol steklenih vlaken, ki so zaradi vlage postala neuporabna in smo jih morali zavreči. Na srečo je šel Miloš popoldne kupiti dodatno količino mate za rezervo in ta rezerva je ostala zapakirana v vrečki in zato suha.
Nekako mi je potem uspelo dovolj dobro povaljati tudi drugi sloj laminatov, da smo si spet lahko vzeli nekaj premora, da se je laminat strdil pred tretjo rundo. Tretji sloj laminatov smo nanesli ob treh zjutraj, četrti pa bi moral biti gotov do petih, če sem hotel vse skupaj pobrusiti, pokitati, poravnati in z antifoulingom pobarvati do osmih in potem upati, da se bo vse dovolj posušilo do enajstih, ko gre barka nazaj v vodo.
Rešitev z ogrevanim šotorom je bila uspešna, pojavila pa se je dodatna težava, ker nam je dež spet zmočil mate iz steklenih vlaken, se tretji sloj laminata ni hotel strditi in je odstopil, zato sem ga moral s krmila odstraniti ter površino očistiti in osušiti. Tako dobro je že kazalo, zdaj pa se zapleta in izgubljamo dragoceni čas.
Na očiščeno krmilo sem nanesel smolo in nov sloj laminatov, ki jih je Gregor pripravil za četrto roko ter vse skupaj nalepil, prevaljal, iz laminata s kovinskim valjčkom iztisnil zrak in odvečno smolo ter upal, da bo delovalo. Zaprl sem šotor okoli krmila, prižgal ogrevanje pod krmilom in čakal. Čez pol ure sem z olajšanjem videl, da se smola normalno strjuje.
Nisem imel srca, da bi Gregorja in Miloša proti jutru še enkrat budil, da mi gresta pomagati na dež in mraz pod barko. Že do sedaj sta mi pomagala veliko več, kot sem pričakoval in brez njune pomoči mi vsega zagotovo ne bi uspelo opraviti v 24 urah, ki smo jih edino imeli na razpolago. Pustil sem ju spati v topli notranjosti barke. Skrojil sem dodatne pole mate, zamešal smolo in potem do jutra nanesel še zadnji sloj laminatov. Spet sem zaprl šotor okoli krmila, prižgal ogrevanje in čakal.
V pol ure se je smola strdila, čez eno uro sem jo že lahko pobrusil in površino krmila pripravil za kitanje. S trkanjem po krmilu, z rukanjem, obračanjem in z obremenjevanjem s strani sem se prepričal, da je krmilo kompaktno, trdno in da je novi del krmila dobro pritrjen.
Pri kitanju se mi je zjutraj pridružil Gregor in mi kazal, kje na krmilu lahko še kaj bolje poravnam, ker moje zaspane oči niso več dobro videle. Kit se je dovolj hitro strdil, da sem kmalu lahko čezenj nanesel še en sloj modre protivegetativne barve. Težava je bila le v tem, da sem kupil premalo kita in mi površine krmila zato ni uspelo lepo poravnati, kar se je zdaj, ko je bilo krmilo pobarvano, še bolj videlo. Zmrdoval sem se nad svojim delom, Gregor, ki je bolj umetniška duša, pa je bil navdušen nad novimi baročnimi »okraski« na krmilu. Krmilo bom lahko polepšal enkrat v prihodnosti, ko bo barka spet na suhem in bom imel za delo na voljo dovolj časa, do takrat pa bo itak v vodi in ga bodo gledale le ribe. Bolj kot izgled je zdaj pomembno, da bo krmilo dobro delovalo.
Po dveh tednih agonije sem zdaj končno spet vedel, da bomo avgusta lahko nadaljevali z jadranjem in sem se lahko lotil še spremembe datumov na letalskih kartah za moje poti domov prihodnji teden. Namesto za jutri predvidenega odhoda iz Ilulissata, sem letalske karte uspel spremeniti na torek za lete do Copenhagna in v sredo naprej do Ljubljane.
Zjutraj, ko sem končal z barvanjem, je naokoli prišel Joergen, da se je prepričal, da smo z deli končali. Rekel sem mu, da smo naredili vse, kar smo lahko, da pa se s spustom barke v vodo ne mudi, da se bo barva lahko posušila. Nasmehnil se je in rekel, da bo barka do dvanajstih v vodi.
Malo so sicer zamujali pri dvigovanju barke, a tudi morje je s plimo do ladjedelnice priteklo nekoliko pozneje, kot so kazale plimske tabele. Ko se je gladina dvignila za tri metre, je Skokica popoldne spet plavala v morju.
Sledila so pogajanja za ceno uporabe dvigala. Vedel sem, da je bilo zaradi zapletov dvigalo v delovanju kar nekaj ur več od predvidenih treh do štirih ur, vendar za te zaplete nismo bili mi krivi. Joergen je to sicer vedel, a je sprva vseeno želel zaračunati sedem ur. Jaz sem predlagal tri ure, kot mi je pred dnevi rekel, da bo vse skupaj trajalo. Na zadnje sva se dogovorila za štiri ure in dobrih dva tisoč evrov plačila za vse skupaj, vključno s stojalom in uporabo prostora v ladjedelnici. Želel sem plačati s kartico, pa mi je na moje presenečenje rekel, da mi bodo po mailu poslali račun, ki naj ga plačam v štirinajstih dneh. Ne vem, kje na svetu bi bil lahko deležen toliko zaupanja od nekoga, ki ga vidim prvič in morda zadnjič v življenju. Le zahvalil sem se lahko za vso pomoč in zaupanje.
Pred odhodom iz Sisimiuta smo popoldne pred ribjo tovarno z vodnim curkom poskušali čimbolj oprati vrvi in palubo barke, saj so bila tla v ladjedelnici blatna in dosti blata smo v preteklih dveh dneh s čevlji prinesli tudi na barko.
V zabojnik za smeti sem odvrgel mokra, umazana in popackana oblačila in čevlje, ki sem jih uničil med popravilom krmila. Še enkrat sem se oddahnil in upam, da je ta žalostna zgodba s krmilom zdaj končana.
Čim hitreje do Ilulissata
Pohiteti bo potrebno nazaj proti severu, da bomo pred bližajočim se odhodom domov lahko videli še nekaj najsvetlejših grenlandskih biserov v okolici Ilulissata.
